Sedem veličastnih svetovnih čudes

  • 21.02.2012

Globoko vdihnite, na široko odprite oči in uživajte!

(Foto: Aleš Bravničar)

7 fotografij v galeriji

Tadž Mahal, Indija

Mogulski cesar Šah Jahan je ob rojstvu štirinajstega otroka izgubil svojo najljubšo ženo Mumtaz. Pisalo se je leto 1631 in kmalu po tragičnem dogodku je vladar, ki je za vedno ostal strtega srca, dal postaviti triinsedemdesetmetrsko mojstrovino iz najdražjega marmorja, ki so jo mojstri iz Perzije in Evrope gradili kar dvaindvajset let.

Detajli mavzoleja so bili zaradi tehnike pietra dura (vzorčasto vlaganje poldragih kamnov v marmor) tako neverjetno lepi, da je dal Šah Jahan v strahu pred morebitnim ponavljanjem gradbenega sloga delavcem amputirati roke. Ko je leta 1666 umrl, so ga pokopali v marmornati mojstrovini zraven njegove Mumtaz.

Snežno beli Tadž Mahal je edini indijski mavzolej, ki je bil zgrajen iz čiste ljubezni. Hotel Sheraton Mughal, najboljši hotel v Agri, spretno in upravičeno trži svoj (sicer daljni) pogled na Tadž Mahal.

Machu Picchu, Peru

Do leta 1532 so Inki osvojili na ducate majhnih kraljestev in vladali dvanajstim milijonom ljudi, katerih kulture so ohranili in jih združili s svojimi. Cesarstvo se je od severa proti jugu raztezalo v dolžini skoraj pet tisoč kilometrov. Poleg prestolnice Cuzco je bilo najbolj znamenito mesto inkovskega cesarstva prav Machu Picchu, ki je služilo kot nekakšne poletne toplice, pribežališče za najvišji sloj vladarjev in plemstva.

Zanimivo je, da španski osvajalci tega čudovitega dragulja na obrobju džungle kljub široki mreži špicljev in ovaduhov niso nikoli odkrili. Šele leta 1911 je to uspelo ameriškemu bona fide raziskovalcu Hiramu Binghamu z bogato štipendijo z univerze Yale in ekipo National Geographica ter vse izkopanine poslal na analizo v ZDA.

Od tam se v domovino niso nikoli vrnile – Peru je ostal brez slehernega kosa keramike in primerkov iz lastnega inkovskega mesta! Ker Inki niso poznali pisave, danes o tem kraju, ki v svojih nedrih skriva celo astrološki observatorij, nihče ne ve veliko.

Dejstvo pa je, da je pogled na Machu Picchu z vrha sosednjega griča nekaj najlepšega, kar ponuja naš planet. Hotel  Sanctuary Lodge je edini hotel v neposredni bližini Machu Picchuja, tik ob vhodu v inkovsko mesto.

Hagija Sophia, Turčija

Edino mesto na svetu, ki leži na kar dveh celinah, se ponaša z veličastno mošejo, ki jo je dal pred 1500 leti postaviti sam Justinijan. Njena kupola s premerom 32 metrov je še danes neverjeten arhitekturni presežek.

Ob padcu Konstantinopla leta 1453 je sultan Mehmed II. nemudoma preuredil barvno in oblikovno bogato cerkev skupaj z njeno marmornato notranjostjo v mošejo ter dodal štiri minarete, ki so okrasili podobo Istanbula.

Ker je bila velikanska ‘Sveta Modrost’, kot se glasi prevod njenega imena, kar tisoč let ena največjih krščanskih cerkva, jo od leta 1934, ko so jo spremenili v muzej, občudujejo in častijo pripadniki obeh veroizpovedi.

Hotel Four Seasons, nekdanji britanski zapor, stoji tik ob mošeji in ponuja najlepši pogled s terase ob romantični večerji v dvoje.

Chichen Itza, Mehika

Če bi se ob zori kdo prikradel v najlepše majevsko mesto na polotoku Jukatan, bi med meglicami in vpitjem papagajev sredi džungle dobil občutek, da je prvi obiskovalec po skrivnostnem odhodu vseh njegovih prebivalcev sredi 9. stoletja.

Čudovito ohranjen observatorij, največje igrišče za peloto v deželi in žrtvena ploščad s podobami lobanj nemo pričajo o razvitosti tega velikega majevskega ljudstva. Najlepši kotiček Chichen Itze je njeno ‘srce’, petindvajset metrov visoka piramida El Castillo, ki je prava tridimenzionalna upodobitev majevskega koledarja s poudarkom na solsticiju – jeseni in spomladi se ob enakonočju na piramidi izriše podoba kače, ki se vije po stopnišču.

Pogled z vrha piramide na preostale stavbe majevskega mesta sredi goste džungle je eno najbolj romantičnih doživetij Srednje Amerike.

Hotel Hacienda Chichen na elegantnem kolonialnem posestvu iz 16. stoletja ponuja bungalove, v katerih so spali tudi arheologi med odkopavanjem ruševin.

Petra, Jordanija

Antično rdeče mesto, postavljeno v dramatično sotesko in izklesano v živo skalo (pred skoraj dvesto leti ga je ‘našel’ švicarski popotnik Johann Ludwig Burckhardt), je pred dvema tisočletjema služilo kot prestolnica nabatejskega kraljestva, skozi katero so karavane z di­šavami, kadili in svilo nadaljevale svojo dolgo pot proti Evropi.

Neponovljiva lokacija, intimno vzdušje in prefinjena arhitektura z izvirnim sistemom vodnih jezov in kanalov še dandanes privabijo vzdihe iz slehernega popotnika, ki obišče ta dragulj.

Hotel Movenpick, ki stoji neposredno ob vhodu v mesto Nabatejcev, se ponaša s čudovitimi razgledi in okusno izbranim dekorjem.

Angkor, Kambodža

Že več kot tisoč let stoji sredi kamboške džungle ogromen kompleks templjev, ki so bili središče mogočne kmerske kulture in civilizacije. V obdobju največjega razcveta kmerskega kraljestva na začetku 12. stoletja, ko je to segalo od današnjega Vietnama in Kitajske pa vse do Bengalskega zaliva, je na območju Angkorja živelo skoraj milijon ljudi.

Kralj Surjavarman II. je znotraj kompleksa kmalu naročil gradnjo največjega in najmogočnejšega templja, ki bi služil kot zemeljsko domovanje bogov.

Angkor Wat, ‘mesto pagoda’, ki je nastalo na njegovo željo, so velikodušno okrasili z več kot dva tisoč podobami apsar, nebeških plesalk, in s številnimi znanimi liki iz hindujskih mitoloških zgodb. Tempelj, ki priča o velikanski graditeljski spretnosti takratnih inženirjev in visokih posmrtnih ambicijah vladarja, je še danes ponosni simbol kamboškega ljudstva in krasi celo državno zastavo.

Angkor, največji religiozni objekt na svetu, katerega del je tudi Angkor Wat, si nedvomno zasluži laskavi naziv enega od svetovnih čudes.

Hotel Grand Hotel d’Angkor, ponosni član verige Raffles, združuje užitke in duh avanturizma v petinsedemdeset let stari kolonialni stavbi.

Stonehenge, Velika Britanija

Najslavnejši spomenik zahodne Evrope stoji na Salisburyjski planoti v angleški pokrajini Wiltshire. Še danes si obiskovalci ne znajo predstavljati, kako so pred skoraj štiri tisoč petsto leti petdeset ton težke in do sedem metrov visoke monolite prinesli na planoto in jih obrnili pokonci.

Nekateri pravijo, da je to storil hudič, ki je tu postavil svoj diabolični portal. Vsakih pet tisoč let naj bi se ta odprl in prinesel novo gromozansko naravno katastrofo.

Namen okrogle kompozicije arheologom še vedno ni znan – je bil Stonehenge observatorij ali kraj skrivnostnih poganskih obredov? So ga gradili druidi, Grki, Feničani ali celo prebivalci Atlantide? Zgodbice in legende, ki opisujejo nastanek velikega spomenika, so zavite v tančico skrivnosti, ki daje Stonehengeu tisti prav posebni čar.

V bližini je hotel Whatley Manor, ki je nudi romantično idilo angleškega podeželja in zasluženi mir po ogledu monolitov.

Tekst in foto Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri