Skandinavija - Fjord Fiesta

  • 11.06.2008

Le kaj je šest tisoč kilometrov za fanatičnega fotografa na power tripu? Še posebej, če rine v nesramno drago in do potankosti zmanikirano Skandinavijo, kjer je smisel za humor obratno sorazmeren s količino mariniranih lososov in je vreme popolnoma skregano s sleherno balkansko logiko.

(Foto: Aleš Bravničar)

22 fotografij v galeriji

Vsem je najbrž jasno, da je bit Skandinavije skrita v neokrnjenih lepotah njene primarne deviškosti – v kristalnih jezerih, brezovih gozdovih, samotnih plažah, fjordih in Švedinjah. Najlepše se po navadi skriva onstran tlakovanih cest in pustega mestnega betona. Za potovanje, primerno mojemu življenjskemu slogu, sem zato potreboval popolno mašino, s katero bi lahko povsod rovaril kot car. Jekleni konjiček je slišal na ime land cruiser V8 in v Toyota Centru niso preveč spraševali, le predali so kodno kartico in smeje pomahali v slovo (hvala, Matjaž!).

Po noči na avtovlaku in nekaj sto kilometrih kruzanja po Adolfovih avtocestah sem že dihal sveži danski zrak in se naslajal nad njihovo obzirnostjo in disciplino za volanom. Danske avtoceste so raj za cruise control in cestnin (razen dveh perverzno dragih mostov) tukaj ne poznajo. Pot me je vodila mimo gigantskih vetrnic in neskončnih poljan oljne repice (biodizel, ahoj!) na romantični sever, kjer se je cesta končala.

Še najbliže newyorškim Hampton­som in Cape Codu na tej strani Atlantika je pastelna vasica Skagen, kjer se na peščenem polotoku Grenen konča kontinentalna Evropa in ti noge med strmenjem proti Norveški z desne dobesedno obliva Baltik, z leve pa Severno morje. Mala danska ribiška komuna je postala riviera za preprostega življenja in dobrega vzdušja željne Danke iz velemest, poleg tega pa nekaj kilometrov južneje čaka verjetno najbizarnejši (in za saharskega veterana tako dobrodošel) pogled na velikanske sipine Rabjerg Mila, ki sem jih imel ob sedmih zjutraj samo zase. Pametni Danci so dostop za avtomobile zaprli in LC je moral na mojo veliko žalost počakati na parkirišču.

Na poti nazaj proti Köbenhavnu, kjer so ulice okupirale horde pijanih angleških turistk, sem se moral ustaviti še nekje. Leta 1968 so v Billundu zgradili Legoland, mokre sanje vsakega mulca iz bivše Juge (se spomnite, ko so nam lego kocke starši lahko kupovali le v konsignaciji?). Ole Kirk Christiansen, ata, ki si je vse skupaj izmislil, je s tem parkom ob billundskem letališču ime Lego z zlatimi črkami za vedno vrezal v univerzalni slovar otroštva. Celo gradbinci so v Legolandu veliki srečneži – ves ljubi dan brezskrbno sestavljajo hiške iz kock in so na koncu za to še plačani! Le stari dobri lego sistem dandanes ni več tisto, kar je nekoč bil. Pokvarile so ga franšize Vojne zvezd in Harryja Potterja.

Švedinje so zakon

Narod, ki je prilezel od Vikingov do Volva v le nekaj stoletjih, se baha s svetovno slavo tudi zaradi nesporne lepote svojih deklet. To je več kot očitno prav v Göteborgu, študentski prestolnici številka ena v modro-rumeni deželi, kjer se brhke Švedinje v poletnih mesecih sprehajajo napol gole po širokih bulvarjih in parkcih tega simpatičnega mesta, za polovico manjšega od Stockholma, a neznansko bolj kul. Prebivalci Göteborga fanatično častijo troje – Volvo, Liseberg (največji zabaviščni park v deželi) in seveda svoje morje.

Slednje celo tako silno, da so leta 1874 ribjo tržnico zgradili v obliki katedrale in jo poimenovali Fesekörka, ribja cerkev. Jaz sem v Göteborgu častil fotografsko legendo Victorja Hasselblada in vse prej omenjene Švedinje, ki so polnile mestne ulice in kavarnice. Toliko dobrih bejb sem na kupu videl le še v Minsku.

Na jugu dežele leži famozna pokrajina Ska° ne, kjer se ob obali bohoti 400 kilometrov peščenih plaž, v notranjosti pa čudoviti narod­ni parki in gozdovi. Pokrajina je tako kičasto lepa, da bi jo Švedi lahko dali naravnost v okvir. Med mlini na veter in rdeče–modrimi hiškami bodo pravi filmoljubci spoznali lokacijo slavne zaključne scene iz Bergmanovega Sedmega pečata, ki je bila posneta v rezervatu Hovs Hallar.

S perfekcijo obsedeni Švedi, ki so svetu podarili Saab, Ikeo, Abbo in H&M, pa nečesa nikakor ne obvladajo: če si boste na južnem Švedskem zaželeli kave, dobro premislite – vrč v lokalih ves ljubi dan ždi na kuhalniku in se pogreva. Raje si omislite kakšno lokalno specialiteto. V Malmöju, ki je tudi sicer fantastično sproščeno mesto (in precej cenejše od sosednjega Köbenhavna, kljub distanci dobrih 20 kilometrov in enemu perverzno dragemu mostu), si lahko v baročno nakičenem lokalčku Kungsgatan Café privoščite čisto pravi stabilno spenjen kapučino iz rdečega čaja rooibos. Švedskih mesnih kroglic zraven na srečo ne ponujajo.

Norveški kontrasti

Norveška riviera je brez bizarnih fjordov dolga 2650, v celoti pa kar 25.148 kilometrov! Najboljša lekcija, ki se je naučiš med potjo po deželi fjordov, je – vse karte za trajekte kupi vnaprej. Bo veliko ceneje. Najdražja evropska destinacija je krepko sekala po žepu s cestninami, mostninami in predvsem ceno bencina, trenutno najvišjo daleč naokoli. Ne razumem, zakaj pizduni pri toliko nafte, ki je niso hoteli deliti niti z EU, ohranjajo ceno dizla v ekstrem­nih višavah (takrat 1,65 evra za liter). No, če vas kaj potolaži – tudi Norvežanom se bencin zdi drag, zato jo mahajo tankat na Švedsko in Dansko in zraven nakupijo še hrane in alkohola za poln prtljažnik.

Letos so naziv evropskega mesta kulture 2008 kot zanalašč podelili prav norveški prestolnici nafte Stavanger, možje iz PR-službe pa so mesto hitro poimenovali 'odprta luka kulturne izmenjave med Norveško in Evropo'. Mesto je sicer čudovito in sproščeno, polno belih lesenih hišk in do konca nabutanih lokal­čkov, toda vse skupaj se zdi kar malo cinično. Kultura in nafta ne sodita skupaj. Ali pač?

Na srečo leži zraven Stavangerja krasen fjord, nad njim pa dva naravna bisera, kamor se umakneš pred mislijo na famozno norveško harpuniranje nedolžnih tjulenjčkov. Prvi kotiček je 25 x 25 metrov velika Prerokova ploščad (Preikestolen) z božanskim razgledom na že omenjeni Lysefjord, druga, še teže dostop­na in skrita točka pa je med dva klifa zagozdena skala Kjeragbolten, iz katere se odpira tisočmetrski prosti pad naravnost v fjord. Ni treba posebej poudarjati, da base jumperjem kar prihaja od sreče, ko se vržejo s skale mimo slapov in klifov v globino.

Kaj pričakovati od Norveške, je nemogoče reči. Za vsakega popot­nika bo doživetje drugačno. Le eno je skoraj gotovo – vreme bo slabo! V Bergnu dežuje skoraj 300 dni v letu, na poti čez Telemark ali čez planoto Hardangervidda (ki je, mimogrede, služila za legendarno kuliso ledenega planeta Hotha v filmu Imperij vrača udarec) boste skoraj vedno imeli meglice in sive oblake, ki za čuda naredijo to ikonično pokrajino še bolj mistično. Žal se eksperiment avtomatov za dežnike, ki so jih pred nekaj leti namestili v Bergnu, ni izkazal za zelo uspeš­nega. Norvežani se celo pošalijo na svoj račun: neki turist je vprašal fantka, ali tu sploh kdaj neha deževati. »Ne vem,« je odgovoril deček, »imam šele 13 let.«

Oslo

V sila pustem glavnem mestu so v muzeju Vikingskipshuset na polotoku Bygd /oy na ogled tri čudovite ladje iz 9. stoletja.

Tjörn

Če zavijete z avtoceste E6 na lokalno cesto 160, boste v živo doživeli krožno turo po pristnem Švedskem otoškem podeželju, kjer grobo obalo Götalanda dopolnjujejo hiške pisanih ribiških vasic z neizgovorljivimi imeni.

Göteborg

Številka dve po velikosti in številka ena po lepoti brhkih Švedinj. Prestolnica zabave in rojstni kraj Volva ter legendarnega fotoaparata Hasselblad, ki je prvi v zgodovini poletel na luno. Mesto bulvarjev, kjer se na vsakem koraku bohoti cvet švedske plavolase lepote. Od kosila v Ribji katedrali do največjega šoping centra Nordstan vas loči le nekaj kanalov. Aja, sem že omenil krasne Švedinje?

Skane

Švedska podeželska idila mlinov na veter, peščenih plažic in bikinijev. Svežina zraka in božanska svetloba sta odlični za zbistritev glave po večernem popivanju, pa tudi riba je na podeželju zmeraj bolj sveža.

Malmö

Čeprav leži le en zaliv desno od Köbenhavna, je Malmö njegovo diametralno nasprotje. A ne v slabem smislu! Kljub umirjenemu študentskemu vzdušju z avro sedemdesetih je Malmö poln odštekanih kotičkov – trgovinice z vinilkami, kavarne z rooibos kapučinom, savne s pogledom na slavni Öresundski most, najvišje stavbe na Švedskem z bizarnim imenom Sukajoči torzo in številnih parkov, polnih bledoličnih Švedinj, ki se stalno nastavljajo soncu. Najlepše pri vsem pa je, da je Malmö od Köbenhavna bistveno cenejši.

Hamburg

Idealna brezstresna oblika potovanja za tisoč kilomet­rov dolgo vožnjo proti severu je avtovlak DB – v avstrijskem Beljaku se z jeklenim konjičkom zvečer vkrcate na spalnik in se za zajtrk zbudite v Hamburgu (na postaji Altona), od koder je do Danske le še nekaj sto kilometrov.

Köbenhavn

Pohvale za najbolj kozmopolitsko, najbolj odprto in najbolj slikovito mesto Skandinavije! Köbenhavn je že v samem vrhu mojega seznama naj krajev Evrope, kjer bi z veseljem živel in užival.

Ribe

Prva vikinška naselbina na Danskem stoji tu že dobrih tisoč let. Hiše, prepletene z lesenimi tramovi, in prazni trgi imajo svoj čar, a dobra hrana in vzdušje gostilne Weis Stue (hišna specialiteta: sled na tri načine), katere interjer je nedotaknjen že od leta 1704, so dovolj velik razlog za obisk.

Billund

Moj sanjski kraj še od malih nog – tukaj že 40 let domuje prvi, originalni Legoland.

Alborg

Sivo industrijsko mesto skriva v svojem središču pravo eksplozijo renesančnih stavb, ki so nekoč gostile pretkane danske trgovce. V bližini leži tudi Lindholm H /oje, največje vikinško pokopališče na Danskem še iz železne dobe. Središče življenja v mestu je Jomfru Ane Gade, ulica lokalčkov, flirtanja in zabave, ki leži tik ob Limskem fjordu.

Skagen

Puščava na severu Danske! Še pred sto leti si v Skagen prišel le skozi gaz v pesku, danes pa ostaja sipina Ra°bjerg Mile le za rajcanje off-road­arjev, ki z avtom ne smejo nanjo.

Color Line

Trajekt na Dan­sko je sila priljubljen, saj Norvežani tja množično derejo po cenejša živila in bencin.

Stavanger

Norveška prestolnica nafte in evropska kulturna prestolnica 2008 je po mojem skromnem mnenju najprijetnejše mesto v deželi fjordov. Prepolni lokalčki v 'odprti luki', bele lesene hiške stare četrti in sproščeno vzdušje brez hitenja pa niso edine odlike najbogatejšega mesta Norveške. V bližini leži prekrasen Lysefjord, ki nad svojimi skalnatimi slapovi skriva dve perli iz brošur – 25 x 25 metrov veliko Prerokovo ploščad (Preikestolen) z božanskim razgledom in visoko med klife zagozdeno skalo Kjeragbolten, iz katere v globino tisoč metrov evforično skačejo base jumperji.

Bergen

'Kralj fjordov' je najlepše mesto na Norveškem in sila vlažen kraj za žur.

Flam

Vasica ni znana le po tem, da je tu pomembna postaja famozne gorske železnice Oslo–Bergen (bojda ene najlepših na svetu), ampak tudi po planoti Hardangervidda, ki je bila zaradi ledenika in večnega snega kulisa ledenega planeta Hotha v filmu Imperij vrača udarec.

Egeskov

Danska je polna kičastih dvorcev, v katerih se je kalila še bolj kičasta danska renesansa. V Elsinoru stoji Hamletov dvorec, ki mu je svetovno slavo prinesel Shakespeare, na Fynu pa se bohoti gradič Egeskov, ki je z labirinti, fuksijami, pavi in 66 sobanami eden najlepših dvorcev Skandinavije, nedvomno pa najbolj kičast v deželi Danski.

Legoland

Leta 1949 je Danec Ole Kirk Christiansen izumil sistem zlaganja kock, za katerega se mu ni niti sanjalo, da bo postal velikanski svetovni hit in preživel skoraj 60 dolgih let. Mala plastična kocka je pred štirimi desetletji v Billundu dobila tudi svoj tematski park, v katerem naj bi se v skulpturah in stavbah z vsega sveta bohotilo kar 58 milijonov primerkov. Zato ni čudno, da pride na vsakega zemljana v povprečju 52 lego kock in da se vsako sekundo proda vsaj sedem lego škatel. Zanimivo: šest klasičnih lego kockic z osmimi gumbi lahko kombiniraš na skoraj milijardo načinov.

Sverd i Fjell

Trije enormni in sila impozantni desetmetrski meči iz brona, ki stojijo na obali tik ob norveškem Stavangerju, firbce spominjajo na dramatično bitko pri Hafrsfjordu, kjer je pogumni kralj Harald I. Lepolasi (na fotografiji) v 9. stoletju prvič združil Norveško v eno kraljestvo. Tudi zaliv M /ollebukta je popolno mesto za piknik.

Gol

Cerkve iz lesa, ki jih je na Norveškem ostalo le še 30, so popolne fuzije keltske umetnosti, vikinške tradicije in romaneske. Te čudovite arhitekturne mojstrovine, zgrajene med 11. in 13. stoletjem, se zato kitijo s častnim nazivom najstarejših še ohranjenih lesenih stavb v Evropi. Tale popolna kopija lesene lepotice iz Gola pa še ni polnoletna – skoraj 800 let star original so obubožani prebivalci te vasice pred 120 leti prodali Norsk Folkemuseumu v Oslu, kjer na polotoku Bygdoy stoji še danes.

Hrana

Medtem ko Švedi ne morejo brez svojih čuftov (Köttbullar) in mandljeve torte, Norvežani marinirajo lososa in polenovko, Danci pa se mastijo z dnevno dozo Wienerbr /oda (ki mu ves preostali svet pravi Danish), v urbanih delih Skandinavije žal prevladuje drugačna hrana – hot dog, shawarma, bagelsi in suši. Zato je še toliko bolj pomembno, da z lupo poiščete dobro ribjo restavracijo in se najeste fiskesuppe (ribje juhe), reker (rakcev) in drugih severnjaških morskih dobrot do sitega. Na fotografiji: Sildeplatte (danska sled na tri načine).

Aleš Bravničar

foto; Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri