Saga o zajčku in zajčici

  • 25.05.2008

 

»Državne zadeve bodo zunaj našega dosega. Ne pričakujemo, da bomo reševali svetovne probleme ali odkrivali velike moralne resnice. Če nam bo uspelo na obraz ameriškega moškega privabiti dodaten nasmeh in ga odvrniti od bojazni atomske dobe, bomo upravičili svoj obstoj.« Hugh M. Hefner

(Foto: arhiv Playboy)

 

Revija bi se pravzaprav morala imenovati Stag Party, kar v neposredni slovenščini zveni še kar bedasto – jelenja zabava, zabava za jelene ali tako nekako. In če bi Hefnerju tistega davnega, skoraj natanko pol stoletja oddaljenega decembra 1953 uspelo izdati revijo s tem imenom, je danes, verjemite, ne bi bilo v slovenskem jeziku. Ali kateremkoli jeziku.

Ker pa se je treba na ta svet privaliti z določeno dozo sreče, da ti lahko uspe, je takrat že obstajala revija s podobnim nazivom, Stag magazine, ki je prepovedala uporabo jelenjadi kjerkoli drugje. Nastal je Playboy in znameniti zajec, ki je v zadnjem trenutku zamenjal že pripravljenega in narisanega jelena.

Res je, moškim so všeč blondinke

Prva številka Playboya je prinesla Marilyn Monroe. »First time in any magazine in full color the famous Marilyn Monroe nude.« Golo. Ne sicer še na naslovnici, s katere je mahala v črno-belem sijaju, ampak v notranjosti revije, na fotografiji, ki jo je Hefner kupil od nekega podjetja, ki se je ukvarjalo z izdajanjem koledarjev in je imelo na zalogi golo in še neobjavljeno Marilyn. O obstoju te fotografije, nastale leta 1949, se je šepetalo kar nekaj časa, toda nihče ni točno vedel, ali zares obstaja. Hugh Hefner jo je našel, plačal zanjo 500 dolarjev in z njo postavil temelje revije.

Naslovnica prve številke je bila brez časovnih oznak. Pač zato, da bi lahko ostala v prodaji čim dlje, če bi se slučajno zgodilo, da nadaljevanja ne bi bilo. Toda prodali so več kot 50.000 izvodov, kar je bilo dovolj, da je nova revija preživela in trem začetnim investitorjem, Hefovi materi Grace, bratu Keithu in prijatelju Eldonu Sellersu, prinesla dolarsko milijonarstvo.

Playboy je nastal ravno v pravem času. V obdobju, ki ga je zaznamovalo licemerje ameriških petdesetih z mačističnimi podobami moškega, ki raje izbere gostilniško družbo svojih »badijev« kot mehko in voljno spremljevalko pred zakurjenim kaminom. Orožje je bilo in, seks out. A ne v Playboyu.

Izid prve številke Playboya je Hefner, ki v reviji sicer nikjer ni bil podpisan, čeprav je sam napisal večino člankov, primerjal s še sveže izdanimi Kinseyjevimi raziskavami spolnosti. Rojevala se je seksualna revolucija in če pravimo, da je bil Kinsey njen raziskovalec, potem je bil Hefner njen oglaševalec.

Poleg žensk (o njih več pozneje) in spolnosti je Playboy spremljal še mnoge druge revialne vsebine: prvorazredno literaturo, članke, provokativne stripe in zapise o najnovejši moški modi, o hrani, avtomobilih, glasbi in glasbenih napravah, ponujajoč mlademu urbanemu ameriškemu moškemu priložnost pokukati za zaveso dobrega življenja. Moškemu, ki ga je k nakupu oziroma naročilu na revijo vzpodbujal in označil z naslednjim besedilom:

»Kaj je Playboy? Je to preprosto zapravljivec, jari gospodič, po modi opravljen lenuh? Daleč od tega: lahko je bistroumen mlad podjetnik, umetnik, univerzitetni profesor, arhitekt ali inženir. Lahko je karkoli, pod pogojem, da ga odlikuje določen pogled na svet. Življenja ne sme razumeti kot sprehod skozi solzno dolino, ampak kot veselje in zabavo.

Svoje delo mora opravljati z veseljem, pri tem pa nanj ne sme gledati kot na končni in edini cilj bitja in žitja. Mora biti buden, zavedajoč se moški, človek z okusom, dojemljiv za užitke, moški, ki lahko – ne da bi se ga pri tem oprijela oznaka pohotega ali diletantskega – izživi življenje do konca. Takšen naj bi bil človek, kakršnega si predstavljamo pod vzdevkom playboy. Ali ustrezate temu opisu?«

No, ali mu?

 

In Playboy je ustvaril Žensko

Priznajmo, Playboy navsezadnje kupujemo in listamo predvsem zaradi žensk. Če ob tem naletimo na kaj berljivega, toliko bolje. Prva je bila torej Marilyn. Gledano z današnjimi očmi, ni pokazala prav veliko. Joškice. A že to je bilo ogromno in dovolj. Sicer pa, ali je bila Tina Gorenjak kaj pogumnejša v prvi številki slovenskega Playboya? A kultura fotografiranja in objavljanja nagic se je v Playboyu zelo hitro razvijala.

Že v drugi številki si je neka Margie Harrison s svojo goloto prislužila naziv playmate, dekle meseca; vzdevek, ki je še danes v uporabi med angleško pišočimi izdajami Playboya po vsem svetu in ga interno uporabljamo tudi na uredništvu slovenskega. Tako kot Marilynka je tudi Margie nastopila v pokončnem formatu na eni sami strani. Prva dvostranska playmatica se je pojavila šele s tretjo številko, prvi centerfold, tristranska fotografija nagice na sredini revije, ki jo je prav tako uvedel Playboy in posnemali vsi živi, pa je prvič uzrla luč tega neba z igralko Marian Stafford marca 1956.

Z nagicami se je Playboy sprva oskrboval pri neodvisnih fotografih, ki so sledili takratnim modnim konvencijam: sladostrastna ženska pred monotonim barvnim ozadjem studia. To se je spremenilo z miss junija 1955, Evo Mayer, čudovito blondinko, ki je postala prva playmatica, fotografirana posebej za Playboy. Sceno, pomanjkljivo oblečeno Evo pred zakurjenim kaminom z dvema kozarcema vina pred seboj, ki nakazujeta nevidno moško družbo in dajeta fotografiji dodaten erotični naboj, je zasnoval fotograf Russ Meyer, takratni Evin mož.

V prvih številkah so imeli ustvarjalci Playboya veliko težav s sramežljivostjo deklet (to je nekako znano tudi slovenskim iskalcem playmatic), ki je šla tako daleč, da niso hotele pozirati moškim fotografom. K sreči si je službo na Playboyu poiskala tudi fotografinja Bunny (zajčica!) Yeager, pred katero tovrstnih zadržkov ni bilo in ki je poskrbela tudi za eno najslovitejših Playboyevih fotografij vseh časov – Bettie Page, miss januarja 1955.

»Dekle iz sosednje ulice« (Girl next door) je bila rojena, ko je Hefnerju uspelo prepričati lastno šefico naročniške službe Charlaine Karalus, naj pozira gola oziroma malo manj oblečena. Smeje je pristala, pod pogojem, da Hefner nabavi stroj za razvrščanje imen, ki bi ji olajšal delo. Pod imenom Janet Pilgrim je zažgala kot miss julija 1955.

Bralcem, ki se jim je uslužbenka Playboya zdela še bolj resnična od drugih deklet meseca, se je tako usedla v srce, da jo je Hefner »uporabil« še dvakrat, decembra istega leta in oktobra naslednje leto. Da bi še bolj poudarili dejstvo, da so tudi normalna, vsakdanja dekleta seksapilna bitja, je začel Playboy ob fotografijah golih playmatic objavljati tudi tiste, na katerih so ta dekleta pri svojih bolj vsakdanjih službenih opravkih.

Elizabeth Ann Roberts je naslednje ime, ki se je vpisalo v Playboyevo zgodovino oziroma jo je kar samo pisalo. Kot srednješolka je z dovoljenjem matere pozirala gola za januarsko številko 1958 in s tem povzročila ogromno razburjenja. Zajčku je grozila tožba zaradi zlorabe mladoletne osebe, a je bila k sreči ovržena. Kljub temu je od takrat v Playboyu v veljavi načelo – nič do dopolnjenega osemnajstega leta starosti!

Pa to seveda ni bila edina grožnja Playboyu s sodiščem. Hefner je moral tja kar nekajkrat, največkrat zaradi reči, ki danes ne bi vznemirile nikogar več. Tako se je leta 1963 zagovarjal zaradi fotografij Jayne Mansfield, ki so jih pobrali iz filma Obljube, obljube! (Promises, promises!) in na katerih je drzno razkrila svoje – oprsje. Playboyu je pretila tožba zaradi obscenosti, ker pa se porota o tem ni mogla zediniti, je bila tožba ovržena.

Prve sramne dlake so se tako, razumljivo, v Playboyu pojavile šele v šestdesetih, pozno v šestdesetih pravzaprav, če pomislimo, šele avgusta 1969, in še to zamaskirano v izrazni ples Paule Kelly. Pred tem je bila pozornost zvedavih speljana na obraz, joške, ritko in noge, če nekoliko poenostavimo zadevo. Prva playmatica, katere s sončnim žarkom obsijane sramne dlačice so posvetile z osrednjih strani Playboya, je bila norveškega rodu in, kot se spodobi, plavolasa: Liv Lindeland januarja 1971.

Kmalu za tem se je v ZDA začela »velika sramna vojna« z večnim vprašanjem: kako daleč je predaleč? Hefner se je odločil, da se revija bitke za prvi objavljeni fuk ne bo šla, a je kljub temu ohranila prodajno prednost pred bolj eksplicitnimi tekmeci.

Zadnja leta so prinesla tudi lepo sfrizirana in pobrita ženska spolovila, ki so zamenjala grmovje in grmičke preteklih desetletij. Hej, lani si je pred Playboyevim objektivom češpljico brila tudi Jennifer Wallcot, dekle avgusta 2001.

Prva playmatica, pri kateri so Playboyevi pisci opustili nakladanje o njeni nevezanosti na kakšnega konkretnega moškega in torej o njeni dosegljivosti, je bila Marilyn Lange, natakarica v Honoluluju, ki je maja 1974 poleg odkritih fotografij svoje pojave odkrito spregovorila tudi o svojem fantu.

Letu 1986 gre pripisati, doslej nepresežen rekord, in sicer najstarejšo playmatico. Kathy Shower je to postala pri svojih 33-ih in pozneje na ta račun posnela kak ducat akcijsko-pustolovskih filmov.

Še eno žensko in njen pogum je treba omeniti, ko govorimo o Playboyevih nagicah. Leta 1987 je Playboyeve urednike presenetil telefonski klic Ellen Stohl, dekleta, ki je bilo po avtomobilski nesreči obsojeno na invalidski voziček. Želela je nastopiti kot playmatica, da bi dokazala, kako lahko tudi invalidi ohranijo spolno privlačnost. Po pismih podpore tej zamisli, ki so na zajčkov naslov pripotovala z vsega sveta, je Ellen uresničila svojo željo.

 

Playboyeva galaksija

Playboy je, kot zdaj že veste, začel z zvezdo Marilyn Monroe in z zvezdicami seveda tudi nadaljeval. Leta 1956 s fotografijami čudovitega torza Anite Ekberg, na katerem so morali oblikovalci revije, da ne bi preveč razburili javnega mnenja, zakriti sramne dlake. Razburili so ga kljub temu. V reviji so se v tem času pojavile še Brigitte Bardot, Kim Novak in goloprsata Sophia Loren, ki ji danes, če bi se pojavila s takima dojkama, nihče ne bi verjel, da sta naravni in ne silikonski.

Šestdeseta so prinesla Jamesa Bonda, moškega po meri Playboya. Pustolovščine, lepe ženske, hitri avtomobili, okus za oblačenje in dovoljenje za ubijanje, utelešeni v Seanu Conneryju, ki je debitiral v filmu Dr. No, s spremljevalko, ki je navdušila tudi v Playboyu: Ursulo Andress.

Z ekskluzivnimi fotografijami, posnetimi med snemanjem Kleopatre, je Playboy prišel do golote Elizabeth Taylor, in to prav v času, ko se je začela njena ognjevita zveza z Richardom Burtonom. Podobno se je drugič in zadnjič v Playboyu pojavila Marilyn Monroe. Leta 1964 so v spomin na veliko filmsko divo, ki je s svojo lepoto pomagala na noge tudi Playboyu, objavili fotografije s snemanja njenega zadnjega, nedokončanega filma Something's got to give. V Playboyu je na takšen »filmski« način nastopila tudi Catherine Deneuve.

Sedemdeseta so prinesla sodelovanje z režiserjem in fotografom Johnom Derekom, ki je Playboy oskrbel s kar nekaj lepoticami, s katerimi je bil poročen. Najprej z že omenjeno Ursulo Andress, potem z Lindo Evans in leta 1980 še z Bo Derek, ki je tako vžgala, da se je Playboyeva prodaja takrat povzpela na neverjetnih 6.602.488 izvodov. Proti koncu sedemdesetih se je v Playboyu pojavila Raquel Welch in si prislužila naziv najbolj zaželene ženske desetletja.

Sledila so (v nobenem posebnem vrstnem redu našteta) imena, ki so v spominu tudi že mlajšim bralcem Playboya, in sicer Brazilka Sonia Braga, Kim Basinger, Sylvia Kristel, Mariel Hemingway, Madonna, Nastassja Kinski, La Toya Jackson, Sharon Stone, Jerry Hall (s fotografijami legendarne Annie Leibovitz), Elle Macpherson, Pamela Anderson, Cindy Crawford, Angie Everhart, Claudia Schiffer, Anna Nicole Smith, Kylie Bax, Gena Lee Nolin, Katarina Witt …

Kot oblikovalke javnega mnenja so slavna dekleta, ki so nastopila v Playboyu, še posebno ostro napadala različna feministično-moralno-verska združenja in posamezniki, ki so menili, da je njihovo početje nedostojno, žaljivo ali kako drugače nesprejemljivo. Tovrstnim dušebrižnikom je še najbolje odgovorila Cindy Crawford v kratkem intervjuju, ki ga je dala za Playboy leta 1993.

»Ko sem se fotografirala za Playboy,« je rekla, »sem dobila pisma žensk, ki se jim je zdelo nefeministično pozirati gola. Sama pa mislim, da je ves smisel feminizma v tem, da lahko o svojem življenju odločam sama.« Slišite, Slovenci in Slovenke?!

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Arhiv Playboy

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri