Slavoj Žižek: Zakaj nas užitki drugih tako zelo skrbijo?

  • 16.07.2012

»Ljubiti svojega bližnjega pomeni, ostajajoč znotraj tuzemskih distinkcij: hoteti obstajati za vsako človeško bitje – enako za vsakogar in brez izjeme.« – Sören Kierkegaard

(Foto: David King Collection, fotomontaža: Goya)

2 fotografiji v galeriji

Med nedavnim obiskom Kalifornije sem se skupaj s slovenskim pri­jateljem, ki je zakrknjen kadilec, udeležil zabave v hiši nekega profesorja. Pozno zvečer je bil moj prijatelj že na robu obupa, zato je gostitelja vljudno vprašal, ali lahko stopi na verando in pokadi cigareto. Ko je gostitelj (nič manj vljudno) odvrnil, da ne, je moj prijatelj dejal, da bo stopil ven, na javno ulico.Celo to je bilo deležno zavrnitve gostitelja, ki je trdil, da bi takšno javno razkazovanje kajenja škodilo njegovemu statusu med sosedi. Tisto, kar me je v resnici presenetilo, pa je bilo to, da nam je po večerji gostitelj ponudil (ne popolnoma) mehke droge, tovrstno kajenje pa ni pomenilo nobenega problema – kot da bi bile droge manj nevarne od cigaret.

Takšne slepe ulice zdajšnjega potrošništva ponazarjajo našo nezmožnost, da bi obvladovali smrtonosni čezmerni užitek. Omejiti ga poskušamo na zadovoljstvo, ki je že po definiciji zmerno, uravnava pa ga primerna mera. Torej imamo opraviti z dvema skrajnostma: na eni strani imamo razsvetljenega hedonista, ki skrbno preračuna svoja zadovoljstva, da bi s tem podaljšal zabavo in se izognil škodi, na drugi pa imamo opraviti z jouisseurjem, ki je pripravljen zaradi smrtonosnega čezmernega užitka porabiti svoj obstoj. Ali z besedami naše družbe; tako imamo opraviti s potrošnikom, ki preračunava svoja zadovoljstva – ta so dobro zaščitena pred trpinčenjem in zdrav­stvenimi tveganji vseh vrst – in narkomanom (ali kadilcem) na poti k samouničenju. Užitek je nekaj, kar ne služi ničemur, naša sodobna 'permisivna' družba pa vlaga velike napore, da bi to nepreštevno in nepre­računljivo čezmernost vključila v polje preštevnega in preračunljivega.

Kaj lahko sklepamo iz tega? Temeljna strategija razsvetljenega potrošniškega hedonizma je oropati užitek njegove presežne raz­sež­nosti, njegovega motečega presežka, dejstva, da ne služi ničemur. Zadovoljstvo je sprejemljivo, celo zaželeno vendar zgolj pod pogojem, da ostane zdravo in da ne ogroža naše duševne ali biološke stabilnosti: čoko­lada – da, vendar brez maščob; kokakola – da, vendar dietna; kava – da, vendar brez kofeina; pivo – da, vendar brez alkohola; spolnost – da, vendar varna spolnost. Spom­nimo se samo poročil iz priljubljenih revij, ki oglašujejo spolnost kot nekaj, kar je dobro za vaše zdravje. Spolni akt je kakor džoging – krepi srce in sprošča napetosti. Celo po­ljubljanje koristi vašemu zdravju.

Zdi se, da znotraj tega univerzuma zdravega zadovoljstva obstaja ena, ali bolje rečeno, dve izjemi: cigarete in v določeni meri tudi droge. Iz različnih (pretežno ideoloških) razlogov se je preobrazba zadovoljstva v kajenju v nekaj zdravega in uporabnega izkazala kot nemogoča. Kajenje ostaja smrto­nosna od­visnost, kar je lastnost, ki izniči vse njegove druge značilnosti (lahko me sprosti, mi pomaga pri vzpostavljanju prijateljskih stikov). Krepitev te prepovedi je mogoče zaznati v po­stopnem spreminjanju opozoril na cigaretnih škatlicah. Pred leti smo imeli opraviti pretežno s splošnim zdravstvenim opozorilom: »Kajenje cigaret lahko škoduje vašemu zdravju.« Sčasoma je ton postal agresivnejši: »Kajenje ubija.« To je jasno opozorilo, da je čezmerno zadovoljstvo smrtonosno. Še več, opozorila postajajo vse večja in naposled se je zgodilo, da jih spremljajo barvne podobe pljuč, črnih od katrana.

Nič čudnega torej, da se je ta prepoved tako hitro razširila. Najprej je bilo kajenje prepovedano v uradih. Čez čas so bila kot nekadilski prostori razglašena letala, zatem restavracije, nato letališča, potem bari in naposled celo zasebni klubi. Ko se je to izkazalo kot nezadostno, so kajenje [v ZDA] prepovedali na območju s premerom slabih 50 metrov od vhodov v stavbe. Z enkratnim primerom pedagoške cenzure, ki spominja na stalinistično prakso retuširanja fotografij nomenklature, je Pošta ZDA odstranila cigarete s podob, uporabljenih na znamkah – tako Roberta Johnsona kot Jacksona Pollocka. Takšna prohibicija je usmerjena proti čezmernemu in tveganemu užitku Drugega, ki ga utelešata 'neodgovorno' prižiganje cigarete in globoko, užitka polno inhaliranje dima (v nasprotju s clinto­novskimi japiji, ki kadijo, ne da bi inhalirali, ali seksajo brez penetracije ali uživajo hrano brez maščobe). Ali kot se je izrazil Lacan, po smrti Boga nič več ni dovoljeno.

Najboljši kazalnik tega novega statusa kajenja je, tako kot običajno, Hollywood. Po postopnem razkroju Haysovega kodeksa, do katerega je prišlo od konca petdesetih let 20. stoletja naprej – tedaj so bili odpravljeni vsi tabuji (homoseksualnost, eksplicitni seksualni prizori, mamila itn.) –, eden od tabujev ni le ostal, temveč je bil celo naložen kot nova prepoved: kajenje. Kajenje je postalo nadomestek za vrsto starih prepovedi iz Haysovega kodeksa. V klasičnih hollywoodskih filmih iz tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja je bilo kajenje na filmskem platnu ne le docela normalno, učinkovalo je celo kot ena od sijajnih tehnik zapeljevanja (spomnite se, v Imeti in ne imeti Lauren Bacall zaprosi Humphreyja Bogarta za ogenj). Dandanes so redki ljudje, ki kadijo v filmih, arabski teroristi, drugi kriminalci in antijunaki. Nekateri celo razmišljajo o možnosti, da bi iz starih klasičnih filmov digitalno zbrisali cigaretni dim. Ta nova prepoved nakazuje premik v statusu etike. Haysov kodeks je bil usmerjen v ideologijo, v nalaganje seksualnih in družbenih kodov. Nova etika je usmerjena v zdravje. Slabo je tisto, kar ogroža naše zdravje in dobro počutje.

Pomislimo na dvoumno vlogo elektronske cigarete, ki učinkuje kot sladkor brez sladkorja. Ta elektronska naprava simulira akt kajenja tobaka s tem, da ob vdihu prinaša fizični občutek, videz, pogosto pa tudi okus in enako vsebnost nikotina kot pri običajnem kajenju tobaka, vendar brez njegovega vonja. Njen namen je odprava zdravstvenih tveganj, povezanih s kajenjem. Včasih so e-cigarete prepovedane na letalih, ker prikazujejo od­visniško vedenje. E-cigareto je težko klasifi­cirati in jo regulirati. Gre za drogo? Zdravilo?

Toda kdo je ta Drugi, čigar 'odvisniško vedenje', skratka, čigar razkazovanja čezmer­nega užitka, nas tako zelo moti? To ni nihče drug kot ta, ki se v judovsko-krščanski tradiciji imenuje sosed. Sosed nas že po definiciji nadleguje, nadlegovanje pa je še ena beseda, ki – čeravno se zdi, da se nanaša na določeno dejanje – učinkuje dvoumno. V svojem najosnovnejšem pomenu ta beseda označuje brutalna dejstva posilstva, pretepanja in drugih oblik nasilja, ki ga velja obsojati. Toda pri prevladujoči rabi besede nadlegovanje ta osnovni pomen zdrsne v obsojanje sleherne čezmerne bližine v razmerju do drugih: človeškega bitja, njegovih ali njenih želja, strahov in užitkov. Naš strpni odnos do drugih določa dvoje: spoštovanje različnosti in obsesiven strah pred nadlegovanjem.

Drugi je okej, če njegova navzočnost ni vsiljiva, če Drugi ni zares Drugi. Moja dolžnost, da sem strpen do svojega soseda, pomeni, da se mu ne smem preveč približati in da ne smem vdirati v njegov prostor. Spoštovati moram njegovo nestrpnost do moje pretirane bližine. Pravzaprav to utegne biti osrednja človekova pravica v družbi poznega kapitalizma: pravica, da nisi nadlegovan, da si z drugimi na varni razdalji.

Sodišča v večini zahodnih družb zdaj izdajajo prepovedi približanja, ki naj posamezniku preprečijo nadlegovanje druge osebe (denimo zalezovanje ali neželeno spolno približevanje). Nadlegovalcu je lahko legalno prepovedano, da bi se približal žrtvi, pri čemer mora ostajati na razdalji, ki presega slabih sto metrov. Naj je ta ukrep še tako potreben, pa je v njem nekaj obrambe pred željo Drugega. Mar ni očitno, da je v razkazovanju svoje strasti in v razkazovanju te strasti drugemu človeškemu bitju nekaj strašno nasilnega? Strast že po definiciji rani svoj predmet. Celo če se nagovorjena oseba strinja, da bo zavzemala to mesto, tega nikdar ne more storiti brez hipa strahu in presenečenja. Ali če še enkrat več variiramo Heglov izrek 'Zlo prebiva natanko v pogledu, ki vsepovsod okrog sebe zaznava Zlo' – nestrpnost do Drugega prebiva v pogledu, ki vsepovsod zaznava nestrpne vsiljive druge.

Še posebno sumničavi moramo biti do moških, ki so obsedeni s spolnim nadlegovanjem žensk. Toda ko samo malce popraskamo po 'profeministični', politično korektni površini, naletimo na znani moški šovinistični mit o tem, da so ženske nemočna bitja, ki jih je treba ščititi, ne le pred vsiljivimi moškimi, temveč tudi pred njimi samimi. Težava ni v tem, da se ženske ne bi mogle same ščititi, marveč v tem, da utegnejo v spolnem nadlegovanju začeti uživati – da bo moški vdor v teh ženskah osvobodil samouničevalno eksplozijo čezmernega spolnega užitka. Usmeriti se moramo na to, kakšna subjektiviteta je implicirana v tej obsedenosti z različnimi oblikami nadlegovanja: narcistična subjektiviteta, za katero je vse, kar počnejo drugi (če me kdo nagovori, če me kdo pogleda …), potencialna grožnja. Ko gre za žensko kot predmet prekrška, je tako, da bolj ko je zakrita, bolj se naša (moška) pozornost usmeri nanjo in na to, kar se skriva pod tančico. Talibi žensk niso prisilili le v to, da se smejo v javnosti prikazati le docela zastrte, pač pa so jim prepovedali tudi nositi čevlje z glasnimi petkami. Ženskam je ukazano hoditi, ne da bi bile pri tem pre­glasne, saj naj bi to vznemirilo moške ter zmotilo njihov notranji mir in posvečenost.

To je razlog, da je kiberseks ultimativni PC-seks. Ker imamo opraviti samo z virtualnimi partnerji, pri kiberseksu tudi ni nadlegovanja. Ta zamisel o prostoru, v katerem ni nihče deležen nadlegovanja in v katerem lahko prosto uresničujemo svoje najbolj umazane fantazije, se najbolje izrazi v nedavnem predlogu iz ZDA, po katerem bi veljalo 'na novo pretehtati' pravice nekrofilov. Čemu bi bili nekrofili prikrajšani za pravico do seksa z mrtvimi telesi? Po tej zamisli bi lahko ljudem enako, kot smejo dati dovoljenje za uporabo svojih organov za medicinske namene, pustili tudi to, da dajo dovoljenje, s katerim bi svoje telo prepustili nekrofilom. Ta predlog je zgled, kako popolno politično korektna drža, usmerjena proti nadlegovanju, razume Kierkegaardovo staro spoznanje, da je edini dober sosed mrtev sosed. Mrtvi sosed – truplo – je idealen spolni partner 'strpnega' subjekta, ki si prizadeva, da bi se izognil nadlegovanju. Trup­lo je nemogoče nadlegovati. Obenem mrtvo telo ne uživa, torej je odpravljena tudi mo­teča grožnja čezmernega užitka subjekta, ki se igra s truplom.

Vendar ta nepričakovana vrnitev smrti v samo jedro kraljestva osebnega računalnika nakazuje, da se nasilja ni lahko znebiti. Nasilje se vrne prav s poskusom, da bi se ga znebili. V čem je notranja logika tega, kar zaznavamo kot spolno nadlegovanje? To je asimetričnost zapeljevanja, neravnovesje med željo in njenim predmetom. Na sleherni stop­nji erotičnega razmerja je dovoljena zgolj pogodbena recipročnost vzajemnega dogovora. Spolni odnos je deseksualiziran in postane spo­razum v smislu ekvivalentne tržne menjave med enakovrednima svobodnima partnerjema. Eksplozivno širjenje pornografije v digitalnih medijih prispeva k deseksualizaciji seksa. Obljublja, da bo poskrbela za to, da bo 'čedalje več seksa', da ga bo prikazala v celoti, vendar pa je to, kar prinaša, v neskončnost reproducirana praznina in psevdo­zadovoljstvo, tj. več in več surovega realnega, od skrajnega fistinga vse do snuffa.

Vzpon politične korektnosti in vzpon nasilja sta potemtakem dve plati istega kovanca. Temeljna premisa politične korektnosti je zvajanje seksualnosti na pogodbeno vzajemno privolitev. Gibanje za gejevske pravice neizogibno doseže svoj vrhunec v pogodbah, ki vsebujejo dogovor o skrajnih oblikah sadomazohističnega seksa (obravnavanje osebe kot psa na povodcu, mučenje). Pri takšnih oblikah dogovornega suženjstva tržna svoboda pogodbe doseže svoj vrhunec in se odpravi. Trgovanje s sužnji postane skrajna izjava svobode.

Nekaj pa je gotovo. Če bi Thomas de Quincey danes na novo pisal vrstice iz svojega znamenitega eseja O umoru kot eni od lepih umetnosti, bi brez dvoma zamenjal zadnjo besedo (ta je zavlačevanje): »Kajti ko se človek enkrat vda umoru, že kmalu začne razmišljati o ropu ter nato od ropa pride k pitju in nespoštovanju šabata, od tod pa k nevljud­nosti in kajenju v javnosti.«

P. S.: Ne kadim (in tudi nikdar nisem) ter sem docela naklonjen zaščitnemu obdavčevanju in kaznovanju tobačnih podjetij.

Tekst: Slavoj Žižek

Prevod: Aleksandra Rekar, fotomontaža: Goya, foto: David King Collection

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri