Šanghaj

  • 03.06.2010

Peking je predlani gostil olimpijske igre. Pa kaj! Narediti je treba še nekaj večjega in svetu pokazati, da Kitajska ni le ena od držav BRIK (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska), bodočih svetovnih velesil, ampak je že velesila, čeprav jo še vedno vodi trop možicev, ki prisegajo na ideje Marxa in Lenina. In kot dokaz svetu ponujajo Šanghaj ...

(Foto: Turistična organizacija mesta Šanghaj, Hyatt, Expo 2010, Red Bull)

10 fotografij v galeriji

Formula 1 na Kitajskem se je pred le nekaj več kot desetletjem zdela znanstvena fantastika, in to ne le Kitajcem, ampak predvsem zahodnjakom, ki so – in večinoma še vedno – na najbolj poseljeno državo na svetu gledali kot na zatirano in obubožano trdnjavo komunizma. Svoboščine in človekove pravice so na Kitajskem še vedno tabu, tudi revščina jih močno tare, a 'najbolj enaki med enakimi' se za podeželje (in Tibet!) ne zmenijo, ampak revščino potiskajo vstran, svetu pa bahavo prikazujejo lepi novi svet, katerega osrednja stvaritev je največje mesto v državi – Šanghaj.

Največje kitajsko mesto s skoraj 20 milijoni prebivalcev mora imeti vse, to pa seveda pomeni tudi stezo za formulo 1. Nič lažjega, potrebujete le 3000 delavcev, ki bodo delali dan in noč, 450 milijonov ameriških zelencev, ki jih priskrbi vlada prek svojih podjetij joint-venture, in v le 18 mesecih je namesto moč­virja pred vami nova steza. Tako nekako se je leta 2003 odvijala zgodba, preden so septembra 2004 na njej izpeljali prvo dirko formule 1 v zgodovini Kitajske. Zgodba steze Shanghai International Circuit pa je le ena od več tisoč projektov, ki se pravkar ures­ničujejo v finančnem srcu Kitajske.

Od dekadence k futurizmu

Šanghaj ni bil po naključju izbran za kitajski model prihodnosti. Že v drugi polovici 19. stoletja se je razvil v cvetoče trgovsko središče, pred drugo svetovno vojno pa je bil dekadentna prestolnica Daljnega vzhoda. Svoj močni finančni značaj je obdržal tudi v času komunizma, zlasti po letu 1978, ko so kitajske oblasti začenjale spreminjati gospodarsko politiko in mesto spet odprle Zahodu. Danes Šanghaj ustvari 30 odstotkov vsega izvoza v državi, izredno zanimiv je tudi za tuje vlagatelje, saj se v njem obrne kar 25 odstotkov vseh tujih naložb.

Tuji kapital in množična urbanizacija mesta sta sprožila tudi množično gradnjo. Po Berlinu v devetdesetih in Dubaju v začetku 21. stoletja Šanghaj prevzema vodilni položaj največjega ­svetovnega gradbišča in igrišča za arhitekte, ki želijo pustiti svoj pečat na Daljnem vzhodu. V prid enormnim naložbam, ki jih spodbuja kitajska vlada, govorijo tudi neverjetne številke nepremičninskih agencij. Tako je bilo v prvi polovici leta 2009, ko je svetovna finančna kriza že pošteno krivila nepremičninski trg po svetu, v Šanghaju prodanih kar 138.400 večinoma rabljenih stanovanjskih enot.

Mesto, ki je poleg tujega denarja lačno predvsem informacij in svežih idej, skoraj vsak dan spreminja svoj obraz. Po začetnih letih gradbenega razmaha, ko so dolgočasne stolpnice prebijale plast smoga brez kakršnekoli estetske vrednosti, je sodobna kitajska arhitektura mešanica uvožene eksotike in domačih inovacij. Mesto, v katerem trenutno gradijo okoli 6000 stavb, navdušeno sprejema zahodno avantgardo in ob imenih, kot so Kengo Kuma, Morphosis, Zaha Hadid, Herzog & de Meuron in Steven Holl, ki svoj pečat puščajo po vsej državi, si je težko zamisliti uveljavljenega svetovnega arhitekta, ki se ne bi podpisal pod vsaj en kitajski projekt. K tako obsežni gradnji je prispevala predvsem hitra urbanizacija, saj kar 41 odstotkov Kitajcev že živi v urbanih naseljih.

Ob vladnih načrtih za nastanek 400 novih mest do leta 2020, ki bi imela po milijon prebivalcev, so kitajski arhitekti preobremenjeni. Albert Chan, eden kitajskih načrtovalcev urbanistične prihodnosti, priznava, da mora kitajski ­arhitekt delati pri desetih projektih, ker pa nimajo časa za ustvarjanje, kopirajo evropske arhitekturne sloge.A kitajska obsesija z Evropo in Zahodom se kaže tudi v tako bizarnih projektih, kot je šanghajski projekt Devet naselij, eno mesto. Gre namreč za devet satelitskih naselij, namenjenih premožnim Šanghajčanom zgornjega srednjega razreda, ki temeljijo na evropskih modelih.

Seveda je pred vsakršno kritiko treba razumeti, da večina Kitajcev še nikoli ni zapustila svoje države in potovala, kaj šele v tako oddaljene kraje, kot je Evropa, zato se zdi življenje v angleškem, francoskem, nizozemskem, švedskem, italijanskem ali nemš­kem (ironično, a resnično: gradnjo nemškega mesta nadzoruje Albert Speer mlajši, sin Hitlerjevega vizionarskega arhitekta) mestu nadvse privlačna. Pomislite le na vse evropske dvore, ki so kot posebno poslastico opremljali razkošne kitajske sobane, kar je bilo znamenje eksotike in nepredstavljivo daljnih krajev.

Gradnja prihodnosti

Med drznimi arhitekturnimi projekti v Šang­haju prednjači finančni predel na ­polotoku reke Huangpu, imenovanem ­Pudong, na njem pa so simboli novega Šanghaja tri stavbe. Televizijski stolp Oriental Pearl je s 468 metri najvišji TV-stolp v Aziji, pohvali pa se lahko tudi z najvišjo vrtečo se restavracijo v Aziji na 267 metrih višine. Preden se obiskovalcem zmeša od vseh najev, se splača pogledati v korenine TV-stolpa, kjer je Šanghajski zgodovinski muzej, saj je le med sprehodom po pretek­losti mesta mogoče razumeti spremembe, ki se danes dogajajo v tem mestu.

Druga stavba svete trojice šanghajskega razvoja je stolpnica Jin Mao, katere gradnjo je navdihnilo eno od svetih kitajskih dreves, bambus. Najvišja nadstropja poslovne stavbe zavzema hotel Grand Hyatt, ki se kiti s kar nekaj naj naslovi, med njimi tudi z domnevno najvišjim barom na svetu, Cloud 9. Ta na najvišjem nadstropju stolpnice ob večerih postane prijetno skrivališče za premožne poslovneže in njihove kitajske ljubice, saj je notranjost skoraj popolnoma temna, se pa zato odpira neverjeten pogled na okolico, predvsem na trenutno tretjo najvišjo stavbo na svetu – Šanghajski svetovni finan­čni center (SWFC). Odpirač za steklenice, kakor tudi imenujejo 492 metrov visoko stavbo nenavadne oblike, se ponaša s kar 101 nadstropjem pisarn, kongresnim centrom, najvišja nadstropja pa prav tako kot v nebotičniku Jin Mao zavzema hotel iz Hyattove verige.

Navadnim smrtnikom je dovoljeno povzpeti se na sam vrh, kjer lahko na 474 metrih pod seboj opazujejo srce kitajskega finančnega booma – finančni predel Lujiazui. Ker pa so Kitajci več kot navdušeni nad geslom više, močneje, hitreje, v neposredni soseščini SWFC-ja že gradijo Shanghai Tower, ki naj bi bil zgrajen do leta 2014 in bo s 632 metri druga najvišja stavba na svetu. Vlagatelji in izvajalci projekta posebej ponosno poudarjajo, da bo stavba s 128 nadstropji pravi spomenik obnovljivi energiji, saj bodo večino energije črpali iz geotermalnih virov in 54 vetrnih turbin na strehi stavbe.

Svetovna razstava ali kitajska predstava?

Ker pa obsesivna gradnja ne naredi tolik­šne reklame kot veliki dogodki, po olimpijskih igrah v Pekingu naslednji veliki dogodek na Kitajskem gosti Šanghaj. Od 1. maja do 31. oktobra letos bo najbolj naseljeno kitajsko mesto namreč gostilo svetovno razstavo, ki bo najobsežnejša v zgodovini. Na območju na obeh straneh reke Huangpo je od 15 do 16 tisoč delavcev poskrbelo za razstavne prostore, ki obsegajo 5,28 kvadratnega kilometra, kar je dvakrat večje območje, kot ga je obsegalo razstavišče v Zaragozi, oziroma pomeni dvakratno območje kneževine Monako. Udeležbo na razstavi je že potrdilo 192 držav in 50 mednarodnih organizacij, kar je seveda največ doslej. Predvideni proračun za gradnjo infrastrukture in izpeljavo razstave je zajetnih 4,18 milijarde ameriških dolarjev.

Od tega so kar 2,63 milijarde namenili gradnji, pre­ostalo pa bo treba odšteti za prireditve, vzdrževanje, varnost, trženje in administracijo. Organizatorji od prodaje vstopnic in prispevkov sponzorjev pričakujejo približno 1,5 milijarde ameriških zelencev, saj opti­mistično pričakujejo 70 milijonov obiskovalcev. Med obiskom gradbišča so nam predstavniki, odgovorni za promocijo, ponosno povedali, da je bilo pred začetkom gradnje območje razstavnih prostorov namenjeno industriji – tu je obratovalo 272 podjetij, med njimi tudi sto let stara šanghajska jek­larna, ladjedelnica in elektrarna, v slabih razmerah pa je živelo tudi 18 tisoč gospodinjstev.

Primer premestitve tovarn zunaj mesta in prebivalcev v novozgrajena stanovanja višje kakovosti Kitajci navajajo kot uspešen primer ekološke urbanizacije mesta in zagotavljanja boljših življenjskih razmer. Kljub obetavnim rezultatom v zadnjih letih (danes je zelenih kar 25 do 30 odstotkov mesta, pred 20 leti pa jih je bilo zelenih le deset odstotkov) je z ljudmi, ki so bili preseljeni, zelo težko priti v stik in se odkrito pogovoriti o njihovem položaju. No, v državi, ki je v strahu pred izgubo nadzora nad svojim ljudstvom celo blokirala dostop do socialne mreže Facebook, je seveda skoraj nemogoče pričakovati iskren stik z ljudmi, ki na svojih plečih čutijo težo kitajske gos­podarske rasti.

Zato pa se nad gradbiščem ponosno bohoti rdeča konstrukcija kitajskega paviljona, ki predstavlja krono Vzhoda in je z 69 metri najvišja stavba Expa. Kitajski paviljon, katerega razstavni prostor se osredotoča na vlogo modrosti v urbanem prostoru, ­arhitekturi in življenju, ponazarja sveto luč razvoja v Šanghaju, saj poudarja pomen znanja, ki je v starih kitajskih modrostih ­nakopičeno v stoletjih, a ga v tekmi z zahod­nim svetom novi kitajski zagon žal vse prevečkrat pozablja. Richard Hsu, eden najbolj znanih šanghajskih kreativcev, trenutni gospodarski položaj svojega mes­ta in države opisuje s teorijo duha omare. Po njegovih besedah ima Japonska odprtega duha, a zaprto omaro, Hongkong ima zaprtega duha in zaprto omaro, Kitajska pa ima odprtega duha in prazno omaro, kar je najboljši magnet za poslovneže, a potencialna nevarnost za kulturo naroda.

Za lažjo orientacijo

Bund – Nasprotje postpostmodernizmu ­finančnega predela in odvratnemu kiču 'starega' dela mesta je eden najšarmant­nejših predelov Šanghaja. The Bund je ime za obrežje reke Huangpo z 52 čudovitimi stavbami, ki so v začetku 20. stoletja služile kot banke in predstavništva evropskih podjetij na Vzhodu. Danes so v njih luksuzni butiki in predvsem nekatere od najboljših restavracij in klubov, ki ponujajo tudi čudovit pogled na Pudong. Ne zamudite zabave v restavraciji M on teh Bund, Glamour baru, baru Rouge ali Loungeu 18.

Nanjing Road East – 1033 metrov trgovin. Če so originali predragi, če imate dovolj odprte oči in če jih prej ne zasači policija, sledite enemu od uličnih prodajalcev ponaredkov v vzporedni svet vuittonov, guc­cijev in diorjev ...

Nanjing Road West – Peta avenija, Elizejske poljane in še katera od pregrešno dragih avenij zardevajo ob ekstravaganci na tej ulici.

Era – Stavb in iger! To je očitno zmagovita formula v Šanghaju. Era je zagotovo najboljši cirkuški spektakel v mestu! www.era-shanghai.com

Jasmina Dvoršek

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri