Razglednica iz Evrope

  • 10.06.2009

Svetovno priznana hrvaška pisateljica, kozmopolitka, živeča v Amsterdamu, je v svojem značilnem neposrednem slogu Američanom takole opisala stanje na stari celini:

Ne bi vedela, ali Evropa počasi poka po šivih. Vem le, da se je moj znanec, nizozemski pisec, odločil, da bo začasno hiberniral svoje literarno zanimanje in se aktivno zoperstavil prihajajočim kriznim časom. Odprl je svetovalnico za ustrezno vedenje v kriznih časih. Posel cveti in novopečeni 'crisis coach' se ne pritožuje. Poleg tega, da se mu lastna tranzicija, tako pravi, sliši kot slaba šala.

Moja nizozemska znanka, novinarka, je izgubila službo. Dnevno sobo v svojem stanovanju je preuredila v kuhinjo. Dela mesne paštete in jih prodaja nobel restavracijam in specializiranim trgovinam za hrano. Posel ji gre, ne pritožuje se, pravi le, da je, kakor melanholično opaža, ves čas vsa v mesu.

Na videz je torej vse dobro in vse na svojem mestu. Benetke niso potonile, ni se zrušil stolp v Pisi. A vendar vsake toliko časa kje poči šiv: v pariškem predmestju podivjajo otroci emigrantov in razbijejo vse okoli sebe, podivjajo mladi v Atenah, potem se zgodi še severni efekt domin: Vilna, Riga, Talin.

Za mlade in ogorčene pripadnike takšnih incidentov mediji uporabljajo besedo huligani. Ta beseda je bila, milo rečeno, v živahnem obtoku v komunističnih časih. Takrat so bili huligani mladeniči, ki so se strigli kot Elvis Presley.

Evropske huliganske erupcije so v medijih obravnavane skoraj kot kak meteorološki pojav, na primer kot nenadni orkan. Ko gre ta mimo, se mediji ukvarjajo s krpanjem šivov, in zakrpajo jih tako dobro, da je videti, kot da šivov nikoli ni bilo. Vse do novega orkana.

Obiskanost spletnih strani, ki se ukvarjajo s svetovno krizo, je, kot pravijo, dosegla raven obiskanosti pornografskih strani. Ne vem, ali ima recesija kakšno zvezo s pornografijo, vem pa, da je Charlotte Roche s svojo knjigo Vlažni predeli (Wetlands) učinkovala na nemške množice kot botoks: gube zaskrbljenosti na obrazih nemških državljanov so se nategnile. Vsaka država ima svojo Charlotte Roche.

Tako običajni ljudje za trenutek pozabijo na dejstvo, da so izgubili službo, ali možnost, da jo bodo morda izgubili že jutri; pozabijo na zaskrbljenost zaradi otrok, ker ne vedo, ali bodo zmožni priti do šole; na zaskrbljenost zaradi zmanjševanja socialnih skladov; na zaskrbljenost zaradi prihodnosti, ki se nikomur več razen blaženim, potopljenim v 'denial', ne prikazuje v podobi sončne turistične reklame za potovanje po južnih morjih.

Običajni evropski državljani so solidarni, pomagajo drug drugemu. Dinamika pretoka človeškega materiala – zahvaljujoč padcu berlinskega zidu (Evropa letos praznuje dvajseto obletnico!) in blagoslovom globalizacije – je večja kot kdaj prej.

Prvi so bili poljski vodoinštalaterji, ki popravljajo pipe od Dublina do Madrida; potem so Romuni preplavili evropske železniške postaje s svojimi harmonikami; nekdanje moldavijske učiteljice so se pridružile zahodnoevropskim prostitutkam in ždijo na vsakem evropskem vogalu; Bolgarke so se izkazale kot dobre čistilke zahodnoevropskih domov; Albanci kot vešči trafikarji in zvodniki; Srbi in Hrvati kot zanesljivi tihotapci droge.

Hrvatice so zelo iskane negovalke starih in nemočnih oseb v Italiji, medtem ko Slovakinje negujejo starce v Nemčiji in na Nizozemskem. Običajni ljudje, 'Wessies und Ossies', so vzpostavili dialog.

Lokalni nacionalisti menjajo kožo in postajajo internacionalisti, tako hrvaški obrtniki pospešeno gradijo domove za ostarele za Švicarje in za Japonce. Kot kaže, je Japoncem laže preseliti svoje starce na Hrvaško kot tvegati popoln bankrot, če jih preživljajo na Japonskem.

Če Evropa ne poka po šivih, je ideja evropskega multikulturalizma gotovo precej natrgana. Vsake toliko se zgodi kak incident. Romuni prebutajo Roma (ker je Romun, tako kot oni), Madžari prebutajo Romuna (ker mislijo, da je Rom), Nizozemci pretepejo Maročana, Maročani Nizozemca, Italijani pa Romuna, Albanca ali kogarkoli že, ki pride mimo.

Odstotek Evropejcev, ki se v zadnjem času pritožujejo, da Judje zasedajo ključna mesta v bankah in politiki, se je povečal. To je, pravijo, zaradi Gaze in krize (aj, jaj, aj, zgodovina očitno ni učiteljica življenja!).

Mladi samooklicani zaščitniki nacionalnih vrednot, ki se ponekod imenujejo ulične bande, ponekod (kot na Madžarskem) pa mlade garde, vsake toliko časa koga pretepejo: Rusi tiste z nerusko fiziognomijo, Hrvati nekega turista (misleč, da je pedofil), Srbi nekega Roma (trdeč, da je homoseksualec), Bolgari Turka, Avstrijci nekega Neavstrijca, Italijani nekega Moldavijca, Silvio Berlusconi, italijanski gospodar življenja in smrti, pa od nedavnega prepoveduje ljudem umreti.

Vsi so postali zelo občutljivi, toda za zdaj je stvar, trdijo analitiki, samo v incidentih. Običajni ljudje, zahodnjaki in vzhodnjaki, počasi tonejo v 'underclass', trdijo sociologi. Običajni ljudje so, se zdi, izgubili zaupanje v svoje banke, sodišča, svoje institucije in svoje politike, čeprav so za politike (poglejte ta paradoks) glasovali z večino svojih svobodnih glasov.

In res, nekateri zahodnoevropski, za njimi pa nekateri postkomunistični politiki (tisti tranzicijski vodje naroda, ki so udarjali po nacionalnih bobnih, polkriminalci in kriminalci, dobičkarji, tihotapci cigaret in orožja, lažnivci, kompromisarji) ne dajejo razlogov za preveliko upanje. Zdi se, da proizvodnja politične apatije in deficita socialne imaginacije raste.

A vendar, Evropa se čvrsto drži. Četudi so ponekod popokali šivi, so se ti na dan Obamove inavguracije po nekem čudežu zarasli. Številni Evropejci so se prebudili iz politične letargije, dali steklenico pivo na stran in z velikim zanimanjem poslušali Obamov inavguracijski govor.

Obami je (na kratko ali za dlje časa?) uspelo združiti milijone neevropskih emigrantov, ki so po zakonu državljani Evrope, Francoze, Maročane in Nizozemce, Valonce in Flamce, nemške Turke in Nemce, Srbe in Hrvate, katolike, protestante in muslimane.

Celo Slovenci so na dan Obamove inavguracije za trenutek pozabili, da so s Hrvati v sporu zaradi Jadranskega morja. V čem je trik? Obami je uspelo tisto, kar ni niti enemu evropskemu politiku. Ljudje mu verjamejo. Obama je besedi sprememba vrnil prepričljivost, besedi upanje resnost, besedi prihodnost realnost. Obama je v spomin priklical nekatere pozabljene vrednote. Ena od njih je dostojnost. Z Obamo se mnogi ne samo počutijo bolje, temveč so mnogi tudi postali boljši.

Evropa in Amerika sta povezani s popkovino. V evropskih časopisih vse pogosteje naletim na parafraze naslova Pollackovega pozabljenega filma Tudi konje streljajo, mar ne? (They Shoot Horses, Don't They?). Nisem neumna, razumem skrivna sporočila. Na krizo sem se, tako kot moji znanci, pripravila. Pri nekem jugodilerju v Amsterdamu, ki jugodiasporo oskrbuje s prehranskimi izdelki iz domovine, sem naročila večjo količino konzerv tune.

Jadranska tuna je odlična, konzerve pa so kvadratne, ploščate in tanke. S takšnimi je mogoče napolniti celo knjižnico. Na zunanji strani evropski klasiki – Proust, Kafka, Joyce –, za njimi pa konzerve tune. Prav tako, kot je bilo v ruskih domovih v času komunizma: na zunaj klasiki socialističnega realizma, za njimi pa – disidenti. Kar pa se tiče socialne imaginacije, to imam, ni se izčrpala. Obama je tudi moje upanje.

Dubravka Ugrešić

Foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri