Punca, ki je padla z neba

  • 20.03.2008

Okej, da si okoli gležnjev navežeš elastiko in z mostu skočiš v praznino pod seboj, moraš biti drzen. Da si na hrbet oprtaš padalo, se z ropotajočo železno ptico dvigneš nekaj tisoč metrov visoko in stopiš v prazno, potrebuješ poleg drznosti še veliko jajc. Če pa se s smučkami na nogah in padalom na hrbtu zapelješ čez previsno steno in pri tem nimaš Tistega med nogami – potem si Karina Hollekim.

5 fotografij v galeriji

Plavolasa Norvežanka je prva in doslej edina ženska, ki je s smučmi odvijugala naravnost v kraljestvo ptičev. S tem je združila svoji največji ljubezni – smučanje in B.A.S.E. Je tudi fenomen moči volje, zaradi katere po strmoglavljenju in dveh dneh kome ter 21 zlomih desne noge (naenkrat, da ne bo pomote) danes kljub drugačnim napovedim hodi. In smuča, da smo jo na Kaninu komaj dohajali!

»Letela bom!«

Karinino življenje je že pri štirih letih zaznamovala prometna nesreča, v kateri je izgubila mamo. Poškodbe glave so bile tako hude, da se je po dolgotrajni komi zbudila popolnoma brez spomina »in nikoli več ni živela z očetom in menoj. Kot da me je mamina tragedija nadnaravno ohrabrila, sem bila od trenutka, ko sem jo v razbitinah avtomobila gledala povsem negibno, vedno neustrašna.«

Ko so v prvem razredu osnovne šole nadobudni šolarčki vneto razlagali, kaj bodo, ko bodo odrasli, je tako navihana blondinka iz zadnje klopi vsem zaprla usta: »Jaz bom letela.« Karina, ti kar sanjaj, ampak realnost je drugačna, jo je stroga učiteljica spustila na trdna tla. Kamor je, kot bi rekel Karinin oče, ta izjemno zvedava punčka z mevljami v tazadnji še prevečkrat ruknila kar sama.

Na sneg jo je oče, smučarski učitelj, postavil takoj, ko je shodila. Kot mlada deklica je večkrat trenirala z lokalno alpsko vrsto, a le na suhih treningih v telovadnici. »Ko smo prišli na sneg, sem vedno ušla z urejenih smučišč na brezpotja. Le tam sem se počutila povsem svobodno,« se Karina spominja, kako je od nekdaj uživala v celem snegu in na nesteptanih terenih. Njen talent in neverjetni pogum so kmalu opazili tudi drugi.

Tako je že pri 16 letih podpisala svojo prvo pogodbo s freestyle moštvom in od takrat živi svoje sanje. Zaradi snemanj promocijskih filmov za smučarske opremljevalce je prepotovala ves svet. »Smučarji prostega sloga smo lovci na sneg. Pot nas vodi tja, kjer so razmere v tistem trenutku najboljše, zato igra vreme ključno vlogo. Včasih tako za snemanje polurnega filma potrebujemo nekaj mesecev in na tisoče prepotovanih kilometrov.«

Dolge zimske večere je spretno izkoristila za programiranje in študij računalništva, ki ga je s 23 leti uspeš­no končala in se zaposlila v nekem norveškem podjetju. Toda ... »Bila sem nesrečna, zares nesrečna. Vsak dan, ki sem ga preživela v pisarni, je umrl delček mene.« In je pobegnila – nazaj med poklicne frestylerje in na sneg. Kar bi jo v Nemčiji skoraj stalo življenja. Snežni plaz jo je pobasal v svoje naročje in jo nezavestno pokopal pod seboj. Sreči in dobri lavinski usposobljenosti prijateljev se ima zahvaliti, da je čez nekaj dni že stala na vrhu nove gore, novega izziva.

Krst

Na letališču v Los Angelesu je nekega dne srečala neznanca, ki ji je v življenje vnesel novo dimenzijo: »Naučil te bom leteti.« Po zgolj nekaj več kot 20 samostojnih skokih iz letala je Karina že uživala v prekrasnem razgledu z znamenitega mostu Golden Gate v San Franciscu. No, če smo čisto natančni, videla res ni kaj dosti. Bila je pač tema, ki jo je varovala pred pogledi varnostnikov.

»Ura je bila tri ponoči in strah me je bilo kot cucka,« se plezanja po robu 30 centimetrov široke jeklene konstrukcije spominja takratna brucka med bejsarji. »Ko sem stala na robu in zrla v temo pod seboj, poti nazaj ni bilo več. Naprej pa tudi ne, ker sem imela noge težke kot beton. Preprosto nisem mogla odskočiti,« je o srhljivem krstu pripovedovala nora, pardon, neustrašna Norvežanka. Navsezadnje so zavore le popustile in črna senca je srečno pristala na čolnu sredi zaliva. Jok, solze, panika, smeh, evforija in olajšanje. »Kdaj gremo spet?!«

Od tedaj je Karina skočila z vseh možnih odskočišč: odtis njenih podplatov najdete na robovih stolpov, nebotičnikov, mostov, anten in skalnih previsov v domala vseh gorstvih sveta. »B.A.S.E. me je življenjsko izpopolnil. Smrt je pri vsakem skoku tako blizu, da se vsakdanje težave, zaradi katerih si navadni smrtniki razbijajo glavo, zdijo tako majhne in nepomembne.

Ko s 190 kilometri na uro tik ob steni letiš proti trdim tlom, je vse razen preživetja v drugem planu. Vidiš, kako majhen in nepomemben si v prekrasni naravi, in takrat začneš ceniti življenje kot tako.«

Težava (adrenalinskih) odvisnežev je v tem, da so za potešitev sle potrebni vedno večji odmerki. To je občutila tudi Karina in se odločila, da potrebuje še nekaj več. Nekaj, česar še ni storilo nobeno dekle: »Prismučati do roba gore in se s saltom ali dvema vreči v praznino pod seboj je največji užitek, kar sem jih občutila do sedaj. Ponosna sem, da sem prva punca, ki ji je uspela ta najbolj tvegana oblika bejsa.«

Trdi trenutek streznitve

Da je skakanje s previsov nepo­sredno izzivanje starke s koso, odštekana Norvežanka prekleto dobro ve. »V prvi vrsti smo vsi veliki egoisti, a se zavedamo, da lahko v vsakem trenutku umremo. Toda ko postaviš na tehtnico užitek in strah pred smrtjo, se ta nagne na stran užitka.«

Prvič se je v zares kočljivi situaciji znašla v Maliju, kjer so snemali večkrat nagrajeni dokumentarni film Fatima's Hand. Koničast skalnati stolp sredi puščave je fascinanten že na pogled, vzpon nanj pa pravi plezalski podvig. Sploh z vso B.A.S.E. opremo in pri 50 stopinjah Celzija ter brez zadostne količine vode. »Že pred skokom sem bila omotična in bolna od neznosne vročine, ko pa me je začelo vleči v steno, sem prvič v življenju kar vedela: umrla bom!«

Skok se je končal srečno, le z zlomljenim zapestjem in trtico ... in filmom, ki je pobral priznanja na filmskih festivalih po svetu in katerega izkupiček gre v celoti za izboljšanje življenjskih razmer malijskih domorodcev.

Potem pa je prišel 20. avgust 2006. S prijatelji je v Švici kot gostja sodelovala na svetovnem prvenstvu v padalstvu. V posebnih oblekah, ki imajo med nogami in pod rokama velike površine blaga in delujejo kot krila (wing-suit), so se pognali proti prekrasni švicarski dolini.

»Bil je eden najboljših skokov. Spominjam se, kako smo vreščali od navdušenja in med snemanjem drug drugega izvajali prave letalne vragolije. Odpirali smo zelo nizko, da so nas gledalci s tal lahko občudovali čim dlje in od zelo blizu.« Toda tokrat je eksihibicija v trenutku postala tragedija: padalo (B.A.S.E. skakalci nimajo rezervnega) se ni popolnoma odprlo in vsem naporom navkljub je Karina z več kot 100 kilometri na uro letela gotovi smrti naproti. In potem je udarilo.

Tišina. Bolečina. Neznosna bolečina. »Dober znak, boli me!« Ob srhljivem udarcu v skalo je imela Norvežanka velikansko srečo v nesreči. Popolnoma si je zdrobila kosti v nogah, a s tem tako ublažila udarec, da sta hrbet in glava preživela. In Karina z njima. Na poti v bolnišnico je izgubila več kot tri litre krvi, bila dva dni v komi, a se na koncu vseeno zbudila – živa.

Štirikrat leva in kar enaindvajsetkrat (21!) zdrobljena desna noga sta vihravega življenja vajeno mladenko postavili v najtežji položaj do tedaj. Zdravniki so dekletu, ki še nekaj dni prej ni zdržalo niti minute brez akcije, v en glas napovedovali, da bo do smrti priklenjena na invalidski voziček. »Jokala sem brez prestanka. Od bolečine in obupa.« Karina dodaja, da ji »ni bilo nikoli žal niti trenutka, niti enega skoka, pa četudi bi se takrat ubila.« Še več. Takrat je v sebi odkrila novo vrlino, neizmerno željo po okrevanju.

»Vedela sem, da ne sodim tja, da hočem na smuči in v naravo, a vsakič znova spoznala, da tudi na stranišče ne morem brez tuje pomoči.« Z nadčloveško voljo je po 14 operacijah in več kot enoletnem bivanju po bolnišnicah in najboljših norveških rehabilitacijskih centrih na voziček obsojena Karina septembra 2007 zopet shodila. »Vse vragolije, ki sem jih počela pred nesrečo, so v primerjavi s tem, kar sem prestala v zadnjem letu in pol, prava otročarija. Vsako jutro vstati in ob bolečinah trdo trenirati, da se spet postaviš na noge – to je moja največja zmaga!« Čakajo jo še vsaj štiri operacije, da ji iz nog vzamejo polovico jeseniške železarne in napeljejo potrgane kolenske vezi.

O pozitivnem pogledu na svet, svoji življenjski zgodbi in o tem, da si v najtežjih trenutkih življenja lahko vsakdo pomaga le sam, zdaj norveška lepotica predava vsem, ki so ji pripravljeni prisluhniti. V Bovcu in na Kaninu je tako z udeleženci Freeride campa delila svoje izkušnje smučanja zunaj urejenih prog, hkrati pa se tudi sama s posebej prilagojeno smučko s sedežem vratolomno spuščala po belih strminah in suvereno razlagala, da se bo naslednje leto vrnila v Slovenijo »s smučmi na svojih dveh nogah«. Ko sem ji omenil, da se mora tu vendarle pošteno paziti, ker se pod snegom skrivajo ena najglob­ljih kraških brezen na svetu, so ji v trenutku zasijale oči: »Bi se dalo vanje tudi skočiti?!«

Tekst: Rok Bulc

FOTO: Peter Mathis, Rainer Eder, Samo Vidic, Simen Berg/Red Bull Photofiles

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri