Porno formati

  • 11.06.2008

Pornografska industrija velja za ključni dejavnik preživetja in prevlade novih tehnologij. Bi se morali s tem strinjati?

(Foto: Goya)

2 fotografiji v galeriji

Dvignite roko vsi tisti, ki vam doma na steni namesto uokvirjene poročne fotografije ali kopije kakšnega svetovno znanega malarja visi televizor LCD z diagonalo, ki bi vam jo že v palcih, kaj šele v centimetrih zavidal sleherni pornozvezdnik, a po njem še vedno poplesuje razpotegnjena in razpacana slika, ki pač nima nič skupnega s tisto (posneto posebej za to, da vas omami), ki so vam jo predvajali v štacuni s tehnično robo, kjer ste na koncu le padli dol ob pogledu na tisto ločljivost, barve in oh in sploh kontrast … ter navdušeno izdavili: »Prodano!«

Zdaj pa dvignite roko tisti, ki mislite, da je ves hrup zaradi novih videoformatov nepotreben, saj lahko danes – v nasprotju z osemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko so bile videokasete edina možnost, da smo si v zasebnosti lastnih domov predvajali takšne ali drugačne, tudi porno-filme – vsakdo s spodobno spletno povezavo do njih dostopa kar prek spletnega brskalnika.

Pr(a)va vojna formatov

Sony proti JVC-ju, standard betamax (znan tudi kot betacord) proti VHS-u (Video Home System): čeprav je bil betamax – poimenovan tako, ker je trak v kaseti tekel v obliki grške črke beta – kot format tehnično napred­nejši, uporabniki v kakovosti zapisovanja in kasnejšega predvajanja med njima zvečine niso opazili razlike. Pritegnila jih je predvsem kapaciteta formata VHS, saj je omogočal daljši, dvourni snemalni čas, ki ga je bilo mogoče s funkcijo 'daljšega predvajanja' raztegniti na štiri ure.

Znano je tudi, da je legendarni Sonyjev šef Akio Morita že pred tem povabil na pogovore predstavnike JVC-ja, jim razkazal svoje laboratorije in jim z demonstracijo tehnologije betamax želel vsiliti licenco. Pri Sonyju kajpak niso vedeli, da JVC podobno tehnologijo že razvija in da tekmecem pravzaprav razkrivajo prednosti in pomanjkljivosti svoje. Na Moritovo veliko začudenje je tako komaj leto za standardom betamax udaril novi, konkurenčni VHS. Kasete so bile sicer daljše, toda z večjo kapaciteto, kar je nedvomno prevesilo tehtnico v prid VHS-a. Pomagala je seveda tudi cena licenčne pogodbe, ki jih je Sony mastno zaračunaval, JVC pa ponujal za fičnike in tako do leta 1980 obvladoval že 70 % trga.

Leta 1984 je bilo podjetij, ki so ponujala izdelke s standardom VHS, že 40, betamax pa jih je podpiralo le 12. Po drugi strani se je moral Sony zagovarjati še na sodišču; po izidu formata betamax sta se namreč nanj spravili podjetji Universal Studios in Walt Disney. Po njunem mnenju je Sony izdeloval napravo, ki bi jo potencialno lahko uporabljali za kršenje avtorskih pravic. Sodbo, ki se je vlekla dve leti, je sodišče končalo Sonyju v prid.

In vloga porno industrije? Konec 70. let je prav njen prehod na novi format VHS sprožil plaz, ki se še do danes ni ustavil. Videokasete VHS so se v trenutku prijele, prodaja predvajalnih in snemalnih enot pa poskočila do stropa. Kako tudi ne bi! Zdaj se vam ni bilo več treba guliti z roko za hlačami v navzočnosti kopice gastarbajterjev, ampak ste spuščenih gat in naoljenih rok lahko to počeli ves ljubi večer, znova in znova, v rikverc in na fastforvard, po tistem, ko ste v lokalni videoteki nagrabili vkup vse, kar je bilo joškatega, kosmatega in ritastega.

Čisto tako, mimogrede, je format VHS postal odrešitelj spolnega življenja milijonov parov po svetu in verjetno ga ni, ki kdaj ne bi skrival pod posteljo ali v kakšnem skrivnem predalu svojega prvega kupljenega porniča, s katerim je 'izgubil nedolžnost' in zasvinjal kavč. Ko so se torej prvaki pornografske industrije odločili, da bodo ljudem ponujali eksplicitno vsebino na formatu VHS, in ne betamaxu, so slednjega mimogrede pokopali in svetu pokazali svojo pravo moč.

Digitalna doba

Po letih prevlade formata VHS je konec 90. prestol brezkompromisno zasedel format DVD. Do leta 2005 je bilo prodanih rekordnih milijarda in pol snemalnikov, kar je bilo za kar 80 % več kot leto prej. A še preden so si proizvajalci zmagovalno segli v roke, sta v ospredje že začela siliti nova koncepta večpredstavnih formatov s še višjo ločljivostjo in še večjo kapaciteto. Format HD DVD je razvila Toshiba skupaj z NEC-om in nekaterimi drugimi podjetji, format blu-ray pa Sony ob podpori Philipsa.

Tako enemu kot drugemu taboru se je ob bok postavilo še na ducate drugih podjetij, ki so tako ali drugače pričakovala zaslužek. Med 'vojne dobičkarje' tako sodijo Microsoft in Intel, ki sta vseskozi navijala za HD DVD, ter Dell, HP in Apple, ki so stavili na blu-ray.

Jep, še en spopad gigantov, ki se ponavlja: Toshiba in Sony sta si nasproti stala že v devetdesetih, ko sta Sony in Philips naskakovala večpredstavnostni prestol z multimedia CD-jem (MMCD), Toshiba in Time Warner pa s formatom SD (Super Density Disc). Sprti strani je umiril generalni direktor IBM Lou Gerstner ter ju prepričal, da sta se leta 1995 le dogovorili o uvedbi skupnega digitalnega formata DVD (Digital Versatile Disc).

Ker se je bitka končala tako rekoč z remijem, brez pravega zmagovalca, se je klanje nadaljevalo na fronti snemalnikov. Kupci smo dobili nekaj različnih formatov za snemanje: DVD Forum je splavil zapisovalni format DVD-R in prepisljivi format DVD-RW, Sony in Philips pa sta spet kljubovala in razvila konkurenčna formata DVD+R in DVD+RW. Se spomnite težav z vsemi temi formati? Hvala najvišji instanci, da danes večina strojne opreme le podpira oba standarda!

Sony vs. Toshiba, runda 3

Pri uvajanju novega formata, ki naj bi predvsem omogočil še višjo ločljivost od formata DVD, sta si stara tekmeca spet skočila v lase. Leta 2002, natančneje februarja, so podjetja Sony, Philips, LG, Matsushita, Pioneer, Sharp, Hitachi, Samsung in Thomson objavila, da nameravajo uvesti nov visokoločljivostni format, imenovan blu-ray. Optični disk nasled­nje generacije je sicer na las podoben formatu DVD, toda namesto rdečega po njem šari modrovijolični žarek.

Pri Toshibi niso mogli ostati dolžni in spet so skupaj z NEC-om avgusta istega leta predstavili konkurenčen format AOD (Advanced Optical Disc), tega pa je DVD Forum, ki mu – o, kakšno naključje! – predseduje prav Toshiba, takoj razglasil za pravega naslednika formata DVD, kasneje pa ga preimenoval v format HD-DVD. Vojna se je lahko uradno nadaljevala.

Američani so prvo visokoločljivostno žgečkljivo vsebino tako uzrli na formatu HD DVD, saj so pri Sonyju lahkomiselno izjavili, da zgolj zato, da bi ustregli pornografski industriji, pač še ne bodo začeli proizvajati pornografskih blu-rayev. Wicked Pictures je Camp Cuddly Pines: Powertool Massacre, pretresljivo štorijo o dveh dečvah, ki s koreto nagazita brezdomca, nakar začnejo po dolgem in počez v dvoinpolurnem vrtiljaku seksati kot nori, tako pač izdal na ploščku HD DVD, ki je bil še edini na voljo.

»Vedno ko so podjetja predstavljala trgu nove formate, se je zdelo, da jim pri tem lahko pomagajo fantje iz industrije filmov za odrasle,« pravi Steven Hirsch, ustanovitelj podjetja Vivid Entertainment Group, ki letno zasluži prek 100 milijonov dolarjev, in ugotavlja: »Visoka ločljivost je ne glede na format prihodnost.«

Pri Vividu vizionarsko že nekaj let snemajo s kamerami HD, da bi si zagotovili zadostno bero visokoločljivostnih erotičnih filmov. Seveda jih večino na trgu ponujajo v standardni ločljivosti, zalogo pa nameravajo obnoviti s kakovostnejšimi, ko bodo tovrstni predvajalniki in televizorji postali bolj priljubljeni in se ustalili v domovih kupcev. Snemanje v ločljivosti HD pa ima tako prednosti kot pomanjkljivosti. Ker visoka ločljivost na sceni, še posebej pa pri 'igralcih', poudari nepravilnosti, se nekaterim gledalcem dogajanje na ekranu morda vendarle ne bo zdelo več tako zelo seksi. Govorimo o odvečnem celulitu na nogah in zadnjicah, brazgotinah od različnih lepotnih operacij, pa tudi o zgubani koži na prsih, vratu in obrazih nekaterih starlet, ki imajo v poslu že precejšnjo kilometrino.

S podobnimi težavami se soočajo tudi v Hollywoodu, le da so v pornografskih filmih izrazitejše, saj gre ne nazadnje za zvrst, ki od bližnjih posnetkov živi. Stormy Daniels, igralka, scenaristka in režiserka, tako denimo poudarja, da je ena od največjih težav koža, razdražena zaradi britja, še prav posebej na mednožju. »Nisem stoodstotno prepričana, zakaj bi si kdo želel gledati pornografske filme v visoki ločljivosti,« se tako sprašuje.

Zagovorniki tehnologije po drugi strani trobijo, da se po zaslugi velike snemalne kakovosti gledalci počutijo bliže dogajanju kot kdaj prej. Režiser 'filmov za odrasle' Robby D. (Sexual Freak) pravi: »Visoka ločljivost vas postavi naravnost v sobo, v središče dogajanja. In zdaj lahko gledalci vidite stvari, ki jih pred tem s prostim očesom niste mogli. Tudi nekaj celulita ni nujno slaba stvar. Kar nekako seksi je.« Seveda pa tudi tu še vedno obstaja čudoviti svet postprodukcije, digitalnega odstranjevanja vidnih napak, glajenje kože in podobno. Po drugi strani pa pornoigralce (ti uporabljajo vedno več ličil) in igralke vse to sili, da še bolj skrbijo za svoje telo ali pa tvegajo, da zaradi 'nepopolnega' telesa izgubijo posel. »Dekletom pravim, da morajo več telovaditi, prenehati žreti ogljikove hidrate …«

Ena izmed največjih zvezd pornografske industrije, gospodična Jesse Lane, zvezda Manhunters in Just Like That, je ravno zaradi visoke ločljivosti spet skočila pod nož. Njeni že tako obdelani joškici sta se na ekranu kar naenkrat zdeli čudno izbuljeni, preveč vidne so bile tudi brazgotine, zato je potarnala: »Zaradi tehnologije HD si nujno moram preurediti prsi. S strijami, ki sem jih dobila med nosečnostjo, se lahko spopadem s pršilom za porjavitev, s tem pa se nikakor ne morem.«

Menjava zmagovalne strani

Ravno ko smo že mislili, da je le varno kupiti predvajalnik HD-DVD, se je japonska porno industrija odločila, da bo podprla format blu-ray. Zgodba je zanimiva, saj, kot rečeno, pri Sonyju ne želijo imeti prav velikoopravka s produkcijo pornografskih filmov. Toda znano je tudi, da je Kijotaka Kona, administrativni direktor podjetja Asisst Corp, ki replicira DVD-je za potrebe pornografske industrije na Japonskem, med drugim razkril, da zaradi različnih omejitev in pogodb njegovo podjetje ni smelo tiskati diskov blu-ray, so pa zato našli premeteno rešitev in težavo elegantno zaobšli. Medije blu-ray jim tako tiskajo na Tajvanu, nakar jih podjetje uvozi na Japonsko in brez težav distribuira.

V ta namen naj bi jim celo Sony, ki v javnosti pornografiji nasprotuje, priskrbel naprave za tisk. Način, kako zaobiti to 'nepripravljenost' njihove podpore pornoindustriji so našli tudi Američani. Med prvimi naslovi, ki so se pojavili na blu-rayu, so bili Babysitters, Island Fever 4, Pirates (pornič vseh porničev po mnenju kupa narokometnih strokovnjakov) in Debbie Does Dallas ... Again (vrnitev klasike v visoki ločljivosti). Mimogrede: japonska pornografska industrija ni kar tako, saj je leta 2006 v blagajne njihovih proizvajalcev kanilo za slabih 20 milijard dolarjev, ameriških pa 'le' za dobrih 13. Obe pa ne dosežeta zaslužka kitajske in korejske; v zajeten letni izkupiček globalne pornografske industrije prva prispeva 27,5 in druga slabih 26 milijard dolarjev. Skupaj poševnooki zaslužijo kar 70 milijard dolarjev!

Upoštevati velja še eno, z vsem skupaj na prvi pogled ne ravno najbolj povezano stvar. 11. novembra 2006 je na svetovne trge (sprva na japonskega in ameriškega, šele kasneje na evropskega) prišla igralna konzola playstation 3. Izdeluje jo kajpak Sony in zategadelj so povsem logično v paket s konzolo, katere predhodnik je že imel vgrajen predvajalnik medijev DVD, vgradili še predvajalnik blu-ray. Na začetku je konzola startala počasi, kakor da bi bila zaradi dolgotrajnega razvoja in velike konkurence Microsoftovega xboxa 360 in Nintendovega wiija že takoj ob zvoku startne pištole upehana. Prodajne številke še zdaleč niso dosegle pričakovanj in zdelo se je, da konzola ne bo upravičila statusa tehnološko najbolj dovršene na trgu, da je Sony spet naredil kapitalno napako in da se, skratka, zgodovina ponavlja.

Leta 2007 pa se je trend obrnil in prodaja konzol je šla navzgor, medtem ko prodaja dodatnih predvajalnih enot HD-DVD, ki jih je kupcem konzol xbox 360 ponujal Microsoft, nikoli ni ravno blestela. Z najavo in prihodom nekaterih res težkokategornih naslovov iger (npr. GTA IV) za playstation 3 pa je postalo jasno, da je le-ta kljub slabemu startu postal prodajna uspešnica. In veste kaj, na njem je seveda mogoče gledati diske blu-ray, ki jih je, mimogrede, podjetje TDK že zdavnaj testiralo v štirislojni različici, ki zmore shraniti nase 100 gigabajtov podatkov. Dvoje v enem, jin in jang, Samson in David, skupaj nepremagljiva kombinacija.

Novoletna razprodaja

Ker je bilo do konca marca po vsem svetu prodanih že 12,81 milijona enot playstationa 3, gre tudi za trenutno najbolje prodajan predvajalnik blu-ray. Kako ne bi bil, saj so prvotni predvajalniki dosegali oderuško ceno 1000 dolarjev, medtem ko je PS3 stal 'le' 600 zelencev! Kdaj bo pornografska industrija zamenjala stran, je bilo tako le še vprašanje časa (veliki filmski studii so podporo formatu blu-ray izrazili lani poleti) in po 18. februarju 2008 o tem ni bilo nobenega dvoma več. Generalni direktor Toshibe Atsutoshi Nishida je na tiskovni konferenci šokiral (ali pa tudi ne) svetovno javnost z izjavo, da podjetje ne bo več »ne razvijalo ne proizvajalo bralnih in snemalnih naprav HD-DVD«.

Hej, to je bilo pravzaprav logično, saj trenutni format blu-ray ponuja veliko večjo kapaciteto (različni koti kamer, dodatna vsebina, zakulisje, različni soundtracki, pomislite, kaj vse poleg visokoločljivostnih pobritih kosmulj je mogoče stisniti gor!) od formata HD-DVD, ki je le nadgradnja formata DVD. Tega ni pred porazom rešilo več niti namerno zniževanje cen podjetij, ki so proizvajala njemu namenjene predvajalnike. Cene so padle tudi do 150 dolarjev za enoto, a zaman.

Alternativni tok zgodovine

Kako zelo pomembna je bila pornografska industrija za zmago formata blu-ray nad HD-DVD? Ključna vsekakor ne. Saj nismo več leta 1980! Dandanes pač obstaja toliko načinov, da ljudje pridejo do erotičnih vsebin, da je nakup zadnjega dela serije Cockless ali kakšnega japonskega mimohoda najnovejših mednožnih igral v trgovini s tovrstno robo res zastarela poteza (je pa res, da so filmski studii prvo žogo prepustili prav porno industriji). Že pred samim objavljanjem naslovov na DVD-jih so obstajali kabelski programi z vsebino za odrasle, resda plačljivi, pa vseeno.

Za en plošček brazilsko depiliranih babnic, ki jih naskakuje horda pohotnih igralcev ragbija, boste v štacuni (ja, tudi pri najboljšem sosedu jih imajo na zgornji polici) odšteli nekje 10 do 20 evrov, kar pa že orenk pokrije stroške na primer internetne televizije, kjer skupaj s klasično naročnino v paketu s 120 drugimi nepotrebnimi programi fašeš vsaj pet takšnih s precej raznoliko, predvsem pa zelo trdo vsebino. Predvajano ves ljubi dan.

Potem je tu svetovni splet, kjer večji igralci v pornografski industriji že zdaj ponujajo dolpoteg večine svojih naslovov v digitalni obliki. Plačaš dva stara jurja na mesec in vlečeš do onemoglosti, dokler ves terabajtni disk ni poln porničev, za količino katerih bi v starih dobrih VHS-časih morali odšteti kar nekaj mesečnih plač. Upoštevajte kul dejstvo, da obstaja na spletu prek 420 milijonov pornografskih spletnih strani (od tega premočno vodijo ZDA s prek 240 milijoni), da dnevna doza pornografske elektronske pošte presega 2,5 milijarde sporočil (8 % vseh e-sporočil) in da zaslužek že zdaj merijo nekje pri petih milijardah dolarjev na leto.

Če vztrajate pri ogledovanju na domačem teveju, pa si jih le posnemite na plošček, ga zadegajte notri, se udobno zleknite na kavč, potegnite hlače dol in … uživajte v dobi fizičnih medijev, dokler še lahko. Kmalu bodo polne police ploščkov le še del preteklosti, Japonci pa si bodo morali izmisliti nov način, kako bodo v kozji rog spet ugnali sami sebe.

Tomaž Kotnik

fotomontaža: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri