Seks v krču

  • 18.03.2008

Dobrega seksa je bilo v slovenskem filmu bolj malo, tako kot je bilo malo dobrih slovenskih filmov. Eden najpristnejših in najbolj avtentičnih fukov je tisti iz Pavlovičevega Nasvidenje v naslednji vojni (1980), v katerem partizan Berk sredi ofenzive mirno občuje z neko kmetico. Ne travmatizira, ne filozofira, ampak preprosto oddela svoje – povsem drugače od večine moških, ki so s svojimi stiskami in notranjimi boji paradirali skozi slovenski film.

7 fotografij v galeriji

Morda je k temu pripomoglo dejstvo, da ga je upodobil Živojin Pavlović, srbski režiser na začasnem delu v slovenskem filmu. Ta je pred tem posnel Rdeče klasje, 1970, v katerem lahko vidimo betežnega starca, kako umira od pogleda na svojo golo ženo (Majda Potokar), ki se v hlevu valja na slami s političnim aktivistom Hedlom (Rade Šerbedžija) in ječi od sreče, ker je končno dobila »moškega v hišo«. Priznani filmski teoretik Zdenko Vrdlovec ugotavlja, da je Pavlović oskrbel slovenski film z dobesedno naturalistično podobo spolnega akta.

Najbolj puritanskemu delu domače publike je šlo v nos, da se prva dama slovenskega filma tako z veseljem dol daje z uvoženim igralcem. Potokarjeva pa je samo priznala, da je v vsem skupaj preprosto uživala.

Žal je bilo pred Pavlovičem in po njem pristnega seksualnega veselja bolj malo, ena svetlih izjem pa je seveda Boštjan Hladnik, s katerim pride v slovenski film prva gola ženska, in sicer šele leta 1961 v Plesu v dežju.

»To je Magda, ki pride na začetku filma v sobo slikarja Petra (Miha Baloh) in se, s hrbtom obrnjena proti kameri, začne slačiti. Pri tem je pokazana zdaj od spredaj, s poltenim nasmehom, zdaj s strani, spet s hrbta, ko si odpira modrček – slačenje tako pridobi navzočnost, medtem ko odsotnost besed še utrdi fiksacijo (Petrovega in gledalčevega) voajerskega pogleda.

Nato se gola Magda približa postelji, medtem ko jo Peter ravnodušno gleda, počasi odvrže risalni blok s postelje in jo zgrabi za ogrlico ter potegne k sebi. Toda Peter s seksom ni prav zadovoljen, svojo ljubico za eno noč spodi in rajši sanja o črni ženski silhueti na oknu. Tako se zdi, da se je »prvi seksualni prizor« v slovenskem filmu pojavil le zato, da bi brž izginil oziroma pokazal na »nezadostnost« seksa,« opiše ta prizor Vrdlovec.

Ples v dežju je prvi del Hladnikove »erotične trilogije« (še Peščeni grad, 1962, Erotikon, posnet v Nemčiji, 1963), ki prikazuje, kako se ljubezensko razmerje ne definira s »popolnostjo« ali »harmonijo«, marveč z ovirami, »hibami« ali s tem, kar v tem razmerju škriplje oziroma manjka, prav tako (če ne predvsem) pa z rivalstvom, ki pomeni, da so za erotično razmerje vselej potrebni trije.

Iskrena pohota

Sicer pa se »prvi« erotični moment v slovenskem filmu pripeti v Triglavskih strminah (režija Ferdo Delak, produkcija Sava film, 1932), nadaljuje pa v narodnoosvobodilnem Na svoji zemlji (France Štiglic, 1948). Prevajalka in ljubiteljica filma Teja Bivic stavi na Tistega lepega dne, v katerem besede veliko bolj erotično zaščemijo kot pa prizori golih teles: »Štefuc Berta Sotlarja je z nabritim pogledom in trmastim vztrajanjem po ženski zgleden primer dedca, ki mu iz oči šviga pohota.

Kos mu ni ne župnik, ne fašisti, ne vražja Pečanka, ampak samo ‘prava babnica’, in tako je tudi prav, mar ne? V tem sončnem filmskem biseru ima celo Moj Jezus Arnolda Tovornika več pojma o erotiki kot marsikdo drug, ki se razglaša za tovrstnega znalca; tista njegova Pepa je morala biti res ženska od hudiča, kajti njegovo pričevanje, kako so se »pod njo upogibale deske, ko je šla mimo«, kar kliče k sanjarjenju, kako si ga je potegnila na bujno oprsje in ga, voljnega kot jagnje, erotično ožela. Klofuta seksi domišljiji pride kaj kmalu in v mnogih podobah; ena se mi je posebno vtisnila v spomin.

Neskončno lepa, naravnost afroditsko razgaljena Hudabivnikova Meta (Majda Potokar) v Samorastnikih trpi in je trpinčena na vse mile viže samo zato, ker se je (tako mi da sklepati preprosta pamet) rada dala dol. Njeno golo telo, odeto samo v slap dolgih las, z vrvjo na rokah in dvignjeno pod strop, pripravljeno na kazensko bičanje zaradi sladostrastnih trenutkov, ki so rodili čredico nedolžnih otročajev, pač ni prizor, ki bi zakuhal erotično poželenje. V ta kotel tudi v Brezi razgaljeno mikavno oprsje Mance Košir ne prida nič pristno ščemečega.«

Seks, jebi se

Kako je z erotiko v novem slovenskem filmu, še najbolje opiše nepogrešljivi Zdenko Vrdlovec: »Ko sem na LIFFE 2000 (ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu) francoskemu režiserju Antoinu Desroisieresu, ki se je znašel med redkimi gosti, omenil naslova dveh slovenskih filmov – torej Porno film in Jebiga (oziroma Fuck It) –, je mladi cineast samo debelo pogledal. Preden je obiskal Ljubljano, se je toliko že pozanimal o slovenski kinematografiji, da je poznal obseg njene produkcije (štiri do pet filmov na leto), ni se pa mogel načuditi, da je kar polovica te produkcije »pornografska«.

Saj ni, sem mu brž pojasnil, pri nas ne delamo pornografskih filmov, vsaj ne z državnim denarjem. In ne le, da ta filma nista pornografska, marveč skoraj ne poznata spolnih prizorov: v Jebiga ni niti enega, saj se tam rajši ‘norčujejo’ (tudi in povrhu še) iz seksa, se pravi, da se seksistična žargonska sintagma iz naslova nanaša tudi na pojem, ki ga Slovar slovenskega knjižnega jezika opisuje kot vulgarni izraz za spolno občevanje (skratka, rajši kot da bi kazal seks, nas film ‘ideološko’ prepričuje: ‘jebi seks’).

Porno film se sicer res začne s spolnim prizorom, toda ta ni pravi, ali bolje, ni pravi prav kot pravi, tj. kot odlomek iz pornografskega filma, ki ga junak gleda na videokaseti. Do ‘pravega’ spolnega odnosa pa zlepa ne pride, ker je pornofilski junak impotenten, ko pa se s pomočjo lepe prostitutke Kalinke zadeva le posreči, se junak v svojo Marijo Pomočnico nesmrtno zaljubi, sam seks pa potem ni več tako pomemben.«

Prehitro jim pride

Filip Robar Dorin, režiser in bivši direktor Filmskega sklada, je že pred časom ugotovil, da »mehkih ali trdih ‘porničev’ kakor tudi kakšne izjemne erotične prisotnosti ali naelektrenosti v slovenskih filmih ni najti. Prvih zato ne, ker, kot pravi Cicciolina, slovenski moški najbrž niso dovolj virilni ali pa med tistimi, ki so, ni pravega pobudnika za filmanje slovenskega seksa, čeprav je »Kranjcem fuk v zabavo«. Trgovci z novci pa kupujejo ta štof poceni drugod. Drugega, pristnega eroticizma pa v naših filmih manjka najbrž zato, ker vsem prehitro pride.«

Kajpada se bodo vsi tisti, ki so bili kdaj udeleženi pri stvaritvi katerega od domačih filmov, strinjali s tako grobim napadom na njihovo spolno vzdržljivost. Dejstvo je, da se slovenski filmi delajo prehitro, zaradi česar se večji del poželenja porabi že med predigro. Zato ni čudno, če utrujenim režiserjem in glavnim igralcem spodleti, ko je najbolj vroče. Kljub izlivom v prazno pa kak delec, ki spominja na erotiko, vendarle zaide v slovenski film. Režiser mlajše generacije Mitja Novljan pravi, da je zelo težko posneti dober seks, če moraš igralko štirinajst dni prositi, da se sleče pred kamero.

Obenem opozarja, da smo včasih preveč zahtevni, ko ocenjujemo domače dosežke. Na otroške bolezni niso imuni niti takšni hollywoodski zvezdniki, kot sta Kim Basinger in Mickey Rourke, ki sta se tako veselo onegavila v Devet tednov in pol. Basingerjeva je pozneje priznala, da ji je šlo na bruhanje, ker je morala »fukati« z Rourkom. »Kot da bi se ljubila s pepelnikom.«

Tudi Novljan je navdušen nad seksom v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, in sicer se mu zdi stabilen, sam pa pravi, da je dober seks tisti, ki ga pari sanjajo, ko odhajajo iz kina. »V bistvu ni za režiserja nobene razlike, ali snema prizor, kako gre glavni lik v trafiko po cigarete, ali pa petminutni filmski seks. V vsakem primeru mora biti prepričljiv. Pred desetimi leti mi je legendarni profesor Matjaž Klopčič po ogledu študijskega filma Sabajev na hodniku dejal: Bravo, Mitja, posneli ste prvi felatio (latinski izraz za fafanje – oralni seks) v študentskih filmih. Od takrat sem v vsak svoj igrani film vključil vsaj en seks.

Kot mladega mulca me je najbolj vznemiril felatio Maruschke Detmers v Belloccievem filmu Hudič v telesu, je pa res, da surovo natepavanje Monice Bellucci v Nepovratnem gledalca tudi ne pusti ravnodušnega. Najpomembneje je to, da junakovih pregreh ne celofanimo v vrle podobe kiča. Najbolj smešno je, ko tip, močan in pameten kot Švarci, seksa kot štirinajstletni gimnazijec, ali obratno, tip a la Frančišek Asiški seksa kot Long John.«

Seks na suho

Tudi scenarist in režiser Miha Mazzini je do seksa v slovenskem filmu precej neizprosen: »Že ko sem kot najstnik gledal slovenske filme, me je prešinilo grenko spoznanje in mi težko leglo na dušo; zavedel sem se, da nikoli ne bom mogel svojih bioloških funkcij opravljati po slovenskih šegah in navadah, da sem torej drugačen – svoje ljube ne bom mogel nikoli zvaliti na seno in vriskati zraven, saj mi kaj takega onemogoča močan senen nahod.«

Teja Bivic je dobra poznavalka tujega in domačega filma, zato je njeno mnenje še toliko bolj dragoceno: »Z erotiko v slovenskih filmih je (bilo) kot s slovensko erotiko – prej bi se lahko reklo, da gre za opravljanje težaškega dela kot pa za ljubljenje. Udarniško bi celo lahko trdili, da se v slovenskem filmu ali ne seksa ali pa se seksa in zategadelj umre. Kadar so se v slovenskem filmu onegavili, so to počeli na skrivaj, ker jim je bilo prepovedano, ali na silo, ker jim je bilo zaukazano; saj veste, v slogu: otroka spočnita in nikar ne zapravljajta časa. Saj so bile tudi izjeme, da ne bomo česa zamolčali ali spregledali.

Kdaj pa kdaj je kak zdrav kmečki korenjak položil brhko kmečko dečvo kar v brazdo ali pa prislonil na pravkar posekano drevo in se je je še ves dehteč od znoja lotil brez ovinkarjenja. Križ pri vsem tem je, da bi erotike željni gledalci dali vse in še kaj prav za kanček tistega ovinkarjenja, ki ga ni in ni hotelo biti.

Ker smo v tistih časih mladi brez cenzure zahajali v kino, ki je bil gost v skoraj vsaki slovenski vasi, z naravnost populističnimi cenami pa so bila njegova vrata odprta na stežaj, bi si kaj lahko ustvarili mnenje, da sta erotika in seks eno samo trpljenje in, bog nam grehe odpusti, celo posiljevanje, če ne bi prišli drugačni časi in z njimi marsikaj drugega, ne le filmi. Pa čeprav se je tu in tam kak našel.«

Nadarjeni za porniče

Max Modic o tej stvari, ki se ji reče erotika na slovenskem filmu, meni takole: »Seks, kot ga prikazujejo slovenski filmi od začetkov do zdaj, ne le da ne zanima mlade generacije, ampak nikogar.« Ko smo ga vprašali, kateri pa je vendarle zanj najbolj erotičen prizor v slovenskem filmu, je brez oklevanja izbral V leru Janeza Burgerja: »Dekle glavnemu junaku bere v španščini napisano nalepko na konzervi, on pa jo medtem boža po stegnu.«

Prizor je všeč tudi Teji: »Ja, kamera lepo kuri, a s prefinjenim občutkom ne zakuri do konca. To prepušča gledalcem. Česa podobnega na slovenskem filmu ne zasledimo pogosto, prej gre za redkost, morda celo izumrlo ali pač še za nerojeno sorto filmskega podoživljanja. Se potem čudite, zakaj nekateri še vedno padamo na besede?«

Boštjan Hladnik, ki ga seks še vedno zabava, si ne zna razložiti upadanja seksualne energije v novejšem slovenskem filmu. Po njegovem pa je s to stvarjo pri vsakem posamezniku drugače, najsi gre za režiserja, igralca ali gledalca. Sam se je odločil za pornografijo kot formo, ki mu omogoča stik z nebrzdanim veseljem.

Zagovornik pornografije je tudi Max Modic, ki smatra slovensko pornografsko filmsko produkcijo, kakršnakoli pač že je (tudi če je slaba, je slaba za svoj denar), za legitimno žanrsko podzvrst slovenske filmske ustvarjalnosti, ki si jo je pri nas po Outsiderju definitivno ogledalo več gledalcev kot vseh zaresnih slovenskih filmov skupaj (s častno izjemo Zadnje večerje in Na svoji Vesni).

»Če bi v slovensko žanrsko produkcijo, v tem primeru trdoerotično, vložili toliko keša, kot smo ga zagonili za impotentne egotripe Ljubljana, Slepa pega in ostali artsy fartsy pizdaraj, bi Slovenci v pornografskem smislu kraljevali na jugu schengenske Evrope.«

V slovenskem pornu so se do zdaj resda bolje odrezale Slovenke, prepričan pa je, da bi z nekaj trdne valute okrepili tudi tiste argumente, ki so bili doslej relativno mehki. Slovenski porno je šele na začetku kariere, medtem ko je slovenski film nacionalnega pomena še najbolj podoben konju s polomljenimi nogami, ki čaka na milostni šus v glavo. Kje so kompetentni veterinarji, ki bi pritisnili na sprožilec? Mar formule za uspeh potemtakem ni?

Modic je neizprosen in zabode do konca: »Če bi hoteli slovenski filmarji posneti fuk, bi se morali najprej naučiti snemati filme. V slovenskem filmu med fukom in posilstvom ni nobene razlike. Nič čudnega, moški v slovenskem filmu ženske posiljujejo enako kot slovenski avtorji s svojimi umotvori posiljujejo slovensko javnost.« Če resnica boli, naj boli do konca.

Prvi …

Prvi nakazani spolni akt se na slovenskem filmskem platnu pojavi v Hladnikovem Plesu v dežju, 1961 (igralka: Joža Zupan), prvi eksplicitni pa 10 let pozneje, v Rdečem klasju Živojina Pavlovića, 1970 (igralca: Majda Potokar in Rade Šerbedžija).

Plesu v dežju je zaslužen tudi za prve gole joške (Joža Zupan). Fafanja pa ne pomnimo niti nakazanega.

Prvi slovenski pornič smo Slovenci dobili šele leta 1990 (Strah pred letenjem), pa še ta je dostopen edino le na videu, medtem ko ga na velikem platnu žal še nismo videli.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri