Ryukyu kempo

  • 15.04.2008

Preprost dotik ali malo močnejši udarec v eno od treh telesnih točk lahko spravi človeka v nezavest. Štiri točke pomenijo globoko nezavest z 90-odstotno možnostjo oživitve. Znanstvenofantastično nakladanje? Berite naprej!

17 fotografij v galeriji

Če verjamete ali ne, to je mogoče. Spoznajte borilno veščino ryukyu kempo, ki sodi pod vsem dobro znani karate. Toda med kempom in tradicionalnim karatejem je velika razlika, saj uporabljata različne tehnike. Vse današnje borilne veščine poznajo tri sredstva za premaganje nasprotnika: udarce, biomehaniko in živčne točke. Udarci so znani: nasprotnika podreš s serijo dobro izurjenih udarcev, ki so tako hitri in močni, da preprosto klone.

Premagaš ga s hitrostjo in z močjo. Za skoraj vsak njegov napad imaš pripravljeno eno ali dve seriji udarcev, ki jih po letih vadbe izvajaš skoraj samodejno. To tehniko uporabljajo karate, taekwondo, boks in podobne borilne veščine. Biomehanika izkorišča nasprotnikovo moč proti njemu samemu. Blokad skoraj ni, saj je nemoteno gibanje nasprotnika ključno za uspeh.

Ko se nasprotnik zažene proti tebi, sprejmeš njegov napad in ga po sistemu vzvodov in metov spraviš iz ravnotežja, nakar reveža njegova lastna zaletavost spravi na tla. To tehniko uporabljajo aikido, judo in jiujitsu. Tretja tehnika, ki se imenuje kyusho jitsu, uporablja pritiske na izpostavljene živčne točke, kar pomeni, da z nasprotnikovim telesom dobesedno manipuliraš. To tehniko uporablja tudi ryukyu kempo.

Cestna zapora

Kaj če elektrokemičnim impulzom, ki drvijo po našem telesu, sredi ceste nekdo postavi zasedo, jih ujame, preprogramira in pošlje možganom sporočilo, ki nima nič skupnega z resničnim stanjem? Natanko to počne ryukyu kempo: s pritiskom na živčne točke pošilja možganom bolj ali manj popačena sporočila. Možgani brez obotavljanja verjamejo vsaki novici, ki jo pošlje posamezna živčna točka. Sledijo nehotene reakcije, ki se jih preprosto ne da preprečiti. Vse skupaj deluje kot refleks.

Poskusite se udariti pod koleno in zadržati trzaj noge. Nemogoče! Enako je pri živčnih točkah. Ko je sporočilo poslano, ne moremo narediti nič več. Poznavalci te borilne veščine to temeljito izkoriščajo in z dotiki, drgnjenjem ali nežnimi udarci po živčnih točkah sporočajo možganom vse možne neresnice: okvara leve noge, negibnost desne roke ... Ljudje imamo na telesu približno 1500 živčnih točk in izurjen mojster lahko prek njih dopove našim možganom skoraj vse. Dovolj je pritisk na točko med ramenom in vratom, da začnemo nenadzorovano kašljati. Dotik na drugem mestu, in začnemo se neobvladljivo smejati. Kašljanje, smejanje, rezultat je enak – za resen boj smo nesposobni.

Vam je že bolj jasno, za kaj gre? Ponazorimo s primerom. Recimo, da nekdo napade mojstra karateja, aikida in ryukyu kempa. Karateist bo napadalca pobil z bliskovitim zaporedjem udarcev, aikidovec ga bo podrl na tla z nasprotnikovo lastno silo, mojster kempa pa bo pritisnil na določeno živčno točko, ki bo v njegove možgane poslala sporočilo, da je z levo nogo nekaj narobe.

Možgani se bodo odzvali tako, da bodo zaukazali popolno ustavitev vseh dejavnosti v tej nogi, dokler ne bo jasno, kaj je pravzaprav narobe. Rezultat: napadalcu bo na lepem odpovedala leva noga, pogrnil bo po tleh, kolikor je dolg in širok ... in do smrti si ne bo znal razložiti, kaj ga je doletelo.

Katero pa pritisnem?

Mojster kempa nas lahko s svojo tehniko povsem ohromi in brez posebnega truda tudi knokavtira. S pravilno kombinacijo treh živčnih točk lahko možganom pošljemo sporočilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za nezavest. Možgani to laž vzamejo za suho zlato in se preprosto odklopijo. Rezultat je prava nezavest.

Mojstri ryukyu kempa so znani prav po tem, da na raznih demonstracijah svoje veščine nasprotnika nalahno udarijo po treh točkah na telesu, nakar je revež mrzel za naslednjih pet do deset minut. Tudi na treningih so knokavti kar pogost prizor. Bi se radi prepričali v živo? Oddeskajte na www.rksi.net in kliknite na »video«. Na žalost so filmčki slabe kakovosti, toda ob ogledu ne boste ostali ravnodušni.

Kdor dolga leta trenira boks, karate, judo ali kaj podobnega, prej ali slej spozna neizogibno resnico: surova fizična moč je še vedno na prvem mestu. Lahko ste nosilec toliko črnih pasov, da jih za vami vozijo v samokolnici, pa vas bo 150-kilogramska »nabildana« gorila poslala z enim samim udarcem na urgenco. Ni čudno, da tudi največji mojstri borilnih veščin priznavajo, da je še najboljša obramba – šprint na 200 metrov.

Toda tu stopi na prizorišče ryukyu kempo. Ni namreč pomembno, koliko kilogramov mišic ima napadalec, kajti ima toliko živčnih točk kot fizično šibkejši ljudje in tudi na povsem istih mestih. Vsej svoji silni telesni moči navkljub ne more dopovedati možganom, da nekaterih dražljajev pač ne gre jemati resno. Povedano drugače: pritisnite na živčno točko pod sredino desnega dvanajstega rebra, in zaradi šoka bo odneslo tako Švarcija kot Ally McBeal.

Še ena od prednosti kempa: ni več neskončnih ponavljanj vedno istega giba kot pri vseh drugih borilnih veščinah. Temelj ryukyu kempa je namreč razumevanje gibov. Ko enkrat spoznate, kje je katera živčna točka, kako jo aktivirati in kakšne bodo posledice, je delo opravljeno. Vse drugo je prepuščeno vaši domišljiji in iznajdljivosti. Točko lahko pritiskate, grizete, jo tolčete s svinčnikom, palico, telefonsko slušalko, straniščnim kotličkom ... pomembno je le, da jo stimulirate s pravilnega kota in z zadostnim pritiskom.

Imate reflekse crknjene kure?

Toda tudi na videz popolna borilna veščina ima pomanjkljivosti. Prvič, še vedno zahteva stik z nasprotnikom, kar je slabo. Če so vaši refleksi slabi ali če je nasprotnik zelo hiter, boste zelo verjetno tepeni. Tehnika kyusho jitsu, ki je osnova borilne veščine ryukyu kempo, sicer pozna tudi knokavtiranje na daljavo. Prav tako pade vsa modrost kempa v vodo, če vam kdo zunaj dosega vaših rok nameri pištolo ali puško v glavo.

Takrat raje izpljunite denarnico in molite, da je uravnovešen. Pa tudi živčnih točk se nikoli ne da aktivirati z neposrednim pritiskom, saj so preveč skrite in zaščitene. Vsaka zahteva ustrezen kot pristopa in način aktiviranja (dotik, udarec, drgnjenje ...). Ker ima človek poldrugi tisoč živčnih točk v telesu, je to ogromno znanja. Pa tudi brez vaje ne gre.

Je že res, da ne govorimo o dolgoletnem guljenju istih gibov kot pri drugih borilnih veščinah, toda samo z gledanjem in umskim razumevanjem ne boste postali mojster. Kaj vam pomaga, če natančno veste, kje je neki živec in kako ga sprožiti, če niste tega dvakrat ali trikrat poskusili?

Kljub vsem prednostim je ryukyu kempo dokaj težka veščina in resnično jo dojamejo le redki. Vložiti je namreč treba veliko dela tudi zunaj treningov, brati knjige o akupunkturi (gre za iste živčne točke), delovanju možganov in živcev in tako dalje.

Samo za izbrance

Kempo v Sloveniji poučujejo le v karate klubu Ryukyu kempo Slovenija, ki ima sedež v Novem mestu (www.rksi.net). Predsednik kluba in glavni inštruktor je Borut Kincl, ki se je te veščine naučil v Ameriki od samega guruja borilnih veščin, Georgea Dillmana. Kincl je eden od dveh ljudi, ki imata licenco za učenje te veščine v Evropi, uči pa pripadnike specialnih enot policije in vojske, profesionalne telesne stražarje in mojstre borilnih veščin. Sicer se je v klubu mogoče učiti še mnogo drugih veščin: small circle jujitsa, modern arnisa, ruske systeme (borilne veščine, ki jo uporabljajo ruske specialne enote Specnaz), krav maga (borilne veščine izraelskih specialcev) in nekaterih osnov jeet kune doja.

»Navadnim ljudem« ryukyu kempo še ni na voljo, saj je po Borutovem mnenju prenevaren in bi lahko v napačnih rokah naredil ogromno škodo. Morda bo v prihodnosti organiziral krajše seminarje, ki bodo potekali za konec tedna, prizna po daljšem času. En sam konec tedna? »To je dovolj!« pribije Borut. »V enem samem vikendu lahko naučim vsako šibko dekle, da se ubrani še tako močnega moškega.« Praskam se za ušesi in mu povsem ne verjamem. Pa mi postreže s primeri.

Na Finskem je triletna deklica menda knokavtirala svojega očeta, sicer mojstra te borilne veščine. Očitno jo je naučil malce preveč. Domača scena? V novomeški policiji je Borut dobil v roke telesno dokaj šibko policistko, ki lahko po nekaj treningih obvlada vsakogar, ki ji pride v roke. »Razsula je celo mene, pa sem najmanj dvakrat težji od nje,« se pohvali Kincl. Sicer pa tudi sam prizna, da vse skupaj zveni dokaj neverjetno, dokler ne vidiš in izkusiš na lastni koži. In kaj si o tem mislijo tisti, ki so s to veščino že prišli v stik?

Gregor Gabrijel, glavni inštruktor za usposabljanje policije na Dolenjskem, zatrjuje, da kempo ni znanstvena fantastika. »Zadeva deluje! To ni bavbav, to je le človeško telo. Tako smo narejeni, in če veš, kje pritisniti in pod kakšnim kotom ...« Franko Kenda, vodja ljubljanskega borilnega kluba Sokol, že 35 let trenira borilne veščine in je nosilec naslova 5. dan v karateju: »Tudi jaz lahko potrdim, da zadeva deluje.

Pritiski na živčne točke so resnično učinkoviti. Če pa je človek na drogah, pod stresom ali se ga je nacedil, so učinki še toliko močnejši. Urili smo vladne telesne stražarje, ki se jim je seveda zdelo nemogoče, da jih lahko onesposobimo že s pritiskom. Pa smo jim pokazali, kako to deluje, in kar verjeti niso mogli. Nedavno smo veščino preizkusili na našem judoistu, ki je bil tretji na svetovnem pokalu. In zopet je delovalo.«

Mark Kline je eden največjih mojstrov borilnih veščin, saj je nosilec naslova 7. dan ryukyu kempa, poleg tega ima črni pas iz small circle jujitsa, modern arnisa in tang soo doja: »Sistem živčnih točk nam pomaga delovati neposredno na telesni živčni sistem. To lahko uporabimo tako za samoobrambo kot za zdravljenje. Ryukyu kempo je prelomna borilna veščina, ker ne učimo samo monotonih ponavljanj istih gibov, ampak za vsak gib razložimo njegov pomen, od kod izvira in vse drugo.

Pri nas ni neodogovorjenih vprašanj, kakor pri nekaterih tradicionalnih borilnih veščinah. Če učenec ugotovi nekaj novega, začnemo to uporabljati vsi. Pri tem ni nespremenljive tradicije. Veščina se tako razvija in napreduje skupaj z ljudmi, ki jo trenirajo.«

Pod pritiskom

Ryukyu kempo je v tujini že dolgo znan. V internetu vpišite »pressure point fighting« in dobili boste veliko zadetkov. V Sloveniji se je šele začel uveljavljati, tako da ga zlata doba pri nas morebiti še čaka. Ideja je sveža, nova, pomeni dokaj velik prelom s tradicionalnimi borilnimi veščinami in ima vse možnosti za veliko uspešnico. Seveda le, če bodo Borut in njegovi fantje zagrabili priložnost in tehniko tudi nekoliko propagirali.

Toda to je bolj malo verjetno, kakor mi je povedal Kincl, kajti pri širitvi kluba iz Novega mesta po Sloveniji članov ne bodo iskali z lepaki po mestnih in vaških ulicah, kakor je navada pri drugih borilnih veščinah. Sistem pridobivanja novih članov bo natančnejši in selektivnejši. Preden boste postali član kluba in dobili dostop do tehnik in znanja, boste morali dokazati, da ste dovolj pri pameti, da ga ne boste nizkotno izkoriščali.

Razumljivo, saj če lahko z njim razsujete tudi dvestokilogramske gorile in če se ga da deloma osvojiti le po nekaj tednih dokaj trdega dela, je previdnost na mestu, če ne celo nujno potrebna. Po drugi strani zaprtost sistema zmanjšuje popularnost, kar lahko pomeni, da bo ryukyu kljub svežim idejam ostal le ena izmed borilnih veščin. Kocka je na strani Boruta in njegovega kluba.

In še kot zanimivost: na eni izmed internetnih strani o »pressure point fightingu« najdete celo zanimivo teorijo o smrti legendarnega Bruca Leeja. Kot vemo, je bil Bruce Lee pri najboljšem zdravju, ko je nenadoma skrivnostno umrl. Uradna razlaga je bila smrt zaradi nabrekanja možganov kot posledica nenavadne alergije na pomirjevala. Neuradno pa so legendo kung-fu filmov ubili s t. i. »upočasnjenim dotikom smrti«, bolje poznanim kot dim mak.

Med skrivnostne sodijo tudi smrti približno dvajsetih igralcev bejzbola, profesionalnih športnikov, ki so se nenadoma zrušili in umrli, zdravniki pa so lahko ugotovili samo nenadno možgansko kap. Razlaga: na levi strani prsnega koša so pod dvanajstim rebrom tri živčne točke, katerih aktivacija povzroči počasno izlivanje krvi v možgane. Možnost, da bo žogica igralca zadela prav tja pod smrtonosnim kotom, je sicer minimalna, a obstaja.

In kaj o tem pravijo naši specialisti nevrologi? Profesor dr. Zidar, direktor Inštituta za klinično nevrofiziologijo, za ryukyu kempo še ni slišal, prav tako je to neznanka drugim nevrologom, vsi pa se strinjajo, da mešetarjenje s človekovim vegetativnim živčevjem izzove vrsto refleksov, na katere nima žrtev nobenega vpliva.

Knokavt na daljavo

Ryukyu kempo uporablja tehniko živčnih točk, imenovano kyusho. Nedavni seminar o tej tehniki je vodil Američan Evan Pantazi, ki sodi med največje mojstre te borilne tehnike. Večina seminarja je bila namenjena učenju novih tehnik izkoriščanja živčnih točk, mnogo pa smo izvedeli tudi o pretoku življenjske energije ki (kitajska izgovarjava) ali či (japonska izgovarjava).

Čeprav je koncept življenjske energije in njenih kanalov (imenovanih meridiani) povprečnemu zahodnjaku še vedno zelo tuj in ga sprejema bolj s skepso, nam je mojster Pantazi prav z uporabo kija demonstriral nekaj prav neverjetnih dejanj. Med drugim je na avtorju članka izvedel znameniti »no-touch knockout«, torej knokavt brez fizičnega stika, tako rekoč na daljavo.

In kako je vse skupaj potekalo? Levo roko je približal mojemu vratu in desno mojemu čelu. Prvih nekaj sekund se ni zgodilo nič, stal sem tam in strmel v njegovo roko nad svojim čelom. Nič, nada, niente. He, he, kolega, nisi mi ti neki strašni jedi vitez! Nakar začutim lahno ščemenje v predelu čela nad nosom. Aha, nekaj pa vseeno bo! Ostrina vida je začela naglo pešati, dokler nisem imel popolnoma zamegljenega pogleda.

Hitro ga znova izostrim in se osredotočim na dogajanje. Začutil sem lahno žgečkanje v kolenih, zaradi katerega sem začel izgubljati ravnotežje. Pa še vid se mi je spet začel fecljati. Vzpostavim ravnotežje in spet izostrim pogled, nakar presenečen opazim, da sem že močno nagnjen nazaj. Od kdaj, mi ni znano. Kolena so se mi začela lahno šibiti, vid se mi je zopet zameglil in še rob vidnega polja mi je začel pospešeno bledeti.

Mahoma sem se domislil: če ga mahnem čez gofljo, bo nehal čarati! A na svojo grozo opazim, da so mi roke povsem mlahave in da jih noben ukaz ne spravi več pokonci. Se spomnite tistega občutka, ki vas preveva ob zbujanju? Ves zaspan si, ne ljubi se ti dvigniti rok, kaj šele, da bi vstal iz postelje, tisti »samo-še-pet-minut« občutek. No, nekaj takega sem občutil takrat tudi sam. Mentalno si povsem priseben: vidiš, slišiš in čutiš vse okoli sebe, toda telo te ne uboga več.

Moj razum je v tistem trenutku naglo sešteval pluse in minuse in v delčku minute objavil končno analizo: »You’re going down, man!« Kapitulacija na vsej črti. Še zadnjič sem se mu bolj simbolično uprl, nakar so mi telesne funkcije v naglem zaporedju sporočile svojo odpoved in moje telo se je zaradi tega preprosto izključilo. In to zaradi enega samega moža, ki se me ni niti dotaknil.

Kako je to izvedel? Vse je povezano z življenjsko energijo. Poznate občutek, ko nekoga prvič srečate in že takoj veste, ali ste mu všeč? Ko ste sami ali v družbi in nagonsko začutite, da vas nekdo opazuje? Tiste »iskrice« in »kemija«, o katerih zaljubljenci tako radi govorijo? To je vse ki oziroma či.

Evanu Pantaziju, organizatorju seminarja, je dovolj eno samo srečanje z vami, en sam očesni stik, pa že zazna in opredeli vašo energijo. Pri knokavtu brez fizičnega stika jo uporabi in zmoti pretok energije v vaši glavi, zaradi česar se pojavijo vse tiste motnje in posledično nezavest. Nič novega torej, saj je že legendarni Sun Cu v knjigi Umetnost vojne zapisal:

»Če hočeš sovražnika premagati, ga moraš najprej spoznati.« Mojster Pantazi trdi, da se lahko teh umetnij nauči vsakdo. Nikakršno znanje iz borilnih veščin ni potrebno, začnemo lahko iz nič. Dolžina učenja je odvisna od posameznika. Če nekoga to zanima in bo v to vložil veliko dela in učenja, jo bo obvladal hitreje kot nekdo, ki ji posveti štiri ure treninga na mesec. Kje v Sloveniji se da to naučiti? Za zdaj samo v že omenjenem karate klubu ryukyu kempo pod vodstvom Boruta Kincla.

Evanu Pantaziju sem zastavil tudi nekaj playbojevskih vprašanj. Je možno z nadzorovanjem pretoka kija pozdraviti alkoholnega mačka? Je možno usmerjati nekemu dekletu njeno energijo v erogene cone, nakar postane nezadržno pohotna? Mojster kjushuja je moja vprašanja sprejemal z nasmehom in dobro voljo. Da, z manipulacijo življenjske energije je možno pozdraviti posledice prevelikega pijančevanja. Pri mačku gre za pomanjkanje tekočine v telesu, torej je treba najprej popiti ogromno vode.

Glavobola pa se znebimo tako, da preusmerimo z vodo bogato energijo iz okolice ledvic v energetsko prazne meridiane v naši glavi, ki pravzaprav povzročajo vso bolečino. Če imate mačka, sedite na tla s prekrižanimi nogami in nekdo naj vam z rokami drsi nad hrbtenico od ledvic proti glavi. Roki naj tvorita školjko, kakor da porivate energijo. Vse skupaj si je treba tudi močno predstavljati, sicer vse skupaj nima haska. Pri tem bi morali občutiti lahen pritisk v predelu nad nosom.

Ker sem pač podvomil, sem poskusil tudi sam. Že en sam gib, ki je drsel okrogel centimeter nad mojim hrbtom, mi je poslal toliko energije v glavo, da me je v predelu čela nad nosom močno stisnilo. Vprašanje, ali kaj čutim, sploh ni bilo potrebno, saj so vsi okoli mene videli, da me je kar zaneslo. Zadeva torej deluje.

Kaj pa pri seksu? Seveda, zatrjuje mojster Pantazi. Tako kot je on vplival na energijo v moji glavi, zaradi česar sem padel skupaj, lahko kdorkoli z dovolj vaje in znanja skoncentrira življenjsko energijo kake vroče mačke v njenih erogenih conah, zaradi česar plane punca na prvega moškega, ki ji pride pod roko. Kako to izvesti?

Najprej se morate srečati z njo iz oči v oči. Ta stik je nujen. Uskladiti morate svojo in njeno energijo, nakar ji lahko začnete pošiljati »ljubezenske valove energije«. A pozor, treba je poznati pravilne vstopne točke. Prsne bradavičke, ščegetavček in druge erogene točke tu ne delujejo! Energijo ji morate pošiljati v pravilne živčne točke, ki so na glavi, zadnjici, hrbtu in stegnih. Energijo prenašate enako kot pri zdravljenju mačka, torej s potegi rok v pravilni smeri nad telesom, brez fizičnega stika.

Kar odmislite si, da boste z nekaj vaje šli v diskoteko ali nočni klub, si izbrali najboljšo mačko in jo zgolj z mislimi tako vzburili, da vas bo sama zvlekla v WC na nekaj poskočnih minutk. S kjushujem lahko počnemo veliko nenavadnih stvari, denimo knokavt brez fizičnega stika, zdravljenje glavobolov in izboljšava seksualnih užitkov, toda osvajanje na daljavo (za zdaj) ni mogoče.

TEKST: Gregor Logar

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri