Prišel, kupil, zaslužil

  • 11.12.2009

Svetovne gospodarske krize v vrhunskem evropskem nogometu ni: leta 2009 so v največjih ligah za nakup igralcev porabili več kot milijardo in pol evrov. Kar je najbolj noro, z najdražjimi igralci bodo lastniki hitro zaslužili. Ali bodo z njimi tudi osvojili naslov, pa zanima samo občinstvo. No, tudi to, katere tekme so bile zrežirane.

(Foto: Shutterstock)

Evropo stiska največja finančna kriza od konca druge svetovne vojne in številne panoge se dušijo pod težo recesije. Potroš­niki se odrekajo nakupu avtomobilov, potovanjem, oblekam … toda ne odrekajo se hrani in nogometu. Ravno zaradi tega je rimski rek Kruha in iger dobil svoj moderni izraz v zadovoljevanju osnovnih človeš­kih potreb – in mednje sodi tudi nogomet. In prav zato so v letu 2009 v največjih ev­ropskih ligah za nakup igralcev porabili več kot milijardo in pol evrov!

Trije največji nakupi vseh časov

Ravno v letu, za katero je bilo pričakovati, da bo število prestopov igralcev zmernejše, denarja za plačilo pogodb pa manj, smo videli tri največje nakupe igralcev v zgodovini nogometa. S prestopom Cristiana Ronalda iz Manchester Uniteda v Real Madrid za neverjetnih 94 milijonov evrov, kar je postal absolutni rekord, se je trg obrnil na glavo. Ronaldo je hkrati postal eden najbolje plačanih nogometašev vseh časov, saj bo v prvi sezoni zaslužil skoraj 11 milijonov evrov. V pogodbi je tudi zapisano, da se bo njegova plača vsako leto povišala za 25 odstotkov, kar pomeni, da naj bi v šestih letih v kraljevskem klubu zaslužil 122 milijonov evrov. Ni slabo, sploh ni slabo. Zanj. Ne pa tudi za svetovni nogomet.

»Velikanski transferji se dogajajo skoraj vsak dan. So resen izziv ideji o ferpleju in konceptu finančnega ravnotežja na naših tekmovanjih,« je dejal predsednik Uefe Michel Platini, ko je komentiral Portugalčev prehod v Madrid.
Bilo je v začetku junija. Slabo pa mu je postalo šele v prihajajočih mesecih. Real Madrid je pripeljal Raúla Albiola, Álvara Arbeloo, Xavija Alonsa, Ezequiela Garaya, Karima Benzema in Kakaja ter čez leto porabil 275,4 milijona evrov. Želja, da Kakaja oblečejo v bel dres, je Real Madrid stala 65 milijonov evrov.

»Slabo mi postaja od prestopov v Mad­rid,« je pozneje dejal Platini. »Florentino Pérez želi z nakupom igralcev kupiti naslov. Pri nogometu pa ni vedno ravno tako. Bomo videli.« Kakajev prestop je v finančnem smislu tretji v zgodovini, na drugem mestu pa je prav tako še eden od prestopov iz leta 2009. Med Realove nakupe se je namreč vrinil Barcelonin. Prihod Zlatana Ibrahimovića je drugi najdražji prestop v zgodovini nogometa. Zanimivo je, da sta med prvimi petimi največjimi prestopi še dva nakupa Real Madrida. Z začetku stoletja. Še zanimiveje je, da jih je izpeljal prav Florentino Pérez, ko je bil nazadnje predsednik kluba. Takrat je ustvaril Galaktikose 1, za kar je v klub pripeljal Zinedina Zidana, Luísa Figa, Davida Beckhama, Ronalda …

Italijanski klubi niso kupovali tako atraktivno, so pa za plače igralcev in trenerjev namenili 73 milijonov evrov več v primerjavi s prejšnjim letom. Najvišje prihodke ima trener, in ne kateri od nogometašev. Jasno, José Mourinho bo za 12 mesecev zaslužil 11 milijonov evrov, več kot katerikoli igralec serije A. Mimogrede, najmanj zasluži vratar Cagliarija Frederico Marchetti – 150 tisoč evrov. Milan, katerega lastnik je Silvio Berlusconi, ni plaval na istem valu, pa je stroške znižal za 45 milijonov evrov. Berlusconi je tako tudi z dejanji pokazal, kaj si misli o nogometu kot o vreči brez dna.

»Mislim, da bi morali uvesti omejitev vsote denarja, ki jo klubi plačajo zaposlenim. Nogometaši ne živijo v svetu, v katerem živimo mi. Oni nimajo niti približne predstave o gos­podarskih težavah, s katerimi se soočajo ljudje, ki živijo običajno življenje.«

Hinavsko je, da tako govori silno bogat italijanski medijski magnat, dovzeten za orgije – toda v tem je nekakšna logika. Kajti istega dne, ko je Berlusconi omenil možnost omejitve zaslužkov, sta Cristiano Ronaldo in Kaka za člane družine in prijatelje plačala po 240 tisoč evrov za letno rezervacijo zasebne lože z zasebnima dvigaloma, barom in toaleto na stadionu Santiago Bernabéu.

Če gledamo skozi perspektivo kluba, je največ denarja za Realom porabil še en 'kupim – zmagam klub'. Manchester City. Angleški član premier lige je od septembra 2008 last Abu Dhabi United Group, skupine, ki je v lastništvu družine Zajad al Nahjan, ki vlada Abu Dabiju, glavnemu mestu Združenih arabskih emiratov. Tukaj ni kaj dosti nejasnosti, kje so dobili denar. Kot pri Romanu Abramoviču in Chelseaju. Nekdo kupi klub, ima denar (pridob­ljen tako ali drugače), ima rad nogomet in si želi hobi.

Od kod denar drugim klubom?

Realu iz Madrida, denimo? Enostavno – vzeli so posojilo. Španska banka Caja Mad­rid in skupina Santander sta v enem dnevu Realu posodila po 75 milijonov evrov. Naložba v Ronalda in Kakaja se je hitro začela obrestovati. Adidas ni mogel dovolj hit­ro proizvesti dresov obeh novih zvezd. Posebna težava je bil Cristiano Ronaldo. Ni želel namreč nositi dresa s številko 9. Zavrnil je možnost, da bi imel na hrbtu 'C'. Ronaldo je že vztrajal, da bi imel napisan samo priimek.

Težava je v tem, da je Real že imel Ronalda, znamenitega brazilskega igralca, ki je le nekaj let poprej nosil enak dres z isto številko in istim napisom nad njim! Real se je bal, da bodo mnogi, ki so imeli 'originalni' (če Cristiano bere ta članek, bo zaradi besede 'originalni' ponorel) Ronaldov dres, enostavno nosili starega in ne bodo kupil novega. Real je skrbel za vsak cent zaslužka! A vendar je na koncu obveljalo, kakor je želel Portugalec. Toda Realu ne gre slabo. Dres z njegovim imenom in številko so v prvih nekaj tednih prodali vsakih 12 sekund. A spletnih naročil iz tujine je bilo vendarle več za Kakajev dres. V Španiji pa je najbolje prodajan dres Real Madrida z Ronaldovim imenom in številko. Oba dresa staneta po 92 evrov.

Simon Chadwick z univerze v Coventryju, kjer je direktor Centra za mednarodne posle v športu (CIBS), trdi, da se bo nakup obeh igralcev hitro izplačal: »Igralca bosta vsak svoj prestop nekajkrat poplačala. Kakor kažejo naše raziskave, predvidevamo, da bo Real z Ronaldom na leto zaslužil 50 milijonov evrov, s Kakajem pa 66 milijonov evrov.«

Pravice do prodaje izdelkov z imenom igralca oziroma pravice do imidža nekega nogometaša so pomemben del izvora prihodkov. Zato so pravice do imidža nogometaša v pogodbah poseben člen. Najpogosteje deset odstotkov prihodkov, ki jih pridobijo na tak način, dobi igralec. Ni izključena tudi možnost, da igralec proda vse tovrstne pravice klubu. V prvih šestih mesecih bivanja v Real Madridu so prodali milijon dresov Davida Beckhama! Takšen način zaslužka je pomemben, a daleč od tega, da bi bil edini.

Sponzorji, od katerih lahko boli glava

Ko že govorimo o dresih, ime sponzorja na dresu je eden od donosnejših prihodkov. Klubi premier lige v Anglije bodo na tak način v prihajajoči sezoni zaslužili 81 milijonov evrov. Predvsem pa bodo služili po zaslugi stavnic, ki so se v zadnjih letih začele reklamirati na dresih. Seveda tukaj obstaja sum o konfliktu interesov in možnosti špekulacij. In do pred kratkim bi ob možnosti takšnega scenarija le nejeverno odmahnili z roko: asistent direktorja stavnice pokliče finančnega direktorja kluba. Pogovor poteka takole: »Dober dan, kako ste?« »Odlično.« »Hotel sem vas vprašati, ali bi mi lahko za nedeljo nabavili karte za tekmo. Da, da … Vem, da bi bilo čudno, če ne bi zmagali. Če se to zgodi, bi mi zaslužili veliko denarja. Da ne pozabim … Plačilo sponzorstva morate poravnati jutri.« Ne, to se nikoli ne bi moglo zgoditi, bi lahko rekli pred mesecem ali dvema.

»Brez stavnic bi imeli mnogi klubi resen problem,« je še pred izbruhom zdajšnje velike afere dejal Andres Ullman, vodja ekipe za raziskave v podjetju Sport plus market, ki se ukvarja s svetovanjem v športu. »Stavnice postajajo pomemben vlagatelj v svetu športa, zlasti v Veliki Britaniji. Smo priče vsakodnevnih pogodb takšne vrste, ki jih podpisujejo angleške nogometne ekipe.« Pred začetkom sezone je azijska spletna stavnica postala sponzor dveh manjših angleških klubov, pogodbo o malem sponzorstvu pa je podpisala tudi z dvema kluboma, ki sta med prvimi šestimi v premier ligi. Kam je to pripeljalo, lahko beremo vsak dan, afera pa, kot vemo, ni obšla tudi Slovenije.

No, aferi ob rob pa lahko, sodeč po letu 2009, rečemo, da bi bil zdaj vsak rad sponzor Real Madrida. Audi jim daje avtomobile, Coca-Cola je uradna brezalkoholna pijača, Mahou je uradno pivo, oprema je Adidasova, glavni sponzor na dresih je internetna stavnica Bwin … To so ogromne pogodbe, katerih vrednost se viša z rastjo priljubljenosti kluba in njegovo uspešnostjo.

Ničesar ne bi bilo brez televizije

Če se sprehodimo po ligah, od TV-pravic največ zasluži angleška premier liga. Pravice se običajno prodajajo na tri leta, zdaj pa velja pogodba, ki angleškim klubom prinaša neverjetne tri milijarde (da, milijarde) evrov! Od tega denarja vsak klub dobi 25 milijonov evrov, ne glede na to, kolikokrat je potekal prenos njihove tekme. Zatem se nagrajujeta tudi položaj na lestvici in število prenosov tekem posameznega kluba. Glede na to, da je bila pred sezono 2007/2008 podpisana nova pogodba, ki je bila znatno večja, se je zgodilo, da je v tej sezoni Fulham, ki je bil samo eno stopničko pred tem, da izpade iz lige, zaslužil 34 milijonov evrov, kar je več, kot je leto pred tem zaslužil Chelsea, ki je bil takrat drugi.

Na koncu te sezone se iztečejo pravice za prenašanje tekem premier lige. Sledila bodo nova dogovarjanja. Priteklo bo še več denarja. Po pričakovanjih bo to trajalo, dokler bodo televizije popuščale željam lastnikov pravic. Televizijske pravice za ligo prvakov denimo prodaja podjetje T.E.A.M. Marketing AG, katerega sedež je v Švici. To medijsko organizira ligo prvakov, Eurovision, novoletni koncert dunajskih dečkov, evropsko ligo, super cup in evropsko nogometno prvenstvo za igralce do 21 let.

Ko kupujete pravice za takšne dogodke, imate občutek, kot bi vam kdo jemal denar iz žepa in se vam ob tem še smejal v obraz. Vi pa se mu smehljate. Vsekakor slab občutek. Kajti ponudbe so zaprtega tipa. Poleg denarja so odločilne še nekatere druge stvari, kot so tehnične možnosti, pokritost območja, gledanost televizije. In še kaj. Zatem agencije in kabelske televizije lahko odkupijo pravice za več območij, televizije pa ne! Pravice pa se prodajajo posebej za zemeljski signal, za radio, za mobilno telefonijo, za internet, za mikrovalovno pečico, za zamrzovalnik in hladilnik ločeno …

Ligo prvakov kot najpomembnejše klubsko tekmovanje na celini prenašajo v 70 državah po vsem svetu, zanimivejše tekme pa dosežejo gledanost tudi do 200 milijonov ljudi. Uefa je ravno zato poenotila prodajo pravic za evropsko ligo, nekdanji pokal Uefa, da bi zaslužili več. Klubi v ligi prvakov samo za vstop v tekmovanje dobijo tri milijone evrov. Potem še 2,4 za sodelovanje v tekmovanju po skupinah. Zmaga je vredna 0,6 in neodločen izid 0,3 milijona evrov. Četrtfinalist dobi 2,5, polfinalist tri, finalist štiri, zmagovalec pa sedem milijonov evrov.

Povrhu tega dobi vsak klub na koncu sezone del od tako imenovanega marketinškega trga (prodaje kart, prihodka od rek­lam, prodaje športnih izdelkov in rekvizitov, pijače in hrane ter povečevanje vrednosti ekipe), ki se razlikuje od države do države. Tako sta v prejšnji sezoni Manchester United in Bayern München po zaslugi tega kriterija zaslužila več kot Barcelona, ki je osvojila naslov. Prvak pa lahko zasluži več kot 100 milijonov evrov.

Denar je tako pomemben, da so celo v ligi prvakov reklamni panoji višji kot v angleški premier ligi, zaradi česar lahko pogosto vidite, da je nekaj prvih vrst na tekmi za naslov prvaka Evrope praznih, saj je pogled s teh mest zakrit.
Predsednik Uefe Michel Platini je najavil pravičnejšo razdelitev denarja v evropskem nogometu. Po nekaterih objavah naj bi po njegovem načrtu klubi porabljali samo tisti denar, ki so ga zaslužili kot klub. »Nikakršnih težav ni, če klub redno odplačuje obroke za sposojeni denar. Če pa je klub po dveh letih še naprej v izgubi, potem imamo težavo. Mi pa tega nočemo,« je dejal Platini.

Neodvisni forum bo presojal, ali so klubi prekršili pravila ali ne. Pod nadzorom bodo tudi podjetja, ki so v tesnih stikih s klubi, o katerih je govor. Toda pravila še oblikujejo in bodo veljavna od leta 2012. Nogomet gre po poti, ki se najpogosteje ubere. Lahko pričakujemo, da bosta EU in Uefa bolj vplivala na njegov razvoj in tokove denarja. Količina denarja je ogromna in grozi, da bo uničila tudi številne klube, ki sodijo med najbogatejše, pa tudi, da bo ustvarila še večji prepad med majhnim številom vrhunskih in preostalih klubov.

Zavedajoč se nevarnosti, da bi številni klubi lahko enostavno ugasnili, predvsem tisti lokalni, bodo sčasoma uvedeni novi kodeksi. Vprašanje je le, ali ne bodo veliki klubi postali tako veliki, da se ne bo mogel nihče več postaviti po robu njihovim dinozavrskim ambicijam. Bomo videli. Trenutno upamo, da bodo v Uefi uspeš­no in učinkovito kaznovali prevarante v nogometnih vrstah.

 

Aleksander Stojanović, Foto: Duško Despotovič/Ipak Images, Guliver Image/Getty Images

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri