Pornoparodije

  • 20.12.2010

Z dostopnostjo snemalne opreme in distribucijskih kanalov je postala pornografija tako vsenavzoča, da smo se je prenažrli.

(Foto: ilustracija: Goya, foto: Sašo Radej)

6 fotografij v galeriji

Na spletu si lahko danes z nekaj kliki ogledamo, kar nam pade na pamet. Med šodrom zlajnanih klišejev je še največji izziv najti prizore, ki še razvnamejo našo domišljijo. In ne, nič posebnega nisi, če se ti zdi, da bi bilo še najbolj poživljajoče v kakšnem vročem kadru videti brstečo napovedovalko vremena, junakinjo priljubljene TV-serije ali brhko ministrico. Prav na tem namreč gradijo uspeh realistične pornoparodije (porn spoofs), ki so v zad­njem času postale prava uspešnica.

Kosmate, depilirane, vzhodnjakinje, črnke, Azijke, koketne varuške, poredne babice, seksi milfice, tabornice, stevardese, tajnice, tršice, visokoproračunska produkcija, kamera iz roke, domači posnetki, bližnji posnetki, posnetki z mikro- in toplotnimi kamerami, bejba s tipom, bejba z bejbo, bejba z bejbo in tipom, bejba s 40 tipi …

Ko si jih videl nekaj deset, je večina por­nakljev enakih. Po nekaj stotih so ti enake celo nastopajoče umetnice in njihovi pomagači. S pestrostjo ponudbe smo postali zasičeni in izbirčni – a še vedno iščemo ­tisto, kar nam požene kri v glavo. Eno in drugo.

Dober seks se (še) vedno začne v možganih. Pornaklji kot prepovedani sad so bili od nekdaj vznemirljivi, ker prikazujejo tisto, kar naj se ne bi smelo, kar ne sme biti dostopno vsem, skratka, ker se poigravajo s tabuji. In kaj je danes večji tabu kot posneti pornič z zvezdo priljubljene TV-serije, filma, resničnostnega šova ali novic? Zvezdniški seks, kot so ga prikazale Pamela, Severina ali Paris?

Ta je v zatonu, saj ga je preveč opešanih umetnic in hočem-biti-zvezd zlorabilo za samopromocijo. Zdaj so na vrsti junaki z naslovnic, ki so vznemirljivi zato, ker vemo, da jih nikoli ne bomo videli golih. A če že ne moremo sleči njih, lahko slečemo koga, ki jim je zelo podoben in ga z nekaj celofana zapakiramo kot original, da izživimo sanje. Kaj pa je film drugega kot prodajanje iluzij?

Hranjenje iluzij

Morda je zgolj naključje, a novi val realističnih pornografskih obdelav udarnih ­serij in filmov sovpada z uspehom nada­ljevanke Kaliforniciranje z Davidom Duchovnyjem, uspešnice za množice, v kateri so ZDA končno spet rekle seksu seks. Kaliforniciranje ima sicer s pornoparodijami bolj malo skupnega, a uspeh obojih jasno kaže, da so ljudje siti vkalupljene ponudbe in omejitev v osrednjih medijih. Bodisi v obliki vsesplošnega prikritega prodajanja seksa ali mej, ki jih ustvarjalcem žgečkjivih vsebin postavljajo osebne svoboščine in avtorsko pravo.

Ustvarjalci filmov za odrasle se že od nekdaj radi poigravajo s parafraziranjem naslovov priljubljenih filmskih in televizijskih uspešnic (Sperminator, King Dong, Star Whores, Good Will Humping, Texas Dildo Massacre ipd.), nekateri so se poskušali celo nasloniti na zgodbo izvirnikov. Šele v zadnjih letih pa se je začelo množično snemanje pornoparodij, v katerih se poskušajo z izbiro na videz podobnih igralcev, kostumografijo, scenografijo in posebnimi učinki čim avtentičneje približati originalom.

Ob tem, da gledalcem omogočajo izživeti mokre sanje, so pornografske parodije oziroma pornodije prinesle veliko dobrega tudi nastopajočim. Čeprav so scenariji še vedno bolj kot ne plehki in igra pogosto na ravni osnovnošolskih muzikalov, zdaj vsaj ne moremo več tarnati, da pornostarlete niso igralke, saj morajo kar naenkrat igrati še kaj drugega kot orgazme in celo povedati kak kolikor toliko udaren stavek.

To pa prinaša tudi boljše plačilo: s takimi vlogami je povsem mogoče namesto nekaj sto zaslužiti tudi več tisoč evrov za vlogo.

Da so žgečkljive parodije resen in dober posel, dokazuje tako vpletenost vodilnih studiev kot tudi klasični kazalnik uspešnosti v pornoindustriji – nadaljevanja.

Najkakovostnejši in najuspešnejši franšizi sta XXX Parody studia New Sensations/Digital Sin (mimogrede, pod njegovim okriljem je pred leti izšel tudi žgečkljivi interaktivni devede Groupie Luv s 50 Centom in Lloydom Banksom iz skupine G-Unit), v kateri najdemo eksplicitne različice serij, kot so Zlata dekleta, Ta nora sedemdeseta, Seinfeld, Mladi zdravniki, Prijatelji, Na zdravje, od novejših pa CSI: Miami, Entourage, Office in 30 Rock, ter Hustlerjeva This Ain't z zelo svobodnimi prired­bami klasik Sanjam o Jeannie, ­Gilliganov otok, Ljubim Lucy, Bradyjevi, Družina za umret, Cosbyjevi, Zvezdne steze, Čarovnice, Beverly Hills 90210 in tudi k nam prihajajoče najstniške nanizanke Glee. S prispevki, kot so Sasha Grey's Anathomy (Vivid), Taxi – A Hardcore Parody (Vouyer Media), This Ain't Robin ­Hood – a XXX Parody (Cherry Boxxx), pa se vrtiljaku pridružujejo tudi drugi igralci.

Adaptacije (skoraj) brez ome­jitev v prikazovanju seksa se ­seveda ne ustavijo pri igranih vsebinah. Na udaru so tudi res­ničnostni šovi, kot so LA Ink (LA Pink), John & Kate Plus 8 (Jon & Kate Fuck Eight), Ples z zvezdami (This Ain't Dancing with the Stars), Punk’d (Spunk’d), Ozborns (Ozporns) in neštete izpeljanke izzivov z iztočnico, kako daleč si pripravljen iti za denar.

Seveda ustvarjalcem ni ušel niti aktualni trend vampirskih zgodb: Intercourse with the Vampire sodi med klasike, New Sensation se je s filmom Tru, v katerem naslovno vlogo igra pornozvezdnica Ashlynn Brooke, naslonil na True Blood, pri Devils Films so posneli This Isn't the Twilight Saga – New Moon, studio Sex Line Sinema pa je pristavil lonček z The Vampire Sex Diaries.

Tigrov les in aljaško vrtanje

V časih infotainmenta se tudi novičarske zgodbe gledajo kot udarne TV-nanizanke ali vsaj svojevrstni resničnostni šovi, sploh če se obdržijo na zaslonih dlje časa. Ena takih je bila udarna novica o številnih, red­nih in poglobljenih zasebnih avdiencah Tigerja Woodsa, na katero se je pornoindustrija nemudoma odzvala s filmi, kot sta Tiger's Got Wood in Tyler's Wood, v katerih glavni igralci, podobno kot njihov vzornik iz resničnega sveta, radi poprimejo tako za les kot železo, še raje pa za boke kakšne gibčne lepotice.

Najboljši politični pornakelj zadnjih let oziroma kar celo serijo pa je ob zadnjih ­volitvah za predsednika ZDA navdihnila 66-­letna, a zelo dobro ohranjena guvernerka Aljaske in nesojena konservativna podpredsednica Sarah Palin.

Mama petih otrok in političarka z očitno luknjastim splošnim znanjem, v nastopih katere se napaja lep del ameriške stand up scene, zabavnih šovov (Daily Show z Johnom Stewartom, Colbert Nation ipd.) ter šaljivih TV-serij, kot je 30 Rock, je predvsem s pomočjo pornerke Lise Ann postala tudi ljubljenka filmov za odrasle.

Ali če si izposodimo citat komika Johna Cleesa, člana legendarnega kolektiva Monthy Python: »Včasih sem mislil, da je najboljši komik s priimkom Palin moj kolega Michael, pa vidim, da sem se motil.«

Zagretost gospe Palin za vrtanje nafte v aljaških naravnih rezervatih je med ustvarjalci filmov za odrasle s filmom Drill Baby Drill parafraziral Penthouse, a smetano je pobral Hustler s satiro Nailin' Paylin (v njih so ovekovečili tudi Hillary Clinton in Condoleezzo Rice), ki je postala kultna, potem ko je komični tandem Masked Avengers podpredsedniško kandidatko poklical pod pretvezo, da je na drugi strani telefonske linije francoski predsednik Nicolas Sarkozy, in pohvalil Hustlerjev dokumentarec o njenem življenju Who's Nailin' Paylin, na kar se je gospa odzvala s stavkom:

»Oh bog, hvala.« Logična posledica je bila serija nadaljevanj Hollywood's Nailin' Paylin, Letterman is Nailin' Paylin, le na domači spletni strani producenta pa so na predvečer volitev objavili poetično 'bonus sceno' Obama is Nailin' Paylin, v kateri lik aktualnega predsednika v podobi Julija Cezarja na mogočnem žrebcu priskoči na pomoč zavrženi kandidatki.

Ta projekt je sicer tipični primer, kako poteka ustvarjanje tovrstnih filmov. Prvo pravilo je: ukrepaj hitro. Producenti so se v tem primeru odločili, da bodo film posneli v desetih dneh.

Glavno igralko so poiskali z običajnim razpisom projekta na borzi dela, izbranka Lisa Ann je za nastop dobila za tovrstne vloge 'bogatih' tri tisoč dolarjev, za pripravo na vlogo je imela le štiri dni, celoten projekt pa so posneli v dveh.

Kritiki so film raztrgali, občinstvo ga je sprejelo odlično, nekdanjo striptizeto, ki je kariero v industriji filmov za odrasle že skoraj obesila na klin in se medtem prelevila v uspešno producentko filmov za odrasle, pa so zgrabili tudi osrednji mediji, kot so Marie Claire, Entertainment Tonight in vrsta radijskih postaj. Kot Serra Paylin je nastopila celo v Eminemovem videu We Made You.

Tina Fey, zvezdnica serije 30 Rock, ki se je proslavila tudi kot imitatorka Sarah Palin, je za Liso Ann, ki jo je upodobila v pornosatiri 30 Rock: A XXX Parody, celo dejala, da ve o zunanji politiki več kot ona in Palinova skupaj. Lisa ji je pohvalo vrnila s komentarjem, da je bilo upodobiti Tino v pornaklju njena najzabavnejša igralska izkušnja in da komaj čaka na snemanje nadaljevanja. 

Brane B. Kastelic:
»Pornodije niso nov pojav. Že leta '76 je na primer nastala pornorazličica Alice v Čudežni deželi, ki je glasbena komedija, v kateri se mešajo pesem, ples in hardcore seks. Problem pornakljev za moške – tisti za ženske, ki jih režirajo ženske, so boljši – je pomanjkanje domišljije. Dolgčas! Pornofilmarji pozab­ljajo, da imamo glavni seksualni organ med ušesi, ne med nogami. Vidiš dva, tri, pa si videl vse, in če si kolikor toliko spolno preskrbljen, te prej mine kot prime. Poudarek je na velikih, tu in tam strah zbujajočih batinah, ki so tudi posnete tako, da so videti čim večje, in v sosledju felacija (dolga), kunilingus (kratek), natepavanje v treh do štirih položajih – obvezno v tistih, v katerih se dobro vidi batino –, za veliki finale pa analec in brizganje velikih količin semena. Pojma tudi nimam, od kod ustvarjalcem pornakljev ideja, da se lahko kdo vzburi ob pogledu na dve orjaški batini, ki hkrati vrtata isto žensko, ena spredaj, druga zadaj. Že resni porniči so pogosto nehote smešni, če že ne komedije, zlasti kadar igralci poskušajo igrati kaj drugega kot seks. Parodije so po mojem spreten tržni poskus pridobivanja novih odjemalcev, znamenje krize. Problem pa je v tem, da je večina pornoigralcev težko smešna. Priznam, da nisem ravno na tekočem glede britanske produkcije, mislim pa, da takih parodij še ne delajo, čeprav bi bile zaradi specifičnega angleškega humorja lahko zelo zabavne. Tiger in Sarah sta tako dobri tarči. Presenečen sem le, da teh dveh intelektualnih velikanov še niso združili v isti parodiji. V Britaniji bi bil idealen material zdaj skregani politični trojček Blair-Brown-Mandelson, ker je veliko ugibanj o tem, kaj vse se je in od kod dogajalo med njimi, ko so ustvarjali diskreditirani novi laburizem. Tudi v Sloveniji pa po te vrste obdelavi kličejo politiki, ki se tako kavsajo (v glavo) med seboj kot malo kje drugje v svetu.«

Gregor Zalokar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri