Preprosto paradiž

  • 17.03.2008

Romantična glasba ukulel, ki rahlo spominjajo na Dalmacijo, sprehod po mesečini ob zapeljivem bučanju loma valov na koralnem grebenu … in že se boste znašli na samotnem koščku plaže, pod kokosovo palmo, brez oblek … Najbližja celina je na tisoče kilometrov daleč, zrak je čist, morje toplo in na svetu ne obstaja nič lepšega. Sliši se čudovito, mar ne? Vse to je Francoska Polinezija, lepše opisana s čarobnimi besedami Tahiti, Bora Bora in … raj.

17 fotografij v galeriji

Sivi gospod Isnard, lastnik taksi podjetja na Bora Bori, je užival v pripovedovanju: »Tamle zadaj je hiša, ki jo najema Marlon Brando, zraven so oddali Johnu Travolti, jaz pa sem pred mesecem dni vozil Pamelo Anderson do hotela Bora Bora, kjer je ravno zgrešila Piercea Brosnana. Moja najljubša stranka? Nedvomno Claudia Schiffer. Ah, kaka lepotica. Ulala!«

Bora Bora, najlepši otok Francoske Polinezije, je zaradi čudovite lagune in zaliva, ki se preliva iz turkizne v temno modro barvo, že od snemanja Upora na ladji Bounty pribežališče slavnih in bogatih z vsega sveta. Na najbolj priljubljeni restavraciji na otoku, Bloody Mary’s, je napis z imeni slavnih gostov: Harrison Ford, Jane Fonda, Rowan Atkinson, Julio Iglesias, Kareem Abdul-Jabbar … Skoraj sto jih je vseh skupaj. Kot da bi se znašel na počitniški različici tiste zloglasne ture po hišah slavnih na Beverly Hillsu! In tukaj lahko mi, navadni smrtniki, jemo za istimi mizami in spimo v istih posteljah kot največje zvezde tega sveta.

Domačinov, kakih pet tisoč jih je, to ne gane preveč. Veliko jih komaj preživi iz meseca v mesec, ker so cene na otoku astronomske in najboljše službe rezervirane za Francoze s stare celine.

Hedonizem a la carte

Težavam navkljub so domačini prav neverjetno prijazni do vseh turistov, ki skakljajo po skoraj 120 otokih ogromnega arhipelaga Francoske Polinezije, ki je po površini velika kot vsa Evropa. Trudijo se, da bi za dobljeni denar ponudili kar največ. Ker so turisti večinoma nastanjeni v večjih hotelih (sintagme poceni soba na Tahitiju ne poznajo!) in od njih tudi relativno odvisni, se vsak dan kdo spomni novih (včasih že bizarnih) načinov uživancije in jih vključi v hotelsko ponudbo. Zajtrk vam lahko prinesejo naravnost v džakuzi na vrtu bungalova ali pa s pirogo priveslajo do vašega bungalovčka na vodi in vam postrežejo na terasici, ko še spite.

Na voljo so še helikopterski preleti lagune in otokov pa kajtanje, potapljanje, najem katamarana in tista najbolj perverzna reč tik za iskanjem še boljše canard a l’orange v gurmanskih restavracijah Papeeteja – zasebna večerja ob sončnem zahodu do kolen v vodi in s postrežbo na motuju, samotnem otočku daleč od civilizacije, nekje sredi lagune koralnega grebena. Po svežem jastogu na žaru in ohlajeni penini lahko diskretno namignete služničadi, naj izgine domov, in v razgretem pesku pod palmami uprizorite svojo verzijo Plave lagune.

A bog obvaruj početi te reči brez predhodne velikodušne uporabe pršila proti komarjem, kajti nežnejši spol postane po bližnjih srečanjih s krvi žejnimi insekti obupen in se lahko odzove skrajnje panično, kar v najslabšem primeru pomeni pokvarjen večer za oba.

Saj res, kaj pa … tisto?

Ko se je ladja Delfin kapitana Wallisa leta 1767 zasidrala na Tahitiju, so mornarji po dolgih mesecih plovbe dobili zasluženo nagrado – domačinke, ki še nikoli niso videle belega človeka. Naslade željni mornarji so bili prijetno presenečeni, ko so v tropskem raju seks lahko kupili za – ne boste verjeli – žebelj. V Polineziji namreč niso poznali kovin in kmalu so se mornarji tepli za žeblje in jih besno pulili kar iz trupa Delfina, da bi potešili svoje seksualne potrebe. Takrat se je na Tahitiju rodila prvinska socialna transakcija, ki jo v civiliziranem svetu poznamo pod imenom prostitucija.

Glas o razuzdanosti in lahkosti tahitijskih žensk se je po Evropi razširil z neverjetno naglico. Čez sto let je na pariškem Montmartru slišal govorice o mičnih gospodičnah tudi Paul Gauguin in se, razočaran nad slabo prodajo svojih slik, odpravil na Tahiti, da bi našel inspiracijo in »se ljubil tako, kot sta to počela prvi moški in ženska na tem svetu«. Spolne in druge bolezni, zapuščina evropskih čezoceanskih ekspedicij, pa so že zahtevale svoj davek – s prvotnega milijona se je zaradi črnih koz in sifilisa prebivalstvo zmanjšalo za kar 80 odstotkov. Toda kljub temu so prišleki še kar naprej trosili svoje seme po obalah paradiža.

ZDA so na začetku druge svetovne vojne na Bora Boro, ki je bila tedaj še neoskrunjen biser tihomorskega oceana, z nalogo varovanja zaledja pred japonskimi kamikazami poslale pet tisoč vojakov, ki niso počeli nič drugega kakor pili kokakolo, jedli hamburgerje in, ahm, spali z radoživimi domačinkami. Ko so rumenokožci kapitulirali, so vojaki nejevoljni odšli in za seboj pustili kar 175 novorojenčkov.

Na srečo pa zgodovina ni pustila pretiranih posledic – danes seksualnega turizma v razsežnosti Tajske ali Kambodže na Tahitiju ni. V večjih pristaniščih je mogoče najti prijateljice (in prijatelje) noči, ki čakajo na tovorne ladje, in horde obnorelih mornarjev, večinoma pa je Francoska Polinezija vendarle kraj za parčke na medenih mesecih, ki imajo kljub rajskim lepotam morja in narave, ki jih čaka zunaj, na vratih hotelskih vodnih bungalovov po cele dneve obešen znak »ne moti« ...

Dekoracije drznih dedcev

Tatu (Tatau) je poleg tabuja edina polinezijska beseda, ki je v 18. stoletju po zaslugi Suarda, prevajalca v službi kapitana Cooka, zašla v angleščino in druge svetovne jezike. Umetnost risanja na kožo z ostrim predmetom in naravno barvo je stara toliko kot polinezijska kultura sama. Skoraj vsak Polinezijec ima na sebi kakšno tetovažo, ki se razlikuje glede na otočje in kraj, od koder prihaja. Geometrični vzorci se do perfekcije prepletajo s simboli iz narave in religije, vsak znak pa nosi skrit pomen in zgodbo ter daje hkrati lastniku moč in ugled. Najlepši motivi prihajajo z otočja Markizov na skrajnem severu dežele. Ultimativni estetski cilj vsakega moškega je poslikava celotnega telesa. Da, prav ste prebrali. Ce-lot-ne-ga. Tudi tam, kjer ste pomislili, da mora hudo boleti ...

Drago drago …

Predstavljajte si, da živite v raju, kamor je treba vse zemeljske dobrote uvažati. Tako lahko znova okusite ironijo življenja – najlepši kotiček sveta je tudi najdražji. K že evropsko visokim cenam v Polineziji prištejejo še kopico zapletenih dajatev in rezultat je astronomsko visok račun za hotel, hrano in vse druge užitke navadnih smrtnikov … Vaša denarnica bo trpela, z njo pa tudi vi, zlasti če v sebi skrivate kak gorenjski gen ali dva. In koliko sploh stane raj na Zemlji? Pa poglejmo. Za minuto (!) deskanja po internetu na hotelskem strežniku boste odšteli 200 tolarjev, za kozarec vrhunskega chateauja 1300, nedeljski zajtrk za eno osebo v hotelu s petimi zvezdicami stane približno 6 cankarjev, najem avtomobila od 20 dalje, prav toliko kot jet ski za dve uri (z vodnikom!).

Zasebni piknik za dva na samotnem otočku vas bo stal 100.000 tolarjev, noč v bungalovčku nad vodo s steklenim dnom na Bora Bori približno 125.000, črni biser razreda C, velik 13 milimetrov, okoli pol milijona tolarjev, najdražja najnujnejša stvar pa je seveda letalska karta, za katero boste iz Brnika v ekonomskem razredu odšteli okrog tristo tisočakov. Najudobnejšo povezavo do tahitijske prestolnice Papeete ponujata Air France (iz Pariza) in Air New Zealand (iz Londona). Slednji je tudi prijaznejši, točnejši in statistično varnejši, za povrh je hrana okusnejša, pridobljenim miljam dodajo bonus in letala se imenujejo po junakih iz Gospodarja prstanov. Uau!

Skrivnosti črnih biserov

Da boste v očeh nežnejšega spola pravi profesionalec, ko boste v Francoski Polineziji zavili v draguljarno (brez tega v spremstvu dame pravzaprav sploh ne bo šlo, ker je draguljarn na Tahitiju približno toliko kot Albancev na Kosovu, nihče pa tudi ne bi hotel poslušati očitkov a la: »A za tako drago potovanje si imel denar, za bisere pa ne?«), vam v Playboyu izdajamo nekaj skrivnosti o teh čudovitih kreacijah matere narave (ehm, biserih, ne ženskah …).

Prvič: Črni biseri sploh niso črni. Barva v bistvu ni kriterij za klasifikacijo, spreminja pa se od čisto bele do temnozelenovijolično črne. Izredno pomembno je, da ima biser globok sijaj. Ta namreč vpliva na ceno (barva ne!).

Drugič: Bisere vzgajajo na farmah v ostrigah vrste Pinctada margaritifera na romantičen in staromoden način – v školjkine genitalije umetno vsadijo jedrce in ga pustijo v njej najmanj 18 mesecev, medtem pa ga školjka ljubeče obdaja z biserno matico. Debelina biserne matice je določena z novim zakonom iz leta 2001 – prepovedano je prodajati bisere z manj kot 0,8 milimetra ovoja. Žal je debelina vidna le pod rentgenskimi žarki.

Tretjič: Bolj okrogel ko je biser, tem več je vreden. Popolnoma okrogli biseri so prava redkost in dosegajo najvišje cene. Glede na površinske poškodbe se biseri razvrščajo v kategorije (A, B, C, D), najpomembnejši kriterij za ceno pa je seveda velikost (največji in najdražji so rahlo večji od 21 milimetrov … in močno presegajo 21 tisoč evrov).

Četrtič: Obstajajo tudi biseri brez jedra, ki nastanejo tako, da školjka zavrne vsadek, a še naprej proizvaja matico. Takim biserom pravijo keši in ponavadi so zelo majhni in poceni.

In na koncu še dobra novica – biseri so duty free roba, kar pomeni, da jih lahko kupite za 16 odstotkov ceneje (za jamstvo potrebujete kreditno kartico), potem pa na letališču poštempljan formular oddate v nabiralnik. Podobno kot pri naših evropskih sosedih v Trstu, Celovcu ali Gradcu, le s to razliko, da vas tu ne bo lovila davkarija. Uff …

TEKST & FOTO: Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri