Roler bob na Trebeviću

  • 25.07.2007

Z rolerji po bob stezi? Z rolerji po sarajevski olimpijski bob stezi? Hej, a ta sploh še obstaja?

Mi, danes že morda kanček sivolasi, še pomnimo: v Sarajevu so se leta 1984 dogajale zimske olimpijske igre, in če so doma primaknili kakšen cekin, smo si za dan ali dva morda celo ogledali katero od tekem na samem prizorišču. Osebno me je doletela tekma moškega smuka s šviganjem Petra Müllerja in drugih dirkačev po sneženih strminah.

(Foto: Saša Kapetanovič)

9 fotografij v galeriji

Približno enako hitro so se po ledni cevi nad drugim koncem Sarajeva spuščali sankači in posadke v bobu. O tej progi je bilo takrat veliko govora. Z bajeslovnimi sedmimi milijoni dolarjev je bila morda največja investicija v športni objekt na olimpijskih igrah. Predvsem Slovenci smo zavijali z očmi in upravičeno dvomili, da bo bob steza vzdrževana, kot se spodobi, in celo napovedovali njen skorajšnji propad.

A tako drastičnega uničenja naprave ni pričakoval nihče. Po igrah je še kar nekaj let dovoljevala sorazmerno skromne športne aktivnosti, nato pa je Bosno zajela vojna in na Trebeviću nad Sarajevom, kjer proga leži, je potekala glavna bojna črta z vsem, kar sodi zraven: minometi, topovi in minskimi polji. Zaradi dolgotrajnih bojev je bila bob steza popolnoma uničena, njena okolica pa zaminirana in zato vse od konca vojne ni doživela omembe vrednega obiska, če seveda odštejemo nekaj specialistov za razminiranje.

Lani pa se je mladcem v sarajevski izpostavi Red Bulla utrnila ideja – kaj če bi na sarajevski bob stezi priredili tekmovanje v spustu z rolerji, kot to počno ponekod po svetu? Povabili so Stefana Aufschnaiterja, prav tako sodelavca Red Bulla, ki se je nekoč ukvarjal z vsemi vrstami ‘downhill’ športov, seveda tudi na rolerjih, in ki je bil letos tudi vodja tekmovanja. »Pred enim letom smo si ogledali progo in ugotovili, da bi jo bilo treba precej popraviti. Bob stezo na Trebeviću so namreč neverjetno preluknjali s topovskimi izstrelki. Samo med ovinkoma K4 in K13 je bilo v stenah betonskega kanala približno 90 lukenj s premerom 40 centimetrov,« je tedanje stanje opisal Aufschnaiter in dodal: »V zadnjega pol leta so sarajevski prireditelji progo dovolj kakovostno popravili in danes je na njej lahko tekma.«

Toda tam, kjer je bilo pred 23 leti več kot meter snega in minus 20 stopinj, je bila letos prava džungla grmovja in dreves, sonce pa je pripekalo s 30 stopinjami Celzija. Še dobro, da je za spuste z rolerji dovolj samo popravljen beton, ne pa tudi zapleten hladilni in izolacijski sistem, ki je bil nekoč sestavni del velikanske cevi. Od njega ni namreč ostalo prav nič. Prav tako samo nekaj podrtih sten v okolici parkirišča pri cilju priča, da je tam med olimpijskimi igrami in še nekaj let po njih stal lokal oziroma restavracija, do koder je iz Sarajeva nekoč vozila celo gondola.

Gibanje na letošnji tekmi je bilo omejeno za vse, poročevalce in tekmovalce. Za prve zato, ker organizatorji kljub razminiranju okolice proge niso mogli zagotoviti, da je bilo iz ščavja, ki prevladuje ob progi, odstranjeno vse, kar je eksplozivnega, za tekmovalce pa na sami progi. Ko se namreč tekmovalec požene po progi, si preprosto ne more več premisliti, češ, zdaj se pa ne grem več, in sredi spusta izstopiti iz betonskega koridorja. Kako bi to pri hitrosti od 60 do 95 kilometrov na uro sploh lahko naredil?

A to preprosto ni bilo vprašanje. Po nekaj dneh treninga s tipanjem proge in začetnih bojev za preživetje je prišel čas za pravo tekmovanje. Vendar pa vseh 20 tekmovalcev ni bilo enako izkušenih. Predvsem za rolerje iz držav nekdanje Jugoslavije je bilo tekmovanje Red Bull Hot Run prvi stik z vožnjo po bob stezi, najboljši evropski dirkači na rolerjih pa so že stari mački v t. i. in-line rolanju. »Odzvali smo se vabilu Red Bulla in se prav radi udeležili tega tekmovanja,« je povedal Parižan Sebastian Laffargue. »Osebno sta me zanimala tudi dežela in mesto, ki sem ju bolj poznal zaradi vojne kot zaradi olimpijskih iger. Presenečen sem ugotovil, da je v Sarajevu veliko bolje, kot sem pričakoval. Sploh pa so Sarajevčani izjemno prijazni ljud­je. Če bo tukaj še kaj podobnega, se bom gotovo pojavil na startu,« je sklenil Sebastian.

Za tekmovanje z rolerji po 1570-metrski bob stezi, ki je v svojem času veljala za tehnično najtežjo na svetu in ki premore zavidljiv 10-odstotni povprečni naklon, se morajo tekmovalci tudi primerno zaščititi. In oblačenje vseh oblačil, ščitnikov in čelade pri 30 stopinjah verjetno ni bilo najbolj prijetno. Veliko prijetneje je bilo med serijami postopati po ciljnem prostoru, kjer so prireditelji zagotavljali 'no mines zone', in v senci dreves zobati gozdne jagode, ki jih je bilo v izobilju.

A bog ne daj, da bi koga rdeči sadeži speljali malce dlje. »Razen ciljnega prostora ne hodi drugod kot po asfaltu,« je navrgel eden izmed varnostnikov. »Sploh pa ne zavij pod parkirišče, kjer je še danes minsko polje!« Na vprašanje, zakaj potem ni tabel z opozorili na mine, se je samo nasmehnil: »To vejo vsi Sarajevčani in zato do danes ni bilo tukaj skoraj nobenega. Sarajlije so se naučili biti previdni in sem gor od vojne niso hodili. Pa kaj bi tudi počeli na Trebeviću? Itak je vse razjebano …Tako kot pri skakalnicah,« je še navrgel.

Popolne varnosti za gledalce torej ni bilo mogoče zagotoviti in prireditelji iz Red Bulla tekmovanja sploh niso oglaševali. Zato navadnih gledalcev ob progi tudi ni bilo. Prišlo je samo nekaj povabljencev, reševalnih ekip in varnostnikov. In seveda fotografi, snemalci in novinarji. Med njimi se je znašla tudi Ankica Posavljak, ki iz Sarajeva poroča za HTV: »Na olimpijskih igrah leta 1984 sem bila hostesa in prevajalka nekega funkcionarja, ki je podeljeval medalje za nastopajoče v bobu in sankanju. Od takrat nisem bila na Trebeviću.

Danes sem imela precej težav z orientacijo, saj se je okolica proge zelo spremenila. Vse je ena sama džungla. Kot bi bila kje drugje! Tudi lokala, ki je bil pod ciljem, ni več,« je rekla in pokazala na podrte stene, ki so, po ploščicah sodeč, takrat pripadale straniščem. »Pa še ena razlika je,« je dodala, »danes je precej bolj toplo. Pozimi je bilo tukaj minus 20 stopinj. Še nikoli v življenju me ni tako zeblo kot takrat.«

Tekmovanje Hot Run je bilo sestav­ljeno iz dveh startov. Najprej so vsi začeli s srednjega starta; pri tem so šteli samo rezultati regionalnih tekmecev, torej tekmovalcev iz držav nekdanje Jugoslavije in Romunije. Med njimi je šla dvojna zmaga gladko v slovenske roke. Prepričljivo najboljša sta bila Urban Markič na prvem in Marko Pajnik na drugem mestu.

Marko je po tekmovanju izjavil: »Prvič sva tekmovala na bob stezi. Bilo me je pošteno strah, vendar uživam v adrenalinskih preizkušnjah in ta je bila ena najboljših.« Na treningih sta se oba uvrščala visoko tudi v splošni konkurenci, kar pomeni, da so tekmovalci odpeljali vso progo. Prvo vožnjo sta oba odpeljala zelo dobro, osvojila četrto in peto mesto, le da sta med seboj zamenjala mesti. Zmagovalec ni bil posebno presenečenje: Daniel Ladurner, mlad Avstrijec, trikratni svetovni prvak v spustu na rolerjih, je zmagal tudi tokrat.

A morda bolj kot sam zmagovalec je pozornost navzočih pritegnil posebnež na koleščkih, Francoz Jean Yves Blondeau (o njem smo pisali v majski številki, op. a.), ki se je spuščal kar leže na trebuhu. V posebej oblikovani opravi je spominjal na škorpijona ali hrošča, zaradi majhnega zračnega upora pa je dosegal največje hitrosti in zato nastopal zunaj konkurence.

Sodeč po odzivu medijev, ne samo bosanskih, temveč tudi drugod po Evropi, so organizatorji dosegli, kar so želeli. »V Sarajevu se ne dogaja nič podobnega, zato so prireditve, kot je ta v in-line rolanju, prava popestritev,« je na koncu komentiral glavni organizator Dino Čolaković in dodal: »Predvsem pa smo oživili enega izmed olimpijskih objektov, na katere smo bili Sarajevčani zelo ponosni.«

Po več kot 15 letih mirovanja je bob steza nad Sarajevom, ki jo je džungla rastlinja skrivala celo pred satelitskimi posnetki, končno stopila iz pozabe. Z malo sreče in veliko dela ter popolnoma varno okolico proge, ki bi tako lahko sprejela tudi večje število obiskovalcev, bo mednarodno tekmovanje v rolanju lahko postalo tradicionalno.

Tekst: Urban Golob

Foto: Saša Kapetanovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri