Skozi razredčen zrak do olimpijskih medalj

  • 05.06.2008

Slovenski olimpijci se bodo v Salt Lake Cityju srečali še z enim nasprotnikom – redkejšim zrakom. Zdaj ponj ni več treba na Mont Blanc.

(Foto: Urban Golob)

3 fotografije v galeriji

Na prvi pogled spominja na sobo v katerem koli od penzionov alpskih smučarskih središč. Družinska postelja, lesene obloge po stenah, nočni omarici ob postelji … Izdajajo jo le šuštenje dušika, ki prihaja iz odprtine v zidu, in senzorji, ki merijo padajočo količino vsebnosti kisika v zraku. Dvajset … osemnajst … petnajst … dvanajst ... Dragi potniki, pravkar ste se, ne da bi se premaknili, povzpeli nad višino Mont Blanca.

Če vam je slabo in vam hoče raznesti glavo – nič hudega, to je za hiter prihod na to višino nekaj povsem normalnega.

Ko se bodo 8. februarja prihodnje leto v Salt Lake Cityju v ameriški zvezni državi Utah začele zimske olimpijske igre, se bodo športniki spopadli še z dodatnim tekmecem – veliko nadmorsko višino. Smukači, recimo, se bodo v dolino središča Snowbasin pognali s starta na nadmorski višini 2838 metrov, slalomisti s kakih 300 metrov nižjega smučišča Deer Valley Resort, oddaljenost od morske gladine pa bo največ težav povzročala smučarskim tekačem in biatloncem, zimskim predstavnikom t. i. vzdržljivostnih športov.

Pri njih je prav navzočnost kisika v ozračju ključna za dobre dosežke. Tekmovali bodo v centru Soldier Hollow na nadmorski višini od 1670 do 1793 metrov, kar je za tovrstna tekmovanja že skoraj zgornja dovoljena meja.

Pravilna aklimatizacija bo pri tem zelo pomembna in tega se zavedajo tudi v slovenski reprezentanci.

»Že poleti smo trenirali na nadmorski višini 2000 metrov,« razlaga Jure Velepec, direktor biatlonskih reprezentanc, »januarja gremo za tri tedne v Anterselvo na višino 1600 metrov, že deset dni pred prvimi tekmami pa bomo trenirali tudi na samih prizoriščih olimpijade.«

Toda priprava vrhunskih športnikov na večjo nadmorsko višino ne poteka samo v naravi. Bjorn Dahlie in podobni terminatorji svetovnega teka na smučeh se že leta pripravljajo z višinskim treningom – v svoji hiši. Od letošnjega oktobra je to mogoče tudi v Sloveniji. Takrat je namreč v Ratečah začela delovati t. i. višinska soba. Njena prva poskusna zajca sta bila prav smučarska tekača, kandidata za nastop v Salt Lake Cityju, Nataša Lačen in Matej Soklič.

V sobi, v kateri je umetno vzpostavljeno atmosfersko ozračje, podobno tistemu na okrog 2000 metrov nad gladino morja, (od tod ime višinska soba), sta prva prebila kar nekaj časa prav z namenom, da bi bila tekmovalna sezona 2001/2002 kar najuspešnejša. Sledilo jima je še nekaj reprezentančnih kolegov.

O čem teče beseda?

Za lažje razumevanje se na kratko sprehodimo skozi zgodovino. Zgodnje raziskave o vplivu nadmorske višine na delovanje človeškega organizma segajo v 19. stoletje. V minulem stoletju so postale še intenzivnejše, zlasti v povezavi z osvajanji najvišjih gorstev sveta in aeronavtiko, pozneje tudi v povezavi s športom. Ugotovljenim negativnim učinkom višine (glavobol, slabosti, pljučni in možganski edem, zmanjšana delovna zmogljivost …) so se pridružila še druga spoznanja.

Tako so že v petdesetih letih bolgarski športniki, predvsem tekači na srednje in dolge proge, zelo uspešno uporabljali višinski trening (treniranje na večjih nadmorskih višinah, približno 2000 metrov nad morjem) v sklopu priprav na tekmovanja. S praktičnimi znanji in teoretičnimi raziskavami so se v problematiko zelo poglobili zlasti v šestdesetih letih, ko so se športniki pripravljali na nastope na poletnih olimpijskih igrah, ki so leta 1968 potekale v Ciudad de Mexicu, 2300 metrov nad morsko gladino.

Tekmovalce v vzdržljivostnih športih je pomanjkanje kisika v redkejšem višinskem ozračju najbolj prizadelo in rezultati v tekaških preizkušnjah, daljših od 800 metrov, so bili bistveno slabši kot v nižinah. Kisik je namreč v vzdržljivostnih disciplinah ključen dejavnik pri proizvajanju energije, potrebne za gibanje mišic. Manj ko ga je na voljo, tem počasnejše je gibanje. Zato so blesteli Kenijci in Etiopci, ki so prišli v Ciudad de Mexico iz domačih okolij, ki ležijo na podobni nadmorski višini kot mehiška prestolnica.

Da je trening na višini potreben zaradi aklimatizacije za tekmovanja na večjih nadmorskih višinah, ni moglo biti nobenega dvoma. Mnogi vzdržljivostni športniki že desetletja opravijo del treninga na zmernih nadmorskih višinah (približno 2000 metrov) kot pripravo za nastopanje na običajnih višinah. Sledijo osnovni zamisli: kdor lahko hitro teče (kolesari, plava, vesla …) v redkem višinskem ozračju, bo to počel še hitreje, ko bo njegova pljuča polnil s kisikom bogat nižinski zrak.

Znanje je od šestdesetih let napredovalo. Tako so pred dobrim desetletjem skandinavski fiziologi ugotovili, da prinaša optimalne učinke treniranje v običajnih in bivanje (med treningi) v višinskih razmerah. Pri nas bi, na primer, lahko trenirali v Tolminu (približno 200 metrov) in prebivali na Mangrtskem sedlu (približno 2000 metrov). Da bi zadevo poenostavili (potovanja z nižjih v višje predele so utrudljiva in v praksi težko izvedljiva), so raziskovalci razvili različne simulacije višine – t. i. skandinavske hiše, iz katerih je delno izčrpan zrak ali odvzet delež kisika, in temu podobne »višinske« šotore.

V njih vlada atmosfersko ozračje, zato je bivanje podobno tistemu na večjih višinah. V takšnem okolju vzdržljivostni športniki občasno živijo, trenirajo pa zunaj, na običajnem atmosferskem tlaku. Rezultat takega vadbeno-bivanjskega režima je, da se jim rdeča krvna telesca (eritrociti) razmnožijo po naravni poti, kolikor je le mogoče. S tem se poveča zmožnost prenašanja večjih količin kisika v delujoče mišice, v katerih se zato sprošča več energije, kar omogoča hitrejše gibanje in boljše dosežke.

Nekateri posegajo po prepovedanem

Povečanje eritrocitov je mogoče doseči tudi nelegalno, z jemanjem hormona eritropoetina (EPO), ki sicer nastaja v jetrih in ledvicah. Da bi dosegli še večje nastajanje eritrocitov, ga nekateri športniki žal uživajo, kar je prepovedano. To jim dokažejo posredno.

Na osnovi raziskav so športni zdravniki predlagali mejo, do katere se eritrociti v telesu še lahko razmnožijo po naravni poti. Če je količina eritrocitov nad njo, se da z gotovostjo sklepati, da je športnik posegel po prepovedanem. Pred slabim letom je Svetovna agencija za odkrivanje dopinga prišla na dan z novim orožjem – z metodo za odkrivanje sredstev, s katerimi skušajo športniki ob pomoči zdravnikov zakriti uporabo prepovedanega eritropoetina.

Metoda je bila povsem nova in rezultat je bil naslednji: šesterici finskih smučarjev tekačev, ki so na lanskem svetovnem prvenstvu blesteli, je bila dokazana uporaba eritropoetina, in sicer prek sledov substance HES (hidroksietil škrob), ki naj bi zakrila njegovo uporabo. Tako je svojo dolgo in v luči tega vprašljivo bogato športno kariero končal tudi 42-letni večni mladenič Harvi Kiervesniemi, ki je dosegel svoj prvi veliki uspeh že davnega leta 1980 – bron na olimpijskih Igrah v Lake Placidu.

Višinska hiša

Skandinavski smučarski tekači so bili prvi, ki so s pridom izrabljali ugotovitve svojih znanstvenikov, pozneje pa so se jim pridružili tudi drugi. Od jeseni 2001 so med uporabniki tudi Slovenci. Oktobra je začela v drugem nadstropju gostilne Žerjav v Ratečah delovati prva višinska soba pri nas. Za tehnično izvedbo projekta so uporabili tehnologijo, ki prihaja iz Skandinavije in ZDA, ter znanje slovenskega znanstvenega Instituta Jožef Stefan. Zamisel so izpeljali pod vodstvom inženirja Mira Vrhovca in dr. Igorja Mekjavića, ki je del dosedanjih raziskav posvetil prav vplivu hipoksije (pomanjkanja kisika) na človeško telo.

Medicinski vidik in skrb za zdravje uporabnikov višinske sobe strokovno pokriva pred nedavnim ustanovljena skupina za višinsko medicino pri zdravniški podkomisiji Gorske reševalne službe Slovenije. Njeno delo koordinira Jurij Gorjanc, dr. med., zdravnik odprave na Mont Everest leta 2000, na kateri je Davu Karničarju kot prvemu Zemljanu uspelo smučanje s strehe sveta. Prav alpinisti so namreč tisti, ki imajo največ opraviti s pomanjkanjem kisika, zato so bili primorani pogledati problematiki »pod kožo«.

Uporabniki sobe bodo tako tudi alpinisti, ki bodo lahko kar v domačem okolju opravili aklimatizacijo – privajanje na redko višinsko ozračje – še pred odhodom v tuja visokogorja. Kako se bo stvar obnesla med slovenskimi smučarji tekači, ki želijo z dovoljenimi sredstvi izboljšati svojo konkurenčnost, pa bomo lahko kmalu videli.

TEKST: Marjan Žiberna

FOTO: Urban Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri