Red Bull Stratos: Srečkov super sončni skok

  • 28.12.2012

Felix Baumgartner je 14. oktobra 2012 na višini 39 kilometrov na robu kapsule pogledal dol in rekel: »Včasih moraš biti zares visoko, da lahko vidiš, kako majhen si v resnici.«

(Foto: Jorg Mitter, Red Bull content pool)

29 fotografij v galeriji

Roswell, prizorišče projekta Red Bull Stratos, je sicer najbolj znan po čem? Hitro pobrskajte po spominu. Po zasilnem pristanku letečega krožnika. Julija 1947 naj bi tam blizu treščil na tla, nakar naj bi ameriška vojska iz bliž­njega Walkerjevega zračnega oporišča urno odstranila vse dokaze o 'slučajnem' obisku malih zelenih.

Vse skupaj je postalo pravi popkulturni fenomen, spomnite se samo tis­tih fotografij in posnetkov avtopsije Nezemljanov, ki še danes krožijo po spletu, in Ros­well za vedno postavilo na zemljevid sveta kot točko 0, ground zero, kjer so Nezemljani po pomoti občutili trda tla Nove Mehike.

Red Bull

Leteči krožniki, baloni, letala

Po desetletjih prerekanj glede avtentičnosti najdbe bi si ljudje, ki ob vsakem preletu letala nad njihovo hišo tečejo z razprtimi rokami v gatah iz hiše in se derejo »Vzemite me, vzemite meeeee!«, bržkone želeli, da bi vse bilo res in da nas res med masturbiranjem (njihovim, ne našim) opazujejo od tam zgoraj.

A je tudi uradna razlaga dogodkov: poveljstvo ameriških zračnih sil Air Force je sredi devetdesetih izdalo dve poročili, v katerih je zapisalo, da so bili ostanki letečega krož­nika, s katerimi je bila preluknjana puščava, pravzaprav ostanki skrivnega državnega eksperimenta z imenom Project Mogul.

Šlo naj bi za ugotavljanje, ali bi lahko sovjetske jedrske poskuse in medcelinske rakete odkrivali tudi s pomočjo visokoletečih balonov. Kar pojasni, zakaj je ravno v tistem od boga pozabljenem kotičku sveta toliko ljudi v zraku videvalo leteče cigare in krožnike.

Vsi ti tajni projekti so služili kot stopničke k doseganju višjih ciljev. Tako simbolično kot tudi dejansko višjih. Postavljanje višinskih in hitrostnih rekordov pod vojaškim nadzorom je bilo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja nekaj povsem običajnega.

Vesoljska tekma se je šele dobro začela in ZDA in Sovjetska zveza sta v svoja vesoljska programa zmetali na milijarde dolarjev in rub­ljev (zlasti po tistem, ko je predsednik Kennedy najavil tekmo za Luno). O številnih postavljenih ali preseženih mejnikih so se oboji prav radi pohvalili, o številnih spodle­telih pa, razumljivo, raje molčali.

Red Bull

Junaki izpred pol stoletja

Na eni strani so bili narodni heroji, na drugi žrtve 'običajnih' testnih vojaških poletov. Svojci seveda niso smeli vedeti, v kakšnih programih so sodelovali poginuli člani nji­hovih družin, sprijazniti so se morali s tem, da so tam za Uralom umrli za čast in slavo domovine, torej Stalina, Hruščova in druge komunistične glavarje, tam kje na jugu ZDA pa na službeni dolžnosti.

Piloti reaktivnih in raketnih letal, kot je prvi človek, ki je z letalom natančno 65 let pred skokom Felixa Neustrašnega s hitrostjo 1126 kilometrov na uro prebil zvočni zid, Chuck Yeager, so se počasi prekvalificirali v prve astronavte in začelo se je postavljanje popolnoma drugih rekordov – višinskih.

V tistih časih z letali še niso mogli prav visoko, Yeager je na primer najviše poletel leta 1953 z eksperimentalnim letalom na raketni pogon bell X-1A, ki so ga morali v zraku izvreči iz trebuha predelanega bombnika B-29. Dosegel je višino 22.800 metrov, tam letel s hitrostjo 2,44 macha (nov hitrostni rekord), kar na takšni višini pomeni 2608 kilometrov na uro, ter bil skoraj ob živ­ljenje, ko je letalo začelo nenadzorovano padati proti Zemlji. Nadzor nad njim je komajda vzpostavil na višini 7600 metrov, ko so nanj v prostem padu delovale sile pospeška, enake osemkratnemu Zemlji­nemu težnemu pospešku (8 G).

Enake pospeške je na svoje telo 12. aprila leta 1961 čutil tudi prvi človek v vesolju, kozmonavt Jurij Gagarin, ko je v kapsuli Vostoka 1 začel padati nazaj proti domovini. Na višini sedmih kilometrov se je izstrelil in v objem matere Rusije pristal kar s padalom. Takrat so v vesolje hodili z raketami, nazaj pa padali v tesnih kapsulah, in medtem ko so Sovjeti raje videli, da njihovi kozmonavti iz svojih skačejo, so Američani polete načrtovali tako, da je astronavt ob povratku s kapsulo vred čofnil v ocean.

Vedno pa je bila mož­nost, da bi šlo kaj narobe in bi morali izsko­čiti prej. Prej je pomenilo tudi, da bi moral biti opremljen za preživetje v ekstremnih razmerah na velikih višinah.

Red Bull

Velik skok za človeka

V programu Projekt Excelsior, ki je bil namenjen iskanju odgovorov na to, kako bi na višinah več kot 20 kilometrov lahko poskr­beli za preživetje pilotov in pozneje tudi astronavtov, je konec petdesetih let sodeloval kapitan Joseph W. Kittinger.

Opravil je vrsto visokovišinskih skokov iz balona s padalom, pri čemer je z zadnjim, opravljenim 16. avgusta 1960, postavil mejnike, ki jih nihče ni porušil, vse dokler se pred mesecem dni tja gor ni odpravil Felix Baumgartner, avstrijski adrenalinski odpuljenec, ki je v svojem življenju opravil že več kot 2500 skokov s padalom.

No, Kittinger je iz odprte gondole Excelsior III v oblake pod seboj skočil z višine 31.300 metrov ter prosto padal štiri minute in 36 sekund z največjo hitrostjo 988 kilo­met­rov na uro, preden je na višini 5500 metrov odprl padalo.

Dvainpetdeset let pozneje je 84-letni Kittinger v vlogi mentorja opazoval svojega 'vajenca', kako se pripravlja na polet v stratosfero, da bi porušil rekorde, za katere si nikoli ni mislil, da bodo tako dolgo zdržali (poskusov je bilo veliko, nekaj celo tragičnih).

Za Kittingerja bi težko rekli, da pomeni ciljno občinstvo sponzorja odprave Red Bulla, čeprav mu je njegov slogan, da ti da krila, dobesedno pisan na kožo. A kdo drug kot človek, ki je dejansko že šel tja gor, skočil in preživel, je sploh lahko primeren za to, da pametuje o stvari?

Joe je dejal, da se je povezal s projektom Red Bull Stratos zato, ker se je podjetje zavezalo, da se bo projekt vodil znanstveno, z natančnim merjenjem, in ker bo vključeval pripravljalne skoke in izčrpno testiranje naslednje generacije kompresijskih oblek.

Na višini več kot 19 kilometrov, ki jo znanstveniki označujejo kot Armstrongova linija, pri temperaturi –60 stopinj Celzija nezaščiteni predeli telesa začnejo zatekati (še ena od stvari, ki se je pripetila Kittingerju zaradi okvare na rokavici), kri v žilah pa zaradi nizkega tlaka v okolici dobesedno zavre. »To ni kaskaderstvo. Gre za znanstveni program,« je kritikom zažugal Joe.

Največji Felixov strah in njegove ekipe je bil, da bi se med padanjem začel nenadzo­rovano vrteti. To se je namreč pripetilo ravno Kittingerju med prvim skokom z višine 23.300 metrov leta 1959, ko mu je življenje, potem ko je izgubil zavest zaradi vrtenja okoli svoje osi z okoli 120 vrtljaji na minuto, rešil samodejni mehanizem za odpiranje padala. Pri tem je nehote postavil drugi rekord, saj so na njegovo telo delovale neverjetne sile, enake 22-kratnemu težnemu pospešku (22 G).

Po devetih letih, odkar naj bi prvič padla ideja o projektu, je Felix Neustrašni Baum­gartner končno dobil svojo priložnost. Ekipa je bila odločena, da stvar izpelje do konca, in čeprav jim jo je vreme 7. oktobra zagodlo, naslednjo nedeljo, 14. oktobra 2012, o skoku ni bilo več dvoma. Ali pa je bilo zavlačevanje le del vrhunsko izpeljane marketinške kampanje, ki je spremljala podvig? Red Bull naj bi za celoten projekt v vsem tem času zapravil okoli 50 milijonov dolarjev.

Red Bull

Samo bedaki in konji

Baumgartnerjev podvig je po svetu sprožil nemalo pripomb cinikov, med njimi tudi nekaj v Podalpju, v senci pomembnosti njegovega skoka sicer nepomembnih figur na zem­ljevidu, a naj bo, samo za ilustracijo.

Tako je na primer superminister Žiga Turk na priljubljenem družbenem omrežju Twitter zapisal: »Ne razumem fascinacije z Baumgartnerjem, sploh ne primerjav z dosežki Nase.« In dodal: »Saj bi bil tiho, če ne bi bilo teh primerjav s pristankom na Luni.«

Res, naša vlada se vede, kot da vsak dan z največjo lahkoto preživi padec s tolikšne višine, in to brez padala. Kar je razumljivo – na Luni, kjer malce za luno prebivajo v svojih trdih beticah, ne veljajo zemeljski zakoni gravita­cije. Zakaj bi potemtakem Avstrijčevo padanje slovenski superpolitiki lahko označili kot uspeh v kakršnemkoli smislu? Če bi skočil domačin z litrom cvička v roki, o ja, potem bi se na Brniku stepli, kdo bi se lahko prvi fotografiral z njim v naročju.

Podobno meni Jonas Ž., ki se je ob Felixa obregnil v svoji tehnokolumni. Srečko, kot ga je poimenoval, je po njegovem mnenju naredil nekaj podobno nevarnega, kot je poklic »velenjskega rudarja«, za »take gnarje« ga že ni imelo za kaj biti strah, spraševal se je »v čem je finta« in gledal »ko vol« v zaslon. Ker sam pač še nikoli ni slišal zanj, je Felix Baumgartner zanj nepomemben, »kamen kot kamen«. Ni štekal, gledal je pa le, kajne? Kot več kot osem milijonov drugih, ki so si Felixov skok v živo ogledali prek portala Youtube.

Zakaj Baumgartnerjevega podviga le ne kaže podcenjevati in enačiti s podvigi tipa 'grem prečkat slovensko morje v velikem kolesu za hrčke' ali 'ni problema, bom pač zamenjal en ministrski stolček za drugega in vmes v zraku za umetniški vtis, pa da utišam kulturnike, naredil še raznožko'?

Felix je skočil z višine 39.045 metrov, 2,4 kilometra višje, kot je bilo sprva napove­dano, in med padanjem prebil zvočni zid s hitrostjo 1342 kilometrov na uro. Med padcem proti Zem­lji so tipala, nameščena na njegovi kompresijski obleki in telesu, zbirala podatke, saj nihče ni vedel, kako se bo človeško telo odzvalo na supersonični padec.

Na primer: kakšni so učinki, ki jih lahko povzroči nadzvočno pospeševanje in posledično zaustavljanje. »Morda bo nekega dne ob okvari vesoljskega plovila možna varna vrnitev astronavta na Zemljo. Zveni kot znanstvena fantastika, vendar je to pot, v katero gre razvoj aeronavtike,« je v intervjuju povedal Baumgartner.

Izsledki merjenj bodo pripomogli k razvoju naslednje generacije kompresijskih oblek. Človeštvo se je doslej premikalo in živelo v omejenem pasu 12 kilometrov. Do tisoč met­rov pod vodo in 11 tisoč v zrak, kjer letijo pot­niška letala. Z redkimi izjemami, seveda, kot je poznomarčevski potop znanega režiserja Jamesa Camerona (Terminator, Titanik) v minipodmornici na najglobljo točko planeta 10.898 metrov globoko.

Red Bull

V našem času so se te meje začele premikati. Ne toliko zaradi tega, ker bi znanstveniki menili, da bi tam zgoraj bilo luštno živeti v kapsulah in občasno skočiti s padalom dol po red bull, kot zaradi nenehne človeške želje po premikanju mej mogočega. In, hej, vesoljskega turizma, ki bo v prihodnjih desetletjih postal velik biznis.

Virgin Galactic in Space Adventures že ponujata polete v črnino. Prvo za 200 tisoč dolarjev do tako imenovane Karmanove linije, ločnice med zemeljsko atmosfero in vesoljem, na višini, trikrat večji od 39 kilometrov, s katere je skočil Felix. Do mednarodno dogovorjenega roba vesolja na višini okoli 100 kilometrov (dejanski rob vesolja, kjer se Zemljina atmo­sfera dokončno konča, je sicer nekje na pol poti do Lune).

Drugo podjetje pa vam za 20 milijonov dolarjev ponuja osemdnevno namestitev na mednarodni vesoljski postaji na višini okoli 360 kilometrov, kamor vas zapeljejo Rusi z raketo Sojuz, za dodatnih 15 milijon­čkov pa vas za 90 minut spustijo tudi na sprehod po vesolju.

Podjetje Space Adventures po novem ponuja tudi sedeže za potovanja okoli Lune. Cena? Sto milijonov dolarjev. Trdijo, da so en sedež za deviški turistični ogled površja Lune, ki naj bi se zgodil leta 2015, že prodali.

Tekst: Tomaž Kotnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri