Reportaža o skakanju čez Kozjak

  • 21.09.2012

Šli smo po turistični potki, ki je obljubljala dostop do slapu Kozjak, ki ga napaja potok Kozjak, ki se
izliva v Sočo malo pod Kobaridom. Bil je julij, sonce je nažigalo, a ni seglo do nas in je bilo presenetljivo mrzlo.

Orlando Duque (Foto: Philip Platzer)

12 fotografij v galeriji

Slap je skrit v kotlu in ga zagledaš šele, ko si od njega oddaljen le nekaj metrov, na lesenem podestu in z varnostno žično ograjo. Če bi bil tam kak drug dan, bi najbrž pomislil, kako lep je, tokrat pa mi je šlo skozi glavo le to, da nikoli, ampak res nikoli ne bi hotel skočiti čezenj.

Meni k sreči ni bilo treba, ker je v Slovenijo prišel Orlando. Za tiste, ki ga ne poznajo: je Kolumbijec, v kratkem bo star 38 let, je tak, kakršen naj bi bil v naših predstavah južnoameriški latino lover – zagorel, temnolas, dolgolas in z nasmeškom. In prišel je z namenom. (Sicer je bil tukaj že večkrat.) V Avstriji je sodeloval na neki dobrodelni prireditvi, in ker je imel do konca tedna na Portugalskem, kjer ga je čakala tekma Redbullove serije v skokih na glavo s 27-metrske višine, še nekaj dni, je sklenil še malo potrenirati v naših vodah oziroma z naših pečin. Na predlog lokalcev, Jerneja Klinarja z Jesenic in Aleša Karničnika iz Maribora, je pristal v mestu z muzejem prve svetovne vojne in kostnico nekaj tisočev italijanskih vojakov nad njim, kjer je tisti večer pred skokom močno deževalo in napajalo Kozjak.

Kozjak

 

Preden sem se podal v Kobarid, sem malo pobrskal po spletu in ugotovil, da gre za 15-metrski slap, ki mu pravijo tudi Veliki Kozjak, da ga ločijo od neka­terih manjših nad njim. Orlando je sedel v kafiču v Kobaridu, obdan z večjo skupino – fotografov, snemalcev, strokovnjakov za soteskanje in marketing in dveh manj vpadljivih tipov, za katera se je izkazalo, da sta Jernej in Aleš in da nameravata tudi skočiti s slapu.

Oba sta stara 35 let. Jernej prihaja z Jesenic in je lani že skočil čez slap, in to na glavo, kar je precej redko pri skakanju v tako težko obvladljivem okolju, kot ga ponuja poševna in spolzka polica nad razpenjeno vodo, ki se izliva v ne prav velik tolmun. Ko je še imel službo, je bil vzgojitelj oziroma spremljevalec na šoli v edinem kraju v Sloveniji, ki še premore olimpijski skakalni stolp s tri-, pet-, sedem- in desetmetrskim odskočiščem. Kako dolgo še, ne ve niti on, saj se vedno glasneje govori, da bi stolp podrli in prihranili pri ogrevanju petmetrske luknje pod njim in ogrevanju vode zanjo.

Aleš je Mariborčan, zaposlen v zdravstvenem domu v bliž­njem Lenartu, kjer dela na pediatričnem oddelku in se kot diplomirani zdravstvenik ukvarja s sistematskimi pregledi šoloobiskujočih otrok. Prej je delal kot reševalec in je vesel, ker mu tega ni več treba. »Nič lepega ne vidiš,« pravi. On še ni skočil čez Kozjak.

Orlando je bil videti skuliran, ampak on je vedno videti tak. Najbrž je bil skuliran tudi, ko si je lani pri skakanju s padalom zlomil nogo, ki je po dolgi in mučni rehabilitaciji zdaj skoraj povsem zaceljena, čeprav še vedno malo slabotnejša in manj gibljiva kot nepoškodovana. Orlando se piše Duque, prihaja iz Kolumbije in je velika zvezda skakanja v vodo. Devetkratni svetovni prvak, osvajalec svetovnih pokalov, tudi Redbullove serije v skokih s 27 metrov. Red Bull je navsezadnje njegov sponzor.

Kozjak

Orlando je torej velik frajer, pa me je malo skrbelo, ali se tudi obnaša tako, kot včasih mislimo, da se velike zvezde. »Ne, ne skrbi,« je rekla Barbara Poženel, ki pri slovenski izpostavi Red Bulla med drugim skrbi tudi za vse maj­hne, večje in največje dogodke, »imamo tudi kakšnega malo bolj takšnega, ampak Orlando je normalen.« Res je. Samozavesten, a skromen in pripravljen odgovoriti na kakršnokoli vprašanje. Dogovorila sva se, da se bova pogovarjala po opravljenih skokih, ker ne on ne jaz do takrat tega slapu še nisva videla.

Moje dotedanje izkušnje s skakanjem ljudi v brezna so bile do letošnjega na­pada na Kozjak omejene na base jum­perje. Imel sem kolega, ki se je tega lotil, pa sem šel z njim in še z enim v Arco v Italiji, kjer obstaja 900-metrska stena, čez katero se vržejo, odprejo padalo in pristanejo v gostilni, do katere imaš ti, ki si brez padala in kakršnekoli želje po skakanju, kakšni dve uri hoda in vožnje z avtomobilom.

Podobno je bilo na robu Triglavske severne stene, kamor sem ju peljal kak­šno leto kasneje. In obakrat, če se prav spomnim, sem se ob njunem odštevanju in odrivu v globino naslonil na bližnjo skalo in se je oprijel, kot da mi gre za življenje in bo še mene kdo porinil v graben.

Šli smo torej tja po lepo označeni poti mimo kampa z okusnimi palačinkami in tujimi gosti (očitno preživeli po neurju s točo na začetku julija), čez viseči modernejši most in mostiček iz leta 1895, in prišli v kotel, iz katerega si lahko ogledaš nekaj metrov stran grmeči Kozjak še pred trumami obiskovalcev, ki so nato nekaj naslednjih ur zvedavo spremljali priprave na skok. Ker če bi tisti ponedeljek s slapu skočila Jernej in Aleš, bi bilo to videti tako: z druge strani bi se povzpela na vrh slapu, z brisačko bi si obrisala spolzko in nagnjeno poličko nekaj metrov nad grmečo vodo, s katere bi se čez pet minut odrinila, se v mislih pokrižala in sekundo in pol kasneje pristala 18 metrov nižje v tolmunu. Čez 15 minut bi sedeli na piru v Kobaridu in 'še pomnite, tovariši'. Ker je bil zraven Orlando, je šlo podobno, le da so vmes minile še štiri ure priprav za fotografiranje in snemanje.

Voda je imela približno deset stopinj in Orlando si je nadel črn neopren in čezenj belo majico, da se ga bo videlo na fotografijah. »Toliko sem se že naučil v desetih letih,« je pokomentiral. Jernej si je oblekel črn neopren in stokal, da bi moral biti svetlejši, ker se ga v tem kotlu sploh ne bo videlo, ko bo letel po zraku, le Aleš si ni nadel nič razen svojih kopalk. »Ko mi je pred leti neopren postal pre­majhen, si nisem kupil novega,« je razložil, »pa tudi bolje se počutim brez njega.«

Do gležnjev sem pomolil nogo v vodo in jo hitro umaknil.Ure so minevale, ko so fantje, ki se pre­življajo s spuščanjem ljudi po soteskah, pripravljali vrvi za fotografa in lestev za naše tri skakalce, da se povzpnejo na odskočišče 18 metrov nad tolmunom, v katerem je vrela razpenjena voda. Orlando je mirno prenašal čakanje. Najprej na to, da opremijo slap, in potem še, da v kotel posije sonce in olajša delo avstrijskemu fotografu. Jaz bi na njegovem mestu že malo pojam­ral, da zahteva tako tvegano početje, kot je tole, neki svoj ritem in fotke gor ali dol ... Ampak jaz, kot veste, ne skačem.

Prvi je šel Aleš. Še zadnjič je z brisačko popivnal vodo s police, se nerodno ustopil na njej, dvignil roke – in šele takrat mi je šlo prvič res skozi možgane: A ta misli res­no? Odgnal se je in poletel, se izstrelil skozi zrak. Pograbil sem jeklenico za svojim hrbtom in ne vem, zakaj, pričakoval, da se bo preprosto odrinil in skočil na noge, na ziher, pa ni. Izvedel je nekaj, kar je bil salto ali obrat ali kako že temu pravijo in bi lahko razvozlali šele na počasnem posnetku, ker gre v živo prehitro. (Bili sta dve salti s pol vijaka.) »To imam najbolj naštudirano,« je pojasnil, »se mi zdi lažje kot skočiti na noge.« Aleš je v mladosti treniral gimnastiko, kar je tako in tako pogoj za kakršnokoli resno ukvarjanje s tem športom.

Na vrsti je bil Jernej. Napovedal je skok na glavo in nekateri okrog mene so bili malo skeptični. Tudi Orlando, ki zmeraj pristane na nogah. »Feet first!« pravi in za tem ni kak­šne globlje filozofije. Vodijo ga zelo praktični razlogi. »Če primerjaš noge z glavo ali boke z vratom, zlahka ugotoviš, da so zgornji deli telesa mnogo šibkejši in zato tveganje, povezano s skokom na glavo, mnogo več­je,« pove. »Seveda lahko skačeš tudi na glavo, ampak ne tako pogosto in tolikokrat, kot to počnem jaz. Nekdo, ki bi skočil na glavo, bo to storil enkrat ali mogoče dvakrat, ker ga bo potem začela boleti glava ali vrat ali hrbet. In če gre kaj narobe, gre pri skoku na glavo zelo narobe. Če se hočeš s tem športom ukvarjati na varen način, moraš upoštevati pravilo noge prve.«

Kozjak

Jernej je skočil na glavo in preživel. Skok sem videl in ga tudi posnel na svoj telefon, ampak kaj več o njem ne bi znal povedati. Mogoče to, da ga je neslo malo postrani, pa še to zato, ker je sam povedal, da ga je, ker je pač odskočišče neravno in se je težko enakomerno odriniti z obema nogama. Je šlo prehitro, ostala pa je fantastična fotografija. To je to, sta rekla tako Jernej in Aleš in se oblekla. Onadva sta končala in tistim, ki gnjavijo z večnim zakaj, oh, zakaj vam je treba to početi, bi priporočal pogled v oči človeka, ki ima za seboj, recimo, skok čez Kozjak. Ponos, mirnost, sreča ... To vidiš.

Medtem se je s čolnom do žičnate lestve odpeljal Orlando, se povzpel na njen vrh in ustopil na polici. Stal kot kip nekaj časa, se še zadnjič prepričal, da so fotografi in snemalci tam, kjer morajo biti, in pripravljeni, nato pa dvignil roki in odšteval: tri, dve, ena ... In poletel kot krogla skozi zrak v lepem ..., hm, pozabil sem ga vprašati, kaj je bilo tisto, ampak saj si njegov skok lahko ogledate v zaporedju slik, pa vprašate koga, ki se na to spozna. Priplezal je iz vode, čestitali smo mu, in ko sva kasneje govorila, sem ga malo provociral, češ da se meni že zdi strašljiv, da pa je zanj tak slapek vendar nekaj otročje lahkega, neki tak business as usual. »V tem športu ne obstaja business as usual,« se je nasmehnil, »in tudi mene je bilo prvič malo strah. Težave z odskočiščem, nepoznavanje terena. Pri prvem skoku sem se pač potrudil, da sem ga izvedel kar se da varno. Potem sem se umiril, se navadil okolja in začel uživati. No, pa tudi tisti strašljivi začetek je po svoje zabaven, ker te sili k razmišljanju.«

Orlando je šel po opletajoči lestvi še štirikrat na odskočišče, pa mu ne bi bilo treba. Fotografi in snemalci so že imeli svoje pos­netke, redbullovci bi tudi že šli na palačinke v bližnji kamp (mene je zeblo kot psa), Orlando pa je skakal v tolmun kot kakšen otrok in se veselil vsakič, ko je pogledal iz razpenjene vode. Ko je končno nehal in sva sedla za mizo, da opraviva pogovor, sem ga zagnjavil, zakaj sploh še skače, saj je v tem športu itak osvojil vse, kar se je dalo.

Pokimal je: »Veliko sem dosegel, res. Zmagal sem na vseh tekmovanjih, ki sem se jih lotil, osvojil naslove prvakov v vseh disciplinah, toda ko se začne nova sezona, pozabim na vse tisto, kar sem počel in dosegel pred njo. Na vsakem tekmovanju, ki se ga lotim, poskušam zmagati, ampak to, kar smo počeli danes, je pa še precej bolj zabavno. Plavanje, plezanje, hladno vreme, voda dodajo svoje. Zato sem se tudi lotil skakanja, ko sem bil majhen.

Zaradi tega občutka, želje imeti se lepo. Še vedno me žene, le da zdaj skačem z večje višine in izvajam težje like.« Naslednji dan je Orlando odpotoval iz Slovenije, nad katero je menda iskreno navdušen. Na Portugalsko, na Redbullovo serijo tekmovanj. Na leto je zdoma približ­no sedem mesecev, pravi (sicer živi na Havajih), pa še takrat, ko nima obveznosti, gre raje kam smučat ali pa na kakšno družinsko srečanje, kjer pleše salso. »Kakšen plesalec si?« ga vpraša Barbara. »Dober,« reče in se nasmehne. »Kolumbijec sem in Kolumbijci stalno plešemo.«

Tekst: Tadej Golob, foto: Philip Platzer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri