Popotniškim rajem v slovo

  • 08.03.2017

Minili so časi, ko se je v teh krajih živelo počasi in kamor je bilo zelo lepo iti. Zdaj jih pestijo vojna, terorizem, uporniške skupine ali pa absolutistični vladni nadzor. Ekskluzivno vam predstavljamo osem nekoč zelo zaželenih dežel po popotniškem izboru Aleša Bravničarja, kamor skoraj zagotovo še lep čas ne boste odšli na dopust.

(Foto: Aleš Bravničar)

Pakistan

Dežela, ki je polovico svoje kratke zgodovine (neodvisnost je dosegla leta 1947) doživljala zgolj vojaške prevrate, je pravi biser etničnih skupinic, ki živijo v krhkem sožitju na ogromnem teritoriju, ki mu pravijo Pakistan. Štirideset odstotkov južnega dela države, ki na zahodu meji na Afganistan, na zahodu pa na prav tako problematično pokrajino Sind, se imenuje Balučistan. To je, podobno kot naš Balkan, pravi sod smodnika s svojo osvobodilno vojsko (BLA) in nenapisanimi zakoni, divja provinca, polna plemen z najrazličnejšimi temačnimi interesi, pa tudi glavna arterija prekupčevanja s poceni iranskim bencinom, orožjem, drogo in ljudmi. Ko tukaj poči (in vedno se zaplete le okoli treh stvari – denarja, žensk in zemlje), poči glasno. V plemenskih provincah Pakistana, ki v svojih nedrih bojda kalijo največje teroriste tega sveta, je namreč car tisti, ki ima večjo pištolo od svojega soseda. Vedno več terorističnih napadov, bombardiranj in oboroženih ropov je dovolj velik razlog, da je stara hipijevska kopenska pot iz Evrope v Indijo v danem trenutku močno ovirana in odsvetovana.

Sirija

Kaj napisati o Siriji, česar ne morete prebrati iz dnevnega časopisja? Še ne tako davno čudovita dežela, kjer so kot svetovna posebnost v izbranih vasicah maše potekale celo v aramejščini, bojda Jezusovem rodnem jeziku, kjer je Lawrence Arabski izjavil, da je bil Krak des Chevaliers najveličastnejši in najbolj občudovanja vreden križarski grad na svetu,
in kjer so ozke ulice Alepa pod citadelo skrivale pravi zaklad kultur in blaga, je danes v popolnem razsulu. Česar niso uničili potresi, križarji, Mongoli ... je odnesla sedanja krvava vojna, ki traja že pet let in ki je po mnenju nekaterih začetek zloglasne tretje svetovne vojne. Torej gre v resnici za spopad interesov velikih sil, ki jim je očit­no malo mar za mirno sobivanje ljudi.

Mali

Po tragediji v hotelu Radisson in uničenju mističnega Timbuktuja je celoten sever Malija – kar več kot polovica ozemlja te čudovite afriške države – območje, za katero so številna ministrstva za zunanje zadeve po svetu razglasila rdeči alarm za popotnike. Timbuktu, Kigal, Gao, Mopti in Segou so območja, ki se jim morate na široko ogniti, če vas pot slučajno zanese tja dol pod Mavretanijo. Sever Malija so namreč leta 2012 zavzeli islamistični borci, povezani z Al Kaido in kljub vladni čistki, ki je s pomočjo francoskih sil sledila na začetku leta 2013, ostaja območje nad Moptijem sila nevarno. Bombardiranja in oboroženi napadi se povsod vrstijo še danes in deželo z nekoč četrt milijona obiskovalcev na leto danes obišče le še nekaj tisoč radovednih turistov, ki se zadržujejo v njenih varnejših predelih.

Turkmenistan

Država, ki jo je njen prvi avtoritarni predsednik Saparmurat Nijazov, 'oče vseh Turkmencev' Turkmenbaši, glamurozno oklical za 'novi Kuvajt', se bohoti z zloščeno marmorno prestolnico Aškabad in umetno speljano reko, ki teče skozi to do potankosti zmanikirano puščavsko mesto, večina prebivalstva pa živi pod mejo revščine na sila nerodovitni zemlji, ki je bila nekoč v celoti odvisna od agrarnega sistema Sovjetske zveze. Turkmenistan, po svobodi govora in človekovih pravicah od­rinjen na rep lestvice nekam med Severno Korejo in Eritrejo, se na vse pretege trudi, da bi bil videti večji od življenja samega, a mu to ne uspeva ravno najbolje. Njegov trenutni nasled­nik Gurbanguly Berdymukhamedov, po poklicu zobozdravnik, zvesto nadaljuje kult osebnosti Turkmenbašija, celo do te
mere, da je dal zamenjati njegove kipe in izbrano ikonografijo s svojimi. Na televiziji se pojavlja sam in telovadi v prazni telovad­nici. Ali pa kolesari na dirki in si ga nihče ne upa pre­hiteti. Po vzoru svojega predhodnika, ki ga je nasledil leta 2006, si je nadel celo vzdevek Arkadag, 'prijatelj in zaščitnik'. V Aškabadu so kamere na vsakem koraku, policija na vsakem vogalu in čez pretežno prazne ulice pod megalomanskimi novimi bloki se težko premikate brez stalnega nadzora. Tudi izvleči fotoaparat je pravi podvig. Internet je sicer na voljo vsakemu, a je strogo nadzorovan, poleg tega pa pri­ključek stane nekaj tisoč evrov, za deskanje po svetovnem spletu v redkih kibernetskih kavarnah pa morate kot tujec predložiti potni list.

Kavka

Medtem ko se je armenski in azerbajdžanski Kavkaz po krvavi vojni v Gorskem Karabahu umiril, so ostali črni spomini. Madad, ki se ukvarja s prevozom redkih turistov in vodke, čokolade, moke ter pšenice iz Qube v Xinaliq, najbolj odročno vasico Azerbajdžana,
se spominja dogajanja v vojni, v kateri se je bojeval proti Armencem v Gorskem Karabahu. »To so živali. Videl sem, kako so mučili ženske in jim rezali trebuhe pri živem telesu. Potem so natikali otroke na kole.« V Azerbajdžanu skoraj ni družine, ki ne bi tako ali drugače čutila posledic vojne, ki je trajala do leta 1994. Toda nevarni deli Kavkaza so danes od Gruzije odcepljena provinca Abhazija, ki so jo pod svoje okrilje vzeli Rusi, ter severne regije Gruzije, ki ležijo blizu Čečenije. V Svanetiji po 20 ali 25 družin sestavlja klane, ki nenehno obračunavajo med seboj in kruto odgovarjajo na najmanjše provokacije. Seveda se koljejo tudi znotraj klanov, med sosedi, celo v družinskem krogu. 'Oko za oko, zob za zob' je v gorah Svanetije še vedno obvezen del vsakdana. Vsake toliko se tam gori znajde nekaj Čečenov, ki jim je kalašnikov enako pomembna dobrina kot doma hladilnik. Tudi v soteski Pankisi, do koder prihaja kar nekaj poveljnikov  ISIS, je savdski islamski fundamentalizem zelo priljubljen. Gruzijska vlada le s težavo v svojo družbo integrira deset tisoč potomcev Čečenov, ki prebivajo na tem delikatnem kavkaškem sodu smodnika, ki tli vse od 16. stoletja, ko se je začelo rusko osvajanje Kavkaza  s kozaškimi pohodi in s tem tudi trpljenje kavkaških ljudstev.

Afganistan

Stlačen na eno najbolj strateških pozicij svilne ceste je gorati in plemenski Afganistan v svoji nesrečni sodobni zgodovini kar naprej padal pod kremplje kolonizatorjev. Po padcu kralja na začetku sedemdesetih let 20. stoletja, ko je bil Afga­nistan pravi hipijevski paradiž in odlična postojanka na prekras­ni kopenski poti v Katmandu, je leta 1979 v deželo vdrla Sovjetska zveza in se spopadla z mudžahidi. Po desetih letih se je Rusija umaknila in zapustila na stotine tisočev mrtvih in državo v razsulu. Čez pet let so se na oblast začeli vzpenjati barbarski Talibani in državo pahnili v srednji vek. Oktobra 2001 so napadle še ZDA in začele svojo vojno proti terorju. Po nedavnem, hm, umiku ZDA deželo pestijo kronična nestabilnost, stalni konflikti znotraj plemen (lokalne frakcije imajo svoje mini vojske), trgovanje z drogami in terorizem. Vlada ima zunaj Kabula zelo malo moči, Afganistan je ena najbolj revnih držav na svetu. Plemenski poglavarji, ki jih je pri bojevanju proti Talibanom podpirala mašinerija ZDA, nadaljujejo vladavino terorja na svojih ozemljih, predvsem pa lastnoročno nadzorujejo nadvse donosno trgovino z opijem, ki je osnovna surovina za heroin in ki tudi s prihodom ZDA oziroma NATA v to deželo ni upadla, ampak se je dejansko še bolj razcvetela. V Afganistanu kljub vsem prepovedim gojenja maka pridelajo 90 odstotkov svetovnega opija. Potovanje med Paštune in v nedrje neverjetne naravne lepote ene najbolj nerazvitih držav na svetu je sicer vrhunec sleherne poti po svilni cesti, a zelo verjetno je, da bo ta pot vaša zadnja.

Alzirija in Niger

Enajst let državljanske vojne, zgodovina samomorilskih napadov in teroristična bombardiranja so na največji (po razpadu Sudana na dva dela) afriški državi Alžiriji pustili neizbrisen pečat. Danes je problematična celotna južna Alžirija (in večji del nigrske puščave) ob meji z Malijem in Mavretanijo ter njen celoten vzhodni del ob meji z Libijo in Tunizijo. To je hkrati tudi njen najbolj čudovit del, saj so prenekateri popot­niki odrinili na dolgo pot čez Saharo do nigrskega Tenereja, da bi videli L'Arbre du Ténéré, najbolj samotno drevo na svetu, ki ga danes žal ni več. Prav tukaj, v alžirski in nigrski puščavi, se ni dobro izgubiti, saj lahko traja več dni, da prikukaš na plano kje bogu za hrbtom ali, še huje, na napačni meji. Poleg vsega tod potekajo glavne puščavske tihotapske poti skozi nikogaršnje ozemlje, do zob oboroženih fantov s polno naloženimi kartoni marlbora in wild turkeyja pa pri stampedu sto na uro ne zanimajo tvoje koordinatne zablode in skrbi. Vsaka tovrstna napaka je lahko usodna.

Jemen

V Jemnu si se med ulicami in tisočletnimi stavbami iz blata sredi starega dela Sane lahko kadarkoli sprehajal ob štirih zjutraj, pa ni bilo nikakršnih težav. Z izjemo nekaj delov dežele je bilo potovanje po Jemnu varno. To je bila ena najlepših izkušenj, ki si jo lahko doživel kjerkoli v Arabiji. Toda trgovanje z orožjem in lakomnost po kapitalu je prevladala – Savdska Arabija si požrešno želi dostopa do Indijskega oceana, ZDA pa nočejo iz svojih krempljev izpustiti prilož­nosti za nadzor Adenskega zaliva, ki je ena najpomem­bnejših poti za prevoz tovora in seveda nafte na svetu.  V Jemnu so tako ustvarili umetne napetosti med šiiti (Hutiji) in suniti (za katere se bojuje tudi frakcija Al Kaide), za reševanje sporov se tukaj uporablja izključno le še orožje. Vojna se zaostruje in širi, država pa se vse bolj pogreza v popoln kaos. Humanitarne pomoči je potrebnih kar 80 odstotkov državljanov nekoč čudovite Arabie Felix, se pravi 'Srečne Arabije', po čemer je nekoč davno slovel vzhod­ni, danes puščavski del Jemna. Zločine iz­vajata, sodeč po medijskih poročilih, obe strani, tako uporniki kot vladne sile, največ žrtev pa je med civilnim prebivalstvom, saj Savdska Arabija z letali bombardira pogrebe, tržnice, prireditve in javne površine. Od začetka vojne marca 2015 konfliktu ni in ni videti konca.

TEKST & FOTO Aleš Bravničar

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri