Poslovna razmerja

  • 08.07.2008

Ko služba ni le služba: kaj pravijo tujci, kaj se dogaja Slovencem in kako se s tem soočajo delodajalci?

(Foto: *)

3 fotografije v galeriji

Služba je služba, družba pa družba, je veljalo nekoč. Danes je svet drugačen. Če v službi preživimo večji del dneva, in marsikdo potegne krepko prek pete popoldne, ostane za družbo, s katero bi se pogovarjali še o čem drugem kot o šihtu, bore malo časa. Poleg tega delo povečuje na­­petost, morda celo frustracije, in še tako pre­­­dan uslužbenec včasih potrebuje sprostitev.

Prijazna podjetja

Na srečo imamo vedno več podjetij, ki se hvalijo s tem, da so prijazna do svojih zaposlenih. Pa tudi sicer je marsikdo dovolj iznajdljiv, da si kar sam popestri delovne dni. Kako? No, saj veste! V raziskavi mednarod­nega raziskovalnega podjetja Valut, ki prido­­biva informacije predvsem o zaposlovalcih, zaposlenih in delovnih mestih, so leta 2005 v ZDA obdelali reprezentativne podatke raz­­ličnih branž o razmerjih na delovnem mes­tu.

58 % zaposlenih je priznalo, da se je že zapletlo v razmerje z nekom iz službe. 31 %, ki jih česa takega še ni doživelo, se ta ideja zdi dovolj zanimiva, da se ji ne bi upirali. To­­da kljub takim rezultatom večina 'poslovnih' odnosov ostane skritih. Le 19 % vprašanih svojega razmerja ni skrivalo.

»Pred nekaj meseci je naš oddelek dobil novo šefinjo. Res je huda. Kot bejba, mislim. Sicer je čisto kul, prijazna in delavna. Čeprav že vem, da ima nekega frajerja, bi jo takoj dal dol ... kar tam v njeni pisarni. Dvignil bi ji tisto krilce in jo tako nategnil, da bi prosila, ali jo lahko še. Saj mogoče jo pa bom kdaj,« z nasmeškom konča fantaziranje 26-letni Samo. Ja, vsakdo rad malo posanjari.

Psihiatri celo trdijo, da nam takšne fantazije pomagajo pri spopadanju s statusnimi situacijami znotraj podjetja. Saj veste, ko si v mislih zastavite vprašanje o tem, kakšne nogavice nosi vaša šefinja, in to idejo delite celo s sodelavci ob pivu. A vsi smo ljudje in zato se lahko dogaja marsikaj ... Nekaterim celo uspe. 14 % vprašanih Američanov se je že sestajalo z nadrejenim, 19 % pa s podrejenim.

Čeprav domačih statistik na to temo primanjkuje, nimamo prav nobenega razloga, da bi mislili, da smo na Slovenskem kaj bolj vzdržni. Samo poglejte, kako je s tem pri sosedih! Mojposao.net je pri anketiranju 1807 zaposlenih ugotovil, da je imel ali pa ima vsak drugi Hrvat razmerje v službi. 25 % zvez obstaja izključno zaradi seksa, 22 % jih spolnost kombinira z druženjem, 15 % pa jih ima ali je imelo platonsko zvezo. Zveze najraje prikrivajo – še posebej, če te obstajajo le zaradi seksa.

Slovenski delodajalci

Kaj se v teh primerih dogaja s poslom? Delodajalcem to gotovo ni vseeno! Maja Murko, direktorica področja za iskanje in se­­lekcijo pri mednarodnem podjetju Adecco, je leta 2006 za Moje delo povedala: »Slo­­ven­­ski menedžerji se problematiki ljubezenskih razmerij na delovnem mestu ne posve­­­­­­čajo veliko, vsaj dokler ne pride do večjih težav ali zapletov. Načeloma se vsi strinjajo, da so ljubezenska razmerja stvar posameznika, dokler taka zveza ne vpliva ne­­gativno na delovne procese, okolje in klimo v podjetjih.

Nekatera večja podjetja imajo že izoblikova­­ne kodekse poslovnega obnašanja, vendar slednji v nobenem primeru ne prepovedujejo ljubezenskih razmerij med zaposlenimi. Največkrat svetujejo in priporočajo, naj se zaposleni obnašajo zrelo in urejajo svoje pri­­vatne zadeve zunaj delovnega okolja, ter pou­darjajo, da predstavlja poseben problem razmerje med nadrejenimi in neposredno podrejenimi.«

Zanimalo nas je, ali se je v dveh letih kaj spremenilo, in nekaj mlajših delodajalcev smo vprašali po mnenju glede intimnih in ljubezenskih odnosov v njihovem podjetju. Direktor že desetletje uspešnega slovenskega podjetja z več kot 25 zaposlenimi ni preveč navdušen nad ničemer, kar niso poslovni od­­nosi med zaposlenimi. To lahko razumemo, a vseeno se v delovni ekipi ob vsakodnevnem druženju hitro prebudijo strasti in čustva. Kaj potem? »Če nastane iz tega zveza, ta prej ali slej verjetno razpade – tudi zaradi tega, ker se mora par nonstop gledati še na delovnem mestu.

Rezultat je, da lahko izgubiš enega zaposlenega, ker gre, ali pa je klima slaba in napeta. Če se kaj takega vseeno zgodi, pa seveda navijam, da jima bo šlo čim bolje. To je namreč tudi za podjetje okej. Kakšne druge izbire pravzaprav tudi nimaš.«

Sklepali bi lahko, da še največjo odprtost in svobodomiselnost najdemo v kreativnih službah. Preverili smo tezo in se podali v naj­­uspešnejšo slovensko marketinško agencijo, ki že deset let pobira nagrade za agencijo leta na Slovenskem oglaševalskem festivalu.

Vital Verlič, izvršni kreativni direktor Future DDB, pravi: »Kot delodajalec moram zagotoviti svobodo pred strahom, kaosom in nenamernimi napakami. Samo tako so ljudje to, kar v resnici so. Razmerja in aferice na delovnem mestu me ne zanimajo, vsaj dokler se spolni akt ne izvaja fizično na delovnem mestu.« Pa je že kdaj naletel na tak primer? »Moram priznati, da sem popolnoma brez izkušenj. Morda vsi tako dobro skrivajo to pred menoj!«

Najzgovornejši je bil Kamenko Kesar, nekdanji vodja trženja pri podjetju Microsoft Slovenija, sedaj pa izvršni direktor og­­­laševalske skupine Mayer Group: »Če govorim kot moški in če gre le za seks, se mi to ne zdi ovira. Tudi tistim, ki jih poznam in so ta­­­­ko naravnani, taki odnosi ne vplivajo na delo. Če pa gre za kaj več, začnejo svoje delati hormoni, ljubezen še ni razvita, takrat pa učinek navadno pada.« In kaj bi storil v takem primeru? »Reševal bi tisto, kar bi vplivalo na njegovo delo, me pa ne zanima, kaj se tam dogaja. Razumem, da ima kdo težave.

Če so prehodne narave, je v redu, sicer pa bi reagiral. Odnos na delovnem mestu je dober moti­­­­­vator, da prideš v službo, vprašanje pa je, ali je tudi motivator za to, da kaj narediš. Eni se hočejo v takšnem stanju šopiriti in dokazova­­­ti, drugi delajo tudi neumnosti, tretji pa čisto zatrokirajo. Kakor kdo,« sklene Kesar, ki ima s tem tudi prvo­­osebne izkušnje. »Ja, z ženo sva se spoz­nala v službi. Nekaj časa sva delala skupaj ... ampak ne vem, ali je ravno funkcioniralo.« Tudi rezultati ameriške raziskave kažejo, da niso vse službene afere kratkotrajne. 22 % vprašanih je namreč svoje partnerje spoznalo prav na delovnem mestu.

Prijazni delovni prostor

Kje se dogajajo službeni 'zmenki'? Počnejo to v zasebnosti lastnih domov ali laže najdejo čas in skrite kotičke na delovnem mestu? 23 % ameriških vprašancev se je s sodelavci pa tudi s svojimi partnerji dobivalo znotraj podjetja. Najbolj priljubljene so pisarne, sledijo stranišča in sejne sobe, manjkrat pa so anketiranci navedli stopnišče, dvigalo, pisarno nadrejenega, sobo za fotokopiranje in kuhinjo.

»Ma, to ni v redu, saj vem ... ampak s sodelavko sva dvakrat seksala v službi. Drugje nisva. Ostala sva malce dlje v službi, nato pa enkrat izkoristila sobo za arhiviranje, drugič pa pisarno. Nič posebnega,« je malce sramežljivo priznal 36-letni sistemski administrator Bojan. Jasno, zanimalo nas je, kako to, da sta prazne službene prostore izkoristila le dvakrat. »Joj, ona se je čisto preveč nakurila. Rekla je celo, da lahko, če hočem, takoj zapusti moža. Takrat me je pa kar malo strah ratalo in sem se umaknil.« Verjetno bolje, ja, čeprav je potem v njenih očeh postal velik negativec in moški prasec. A v končni fazi je prebolela in še danes delata v istem podjetju.

Pomislimo – izbirajo se najboljši zaposlovalci in do družin prijazna podjetja, v firmah se je našel prostor za vrtce, fitnes, psihoterapevte … Glede na to, da zaposleni preživijo v podjetju cele dneve, bi veljalo pomisliti tudi na namenske prostore za, akhm, učinkovito sproščanje, mar ne? Ne nazadnje je znano, kako blagodejno vpliva spolno življenje na fizično in psihično počutje. »Le še čakam, da bo kdo uvedel seks sobe,« komentira Kamenko Kesar in takoj nato zapade v kreativno razmišljanje, kako bi kaj takega lahko delovalo, pa vseeno ohranilo intimo in nevpletanje ostalih.

Ali bi podjetja morala upoštevati tudi ljubezensko in spolno dimenzijo človeškega življenja, smo povprašali še Braneta Kastelica: »Seveda ne! Vsi se že vse preveč velikobratsko vtikajo v naša osebna življenja. Samo še tega se manjka, da bi delodajalec kakorkoli vtikal svoj že zdaj predolgi nos v naša ljubezenska in seksualna življenja, kar številni že počnejo, med drugim s skrivnim nadziranjem elektronske pošte. Moški in ženske so, hvala bogu, na delovnem mestu ostali moški in ženske. Zato flirtajo, zato se spogledujejo, zato se zaljubljajo, zato skočijo v isto posteljo ali seksajo celo na delovnem mestu, zato imajo afere, ki včasih žal povzročijo ločitve in druge drame.

Kako naj bi delodajalec to upošteval in uravnaval? Naj bi vse to prepovedal in vsepovsod postavil prisluškovalne naprave, skrite kamere? Ali na drugi strani določil posebne prostore za srečanja sodelavcev mesene vrste, da greš­­ni­­­­kom ne bi bilo treba seksati stoje v straniš­čih ali v kakšnem drugem skritem kotičku? In s tem zatrl mik prepovedanega?!«

Razlogi, da se zaposleni zapletejo v ka­­­kršnokoli intimnejše razmerje s kolegi, so različni. Dr. Pam Spurr je ena bolj znanih in medijsko izpostavljenih britanskih psihologinj, ki piše knjige predvsem o razmerjih in spolnosti. Pri razmerjih na delovnem mestu loči dva tipa. »Prvi so 'ljubimci' – to so tisti, ki bi spoznali partnerja kjerkoli – na zaba-vi, v trgovini, v telovadnici, drugi pa so 'uporniki', ki so meni zanimivejši.« V odnos jih namreč žene nekaj drugega – želja po (samo)dokazovanju, tekmovalnost, izziv in tveganje.

Priložnost dela ljubimca

Vemo, da marsikateremu zaposlenemu niti na misel ne pride kakršnokoli zapletanje s sodelavkami, a resnici na ljubo je prilož­nosti veliko. Timsko delo je tisto, ki poveže ljudi, tu so sproščene službene zabave ob pijačkah, lahko pa gre zgolj za ... hm ... vzajemno sprostitev napetosti in popestritev delovnih dni ... No, za fuk po domače.

Dr. Shirley Glass, priznana ameriška psihologinja, ki se v svojih delih ukvarja predvsem s partnerskimi odnosi in nezvestobo, trdi, da 'samo prijatelja' lahko hitro postane­­ta kaj več, ne da bi se tega sploh zavedala. »Do nove oblike nezvestobe pride med človekoma, ki nevede razvijeta globok in stras­ten odnos, še preden se sploh zavedata, da sta prekoračila platonsko prijateljstvo in prešla na ljubezenski odnos.

82 % od 210 ne­­­zvestih partnerjev, ki sem jih zdravila, se je spustilo v razmerje z nekom, ki je bil sprva le prijatelj ali prijateljica.« V devetih letih dela in raziskovanja je dr. Glassova prišla do sklepa, da si je 50 % nezvestih žena in 62 % nezvestih mož privoščilo afero prav z nekom iz službe. Delovna mesta so se dejansko izkazala kot najboljše priložnosti za poročene posameznike, da najdejo ljubimce.

Flirtanje se mimogrede prikrade v elektronsko komunikacijo. Droben namig v e-pošti in tih intimen pogovor postane mogoč celo v polni pisarni. »Joj, občutek napetosti je bil super. Točno se spomnim, da je bilo vroče, klima je spet delala po svoje in v pisarni nas je bilo kakšnih deset. Sedela sva le par metrov narazen, ampak na MSN

Me­­s­­­­sengerju sva bila sama. Z besednim flirtanjem na chatu sva si prav lepo popestrila kak poletni dan. A veš, ko malo izzivaš in se greš tisti besedni pingpong? In žogico je pač treba odbiti. To sva vedela oba, zato je bilo fajn.« Pa se je kdaj kaj razvilo iz tega? »Ja, nekaj časa sva seksala, a nikoli v službi. Saj sva se poigravala tudi s to mislijo, ja, am­­­pak res ni bilo izvedljivo. Mislim, da je ideja služila bolj kot miselna predigra, zvečer pa sva se potem kdaj dobila in se dala dol. Sva pa takrat zaradi službene uverture precej hitro prešla k dejanjem,« nam je z nas­­­­meškom ob obujanju spominov zaupala 30-letna Lana.

Pogodbeno razmerje

Leta 1997 se je tedanji ameriški predsednik Bill Clinton v pisarni mečkal z Monico Le­­­­winsky. Svet je izvedel za najslavnejši seks na delovnem mestu in takrat se je marsikaj spremenilo. Velika ameriška podjetja so se nenadoma zavedla slabih scenarijev, ki se lahko razvijejo iz razmerij na delovnem mestu. Sodelavca ljubimca se razideta in zaposlovalcem jih lahko zagodejo prizadeti bivši ljubimci.

Za podjetje pač ni pozitivno, če se mora namesto s poslom ukvarjati s tožbo zaradi nesporazumnih pisarniških odnosov ali nadlegovanja na delovnem mestu. Pojavljale so se vedno večje težnje po nadzorovanju intimnih odnosov med zaposlenimi. V ta namen so si Američani izmislili celo pogodbo, tako imenovano 'love contract', ki jo podpišeta ljubimca na dveh različnih hierarhičnih delovnih mestih v podjetju, s čimer se podjetje zaščiti pred tožbami. Tam je namreč pisno opredeljeno, da je razmerje prostovoljno, da nima zveze s podjetjem in da bosta morebitne težave

v razmerju reševala brez pomoči sodišč in tožb.

Se vam zdi rešitev praktična? No, vsi ne mislijo tako. Pogodba ima strastne zagovornike in nasprotnike. Prvi so prepričani, da pogodbe legitimirajo odnose in jih s pisno opredelitvijo omogočajo tudi na delovnem mestu. Nasprotniki ji očitajo poseganje v zasebnost in jo vidijo kot zastraševanje zaposlenih.

Tovrstne pogodbe so se v zadnjih letih pojavile tudi v Evropi. »Res se t. i. love contracts pojavljajo tudi v Britaniji. Predvsem zato, ker tako veliko ameriških podjetij prevzema britanska. Pravniki zatrjujejo, da so v nasprotju z zakonodajo v Britaniji in EU, na sodišču pa jih, vsaj na Otoku, še niso stestirali,« pravi Brane Kastelic.

Kapor Klein, ustanoviteljica Level Play­­­ing Field Instituta, neprofitne organizacije za promocijo poštenja na delovnem mestu, ima izkušnje z razmerjem na delovnem mestu, ki se je kasneje razvilo v srečen zakon. Po njenem mnenju prepoved intimnejših odnosov med nadrejenimi in podrejenimi ni rešitev. »Težava niso spolni odnosi in zmenki med zaposlenimi, temveč čustvena navezanost, ki lahko poseže v poslovno presojo.« Kapor Klein zato v New York Timesu svetuje podjetjem, naj napišejo pravila zmenkarstva, ki jih sedaj večinoma nimajo ali pa so nejasna in nenapisana.

Navedejo naj, da zaposleni ne morejo biti odpuščeni zaradi zasebnih odnosov, ki se razvijejo med njimi, lahko pa so, če odnose prikrivajo. Če so razmerja prepovedana, se le preselijo v skrite kotičke in delujejo v ilegali. Brane Kas­­­telic se strinja: »Nepoštenost je negativen element za delovno okolje, ne pa sami odnosi.« A tudi ta rešitev ni idealna, saj lahko organizacije hitro premami, da bi se vple­­tale v zasebnost posameznikov in jih nadzorovale.

»Mislim, da je bila velika turistična agencija Thomson eno prvih britanskih podjetij, ki je uvedlo tako imenovani pravilnik o 'seksu na delovnem mestu', po katerem naj bi zaposleni obveščali pristojne o razmer­­­jih, ki bi utegnila povzročiti t. i. konflikt interesov.

Od zaposlenih pričakujejo, da bodo prijavljali pare, ki se ne prijavijo sami … Kam smo prišli in kam šele gremo!« Točno to. Kam nas bo peljala prihodnost? V večji nadzor podjetij nad zasebnim življenjem ali proti večji svobodi? Morda kaj tretjega? Kastelic je pesimističen: »Rad bi bil optimist, pa se bojim, da bo tega nadzora, žal, vse več, tudi zato, ker bo tehnično vse bolj možen. Že zdaj država, banke, zavarovalnice, delodajalci in vsi drugi o nas vedo vse preveč … Ko imam s kom od teh opravka v Britaniji, imam občutek, da je edino, česar ne vedo o meni, to, koliko me je v hlačah.«

Netimski delavci

Marsikdo si ne želi zapletov, ni tako predrzen ali pa ne čuti potrebe po 'druženju' na delovnem mestu. Ostane še ena rešitev. Med delovnim časom si privoščijo zabavo kar sami. Če se vam to zdi čudno, naj vam razkrijemo podatek obširne avstralske razis­­kave, v kateri je svoje spolno vedenje razkrilo 52 tisoč ljudi. 74 % (od tega 80 % moških in 20 % žensk) jih je že masturbiralo v službi! »Med delom se da kar dobro spoznati osebo in potem se lahko popoldne dobita. Ampak v službi sem pa resen in si seksa ne bi privoščil. Sem si ga šel pa parkrat zmetat na vece, ker je bilo preveč,« je mimogrede navrgel član spletnega foruma.

Ne vemo, kaj vse so vzburljivi elementi na vašem delovnem mestu – podivjani hormoni, simpatične sodelavke, neskončno vznemirljive vsebine na spletu ... V resnici to niti ni pomembno. Dejstva, da sta spolnost in ljubezen pomemben del posameznikovega življenja, ki vpliva tudi na vedno daljše delovne dneve, pa ne moremo zanikati. Čeprav se slovenski sociologi in psihologi dela z razmerji na delovnem mestu ne ukvarjajo in čeprav delodajalci tej temi ne namenjajo pozornosti, dokler se ne zaplete (glede na tuje izkušnje je to morda celo pozitivno), pa bi bil vsaj razmislek o tem vsekakor na mestu.

Tekst : Tamara Langus

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri