V starodavnih Pompejih je delovalo vsaj 40 antičnih kuplerajev

  • 22.07.2015

Predmeti in freske, ki so jih odkrili med izkopavanjem starodavnih Pompejev, so razkrili, da je v tem mestu z deset tisoč prebivalci delovalo vsaj 40 antičnih kuplerajev.

12 fotografij v galeriji

Ob koncu velikega srpana, natančneje 24. avgusta, leta 79, o čemer pričajo številni igrani, za znanja željne pa tudi dokumentarni filmi, je Pompeje odnesel vrag. Vrag se je, kot vemo, imenoval Vezuv.

Vulkan je mesto ob izbruhu prekril s slojem pepela, debelim tudi do deset metrov, in njegove brezumne prebivalce zasul še z lepo grmado žarečega kamenja. Po ocenah strokovnjakov je žrelo Vezuva med 19-urnim gnevom izbruhalo skupno 4,3 kubičnega kilometra svoje notranjosti.

Večina meščanov in meščank antičnih Pompejev, ki je pred katastrofo štel okoli deset tisoč duš (po nekaterih ocenah pa celo dvakrat toliko), je pri tem smrt storila zaradi strupenih plinov. Nič kaj bolje se ni godilo tudi prebivalcem sosednega Herkulaneuma, ki jih zaradi ugodnih vetrov morilski plini sicer niso pokončali, so jim pa zato veliki valovi onemogočili pobeg čez morje in so na goreči konec pod pepelom in lavo morali pač počakati kar tam.

Izkopavanje antičnih Pompejev, ki so pod debelimi sloji vulkanskega pepela ostali večinoma nedotaknjeni, se je začelo leta 1748, a še do danes ni v celoti končano. Vsake toliko znanstveniki občestvo fascinirajo s kakšnim novim odkritjem, med katerimi kot donosna turistična zanimivost zagotovo prednjači Lupanar, edini ohranjeni starorimski bordel.

Erotične freske in drugi nedvoumni pornografski detajli na zidovih bordela, pa tudi mnogih drugih hiš v mestu, so zainteresirano strokovno in laično javnost prisilili, da se je zamislila nad spolno moralo starodavnega Rima. A ko so bile objavljene prve ocene, po katerih naj bi v Pompejih obratovalo več kot 40 antičnih kuplerajev, so se mnogi začeli spraševati, ali ni to mesto razvrata preprosto doletela božja kazen, kakor sta bili zaradi pokvarjenosti z žveplenim dežjem kaznovani biblijski mesti Sodoma in Gomora?

No, zgražanje je pri mnogih le navidez­no, saj se pri misli na mesto, v katerem je na vsakih 240 prebivalcev en bordel (oziroma, v idealnem, polovičnem merilu, ena javna hiša na 120 moških), usta kar sama raztegnejo v nasmeh. Zlasti če bi sliko, ki nam jo o Pompejih ustvarja domišljija, prenesli v današnji čas, v okvire naših navad, sanj in želja.

O veličini tega razvrata pričajo v pločnike in fasade vklesani falusi, grafiti na zidovih bordelov, falusoidne svetilke in drugi splošno uporabni predmeti, ki jih pravzaprav tudi danes, v spremenjeni obliki, lahko vidimo v vsaki seks štacuni, le da se je z njimi v dobi rimljanske dekadence očitno javno mahalo naokoli. Kaj ni bil to pravzaprav, se bo kdo vprašal, pravi raj na Zemlji, ki so nam ga očitno odrekli bogovi, kot človeku pač odrečejo vsako rajsko ugodje že od pamtiveka?

Freske

Z drugimi besedami in v spremljavi ­etnografskega slogana 'kako so fukali naši stari?' bi veljalo postaviti še eno vprašanje: kaj nam Pompeji pomenijo danes? So predmet poželenja, divjih sanj ali težke ­ravnodušnosti do preteklega? Če bi sodili po medijih, potem starodavni rimski seks center – Via Vico Storto, do konca ulice pa levo pa desno pa prvo križišče na desni strani – pritegne največ pozornosti. Še posebno, ker gre po mnenju arheologov za edini načrtno zgrajeni pompejski bordel. Deset celic s kamnitimi ležišči, ki jih najdemo v dveh etažah Lupanara, ne spominja na pretirano udobje.

A na tisto, o čemer razmiš­ljate, vas bodo takoj opomnile freske. Tukaj se je prašilo, bi rekli na prvi pogled, a prašilo se je tudi na toliko drugih krajih in vogalih v tem neobičajnem mestu, za katerega se zdi, da drugega poklica kot prostitucije sploh ni poznalo. Lascivni pogledi vedno voljnih dam pozivajo na uži­vanje, medtem ko prikazani položaji mestoma zasenčijo Kamasutro. Z lahkoto bi opazovalec lahko doživel pravo antično erekcijo, ki jih je na prikazih Prijapovih ­prijateljev prav tako v izobilju, se bodo pa malce opreznejši obiskovalci zagotovo začeli spraševati, ali ni bil v ozadju le kakšen poceni oglaševalski trik.

Po rekonstrukciji Lupanara, v katerega je bilo zmetanih ponosnih 400 tisoč evrov, so se poznavalci rimskih navad posvetili še rekonstrukciji bordelskega vsakdana. Obstajajo književni zapisi, kot je fiktivno poročilo rimskega satirika Juvenala, ki po besedah poučenih precej realistično opisuje nočno tlako 'cesarske kurbe' Mesaline (meretrix Augustana).

Mogoče je prebrati, kako se soproga cesarja Klavdija pod okriljem noči tiho plazi po soparnem bordelu, kjer ima kot delovno mesto rezervirano mračno, zadušljivo sobo. Pod lažnim imenom Liscia se ure in ure posveča svojemu skrivnemu poklicu, vse dokler reka njenih obiskovalcev ne presahne, ona pa se »grda, s počrnelim obrazom od sajastih svetilk in z zločestim vonjem javne hiše na svoji koži« vrača v cesarske prostore. Juvenalov opis neuglednih cunj, v katerih je cesarica za denar »goltala otepače mnogih«, meče mračno luč še na pompejski Lupanar.

Tu ni sledu o moderni sliki romantičnega bordela na koncu kakšne temačne uličice, ni sledu o samozavestni prostitutki, ki s svojim telesom prigara solidno vsoto denarcev. O denarcih namreč govorijo ceniki, ohranjeni v pompejskem kupleraju. Plačalo se je, o tem ni nobenega dvoma, bodisi naravnost prijateljicam noči bodisi so gostje kovance metali v neko vrsto blagajne v atriju hiše, kjer je običajno sedel gospodar ali menedžer bordela. In plačalo se je v glavnem slabo. Bordel je bil pač rezerviran za ljudi nižjega stanu, tudi za sužnje, ki bi občasno od svojih gospodarjev prejeli kak­šno žepnino.

Freske

Po tistem, ko bi se z vrat ali zastora umaknila tablica z napisom 'occupata', bi uporabnik čarov najstarejše obrti plačal po pravilu dva bakrena asa, za kar bi se sicer moglo kupiti dve štruci kruha ali pol litra malo boljšega vina. Cena se je višala glede na videz prostitutke ali posebne želje gosta, zato so nekatere damice za svoje usluge računale tudi po štiri ali osem asov. Znana Attice naj bi po pričevanju grafitov zaslužila tudi do 16 asov za posteljni užitek, srečna Fortunata tudi do 23. Na 16 od 28 ohranjenih cenikov pa je vseeno navedena cena le dveh asov.

Premožnejši patriciji so se včasih tudi sami predajali užitkom nepomembnih malih ljudi, no, na trdih ležiščih rimskih bordelov kljub temu sami niso bili prav redni gosti. Namesto tega je ugledna gospoda raje poklicala prostitutke na zasebno zabavo znotraj štirih sten, kjer je odvisno od osebnih želja znala pasti tudi kakšna originalna rimska orgija.

No, tudi te niso ravno v popolnosti odgovarjale razuzdanim grupnjakom, o katerih tako radi danes sanjarimo. Poleg tega ni ravno vsaka hiša v starodavnih Pompejih bila leglo razvrata in pohote le zato, ker so bile poslikane z razgaljenimi ženskami, moškimi, včasih pa tudi živalmi v mitoloških kombinacijah od Lede in laboda do Pana in koze. Radostno kopulacijo na zid­nih slikarijah bi lahko primerjali tudi s tem, da bi si danes na kakšni hišni zabavi, ko ­atmosfera doseže določeno mero erotičnosti, vsi navzoči pred vsesplošnim hopacupanjem ogledali pornič.

Pornografičnost celotnega razumevanja aktualnega duha časa, s čimer se bodo strinjali tudi arheologi, je spremenilo naše poglede do te mere, da je bilo v odkopanih Pompejih takoj prepoznanih več deset bordelov ali vsaj krčem, v katerih je bilo poleg jedače in pijače mogoče kupiti tudi nekaj ljubezni. Loci inhonesti (hiše brez časti) se omenjajo tudi v spisih rimskega pravnika Domicija Ulpiana, ki lapidarno sklene, da so »mnogi pod pretvezo gostinskega poklica zaposlovali ženske, ki so se nato prostituirale«.

Znanost tako poudari dejstvo, da so bile v patricijskih vilah starodavnega Rima z motivi, s katerimi bi naša domišljija poslikala stene antičnega kupleraja, pravzaprav okrašene dnevne sobe in sprejemnice. Erotika je, kot radi pozabljamo, takrat označevala čisto in nepotvorjeno življenjsko radost. Bizarno? Perverzno? Zakaj?

Freske

No, vrnimo se k rimski orgiji, ki bi jo sicer rade volje marsikdo uprizoril doma, ker zakaj bi bili naši razposajeni predniki, ki so nam čisto mimogrede navrgli še rimsko pravo in latinico, Seneko in Plutarha, Ovida in Apuleja, kopališča, ceste in vodovode, boljši od vas? Če bi želeli zase in za svojo družbo uprizoriti uspešno rimsko orgijo, boste potrebovali še kaj več kot zgolj gole služabnice, ki jih je na svojem dvoru na primer zahteval cesar Tiberij. Najprej morate paziti, da število gostov ni večje od pravljičnih devetih.

Tako se bodo lahko usedli po trije na vsak kavč. Cesar Elagabal je znal na zabavo povabiti osmerico plešastih, osmerico enookih ali pač osmerico gobavih. Če pa bo med vašimi povabljenci cesar Kaligula, bodite pozorni na to, da ne bo v bordelu vaše soproge, saj je tiček žene svojih prijateljev med obroki redno vozil na svež zrak, po končanem aktu pa z njihovimi užaloščenimi možički razpravljal o te­lesnih dražeh in umetnosti ljubljenja njihovih potrošenih družic.

Ko se bodo vaši gosti udobno namestili, jih zaprosite, naj sezujejo čevlje, saj jim bodo vaši sužnji umili stopala (v pompejskih bordelih, kot je znano z rekonstrukcij, se to na srečo ni počelo, a tam se tudi ni tako slastno obedovalo). Eno najbolj priljubljenih predjedi – večerja je bila praviloma sestav­ljena iz devetih hodov, kakor bi dejali današ­nji snobi – so bili polhi v medu z makovimi semeni, sledil pa jim je tako imenovani Minervin ščit.

Izmislili so si ga posebej za izbirčni okus cesarja Vitelija, med sestavinami pa so ščukina jetra, fazanovi in nojevi možgani, jeziki flamingov in kačja vranica. Nadvse priljubljene so bile tudi svinje bradavičarke, polnjene s figami, pravi sladokusci pa se nikoli niso mogli upreti tako imenovanemu trojanskemu prascu, polnjenemu z živimi prepelicami, ki so se na vrhuncu razvrata razletele naokoli po sobanah kot Homerjevi Grki iz trojanskega konja.

Po jedi, bruhanju v za to posebej predvideni vomitorij, in vnovičnem polnjenju želodca s hrano je sledilo pitje, ki bi ga vaši sužnji morali najaviti s polaganjem vencev na glave gostov. V družbi izbranih vin in jasno v njihovih neomejenih količinah izkušeni orgijaš Plutarh priporoča čebljanje o neobveznih temah, ne pa nepomembnih. Na primer: zakaj se v sladki vodi perilo bolje opere kot v slani?

Freske

Če vam gosti od vsega doživetega še niso zaspali, je napočil čas, da jih razveselite s subtilnim programom erotičnih plesalk iz Kadiza. Kaj pa je s seksom med večerjo, vprašate? Na žalost prav nič. V večini primerov so si obiskovalci rimskih orgij naklonili kakšen poljubček ali erotični verz, pravi gostitelj pa je imel vseeno pripravljene ljubke sužnje obeh spolov, ki se jih je lahko ščipalo in otipavalo. To pa je tudi bilo to. Če želite za vsako ceno oponašati Kaligulo, boste napotke za to morali poiskati v zakladnici lastne domišljije.

In še nečesa ne smete nikoli pozabiti, če vam je kaj do načelnosti: kadar si v Rimu, se vedi kot Rimljan. Ali ste mogoče opazili, da so rimski umetniki na freskah, kipih, re­liefih in mozaikih – o čemer nazorno pričajo Pompeji, polni trdih erotičnih motivov – prikazovali moške z osupljivo kratkim ljubezenskim orodjem?

Pa ne brez razloga: v rimskem dojemanju sveta in njegovega delovanja je bil moški potomec lahko spočet le, če orodje ni bilo predolgo. Če je bilo, se je seme med potjo ohladilo. Tako so se namreč rojevale hčere. Zato se ne hvalite preveč z dolžino svojega otepača, če si želite orgijo doživeti kot pravi Rimljan. Tisti, ki se ne morete zadržati, tvegate, da se bo stvar skazila še pred bruhanjem in desertom.

Bogve, kakšni so bili takrat ti famozni Pompeji? Bedni, dolgočasni in naporni. Pravzaprav ni pomembno, zadnjo besedo je tako ali tako imel Vezuv. Če zdaj menite, da vam razvrat starega Rima ne bi več sedel, se spomnite Bertolda Brechta, ki je vzrok za propad Sodome in Gomore videl v tem, da so se tam »samo fukali, ne pa doživljali orgazmov«, ali pač Andyja Warhola in njegove neizpodbitne resnice o tem, da je seks »najboljši, kadar se ne prakticira«.

V Pompejih se je še kako prakticiralo in zdi se, da se je tudi doživljalo orgazme, ker grafiti, ki so jih zadovoljni gostje krancljali po zidovih Lupanara, o tem niti ne puščajo dvomov.

Med 120 ohranjenimi, na katerih zadovoljni kupci ljubezni ne skoparijo s pohvalami na račun nizkih cen in visoke stop­nje obvladanja prostitutk, lahko najdete tudi tistega od nekega Skordopordonika, ki se je tam »odlično pojebal«, ali pač od neznanega avtorja, ki je v tesnih kamnitih celicah »pofukal veliko deklet«. No, če boste ta običaj prakticirali po naslednjem obisku lokalnega bordela, vedite, da vas bo policija oglobila zaradi nedostojnega kracanja po zidovih.

Mimogrede, pompejski grafiti odkrivajo še eno pomembno stvar: večina tamkajšnjih prijateljic noči je na svojih nočnih pohodih uporabljala zelo sugestivne psevdonime. Poimenovale so se kar Optata (zaželena), Spes ali Helpis (upanja polna), Fortunata, Felicia ali Faustila (srečna), pa tudi Viktorija ali po grško Nika (zmagovalka). Seveda je med njimi bilo tudi takšnih, ki so jih oboževalci hvalili po posameznih telesnih ali poklicnih značilnostih. Nadevali so jim imena, kot so fellatrix (strokovnjakinja za oralnega), extaliosa (tista z razkošno zadnjico), pamhira (ki poželjivo pije) ali callidrome (tista z lepo hojo).

In zdaj, ko ste zavoljo razuzdanosti ponovili malo latinščine, se zavedajte, da so se stari Rimljani s prepoznavanjem javnih hiš mučili precej manj kot današnji arheologi med izkopavanjem, saj so se te vidno oglaševale. Če pred njimi že niso sedele prostitutke v glavnem grškega ali orientalskega izvora, so v kupleraje vodile table v obliki ogromnih penisov z napisom hic habitat felicitas (tukaj je doma sreča). Tega ni bilo mogoče napak tolmačiti.

Freske

Arheologi vendarle opominjajo, da v zidove vklesani starorimski kurci niso nujno kazali pot do najbližjega kupleraja, saj je simbol falusa v antičnem svetu slovel tudi kot prinašalec sreče, kar pa nas spet vrne pred hišo sreče, ki jih je bilo, kot se govori, v Pompejih na desetine. »Legenda o tem, da so bili Pompeji leglo razvrata, je v isti sapi resnična in neresnična,« opozarja italijanski arheolog Pietro Giovanni Guzzo.

»Tam je bilo veliko priložnosti za predajanje čarom spolnosti, a prostitucija je bila omejena na samo eno mesto. Lupanar je bil edina hiša v mestu, v kateri se je negovala najstarejša obrt.« A znanstvena dognanja s svojim treznim pristopom nimajo veliko možnosti omajati pornografske domišljije modernega moškega, pa če ta še tako meji na neumnost. Več kot tisoč besed o tem pove komentar bralca na besedilo o pompejskih bordelih, ki je bil objavljen na spletni strani nekega nemškega tednika: »Če se bom kadarkoli odpravil v Italijo, si bom to zagotovo ogledal. Upam, da bodo cene enako nizke kot takrat.«

Na koncu bi veljalo razjasniti tudi etimologijo besede Lupanar, saj ta, kot boste videli, meče čudno luč na temeljni mit o nastanku rimskega imperija. Naziv za javne hiše izvira iz latinske besede lupa, ki, res je, pomeni volkulja. In kot lupe so radi grobo zmerjali prostitutke. S tem dejstvom pred očmi se je težko izogniti novi interpretaciji legende o Romulu in Remu, ki ju je nahranila prav volkulja.

Takrat, preden sta zgradila večno mesto na obalah Tibere. Mogoče to, kar sta ta dva sesljala, sploh ni bilo volčje mleko, dojka volkulje. V današnjem svetu, kjer gre po, blago rečeno, bedastih intelektualnih načelih skozi prav vse, se nad takšnim tolmačenjem legende ne bi smeli zgražati. Nastanku najponosnejših mest na svetu so tako ali tako botrovale kurbe. Pokopavali so jih pa vulkani. V vmesnem času pa se je tudi znalo spolno občevati.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri