Porsche: Hrvaška tura 2013

  • 14.08.2013

Vožnja je vaša strast in porscheji so vaše neizsanjane otroške sanje. Toda prepričani ste, da si užitkov s to kultno, pol stoletja mlado ikono nikakor ne morete privoščiti in da bo to ostala vaša neizpolnjena želja. Sploh ni nujno, da je tako. Kaj pravite na šestdnevni užitkov poln Porsche Tour of Croatia? Spali boste v najlepših in najudobnejših hotelih ter jedli tam, kjer jedo svetovni gurmani, predvsem pa boste štiri polne dni pritiskali na plin ene ali več zverin po lastni izbiri po presenetljivo dobrih hrvaških cestah.

(Foto: Ciril Komotar, Dirk Michael Deckbar)

15 fotografij v galeriji

Porsche Travel Club je prav v letu, ko je Hrvaška postala članica EU, k 11 preostalim prestižnim enotedenskim turam po Evropi – po Škotski, Alzaciji, južni Nemčiji, Burgundiji, Alpah, Dolo­mitih, Provansi in Azurni obali, Toskani, Barceloni s Pireneji in Andaluziji – prvič skočil v eno od nekdanjih socialističnih držav, v svoj program je dodal šestdnevno turo po Hrvaški. V še deviški pomladi sem to turo z vrlim sovoznikom resda preiz­kusil v časovno skoncent­rirani tridnevni različici, toda po domala istih cestah sem doživel opojno esenco celotnega itinerarja Porsche Tour of Croatia ter seveda blagozvočno hrumenje caymana S, 911 carrere S coupé, 911 carrere 4 cabriolet in boxsterja S. Zgodbo o tej prestižni turi sem nalašč prihranil za julij, ko se vi nemara namakate kje na hrvaški obali ali pa tja še kanite skočiti. Pa zaradi EU, itak.

Začelo se je zgodnjega aprilskega dopoldneva v zagrebškem impozantnem hotelu Esplanade, v katerega bodo gostje šestdnevne ture prišli z vseh koncev sveta dan prej in v njem po imenitni večerji v restavraciji Zinfandel prespali. No, s sovoznikom Cirilom, ki je bil dodobra oborožen s fotografsko opremo, sva bila delež­na 'le' zajtrka in po hit­rem, a podrobnem brifingu vseh sodelujočih voznikov pograbila lično natisnjen road­book in ključe caymana S. V njem naju je poleg že sprogramirane navigacije čakal tudi voki-toki, namenjen vsem, ki bodo vozili lepo pridno v konvoju, poslušali turistično vodnico in morebitna opozorila Porschejevega prekal­jenega in skrbnega vodje potovanja. Ne, midva pa že ne bova vozila v konvoju, saj ceste poznava in bi nama bilo gotovo dolgčas. In so nam vsem 'domačinom' organizatorji res dovolili iti samim, sicer po začrtani ruti, a po svoje. Juhu! A za vse morebitne cestnoprometne prekrške, kamor seveda sodi tudi prehitra vožnja, odgovarja vsakdo sam, so nas posebej opozorili. Aha.

Caymana sem najprej raje prepustil Cirilu, ki je kot avtomobilistični novinar vajen takšnih hudih mrcin. Tja proti Karlovcu je po avtocesti sprva vozil zelo lepo uglajeno, nato pa je na kratko, a na polno le preizkusil njega dušo. Uhuhu! Lepo naju je prilepilo ob sijajna školjkasta sedeža. Mene pa je lepotčev značaj bolj zanimal na zavitih cestah Gorskega kotarja, saj so Porschejevi mojstri turo pred Delnicami modro speljali z avtoceste skozi Narodni park Risnjak. Nekje sredi takrat še obilno zasneženih gorskih planjav sva se s Cirilom presedla, on je vzel v roke svoj fotoaparat, jaz pa volan. Previdnost je mati modrosti, zato sem 'konje' najprej nežno božal, kmalu pa si dovolil pritisniti gumb sport, ki se je med celotno potjo, zlasti pozneje v Istri, izkazal za zelo uporabnega pri prehitevanjih. In nato še bližnji gumb sport plus. Stabilizacijski elektronski sistemi so takoj zmanjšali svojo reševalno pomoč, blažilniki so otrdeli, PDKmenjalnik je postal še odzivnejši, prav tako pedal za plin, skratka, poprej sicer močan, a krotek stroj se je spremenil v dirkaško okret­nega plazilca na štirih kolesih.

Zato v sport plusu nisem vozil predolgo, sem pač ljubitelj udobja in caymana sem si tudi želel pripeljati celega do morja. Me je pa seveda zanimalo, le zakaj so nam strogo odsvetovali pritisniti sosed­nji gumb, s katerim se popolnoma izključijo vsa elektronska pomagala. To sem vprašal naglas bolj sebe kot sopotnika, pa to prav takrat, ko sem pripeljal na vrh visoke vzpetine, pred serpentine, ki so se še sredi narodnega parka lepo pregledno spuščale nekam tja proti Reki. In Ciril, ki ni samo avtomobilski novinar, ampak tudi inštruktor vožnje, me je, ne bodi ga len, lepo presedel, pritisnil prepovedani gumb in že sva relistično adrenalinsko letela skozi ovinke z norimi pospeški in hitrostjo, ki jo bom raje zamolčal. S to vožnjo si je očitno dal duška, kajti od tja pa do Opatije, kjer smo se na kratko za­ustavili tik ob obali na kavi pri He­mingwayu, in še vse do konca dne, tja do čudovitega rovinjskega Monte Mulinija, sem namreč cay­mana prek Učke pilotiral jaz. In sicer za porschejeve zmogljivosti hitrostno kultivirano, je pa zato sila super pospeševanja pri prehitevanjih počasnejših vozil na istrski magistrali risala uživaške nasmeške na najina obraza.

Naslednjega jutra sem po drugem kratkem brifingu v Rovinju pograbil ključe 911 carrere S coupé in še pred konvojem porschejev sva se s Cirilom odpeljala mimo Limskega kanala do markantnega Grožnjana, kjer sva si privoščila krepčilen sprehod. Sploh je celot­na notranja Istra tako magična, da desna noga še v porscheju počiva, vsake toliko pa se sredi ceste itak kar ustaviš, da se naužiješ enkratnega razgleda. Na primer na slikovito obnovljeno istrsko vas Oprtalj visoko nad dolino reke Mirne, do katere se nato po serpentinah spustiš proti Livadam, na drugi strani rečice pa visoko na hribu že vabi mogočni Motovun.

Toda pred vzponom mimo njega sva se tudi midva skupaj z drugimi v naši odpravi ustavila v Livadah. In to pri samem kralju tartufov, gospodu Ziganteju, ki je našel največji tartuf na svetu, težak kar 1,3 kilograma in zapisan v Guinnessovo knjigo rekordov. V njegovi po svetu sloveči restavraciji, ki jo je skromno poimenoval Zigante, so nam vrhunsko kot sredi Pariza postregli s tartufjo pred­jedjo, tartufjo juho, tartufjo glavno jedjo in, uganili ste, z vaniljevim sladoledom s tartufi. Vse okusno in servirano kot za predsednike, ki jih menda tudi kar pogosto obiščejo. Vsaj hrvaški, po katerih se tudi imenujejo nekateri meniji, sprejemnica restavracije pa je ovenčana s številnimi gastronomskimi priznanji. V isti stavbi kot restavracija je tudi trgovina, prepolna tartufskih specialitet, istrskih vin, sploh vsega, kar Istra blagorodno rodi. A bodite pri nakupovanju zmerni, kajti vaš porsche ima omejene prtljažne zmoglji­vosti. No, povsem dovolj jih je za dva enotedenska popotnika, torej za dva ne prevelika kovčka in kakšno manjšo torbo ali dve, kaj več pa pač ne. Svojo prtljago sva v Livadah s Cirilom prestavila v 911 carrero 4 cabriolet. Kaj si lahko sredi sončne Istre želiš lepšega od tega? Streho dol in s polnim plinom po zavitih cestah mimo Moto­vuna in Pazina prek Reke Kvarnerju naproti. No, vi, ki boste deležni šestdnevne ture, se boste iz Livad la­godno vrnili še za eno romantično noč v Rovinj, tako da boste nasled­nje jutro užili vso neizmerno lepoto vožnje nad celotno vzhodno istrsko obalo, ki smo jo mi prevozili polovico, saj smo se od notranje Istre poslovili pri Plominu. Za voznika porscheja je to nebeški užitek. Zato le razmislite, ali si ne bi za ta del poti omislili kabrioleta. So me pa vsi trije do zdaj preizkušeni jekleni konjički presenetili z res zelo udobno vožnjo tudi po ozkih in ponekod zaradi zimskih hudournikov razpokanih cestah, jadransko magistralo pa so aprila ponekod razrili in jo zaljšali za polet­no sezono. Precejšen del poti sem vozil lepo po predpisih, sem pa vsaj enkrat na povsem prazni in ravni cesti do obisti preizkusil, kaj tale brezstrešna 911-ica zmore.

Do konca sem pohodil plin, 'konjiči' so v trenutku zahrzali, samodejni dvosklopčni menjalnik je prestavljal kot za stavo, zadaj je zabobnelo in zdrvela sva po prazni cesti. Priznam, zdaj poleti si tak­šne radarske sreče tam okrog Selc ne bi privoščil. Predvsem pa je toliko 'konj' treba nenehno krotiti s povsem trezno glavo. In ker smo bili vsi na turi očitno popolnoma prisebni, smo tudi drugega dne vso dragoceno falango povsem nepoškodovano parkirali tik ob tur­kiznem morju pred lani odprtem pet­zvezdičnim hotelom Amabilis, ki kot seksi bela barka leži na obali. Uigrana Porschejeva ekipa je tako kot prejšnji večer vse štiri­kolesne igračke zloščila zunaj in znotraj, sprogramirala rute za naslednji dan in jih natančno preparkirala v tako lepo ravno vrsto, da nas je zjutraj spet pričakal prizor, vreden hollywoodskega filma z Bradom Pittom in Playboyevim dekletom meseca v glavni vlogi. No, dekleta in žene so tokrat ostale doma in s Cirilom sva se spet zadovoljna v krasnem miru used­la v za ta dan nama dodeljenega boxsterja S. Čast sukanja volana je spet pripadla meni, kajti vrli sopotnik je povsem padel v foto­upodabljanje pisane karavane. Kajti tokrat sva sprva vozila v konvoju. In to resnici na ljubo sploh ni slabo, prav poseben občutek je, ko pred tabo in za tabo pri prehitevanjih švigajo ene najlepših stvaritev avtomobilskega sveta. A nisva dolgo zdržala v ravni vrsti, pospešil sem proti Senju, kjer sva se po ovinkih poslovila od morja in krenila Liki naproti. Ovinki so mojstra Cirila spet malce zasrbeli, da je nekaj ovinkov odpeljal malce po dirkaško, sam pa sem z vsakim novim kilometrom odkrival, da me boxster S predvsem s svojo okretnostjo še najbolj navdušuje od vseh navzočih porschejev. No, tudi s caymanom ni seveda nič narobe in za pravoverneže je tale moja ugotovitev po vožnji modelov 911 morda bogokletna, toda resnično velik strup se skriva v tej Porschejevi steklenički.

S sovoznikom med vožnjo nisva več nič kaj dosti modrovala, molče sva se prepustila lepemu zvoku motorja in pokljanju izpuha. Radia vso turo seveda sploh nisva poslušala, pa čeprav je avdiosistem v vseh porschejih izvrsten. Sva pa v kakšnem mestu najstnikom v veselje pritisnila na gum z narisanim izpuhom, da je blagoglasni zvok ob vsakem pritisku na plin še posebej krasno bobnel.

Po že lepem številu kilometrov sem nato z veseljem ustavil pri Plitvičkih jezerih, kjer smo nekoč, ko še ni bilo sodobnih avtocest in smo se poleti od Karlovca tod mimo cijazili proti Dalmaciji, pri tej znamenitosti, vpisani v Unescovo svetovno dediščino, radi tudi malce dlje postali in občudovali 16 velikih in majhnih jezer, ki jih povezujejo lehnjakovi slapovi, očarljivi v vseh letnih časih. Svež zrak in športni avto pa zlakotnita še tak­šnega kerlca, zato so nam tam v bližini postregli s svojo mojstrovino, da, s pečenim jagenjčkom.

Po vroči pečenki je sledila še zad­nja slastna vožnja do Karlovca, ki je bila z gumbom sport spet užitkov polna. Poljakinji, ki sta vozili zadaj 911 carrero S coupé, sta se me nekaj časa držali, potem pa sem ju v retrovizorju izgubil. Nemara zaradi prednosti domačih cest. Pa nisem tekmoval, da ne bo pomote, kajti temu tovrstne Porschejeve ture niso namenjene. Za to vam je na voljo Porschejeva šola športne vožnje, kar pa je že povsem nova zgodba. No, našo zgodbo smo uspešno končali v Zagrebu na pregovorno pregrešnih Esplanadejevih sirovih štruk­ljih. Da, na tej turi res užiješ raznolike dobrote, tudi kulinarične.

Porschejevci so nemška šola prve klase, za vrhunsko organizirano turo so premišljeno izbrali optimalne ceste, tako da lahko okusite vse vrline njihovega avtomobila in tako uživate tako v vožnji kot v vrhunskih hotelih in vseh restavracijah na poti. Svoje otroške sanje, da bi vozili 'svojega' porscheja (lahko jih tudi več), si torej lahko uresničite, in sicer za štiri tisoč evrov. Toda letos žal ne več, ste že prepozni, kajti oba termina v oktobru sta razprodana. Pohitite s prijavo za sezono 2014. Morda pa vam to željo Ona celo izpolni – zdaj, ko veste, da si to lahko ne samo zaželite. 

TEKST Borut Omerzel

FOTO Ciril Komotar IN Dirk Michael Deckbar

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri