Psi, ki ne lajajo

  • 09.06.2008

Največja atrakcija vsakega akvarija so zagotovo morski psi. V La Rochellu domuje enajst črnoplavutnih, trije koralni ter ena in edina žagarica v ujetništvu. Plus dva velika bull sharka. Bi zaplavali z njimi?

(Foto: *)

9 fotografij v galeriji

Stojim pred ogromno prozorno steno akvarija in opazujem morske pse, ki plavajo tik pred mojimi očmi. Mirno, samozavestno, nevarno. Ko eden zdrsne prav neverjetno blizu, se srečava s pogledom. Kaj pa, če sem pravzaprav jaz v njegovem zasebnem akvariju in on motri mene? Kako me vidi? Kaj si misli? Kaj bi bilo, če bi ga obiskal in bi skupaj pogledala v svet suhega?

Fotograf in sedemnajst psov

Rečeno – storjeno. Akvarij v La Rochellu z enim največjih bazenov za morske pse na svetu je zagotovo pravi kraj za to. Sedim na robu, si živčno natikam plavuti, preverjam jeklenko s stisnjenim zrakom in s popolnoma suhimi usti pljuvam v masko, da se mi pod vodo ne bi orosila. V glavi si ponavljam navodila glavnega biologa Pierra Moriniera: »Bull shark (recimo mu bikovski morski pes) je zelo velik in lahko tudi nevaren. Nikoli ga ne izgubi izpred oči, saj je z dvema metroma in pol kralj bazena in ne mara vsiljivcev.«

Da je res tako, se prepričam, ko gledam globoke rane njegovih zob na psih, ki skupaj z njim živijo v deset metrov globokem bazenu, v milijon in pol litrov morske vode.

»Opazili smo, da vedno ugrizne na levo ali na desno, torej je najvarneje, da se mu izogneš pod ali nad njim. On se ne umika,« doda Pierre.

Preprosto? Niti ne, če pomislite, da so do zdaj v bazen spustili le tri potapljače in da tudi ljudje, ki skrbijo za akvarij, vanj iz varnostnih razlogov nimajo vstopa.

»Lačen ni, saj smo ga nahranili pred tremi dnevi in napadel bi lahko le z enim opozorilnim ugrizom. Verjetno ...« me tolaži Pierre. Bolj slaba tolažba, saj še nisem zajtrkoval. Šele sredi dopoldneva smo, pa mi že kruli v želodcu. Kaj šele njemu ...

Saj ne, da bi prvič videl morskega psa v njegovem elementu. Skupaj z njimi sem plaval v Rdečem morju, Indoneziji, Indiji in celo v Jadranu. Iz železne kletke sem opazoval belega velikana na čereh južne Avstralije, toda to so bile plašne in previdne živali, nikoli se mi niso zares sovražno približale. Tokrat, v tem bazenu, pa se drug drugemu ne moreva izogniti. Prisiljena bova plavati drug ob drugem in možnosti za umik, moj ali njegov, ne bo.

Zgrabim za fotoaparat in se potopim ... Popolnoma pozabim na šestnajst drugih morskih psov, ki začno živčno krožiti okoli mene. Z očmi iščem le njega, velikega bika. Zagledam ga, kako s skoraj nevidnimi zamahi repne plavuti drsi naravnost proti meni.

Niti na misel mu ne pride, da bi zaradi smešnega potapljačka spreminjal svojo pot, za katero se zdi, da je že vnaprej do milimetra natančno programirana. Mogoče tudi je? Bliža se mi, pritisnem na sprožilec in se v zadnjem trenutku umaknem. Širokokotni objektiv v vodi pomanjšuje – bila sva precej manj oddaljena, kakor se mi je zdelo skozi iskalo.

Takrat opazim gručo otrok, ki se gnete pred enim od steklenih oken na hodniku akvarija. Vloge so se zamenjale. Težnost in breztežnost sta izgubila pomen, občutek, da sem pravzaprav riba na drugi strani gigantskega akvarija, mi je povsem nov. Zatopim se v presenečene, skoraj prestrašene obraze, ki bi se jih na globini petih metrov lahko skoraj dotaknil, če vmes ne bi bilo 17 centimetrov debelega stekla. Seveda pozabim na Pierrova navodila, da moram imeti morskega psa nenehno na očeh.

Ozrem se naokoli, navzdol, navzgor, za hrbet, a ga nikjer ne vidim. Zaman obračam glavo, takrat pa se kakor iz niča pojavi natanko pred menoj. Zakrilim z rokami in plavutmi ter se v hipu umaknem podenj. Štrleči zobje se mi zapeljejo tik nad masko, a pes vseeno ne spremeni svoje poti. Ko plava tistih nekaj centimetrov mimo mene, se mu zazrem v hladne, brezizrazne oči. Me vidi? Me hoče videti?

Po dobri uri pod vodo mi zmanjka filma, vrnem se na površino in pričaka me nasmejan Pierrov obraz. Vidim, da je tudi njega kar pošteno skrbelo.

Ribje oko

Malo kasneje, na terasi akvarija z razgledom na larochelsko pristanišče, mi začne razlagati:

»Zanima te, kako vidijo ribe? Po dosedanjih raziskavah imamo o tem precej dobro predstavo. Njihovo vidno polje je bistveno večje od našega in lahko doseže skoraj 360 stopinj. Predmete vidijo sicer precej manj ostro kot mi, a ob tem zaznavajo bistveno manjše, a natančnejše spremembe v gibanju.

Vid je pri morskih psih manj pomemben od drugih čutil, vendar to ne pomeni, da slabo vidijo. Novejše raziskave kažejo, da se jim je vid specializiral za gledanje v skoraj popolni temi in bi ga lahko celo primerjali z infrardečim zaznavanjem. Občutljivost za barvni spekter je precej slabša kot pri nas, lahko bi celo rekli, da vidijo le črno-belo.«

Zanimalo me je, kako ribe vidijo obiskovalce akvarija. »Ne vem natančno, saj o tem ni nobenih resnih znanstvenih raziskav, vendar ti iz lastne izkušnje povem, da me ribe ponavadi sploh ne opazijo. A če pred steklom v roki nesem posodico z njihovo hrano, skoraj ponorijo. Skozi nekaj centimetrov debelo steklo je vsekakor ne morejo zavohati, torej ...« mi pove Pierre. Njihov vid je torej res dober. K sreči, sicer bi me utegnili zamenjati za vsebino tiste posode.

La Rochelle je zakon

Aprila 2001 so v francoskem La Rochellu uradno odprli nov morski akvarij. Na 4000 kvadratnih metrih lahko obiskovalci občudujejo skoraj 10.000 živalskih in rastlinskih vrst v skupno treh milijonih litrov morske vode. Samo ribjih vrst je v 65 akvarijih okoli 600, med njimi nekaj takih, ki v ujetništvu ne živijo nikjer drugje na svetu.

Tako se je izpolnil sen brata in sestre Roselyne in Pascala Coutnata, že druge generacije v družini, ki je vso ustvarjalno energijo usmerila v gradnjo in modernizacijo morskih akvarijev. Današnji larochelski je že njihov tretji in svetovni izvedenci so soglasni, da je to trenutno največji in najbolje opremljen akvarij na svetu.

Njun oče René Coutant je že v začetku sedemdesetih letih za javnost odprl njihov prvi akvarij. Leta 1975 je Roselyne prevzela administrativno vodstvo, Pascal pa se je posvetil tehničnim izboljšavam in problemom gradnje velikih akvarijev. Drugi je leta 1985 kakor po bizarni igri usode zgorel, a že leta 1988 sta Pascal in Roselyne odprla novega in v dvanajstih letih si ga je ogledalo 80 milijonov ljudi. Logična posledica – sanje o še večjem in modernejšem akvariju.

Pascal se je odločil za novo tehnologijo metakrilatnih »stekel«, ki so skoraj desetkrat dražja od navadnega stekla, vendar imajo veliko prednosti. Uporabljajo jih za okna podmornic in v pilotskih kabinah letal. So odpornejša proti pritisku, imajo isti lomni količnik svetlobe kot voda, zato pri pogledu od strani ne popačijo slike, dajo se kriviti in oblikovati, vse manjše površinske poškodbe pa se preprosto spolirajo, tako da so stekla vedno brezhibno prozorna.

Biološko ravnotežje

Največji ponos akvarija pravzaprav ni viden na prvi pogled in se zdi obiskovalcem nekaj povsem običajnega. To so združbe alg, koral, školjk, spužv in mnogočlenarjev, ki se v akvarijih nemoteno razvijajo in rastejo, kar pomeni, da se življenjske razmere v ujetništvu ne razlikujejo kaj dosti od tistih v naravi.

Najzahtevnejše v akvariju je prav gotovo filtriranje vode in čiščenje stekel ter notranjosti bazenov. Za neoporečnost vode skrbijo veliki mehanski in bakteriološki filtri v kleti, ki tehtajo do 150 ton. Najrazličnejših cevi je za 18 kilometrov. Mehansko čiščenje vsako jutro, preden akvarij odprejo, opravijo potapljači.

V kleti so laboratoriji, zaprti za običajne obiskovalce. Za prilagoditev živali, ki jih pripeljejo v akvarij, je dobro poskrbljeno, saj imajo dve karanteni.

Tropsko in sredozemsko-atlantsko s hladnejšo vodo. Rastline in živali namreč niso navajene na ljudi, ki jih opazujejo skozi stekla, zato se v trenutni paniki lahko poškodujejo. Tudi bolezni, ki bi jih utegnile prinesti, bi lahko uničile že ustaljeno biološko ravnotežje v akvarijih. V karanteni prav tako osamijo in zdravijo obolele živali ter v posebni hladilnici pripravljajo hrano po skrbno načrtovani dieti za vsako živalsko vrsto posebej.

Program zaščite

Hkrati z akvarijskim delom poteka program zaščite morskih želv z latinskim imenom Caretta caretta. Te namreč velikokrat zaidejo v zanje prehladne vode severnega Atlantika in tam zbolijo, otrpnejo ali jih poškodujejo čolni in ladje. V La Rochelle so jim pripravili posebno zavetišče, kjer jih tudi zdravijo in hranijo.

V poletnem času, ko se voda segreje, jih izpustijo na odprtem morju, saj imajo želve tako največ možnosti za uspešno preživetje. Ribičem in navtikom so začeli deliti posebne obrazce za opazovanje in beleženje pojavnosti morskih sesalcev, kot so delfini in kiti, s čimer si ustvarjajo nadvse koristno bazo podatkov o njihovem gibanju in navadah. Pascal in Roselyne sta aktivna borca za odpravo delfinarijev, bazenov, v katerih živijo in nastopajo morski sesalci.

»Sesalci sodijo v morje in nikamor drugam! Noben akvarij na svetu jim ne more zagotoviti ustreznega prostora za normalno gibanje,« je prepričan Pascal.

Eden glavnih ciljev akvarija je izobraževanje mladih. Njim je namenjen poseben program in več dobro opremljenih učilnic ter laboratorijev, kjer se otroci od vrtca do srednje šole spoznavajo z morsko biologijo. Pred kratkim so sprožili tudi medijsko dobro podprto akcijo z geslom »Morje ni smetišče!«, s katero so opozorili na vse hujše onesnaževanje morja.

Osebna izkaznica akvarija v La Rochellu

  • Površina objekta: 4000 m2
  • Odprt za obiskovalce: 365 dni na leto, od devetih zjutraj do osmih zvečer
  • 65 akvarijev, od tega devet zelo velikih (skupno tri milijone litrov morske vode)
  • Nova tehnologija zasteklitve (umetno steklo metakrilat) – najdebelejše meri 17 cm
  • 18 km cevi za povezave med akvariji in filtri (največji so težki po 150 ton)
  • 10.000 živalskih in rastlinskih vrst
  • 600 vrst rib (največji morski pes je dolg 2,5 metra)
  • Več laboratorijev za morsko biologijo, od tega dve karanteni (s toplo in mrzlo vodo)
  • Center za zbiranje, zdravljenje in reintrodukcijo poškodovanih in bolnih morskih želv
  • Investicija: 100 milijonov francoskih frankov (30,3 milijona nemških mark)
  • Približna ocena števila obiskovalcev na leto: 800.000 do 1.000.000
  • 60 zaposlenih

TEKST & FOTO: Arne Hodalič, Saola, ipa Press

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri