Seks v kinu 2001

  • 06.06.2008

Začelo se je z nedolžnim poljubom, končalo z velikim planom spolnega organa.

(Foto: *)

11 fotografij v galeriji

Ko je Jack Valenti (poprej posebni asistent predsednika Kennedyja) kot predsednik Ameriške filmske zveze konec šestdesetih vkorakal v Los Angeles, so h'woodski magnati osuplo razpravljali o besedici »porivati«, ki jo je bilo mogoče slišati v razvpitem filmu Kdo se boji Virginie Wolf?.

Po napornem triurnem sestanku so se odločili, da seksualno sporen prizor izrežejo, v prvem letu novega tisočletja pa se pogled nagiba v drugo smer. Navkljub besnenju demokratskega senatorja Liebermana in njegove tolpe skuša industrija čim več filmov spraviti v kategorijo R, restricted, kjer se nam ni bati pomanjkanja gole kože. Evropa je tovrstno bojazljivo predigro že davno presegla. Preverimo posledice.

Začelo se je nedolžno. Nicole Kidman je v Moulin Rougeu skušala biti bolj seksi od seksa, a se je samemu aktu previdno izognila. Kot da bi hotela reči, da seks sploh ni seksi. V letošnjih filmih se zdi, da je seks le način, kako ubežati monotoniji, kako prevarati smrtni gon, novo poslanstvo ameriške politike morale. (Je to razlog, da se ga prav ta tako boji?) Mogoče je Amerika v strahu pred prihajajočimi »čistimi« časi udarila z Bullyjem.

Tokrat mularija Larryja Clarka nima nobenih ambicij, vizij in moralnih vrednot. Seks je smrt. V njihovi goloti ne uživamo, ampak se je sramujemo. Morda so zaslutili, da si morajo dokončno zarolati Rekviem za sanje čudežnega dečka Darrena Aranofskega, ki izzveni kot mučna seksualna orgija. Celo v Altmanovi komediji Dr. T in ženske je slačenje T-jeve žene Kate znak duševnega strmoglavljenja.

Kadar hoče naturalistično realistična Amerika zares daleč, jo vedno ustavijo. Nova celina si ne bi nikdar odpustila nepovratne okužbe nacije – velikega plana spolnega organa –, ki je v evropskem filmu pod krinko »arta« pokazal splošno stanje stvari. Filmi, v katerih ste jo/ga/ju ugledali, so bili prignani do tistega roba, kjer se je njuna pojavitev zdela povsem naravna, neopazna in vsakdanja.

Z en face penetracijo je v zadnji filmski rundi začel Lars von Trier v Idiotih, tik zatem mu je sledil Bruno Dumont s filmoma Jezusovo življenje in Človečnost. Letos je najmočneje udarila Intimnost, kjer v uvodni sekvenci opazujemo moškega in žensko, ki noro, obsesivno, usodnostno, hardcorovsko fukata. Francoska mračnjaška verzija Thelme in Louise z naslovom Posili me beži pred umoroma, ki visita nad žrtvijo posilstva in prostitutko.

Bejbi seksata, kot da morita, in ubijata, kot da bi seksali. Trde sekvence jima ne povzročajo težav, saj sta se obrti učili v porničih. Jep, tako kot italijanski žrebec Rocco Siffredi v lanski Romanci Catherine Breillat. Kakor da bi Evropa skušala opozoriti, da živimo v svetu, kjer je meja med žanri, med porniči in umetnostjo, med popcornom in artom, zabrisana.

Pri vsem skupaj je najbolj hecno prav to, da je lekcijo v Sloveniji prvi in najbolj zares vzel 12. ljubljanski mednarodni filmski festival v okrilju Cankarjevega doma »visoke kulture«, kolosejski Ljubljanski kinematografi pa za zdaj še niso vrnili udarca. Evropa versus Amerika. Umetnost se uči od porničev versus spektakelski imperialisti (eksplozije namesto spolnih organov) se delajo, da arta ne vidijo.

Če ste razkošje letošnjega Liffa spregledali ali zamudili, vam ne preostane drugega, kot da natančno proučite našo kolekcijo filmskega seksa. Ko boste predigro končali, začnite trkati na kolosejska vrata in zahtevajte več. In še.

TEKST: Nejc Pohar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri