Samozadovoljevanje ni greh!

  • 26.05.2008

Seks in erotika sta pojma, ki že od prazgodovine burita domišljijo – seveda tudi ali še prav posebej domišljijo umetnikov. Pozneje je krščanstvo močno zaznamovalo zahodni svet in za skoraj dve tisočletji zatrlo tovrstne umetniške izlive. Seksualnost je lahko šele v drugi polovici 20. stoletja končno spet nekaznovano prišla na površje in tako ne preseneča, da smo danes, poleg že uveljavljene erotike, priča tudi zelo radikalnim oblikam spolnosti v umetnosti.

(Foto: Rajko Bizjak)

9 fotografij v galeriji

Digitalizirana telesa

V začetku letošnjega leta je v Mestni galeriji gostovala ena večjih mednarodnih razstav na temo telesnosti, Digitalizirana telesa. Razstava je sprva nastajala v kanadsko-madžarski koprodukciji, vanjo pa so pozneje vključili tudi slovenske projekte – nedvomno prav zaradi njihove kakovosti. Res lahko rečemo, da so bili prav ti med najzanimivejšimi in tudi med najbolj seksualno orientiranimi.

Rajko Bizjak, eminenca slovenske umetniške fotografije na temo spolnosti, in umetnici, znani pod imenom Eclipse, so pri nas sploh v prvih bojnih linijah tovrstnih umetniških praks. Bizjak, ki smo ga v tej reviji že predstavili, je pokazal svoje izjemno estetsko dodelane fotografije ženskih mednožij pod skupnim nazivom Cvetovi, soft pornoumetnici Eclipse pa sta uprizorili performans Kri je slajša od medu in razstavili fotografijo (avtor je spet Rajko Bizjak, ki kot vrhunski fotograf ovekoveči vse njune umetniške akcije) projekta Inspirirano od starodavnih.

Na slednji se Eclipse v svojem značilnem slogu vrhunskega erotičnega kiča ukvarjata s tematiko eros-tanatos, torej s spolnostjo, ki je neločljivo povezana z rojstvom in smrtjo. Pri tem je umetnicama uspelo celo v to, že neštetokrat obdelano temo vnesti svežino in njima lastno ljubkost.

Precej bolj kompleksen je bil njun performans Kri je slajša od medu, ki sta ga izvajali v povezavi z interaktivnimi elektronskimi sredstvi in z aluzijo na internetno pornografijo. Na ekranu oziroma projekcijskem platnu je bila fotografija gole umetnice, katere telo je bilo razdeljeno na 11 oštevilčenih delov.

Vsak del je bil dodeljen enemu izmed izbranih artistov moderne dobe, na primer Madonni, Helmutu Newtonu in celo Richardu Claydermanu. Obiskovalci so izbirali dele telesa (recimo prsi pod številko 3) in nanje klikali z miško. Ob kliku se je pojavil direkten prenos umetnice, ki je na skriti lokaciji, opremljena z različnimi erotičnimi pripomočki, pred kamero v živo izvajala soft pornoobrede, posvečene posameznim umetnikom.

Pri projektu Digitalizirana telesa je sodelovala še dr. Marina Gržinić, ki je v posebnem delu programa prikazala radikalne prakse na temo seksa, telesnosti, ugodja, bolečine in preporoda v videoprodukciji vzhodne Evrope.

Tudi samozadovoljevanje je lahko umetnost

Zanimiv projekt na temo avtoerotike in samozadovoljevanja je v preteklih dveh letih pripravil tudi kustos Tadej Pogačar. Na dveh razstavah pod naslovom I Touch Myself je predstavil izbor del, pri katerih umetniki za izražanje svojih, med seboj precej različnih idej uporabljajo masturbacijo. Šlo je za izbor del, od katerih so bila nekatera že predstavljena v sklopu drugih, širših razstav, denimo na razstavi Moderne galerije, kjer so pred nekaj leti pripravili izbor najzanimivejših projektov body arta vzhodne Evrope, od šestdesetih let, ko se je ta smer v umetnosti začela močno uveljavljati, pa do danes.

Pogačar je pripravil ožji izbor projektov iz Slovenije in naše bližnje okolice, pri čemer se je osredotočil samo na samozadovoljevanje. Njegov projekt je zanimiv že zato, ker kaže na zelo različne pristope in sporočilnost posameznih umetnikov skozi uporabo iste seksualne prakse.

Akcija Sanje Iveković, ki je nastala v poznih šestdesetih, je bila denimo povsem politične narave, saj je nastala ob obisku predsednika Tita v Zagrebu. Med njegovim obiskom je umetnica izvedla performans na domačem balkonu, skrita očem morebitnih opazovalcev, kjer je pila, kadila in hlinila masturbacijo. Vse to ne bilo nič takega, če ne bi na strehi bližnjega bloka dežurala služba, odgovorna za predsednikovo varnost, očitno opremljena tudi z daljnogledi.

Le nekaj minut po intimnem dogajanju na balkonu so namreč pri umetnici pozvonili policisti in ji ukazali, naj izprazni balkon. S svojo akcijo je tako s povsem preprostimi sredstvi zelo nazorno izrazila problem vpletanja politike v zasebnost posameznika.

Tudi v tej seriji se znova pojavljata Eclipse. Sta pač neizogibni del sodobne domače umetnosti, ki za svoj izraz uporablja seks in erotiko. Tokrat sta se predstavili s provokativno serijo Zajtrk v travi s podnaslovom Monika, v kateri gre za serijo fotografij, na kateri protagonistka masturbira z vsemi mogočimi simbolno močnimi predmeti – s križi, Svetim pismom, klobaso, osrednji rekvizit pri tem pa je cigara, ki je že sama po sebi sinonim za oralni užitek in prestiž, po obliki pa seveda asociira še na kaj drugega. Vse skupaj je bilo postavljeno v zlato nišo, v kateri je stal še s kondomom prekrit vibrator.

Prav tako sodoben umetnik Marijan Crtalić iz Zagreba je samozadovoljevanje postavil v kontekst doma posnetega hard pornofilma z naslovom Moj život (ukratko). Film nima tipične erotične zgodbe, ampak je precej depresiven in bi ga lahko uvrstili v žanr brutalnega naturalizma. Ozadje nastanka filma je umetnikova žalostna realnost, v kateri je izgubil stanovanje, se razšel s punco in potem posnel svojo depresijo, torej življenje, ki je sestavljeno iz enega samega drkanja.

Dejan Habicht si je za motiv izbral reklamni plakat, ki ga je septembra lani v Ljubljani objavila revija Cosmopolitan in na katerem so bile japonske vaginalne kroglice. Pod fotografsko povečavo je pripisal: Samozadovoljevanje je greh, ker nam omogoča mero samozadostnosti, ki pritiče le Bogu. Samozadovoljevanje je razvada, če mislimo na greh, a bi radi izpadli liberalnejši. Užitka nobena od treh abrahamskih religij ne ceni, ženskega užitka pa se naravnost boje. Septembra 2001 se je orodje izključno ženskega užitka (pozor!: orodje, ne objekt!) vpisalo v naš vsakdan.

To so bila le nekatera od del, razstavljenih v okviru projekta I Touch Myself, ob katerem je kustos Tadej Pogačar povedal, da je tudi sam prijetno presenečen nad nadpovprečno kakovostjo tovrstnih slovenskih umetnikov, čeprav so razmere za delo katastrofalne. »Problematična« smer v umetnosti namreč ni deležna tako rekoč nobene državne podpore.

Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz

Najbolj radikalne dogodke smo si v Ljubljani lahko ogledali po zaslugi Jurija Krpana, vodje galerije Kapelica na Kersnikovi 4 v Ljubljani, s katerim sva govorila o seriji prireditev pod naslovom Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz. Sprehodimo se torej po svetišču slovenskega seks arta z Jurijem Krpanom!

Pri performansu z Vlasto Delimar je bila publika razdeljena na moške in ženske – ženske so stale na robu in samo opazovale prizor. Umetnica je bila gola, pobarvana rožnato, njen mož pa jo je s svinčnikom za oči opremil z nekakšnimi navodili za uporabo – na prsi je napisal »tit«, na trebuh »belly« ... Potem je stopila v publiko in poskušala gledalce spraviti v nekakšno razmerje. Seveda ni bilo šans, da bi se kaj zgodilo, ker je bila tenzija zelo močna in prav masivna nezmožnost je bila bistvo projekta. Vsakomur, ki ni hotel sodelovati, je iz torbice ponudila vulvo iz lateksa.

Performans o točki G je izvajal Peter Mlakar, odgovoren za praktično filozofijo pri NSK. V maniri svoje pornofiktivne literature je najprej povedal nekaj besed za uvod, potem pa na živem modelu pokazal, kje naj bi bila točka G. V vagino je vstavil ginekološki pripomoček, tako imenovano račko, in potem so z mikro kamero iskali to točko. Imel je asistenta in kamermana – to je bil seveda izvedenec za bližnje posnetke Rajko Bizjak, ki mu je tudi pomagal vstaviti kamero.

Vse skupaj se je izteklo v humoren in sproščen zaključek, v katerem je Mlakar prognoziral, da bo z uvedbo nanotehnologije teh točk poljubno veliko. Mlakar se je tako spopadel z mitom vaginalnega orgazma – ali ta obstaja ali ne in kam je treba pritisniti, da do njega pride.

Helena Velena je Italijanka, rojena kot moški, in je aktivistka na področju identitete spolov. Že pet let je podvržena raznim steroidom in hormonskim terapijam, njen nastop pa je bil sprehod po območju transseksualnosti. Govorila je o tem, da je že kot majhna odkrivala, da z njo nekaj ni v redu, saj ima moško telo, čuti in razmišlja pa kot ženska.

Pred publiko je brez uspeha poskušala masturbirati, da bi pokazala, kako njeno telo zdaj seksualno ne funkcionira več, ker več ne ve, kaj pravzaprav je. Zrasle so ji prsi, ni več erekcije in ejakulacije, hkrati pa spet nima nekih bioloških ženskih atributov.

Goran Bertok je pripeljal dva sodelavca, ki sta sicer njegova modela, kadar slika sadomazohistične prakse. On je pravi »slave« (suženj), ona pa je priučena »domina« (gospodarica). To je bil lep SM ritual in odločili smo se, da ga pokažemo, ker gre pri tem za zelo podobno dramaturgijo kot pri gledališki predstavi.

  • Opisal si nekaj primerov seksualno orientiranih dogodkov v Kapelici. Je bila na primer pri Goranu Bertoku kakšna razlika med performansom in tistim, kar lahko sicer doživiš v kakšnem klubu za tovrstne prakse?
V bistvu ni bilo razlike in samo dogajanje niti ni bilo zamišljeno kot umetniško delo. Šlo je bolj za prikaz analogije z umetniškimi deli. Kot rečeno, se v teatru dogajajo stvari po pravilih, ki so zelo podobna kot v teh SM praksah, in hoteli smo pokazati, da je to nekakšen kontaktni teater. S to razliko, da ni nobenega pretvarjanja in da gre zares. Vendar zelo odmerjeno – vso zadevo je treba peljati zelo pazljivo, da je dosežen užitek.

  • Kaj konkretno pa se je dogajalo? Ga je bičala ali kaj podobnega?
Najprej je bil on na vseh štirih – tako pokaže, da je njen suženj. Ona ga je dvignila in mu z nožem iz bambusa porezala kožo. V naslednji fazi ga je s svečo žgala po ranah in dlakah, potem pa ga je spet spravila na kolena, popila kozarec mleka in mu ga izbruhala na obraz. Na koncu ga je dvignila in ga prebičala kot konja, dokler ni padel dol. Tak dogodek ima atribute nekih žanrskih izrazov, po drugi strani pa je to tudi čisto intimna zgodba, ki se dogaja vsak dan, brez publike, ne da bi za to sploh vedeli. In prav v tem je bil presežek, saj smo pokazali, da se to dogaja tudi pri nas in da živimo v svetu, ki je sestavljen iz več plasti.

  • Kakšne so bile reakcije gledalcev?
Zanimivo je, da smo tako vajeni različnih umetniških postopkov, da nas to varuje pred kakršnimkoli vdorom resničnosti, saj veš, da je vse zaigrano. Pri tem dogodku pa ni bilo tako. Ko je vonj po požganih dlakah napolnil galerijo, je prišlo do močne identifikacije. Nekateri so se poskušali skriti za humorjem, spet drugi so vse zelo intenzivno podoživljali in celo izgubljali zavest, kar se redno dogaja pri stvareh, kjer je prisotna bolečina.

  • Morate imeti pred galerijo rešilca?
Ne, samo na svež zrak jih peljemo. Kapelica je majhna, pri teh seksualnih praksah pa se je nagnetlo ogromno ljudi, kljub temu da so bili performansi ob polnoči, da bi že s tem naredili selekcijo.

  • Torej je največji interes prav za tovrstne dogodke?
Absolutno, in to ne samo v Kapelici. Prek teh dogodkov sem spoznal, da vsaka generacija potrebuje svojo seksualno revolucijo. Zdaj doživljamo reakcije na cenzuro, do katere je prišlo z aidsom, ko so kondomi udarili na velika vrata. Cenzuriranje seksualnosti je močno prisotno in ljudje enostavno potrebujejo take dogodke. Erotična literatura je sicer dostopna, vendar že dvajset let ponuja enake poze in situacije. Pri teh dogodkih pa je užitek nekje druge in praviloma ti dogodki niso nabiti z erotiko.

  • S čim pa? Z radovednostjo?
Gre za podajanje nekih drugih vsebin. Ljudje so v veliki večini sicer prišli s pričakovanjem nekega ugodja in potem jih je bila polovica razočaranih, tretjina razsvetljenih, bilo pa je tudi nekaj poznavalcev, ki sem jih videl samo na teh performansih. Zdi se mi nujno poudariti, da je recimo Salamonov oglasnik poln oglasov, kjer se tržijo raznorazne tovrstne usluge – to je videti nerealno, ampak v resnici je tega ogromno, in to je cel paralelni svet, ki si zasluži tudi svoje umetnike.

  • Kaj je tisto, kar tak dogodek loči od same življenjske zgodbe in ga postavi v domeno umetnosti, recimo v primeru Helene Velene?
Naloga umetnosti je, da kreira zavest o stvareh, ki jih sicer ne reflektiramo skozi naše vsakdanje življenje. Pri Heleni je šlo za metaforično podoživljanje njene zgodbe. Vzpostavljala je tudi razliko med »trans seksualnostjo« in »trans gender« – »trans seksualnost« namreč pomeni, da ti iz penisa naredijo vagino in obratno, »trans gender« pa pomeni, da pač živiš in funkcioniraš kot ženska. Sam kirurški proces v bistvu ne spremeni ničesar. Poleg tega je v Italiji zamenjava spola precejšen problem, saj moraš tri leta hoditi k psihiatru pa na razne terapije. Šele s posebnim dovoljenjem lahko zamenjaš spol. Vsi tudi vedo, da obstaja 95 % možnost, da bodo dobili raka, ker jemljejo steroide.

  • Tragične življenjske zgodbe ima še kar nekaj umetnikov, ki so nastopali v Kapelici. Recimo Ron Athey.
Ron Athey prihaja iz Los Angelesa, kjer je v seksualnem svetu prava ikona. Njegova življenjska zgodba je precej grozljiva: vzgajale so ga mama, teta in babica, ki so bile religiozno blazne in so nekako živele v duhu, kot da je brezmadežno spočet, ker ni imel očeta. Kot najstnik je seveda sprevidel, da je vse to izmišljeno in da so ga zaradi svojih psihoz zavajale.

Zaradi domnevne hiperaktivnosti so ga imele tudi na sedativih. Bil je že tako odvisen od tablet, da je hitro presedlal na amfetamin in potem na heroin. Prodajal se je tudi kot »white hustler« (beli nastavljač, op. p.) in tako staknil še virus HIV. Velikokrat je poskušal narediti samomor, potem pa se je rešil heroina in začel svojo izkušnjo povnanjati s performansi in z gledališkimi predstavami. Ima svojo skupino, v kateri so vsi seropozitivni, ker želi, da se vsebine izražajo iz prve roke. Performas, ki ga je izvedel v Kapelici, se imenuje Solar anus.

Začne se tako, da si na vseh štirih s posebno palico začne iz riti vleči biserno ogrlico, kar metaforično lahko razumemo, da je tako lep, da serje bisere. Potem se obleče v mrežaste nogavice, visoke pete, se začne šminkati, na koncu pa si na glavo postavi krono in si z njo naredi nekakšen lifting tako, da si kožo napne na krono, kar je že samo po sebi simbolično. Na čevljih ima nasajena »dildota« kot ostrogi, ki ju namaže z lubrifikatom in potem sam sebe še pofuka z nogo. Na koncu se popudra in odide.

  • Podoba narcisa torej.
Pravzaprav več kot narcisa.

  • V Kapelici ste šli celo tako daleč, da ste se lotili tudi sodomije in nekrofilije.
Oleg Kulik je Rus, ki je izhajal je iz tega, da je življenje, tako kot je, nevredno človeka in se odločil, da bo zato postal pes. Prej je bil zelo znan in uspešen kustos, potem mu je bilo vsega dovolj in je začel s serijo umetniških akcij, kjer je na sebi poustvarjal Pavlove poskuse. Zdaj je zelo slaven umetnik in v Kapelici je uprizoril performans Beli človek, črni pes. Šlo je za erotično igro med njima, osvetljevano samo s fleši.

Imeli pa smo še Johna Duncana, ki je v nekem trenutku ugotovil, da ni zmožen vračati ljubezni in se je zato odločil, da se bo kaznoval tako, da bo svoje zadnje živo seme spustil v mrtvo telo. V Novi Mehiki je našel mrtvašnico, kjer mu je uspelo priti do nekega trupla. Po vrnitvi v Los Angeles se je dal operirati in je zdaj steriliziran za vse življenje. V Kapelici je govoril o tej izkušnji in nato so ga ljudje precej indiskretno spraševali. To je bil res kar hud dogodek.

TEKST: Mateja Klarič

FOTO: Rajko Bizjak

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri