Škandal!

  • 06.05.2008

Seks je zadnje pribežališče nesrečnika! Če bi držala ta misel pokojnega angleškega pisca, igralca in pripovedovalca Quintina Crispa, potem bi bilo na svetu zelo veliko nesrečnikov – tudi med moškimi na oblastnih in drugih vodilnih, pomembnih in vplivnih položajih.

(Foto: Printscreen)

Po Crispovi definiciji seksa si je težko predstavljati, kako velik nesrečnik mora biti, na primer, Max Mosley, 68-letni direktor FIE (Mednarodnega avtomobilističnega združenja), da si je zaželel sadomazohistične nacistične orgije s petimi prostitutkami …

Pa kaj nas to briga?

Imamo pravico vtikati nos v njegov sicer bolehni ne samo seksualni svet, saj ima očitno težavo, tudi kot eden od sinov pokojnega najbolj znanega britanskega predvojnega Hitlerjevega oboževalca in črnosrajčnika Oswalda Mosleyja, fašista in ženskarja od glave do peta, ki je kljub temu postal sir Oswald, politik z naslovom viteza britanskega imperija? Tudi Max Mosley je bil v mladosti krajši čas v politiki, in to v očetovi povojni desničarski stranki, pa se ji je odpovedal, ker zaradi fašističnega pedigreja ni vodila nikamor.

Vsi se menda strinjajo, da je Mosley že vrsto mandatov izvrsten predsednik FIE in da je veliko naredil za avtomobilistični šport, posebej za formulo ena, v kateri vedri in oblači Bernie Ecclestone, Mosleyjev veliki mali milijarderski prijatelj. Ecclestone še daleč ni bil edini, ki je dejal, da je to, kar Mosley počne v svojem prostem času, njegova ‘privatna stvar’.

Z drugimi besedami: da mu zaradi seksualnega škandala ni treba odstopiti. Čeprav je organiziral sadomazohistične nacistične orgije, med katerimi je tepel in bil tepen, igral zapornika in paznika v kleti – provizoričnem koncentracijskem taborišču – hiše v petični četrti Chelsea v Londonu, govoril nemško in angleško z nemškim naglasom in s tem, tako trdijo judovske organizacije, žalil žrtve holokavsta …

Bi torej moral odstopiti oziroma bi ga morali odstaviti, ker noče odstopiti sam? Bo odstavitev, ki se mu obeta 3. junija na sestanku FIE, ker jo zahteva vedno več državnih avtomobilističnih združenj, v javnem interesu?

Navsezadnje ni politik in ni na predsedniškem položaju, na katerem bi imel pred seboj gumbe za sprožanje jedrskega orožja! Edino tehnično napako je naredil, ker je orgije snemal in ker so se do posnetka dokopali pri tabloidnem tedniku News Of The World, najbolj branem britanskem (rumenem) časniku, ki živi od seksualnih škandalov, s katerimi nedeljo za nedeljo zadovoljuje velik apetit bralstva.

Je seksualni škandal, kadar ni povezan z ničimer drugim kot s seksom in osebno seksualno moralo, upravičen povod za odstope ali/in odstavitve? Te so najpogostejše v svetu politike, iz katerega izvira že neštetokrat navedena, zguljena Kissingerjeva misel, da je »oblast največji afrodiziak«. Osebno mi bolj ugajajo besede nekdanjega ameriškega predsednika Lyndona Johnsona: »Dve reči naredita politike neumnejše kot vse drugo: seks in zavist.«

Klient št. 9

Že dolgo ni bil noben moški, vsaj v javnosti, videti tako zelo neumno (ne upoštevaje določenega predsednika, ki mu to kar naprej uspeva brez vsakršnega napora), kot je bil nedvomno inteligentni nekdanji liberalni newyorški guverner Eliot Spitzer, znan tudi kot ‘klient št. 9’ in ‘težak klient’ (to po navadi pomeni, da zahteva seks brez kondomov) Kluba imperatorjev, VIP-ovske mednarodne mreže lepih, ekskluzivnih in zelo dragih deklet na poziv, ko je vpričo soproge solzavo priznal, da ni »živel v skladu s standardi, ki si jih je zastavil«, in se skesano opravičil ženi, trem hčerkam in vsem drugim. Vrečko, bruhal bi!

Zakaj se ni kot dedec postavil pred kamere in odločno rekel, da je to, s kom seksa, njegova osebna zadeva, ki se tiče samo njega in njegove žene?! Ni mogel, ker je kot nekdanji nepopustljivi javni tožilec in politični križar osebno odgovoren za odkrivanje in uničenje dveh velikih prostitucijskih mrež v New Yorku, ki je govoril, da je prostitucija sodobno suženjstvo.

Poleg tega se je takrat še bojeval, menda na ženino prigovarjanje, za politično preživetje. Zanikati škandala pa ni mogel, ker je nekdo posnel njegovo telefonsko dogovarjanje za zadnji, usodni obisk pri Kristen (resnično ime: Ashley Alexandra Dupre), superdragemu superdekletu na poziv, ki računa 5500 dolarjev na uro. Zanjo naj bi porabil približno 80 tisoč dolarjev. Spitzer je tudi kršil zakone.

Na podlagi posnetka bi ga lahko obtožili nagovarjanja k seksu in plačila zanj. Poleg tega bi ga lahko – na podlagi sicer arhaičnega zveznega zakona iz leta 1910 – obtožili prevoza ljudi čez meddržavne meje z nemoralnimi nameni (s Kristen, ki je iz New Jerseyja, kjer jo imajo malodane za heroino, ker je sesula newyorškega guvernerja, sta se dobila v hotelu v New Yorku) in nezakonitih gotovinskih transakcij. Lahko bi mu – po poklicu je prav­nik – celo prepovedali opravljati poklic.

Pri (za ZDA) senzacionalnem padcu Eliota Spitzerja, ki so ga omenjali kot bodočega predsedniškega kandidata, torej ni šlo samo za seksualni škandal, kot gre pri maloštevilnih izsiljenih odstopih. Kot neusmiljen in samooklican pravičnež in čistilec korupcije v poslovnem svetu si je nabral ne samo veliko oboževalcev, ampak tudi sovražnikov na vplivnih položajih, v politiki in na Wall Streetu, kjer so mu dali vzdevek wallstreetski šerif, po njegovem odstopu pa odpirali steklenice penine. Pri razkrivanju seksualnih škandalov imajo glavno zunanjo vlogo res mediji, posebno rumeni, ki pa velikokrat dobijo pomoč ali namig tekmecev in sovražnikov – ali neposredno ali od lastnikov.

Felacija kot neseksualni odnos

Seksualni škandal, ki je bil v veliki meri posledica številnih političnih sovražnikov, je bil tudi Clintonov ‘šlicgate’. Hilary je, ko ga je branila pred obtožbami, morda res mislila, da je šlo za zaroto verske politične desnice, toda Clintonova glavna težava na koncu niso bili ne politični sovražniki ne to, da mu je Monika Lewinsky v Beli hiši devetkrat nudila felacijo, da je navlažil cigaro v njenem mednožju in vse ostale sočne podrobnosti, ki so prišle na dan med najbolj bizarnim političnim spopadom v ZDA, ne obtožbe drugih žensk, ki so ga spreminjale v seksualnega plenilca, ampak njegove laži. Posebej tista znamenita: »Nisem imel seksualnih odnosov s to žensko … gospodično

Lewinsky!«

Odpoklica se je rešil s tem, da je na novo definiral felacijo kot neseksualni odnos. Obstoj več kot 50 let starega posnetka (prodanega za 1,5 milijona dolarjev), na katerem Marilyn Monroe nudi felacijo neznanemu moškemu enkrat v petdesetih letih, in to, da je posnetek v šestdesetih lastniku zaplenila ameriška zvezna policija FBI, njen tedanji direktor, zlobni desničar in tekmec Johna Kennedyja, pa poskušal dokazati, da je moški na posnetku ali on ali njegov brat Robert Kennedy (oba sta bila ljubimca MM), kaže, da je bil seksualni škandal vedno tudi orožje političnega obračuna.

Prekletstvo dvojnih meril

Težave politikov, ki jih ujamejo s hlačami na kolenih, v večini primerov – če gre za heteroseksualni seks brez nasilja in brez mladoletnih (v Britaniji tudi homoseksualni politični seksualni škandali večine nič več ne šokirajo) – se ne začnejo s seksom z drugimi ženskami (navsezadnje jim ga žene, vajene privilegiranega načina življenja, skoraj vedno odpustijo), ampak s tem, da jih ujamejo pri dvojnih merilih, hinavščini in lažeh. Ne moreš v javnosti preganjati prostitucijskih mrež, v zasebnosti pa spati s prostitutko, čeprav je ena tistih visokorazrednih, ki jim pravijo ‘prada prostitutke’. Potem nisi liberalen politik, kar naj bi Spitzer bil, ampak hipokrit.

Eden najboljših primerkov te vrste je nekdanji britanski konservativni premier John Major, ki so ga volivci vrgli z oblasti leta 1997. Major, sicer ena izmed največjih političnih nerod, je v sedmih letih vladanja odstavil ali sprejel odstop celo 16 članov vlade različnega ranga, od ministrov navzdol. Večina je letela s položajev zaradi seksualnih škandalov. Kako ne bi, saj je pridigal politično filozofijo vrnitve k temelj­nim vrednotam, kot sta družina in zakon, ki so bile sicer vedno v uradnem moralnem središču britanskih konservativcev. Je bil Major hinavec ali pa je imel sam tako slabo vest?

Kmalu po odhodu z oblasti je konservativna poslanka in nekdanja državna sekretarka Edwina Currie razkrila, da sta imela z Majorjem (oba sta bila poročena), ko je bil minister, celo petletno seksualno afero, da je bil seksualni atlet in da sta tu pa tam seksala tudi po dve, tri ure na dan. Kako jima je uspelo pet let skrivati afero, ni bilo jasno nikomur.

Globoko grlo tajnice Farie

Pred leti so številni, posebej v ZDA, prav Britancem zavidali ‘najboljše’ seksualne škandale. Ne samo v politiki. Za enega najboljših je leta 2004 poskrbela Faria Alam, eksotična azijska lepotica, zgovorna samooklicana specialistka za zahtevno oralno tehniko globokega grla in tedanja tajnica angleškega Nogometnega združenja (FA), ki je imela sočasno seksualni aferi s tedanjima vodilnima možema v angleškem nogometu, Švedom Svenom Goranom Eriksonom, ki je vodil angleško reprezentanco, in angleškim direktorjem FA Markom Paliosom.

O obeh se je – za 400 tisoč funtov – zelo podrobno in grafično razgovorila v časopisnih intervjujih. Med drugim je povedala, da jo je Erikson rad oralno zadovoljeval (enkrat do 53 zaporednih orgazmov), da je imel sprva zavoljo skrbi zaradi igre Angležev erekcijske težave, ki pa jih je zlahka odpravila s tehniko globokega grla, in da je po ozdravitvi lahko seksal celo večnost, posebej od zadaj. Paliosa, ki naj bi ga prav tako navduševala z globokim grlom, ni ravno hvalila. Dejala je, da je po navadi hitro končal, ga spravil v hlače in odšel, zaradi česar se je morala do konca zadovoljiti sama.

In kakšne so bile posledice njenih razkritij? Poročenega Paliosa so prisilili k odstopu, neporočeni, a ne tudi samski Erikson pa je ostal na položaju. In kaj je imel od tega angleški nogomet? Nič drugega kot veliko stroškov (Paliousova odpravnina, Eriksonova visoka plača …). Ko bi vsaj zaradi odprave Eriksonovih težav z erekcijo Angleži kaj bolje igrali! Pa niso.

V svetu denarja ni seksualnih škandalov?

Lani je zaradi seksualnega škandala v Britaniji odstopil do zdaj edini vodilni mož iz gospodarskega sveta, John Browne, ki je 12 let vodil naftnega orjaka British Petroleum (BP). Lani 59-letni Browne je odstopil potem, ko je pristojno sodišče umaknilo sodno prepoved, ki je britanskemu tabloidu prepovedovala objavo podrobnosti iz njegovega osebnega življenja, ki jo je izposloval z zavajanjem sodišča. Kakorkoli že – na dan je prišlo, da je gej in da je imel štiriletno razmerje s Kanadčanom Jeffom Chevalierjem.

Browne se je opravičil zaradi zavajanja, najodločneje pa zanikal trditve bivšega ljubimca, da je zlorabljal sredstva BP, ko mu je pomagal ustanoviti podjetje. »V 41 letih, kolikor sem bil pri BP, sem ločeval svoje poslovno in osebno življenje. Svojo seksualnost sem imel vedno za osebno zadevo in sem jo nameraval ohraniti zase.«

Če je ne bi ohranil zase, mu ne bi nikoli uspelo priti do vrha. Nikjer, celo v politiki ne, ni tako velikih egov in toliko mačizma, toliko moškega seksualnega dokazovanja, toliko seksualnega zlorabljanja moči in vpliva ter z vsem tem povezanih obtožb o spolnem nadlegovanju, kot jih je v gospodarsko-poslovnem svetu. To je svet denarja, ki ga je več kot dovolj za preprečevanje seksualnih škandalov. Zato so odstopi, ki bi jih sprožili seksualni škandali, izjema, ki potrjuje pravilo. V Britaniji vsekakor.

V britanskem političnem svetu je ravno nasprotno. Začelo se je že leta 1963, ko je odstopil tedanji minister za vojno John Profumo, ker je v parlamentu lagal o ljubici, visokorazredni prostitutki, ki jo je nevede delil s sovjetskim mornariškim atašejem, ki je bil seveda vohun. Malo je manjkalo, da ni padla tedanja McMillanova konservativna vlada.

Čez deset let, leta 1973, je prav tako malo manj­kalo, da ni padla Heathova konservativna vlada, ko je tisk objavil fotografijo lorda Lambtona, sekretarja za vojno letalstvo, v postelji z dvema prostitutkama. Čez deset let, 1983., je moral odstopiti najljubši minister tedanje konservativne vlade Margaret Thatcher, trgovinski minister Parkison, saj se je razvedelo, da mu bo ljubica vsak čas rodila nezakonskega otroka. Potem so sledile odstavitve in odstopi ministrov že omenjenega premierja Majorja.

Na levici ne odstopajo

Tudi laburističnim vladam – velja tudi za predzadnjo Blairovo – ni bilo prizaneseno, je pa res, da sam seksualni škandal na levici, ki je bila vedno strpnejša do seksualnih ‘prestopnikov’ v svojih vodilnih vrstah, po navadi ne vodi v odstop. Pokojni nekdanji zunanji minister Robin Cook je bil ženskar, ki je rešil ministrski položaj, ko je pod pritiskom laburističnega piarovskega stroja zapustil dolgoletno ženo, s katero sta bila na letališču na poti na počitnice, in presed­lal na tajnico, s katero je imel dveletno afero – in to le dan, preden so jo razkrili v tisku. S tajnico se je potem tudi poročil.

Za zadnji laburistični ministrski odstop zaradi seksualnega škandala je poskrbel slepi nekdanji minister, ločeni David Blunkett, ki naj bi poročeni ljubici, ameriški založnici, naredil enega do dva otroka. Avtor zadnjega laburističnega seksualnega škandala brez odstopa pa je nekdanji Blairov namestnik John Prescott, ki je imel dveletno afero s tajnico – ta je razkrila, da mu je enkrat nudila oralno nego celo v podpremierkinem uradu in pri odprtih vratih. Zakaj pri odprtih vratih?

Zakaj pa ne, če si je to lahko privoščil? Pa je zato odstopil? Zakaj pa bi? Ko je afera prišla na dan, je bila že končana, tajnico so prestavili, žena mu je odpustila, šef je rekel, da gre za zasebno zadevo, poslanci pa so se prizanesljivo ali hudobno (odvisno od politične barve) hahljali, malo tudi zato, ker je tajnica razkrila, da ima zelo majhnega (primerjala ga je s koktajlsko klobasico), malo pa zato, ker iz seksualnih škandalov politiki sami ne delajo več prav velikega cirkusa, saj nikoli ne vedo, kdo se bo naslednji spotaknil zaradi hlač na kolenih.

Anglosaksonska umetnost

Seksualni škandal Davida Blunketta si zasluži podrobnejšo analizo, ker pove veliko o anglosaksonski politični kulturi. Kot večina drugih se je tudi ta rodil v desničarskem tisku, ki je večinoma v lasti desničarskega medijskega mogotca Ruperta Murdocha. Levičarski tisk ni videl v seksu ločenca Blunketta nič hudega, desničarski pa je moraliziral (ni hujšega kot to) in toliko časa vrtal, da je izvrtal, da je Blunkett zlorabil položaj notranjega ministra in varuški ljubimke na hitro ‘zrihtal’ dovoljenje za delo v Britaniji. Odstopiti je moral zaradi zlorabe položaja, ne pa seksa.

Blunkettova afera opominja, da je ‘politični seksualni škandal’ predvsem anglosaksonska umetnost, ki je v celinski Evropi nismo nikoli zares obvladali.

Seksaj in pusti seksati

Bi to veljalo tudi za Slovenijo, ki še ni doživela pravega dobrega političnega seksualnega škandala res velike ‘živine’, zaradi katerega bi se postavilo, ali pa tudi ne, vprašanje odstopa ali odstavitve? Mar vodilni slovenski politiki in druge velike živine seksajo samo doma, in to samo z ženami in koruznicami? Kaže da ne, saj nekateri celo javno priznavajo, da jim zvestoba ni vrlina! Kar je pri­znanje, ki ne bi prišlo niti na misel kakšnemu vodilnemu politiku v Britaniji ali kjerkoli drugje – potrjuje pa velikost ega politikov.

Kaže tudi, da so slovenski mediji zadovolj­ni z varnim in neškodljivim prenašanjem tujih seksualnih škandalov pomembnežev, pa hkrati sila zadržani pri razkrivanju domorodnih, čeprav je v obtoku veliko govoric. Posebej, na primer, o obiskovanju gejevskih lokalov v tujini, kar je sicer precej logično glede na visoko raven homofobije v Sloveniji.

Pa kako so se nekateri spravili na nesrečnega Aurelia Jurija in iz mušice naredili svingerskega slona! Ta za lase privlečeni domnevni seksualni škandal je sicer razkril, da apetit po njih obstaja. In kot se to rado dogaja tudi na Otoku, je sprožil črno moraliziranje v desničarskem delu rumenega tiska, kar je, milo rečeno, bizarno.

Seks je nekaj tako zasebnega, da bi morali tudi vodilni ljudje imeti pravico do takšnega ali drugačnega seksa in osebne seksualne morale, če o njej le ne pridigajo vsem ostalim. Seksualno imuniteto bi morali izgubiti v trenutku, ko začnejo seks moralo predpisovati drugim oziroma ko prenehajo spoštovati načelo ‘Seksaj in pusti drugim seksati!’ Če pa se izkažejo za hipokrite, bi se morali mediji nanje spraviti z vsemi topovi.

Kdo je kriv?

Sploh pa povzročitelj seksualnih škandalov niso moški. Težko je pozabiti, kako neumno je pred leti pogledal britanski filmski zvezdnik Hugh Grant, ko ga je Jay Leno malo po njegovem oralnem incidentu s profesionalko vprašal: »Kaj si pa mislil?« Prav nič ni mislil! Kot številni drugi moški je bil žrtev WW-ja. Wicked Willyja.

In kdo je to? Njegova visokost PK: Pokvarjeni Kurček. Zaradi njega tudi najpametnejši moški naredijo največje neumnosti.

Putin ima 30 let mlajšo

Senzacionalna novica se je najprej širila v gimnastičnem svetu. Predsednik Vladimir Putin naj bi imel razmerje z zelo mlado nekdanjo ritmično gimnastičarko, komaj 25-letno Alino Kabajevo. Na internetu se je že nekaj časa namigovalo in govorilo, da sta Putin in 30 let mlajša Kabajeva več kot prijatelja že od olimpijskih iger leta 2000, ko je imela komaj 17 let. Kabajeva je bila na zadnjih volitvah izvoljena za poslanko državne dume, v kateri zastopa stranko Združena Rusija.

Čigava je ta stranka? Seveda Putinova, kot je očitno tudi Alina, s katero naj bi se Putin poročil junija (maja odhaja s predsedniškega položaja, saj mu poteče drugi, po ustavi zadnji mandat). Od žene Ljudmile, s katero imata dve odrasli hčerki, naj bi se skrivaj ločil že februarja. Tako je vsaj trdil časnik Moskovski dopisnik. Putin to uradno zanika.

Klaus ima rad stevardese

Če ste pomislili, da je Putin frajer (upam, da niste, saj je nevarno zlopamtilo), ker ima 30 let mlajšo ljubico, kaj pravite na to, da Vaclav Klaus, češki predsednik, 40 let poročeni 66-letni gospod in desničar od glave do pete, brusi 38 let mlajšo Petro Bednarovo! Ko so ga vprašali, kako bo afero z gospodično Bednarovo (po Pragi se je celo govorilo, da je noseča) pojasnil gospe Klaus, je dejal, da »tega ne more pojasniti« in da »ne more pričakovati, da bi kdorkoli razumel te vrste reč«.

Petra Bednarova je vojaška stevardesa, ni pa prva Klausova stevka. Leta 2002 je imel afero tudi s 24-letno stevardeso in študentko Klaro Loniško.

Paddyjevih devet sekund in pol

Politiki se lahko s seksualnimi škandali hudo osramotijo. Nekdanji voditelj britanskih liberalnih demokratov Paddy Ashdown je bil kot nekdanji komandos vajen hitrih akcij. Zaradi hitre akcije pa se je osmešil, ko je prišlo na dan, da je imel med volilno kampanjo od dve- do trimesečno afero s tajnico. Poročeni Paddy se je, ko je afero priznal in se zanjo opravičil (odstopil ni, saj je liberalec), izgovarjal na stres, tajnica pa je razkrila, da je enkrat vse opravil v devetih sekundah in pol. To pa je zelo hitra akcija. Bil je celo hitrejši od Borisa Beckerja, ki je Angeli Armakovi naredil otroka v petih sekundah.

Papandreujeva stevardesa

Najvplivnejša stevardesa v političnem svetu je bila nekdanja izjemno prsata stevardesa grškega letalskega prevoznika Olympic Airways ‘Mimi’ Dimitra Liani, ki je postala najprej ljubica, potem pa žena najbolj znanega povojnega grškega politika Andreasa Papandreuja. Ko se je zaradi nje ločil od žene, s katero sta bila skupaj 38 let in imela štiri otroke, ter se poročil z Mimi (leta 1989), je imel 70 let.

Mimi jih je imela 35. Istega leta, ko jo je poročil, je letel z oblasti. Leta 1993 se je vrnil. Grki mu niso zamerili mlade žene, ampak njeno vtikanje v politiko. Leta 1995 je podprl njene voditeljske ambicije, nekaj let kasneje pa so ga zaradi Mimi in šibkega zdravja prisilili k sestopu z oblasti. Že čez nekaj mesecev je umrl, Mimine voditeljske ambicije pa so ostale samo ambicije.

SMS-anje v deželi Nokie

Politiki gredo s časom naprej. Vsaj na Finskem. Ko je v deželi Nokie in domovini največ mobilnih telefonov na glavo prebivalca aprila letos zaradi pošiljanja opolzkih sporočil SMS mladi erotični plesalki odstopil 60-letni zunanji minister Ilkka Kanerva, so se Finci spomnili na to, da tudi 53-letni finski premier, ločenec Matti Vanhanen, rad esemesa. Vanhannen je eno izmed svojih nekdanjih ljubic celo zapustil s sporočilom SMS.

Maščevala se mu je s knjigo, zaradi katere jo je tožil, tožbo pa izgubil. To je Susan Kuronen, ki trdi, da mu je bilo nerodno priznati, da sta se spoznala na spletu, da mu ne bi očitali, da »pobira ženske na internetu«, on pa je trdil – kako skandinavsko! –, da sta se spoznala v trgovini Ikea, ko ji je pomagal naložiti na voziček posteljo.

Tekst Brane Kastelic

Montaža Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri