Porsche Rennsport Reunion 2011

  • 06.01.2012

Dirkanje, posebno pred 20 leti in več, ni bilo do zdravja ravno prijazen šport, ne za tehniko ne za človeka za volanom. Zato je zbrati na kup skoraj 300 zgodovinskih dirkalnikov ene same znamke, predvsem pa večino voznikov, ki so tej znamki privozili slavo, toliko večji uspeh.

(Foto: Porsche)

15 fotografij v galeriji

Dvesto oseminosemdeset Porschejevih dirkalnikov iz bližnje in daljne zgodovine se je v zad­njih toplih dneh jeseni zbralo na dirkališču Laguna Seca v Kaliforniji. Na parkiriščih okoli steze se jim je pridružilo še na tisoče in tisoče porschejev, s katerimi so se ljubitelji te znamke pripeljali na dogodek in se srečati s heroji, ki so jih od mladosti opazovali na dirkah. Ogledali so si dirkalnike, ki si jih je sicer skoraj nemogoče ogledati prav od blizu, in poklepetali z ljudmi, ki skrbijo za njihovo zdravje.

Prav poseben čar vsemu skupaj daje dejstvo, da so avtomobili ne le postavljeni na ogled (in da seveda ves konec tedna prav resno dirkajo), ampak si jih je mogoče ogledati resnično od blizu. Prav nihče vas ne bi gledal postrani, če bi zlezli pod dirkalnik in mehanika vprašali, zakaj je neka cev speljana točno tam, kjer je. Še več, v večini primerov bi se razvila debata, ki bi se ji pridružil še kak ljubitelj ali mehanik sosednjega moštva ...

Tudi vozniki so do trenutka, ko si nataknejo čelado, povsem sproščeni. Anekdota za anekdoto skrbi za dobro vzdušje in le tu in tam se naenkrat zresnijo. Takrat seveda, ko govorijo o davno izgubljenih prijateljih in sodirkačih. Tistih, ki niso imeli sreče, da bi preživeli.

Pogled na dirkalnike iz petdesetih, šestdesetih in še kakega leta pozneje daje jasno vedeti, kako nevaren šport je bilo dirkati pred desetletji.

Tam, kjer zdaj kraljujejo kokpiti z ogljikovimi vlakni z dodatnimi karbonskimi zmečkljivimi conami za vsrkanje energije v primeru trka, je bila včasih le cev ali dve, ki sta bili namenjeni temu, da avto ne razpade in da je bilo plastično karoserijo mogoče kam pritrditi.

Voznikove noge so bile le nekaj centimetrov za nosom avtomobila in en sam pogled pod plastično kožo daje vedeti, da so bili varnostni pasovi (če so sploh bili) bolj kot ne za okras in nekoliko boljši občutek. In ne pozabite, s temi avtomobili so dirkači dirkali v časih, ko na ravnini Le Mansa ni bilo šikan, ko so bile izletne cone še neznane in ko so bile varnostne ograde pred drevesi prej izjema kot pravilo.

Avtomobili sami seveda niso bili nič manj zmogljivi in počasnejši kot v sodobnih časih. Porsche 917K, denimo, iz leta 1971, ko sta s takšnim avtomobilom v Le Mansu zmagala Helmut Marko (sedanji šef ekipe Red Bull v formuli 1) in Gijs van Lennep (ki ga bomo letos srečali tudi v Sloveniji na Winter Trialu, zimskem reliju starodobnikov), je imel petlitrski 12-valjni bokser, ki je zmogel tudi krepko več kot 600 ’konjev’.

Po drugi strani je njegova cevna šasija (pri Porscheju so jo testirali za razpoke tako, da so jo napolnili s plinom pod visokim tlakom in zatesnili) tehtala vsega 42 kilogramov – izdelana je bila iz magnezijeve zlitine. Le 800 kilogramov je imel 917K, na najdaljši ravnini v Le Mansu pa je leta 1971 dosegel kar 394 kilometrov na uro. Povprečna hitrost (222 kilometrov na uro, vključno z vsemi postanki v boksih), ki sta jo v 24 urah dosegla Marko in van Lennep, je bila rekordna še desetletja pozneje, vse do leta 2010 – dosegla pa sta jo v avtomobilu, ki je bil bolj krhek od kateregakoli še tako varnostno vprašljivega osebnega avtomobila sodobnih časov.

Zgodba ni bila veliko drugačna niti pri drugih dirkalnikih, vse tja do konca osemdesetih let, ko je varnost v dirkanju vendarle stopila precej bolj v prvi plan kot dotlej. A do takrat se je število preživelih, tako med avtomobili kot med dirkači, močno zredčilo. Zato jih je videti na kupu štirideset ali petdeset let pozneje še toliko bolj fascinantno, zlasti ker so se dirkanja lotili enako zavzeto kot pred mnogimi leti.

Opazovati v živo, kako voznika dvajset let starih prototipov nepopustljiva ciljata na isti kos steze, vse dokler v oblaku prahu in plastike ne končata ob stezi, je neprecenljivo – cena obeh poškodovanih dirkalnikov pa tudi. A dirkači so na koncu vendarle dirkači: tudi na takšnih dogodkih, ko naj bi šlo bolj za druženje kot rezultat, tudi takrat, ko so na pogled sicer sproščeni, tudi takrat, ko so nekateri avtomobili skoraj neprecenljivi, je želja po zmagi od trenutka, ko si nataknejo čelado in zapnejo varnostne pasove, pač nepremagljiva.

Zato so dirkači pač dirkači (oziroma športniki pač športniki) in zato so pred desetletji na vsaki dirki brez pomisleka tvegali življenja.

TEKST Dušan Lukič, Foto Porsche

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri