Slovenci na Tari

  • 09.06.2008

Pomagaj si sam in reka te bo uslišala.

(Foto: Uroš Dekleva)

3 fotografije v galeriji

Eden redkih, ki se na črnogorski Tari še ukvarja z raftingom, je adrenalinski polbog Janez Valant. Po njej se je spustil že 115-krat. Aprila, ko so razmere za rafting optimalne, saj je gladina reke nižja za meter in pol, smo z njim navezali stik in dobili privlačno ponudbo: najmanj pet in največ osem ljudi popelje za 90.000 tolarjev na posameznika. V ceno so všteti letalska karta, dvakratna prenočitev na idiličnem Žabljaku in enkratna ob reki. Plus trop obmolklih jagenjčkov.

V Tivtu nas je pričakal taksist Mile, ki je bil še posebno vesel starih pornografskih kaset. Črna gora je očitno v fazi odkrivanja videorekorderja. Odpeljali smo se proti Žabljaku. Večerjo brez obljubljene drobnice so zamenjali kar solidna sarma, kruh izpod sača in avtohtoni vranac.

Zjutraj smo se odpravili do reke, kjer smo si sami napihnili čoln. Spust se je začel. Štirideset kilometrov veslanja po turkizni reki, ki je pitna od izvira do izliva v Pivo. Pot smo si vtirali skozi čudovit kanjon, ki se vije skozi skalnato pokrajino v notranjost Črne gore. Po dobrih štirih urah veslanja, pitja vranca, veslanja, kajenja in spet pitja smo se privlekli do koče, kjer nas je najprej presenetil topli fen, ki je potegnil od morja skozi kanjon, nato pa še prazna hiša, v kateri kljub našemu napovedanemu prihodu ni bilo lastnika.

Minili sta dve lačni uri. Brez spalnih vreč smo se odločili za klasični vlom. Vrata so se vdala že ob majhnem pritisku. Vstopili smo v temo, Valant je ugotovil, da je v shrambi vina na pretek. Vsak je že pograbil svojo steklenico, ko se je zaslišalo: »Daj mi pištolj Zorice, pištolj Zorice … provalniciiii!« Gospodar nas je z grožnjo policije vrgel ven. Ker se je Valant v kočljivi situaciji naredil francoza, smo prevzeli stvari v svoje roke in se na koncu vendarle dogovorili. Pojedli smo obljubljeno krdelo jagenjčkov, pocukali vranca in izčrpani zaspali.

Ob svitu nas je presenetil močan dež, kar ni nič nenavadnega. Kanjon Tare je s svojimi 1400 metri namreč drugi najgloblji za Koloradom, tako da se oblaki dobesedno zaletavajo v gore. Po treh urah naliva končno sonce. Adrenalin je butal, čakalo nas je še težjih 45 kilometrov reke. Prvič smo imeli na sebi vso zahtevano opremo.

Dobro smo zapeli pasove nepremočljivih vreč, dodali zrak v prazne tube in že smo bili na brzicah zahtevne stopnje 4. »Drž'mo se, Slovenci!« Držali smo se vsi, razen Aleša. Ko je izginil s površja, smo bili resno zaskrbljeni. Nato je vendarle izplaval. Pozabili smo na Valantov nasvet: zmeraj pravokotno na val ... Iz podobnih situacij smo se kasneje vendarle uspešno reševali. Zadnja dva kilometra. Preveslali smo ju v pričakovanju dobre gostije …

TEKST & FOTO: Uroš Dekleva

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri