Poklic: izzivalec gravitacije

  • 08.11.2007

B.A.S.E jumping sodi med stvari, ki jim ljudje običajno naklonijo najvišje ocene. Bodisi za popolno norost bodisi za skrajni pogum. In Felix Baumgartner je nedvomno odličnjak.

(Foto: ?)

8 fotografij v galeriji

Verjetno je težko reči, kateri med bejserji je najboljši na svetu, saj bi morali kot absolutno merilo bržkone vzeti njihovo (mirno) starost. Če jo seveda dočakajo. A Avstrijec Felix Baumgartner je v športu, ki temelji na izzivanju zakona težnosti, eno najbolj znanih imen – če ne v svetu, pa prav gotovo vsaj v Evropi.

Baumgartner, ki je po svojem »osnovnem poklicu« sicer kaskader, ima v svoji desetletni bejserski karieri opravljenih približno 120 skokov, kar je precej manj od 300 do 1200, s kolikor se lahko pohvalijo najbolj izkušeni. Vendar pa so bili njegovi skoki logistično skoraj vselej zelo zahtevni, nekateri med njimi silno drzni, predvsem pa na očeh javnosti, saj zna še kako spretno poskrbeti za promocijo svojih dosežkov.

»Sem človek, ki išče vedno nove izzive,« pojasnjuje svojo motivacijo Baumgartner, ko sedimo z njim v Red Bullovem Hangarju 7 na salzburškem letališču.

»To me veseli, osrečuje. S padalom sem začel skakati leta 1986 kot 17-letni srednješolec, a potem, ko sem imel za seboj deset let skakanja in s tem povezanih dejavnosti v zraku, sem hotel poskusiti še kaj novega, stopiti korak dlje. B.A.S.E jumping je bil natančno to. Bil je logično nadaljevanje tistega, kar sem že dolgo počel.«

Felix Baumgartner ima bejsersko oznako B.A.S.E. 502, kar pomeni, da je to »licenco« dobil kot 502. človek na svetu.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč Američan Carl Boenish, ki velja za očeta sodobnega B.A.S.E jumpinga, ustanovil zvezo American B.A.S.E. Association, ki si je prizadevala postati zveza vseh bejserjev sveta. Za številko B.A.S.E. lahko skakalec zaprosi šele potem, ko odskoči z vseh štirih odskočišč, torej s stavbe, antene, mostu in naravnega izhodišča.

Danes te »licence« podeljuje Rick Harison (B.A.S.E. 38), ki pa dosežkov bejserjev ne preverja. Veliko skakalcev za to številko tudi nikoli ne zaprosi. Baumagartner je svojo dobil leta 1998, dve leti po tem, ko se je začel ukvarjati z B.A.S.E. jumpingom, in leto po tem, ko je v Zahodni Virginiji v ZDA postal svetovni prvak.

Mnogi od nekaj tisoč bejserjev, kolikor naj bi jih po nekaterih ocenah bilo na svetu, niso več aktivni. Prenehajo zaradi družine, nekatere pretrese smrt prijateljev in znancev ... Za samozavestnega Baumgartnerja smrti dveh njegovih bejserskih prijateljev nista pomenili dvoma, ali naj se s tem športom ukvarja še naprej. »Seveda si pretresen nad dejstvom, da ljudi, s katerimi si si bil blizu, kar naenkrat ni več. A nesreče so v našem športu žal posledica napačnih odločitev, premajhnega samozaupanja, napak, ki si jih ne smeš privoščiti, ker te sicer stanejo življenja.

Že da prideš na odskočišče visoko v gorah, zahteva precej truda. Ker je skakanje z odskočnih mest, ki jih je napravil človek, na primer z mostov in stavb, skoraj povsod prepovedano ali pa je le zelo težko dobiti dovoljenje za skok, je priti na tako odskočno mesto še veliko teže.

Ko si končno na vrhu, pa lahko ugotoviš, da veter ni ravno idealen … In če se kljub temu odločiš za skok, saj si vložil toliko truda, časa in energije že za to, da si sploh prišel na odskočno mesto, se lahko stvari slabo končajo. Padalo se ti obrne ali se ne odpre tako, kot bi se moralo, in je po tebi …«

Koliko iznajdljivosti zahtevajo nekateri skoki, pove denimo zgodba o njegovem skoku z enega od Petronasovih nebotičnikov dvojčkov. Leta 1999 je kot prvi človek skočil z ene od teh dveh stavb, ki sta bili s 451 metri tedaj najvišji na svetu. Da bi dobil uraden žegen za skok z železobetonskega monstruma, simbola malezijskega Kuala Lumpurja, ni bilo mogoče pričakovati. Ubirati je moral precej zapletene in zvite poti.

Najprej je danes 37-letni Salzburžan odpotoval v Malezijo z načrtom, kako ukaniti varnostno službo, ki nepovabljenim onemogoča vstop v stav­bo. Dva meseca priprav je rodilo uspeh. 15. aprila 1999 je v zgradbo vstopil mlad poslovnež s ponarejenim imenom na priponki in s kovčkom v nenavadno mišičastih rokah. A kovček nesojenega biznismena ni vseboval prenosnega računalnika in kupa papirjev; v njem sta bila natančno zloženo padalo in kamera.

V 88. nadstropju je lažni poslovnež po poldrugi uri iskanja našel odprto okno, ki ga sicer uporabljajo čistilci zunanjih površin stavbe. Zlezel je na žerjav, ki ga potrebujejo pri svojem delu, in kmalu potem je s hitrostjo približno 170 kilometrov na uro poletel (okej, padel) proti tlom človek (na sliki zgoraj)…

Po srečnem pristanku nedaleč od stolpnice je Felix, po naše Srečko, spakiral svojo opremo in se izgubil med začudeno množico … »Leto 1999 je bilo tudi sicer zelo razburljivo,« pravi hladno izzivalec gravitacije. »Takrat se je veliko dogajalo …«

Ja, 7. decembra 1999 je z desne roke znamenitega Kristusovega kipa (Cristo Redentor), ki od leta 1931 zaljša Corcovado, dobrih 700 metrov visok hrib nad brazilskim Rio de Janeirom, v globino skočil človek, ki je imel poldrugo sekundo časa, da je odprl padalo.

Od odskočišča vsega 25 centimetrov široke desne roke Kristusa Odrešenika pa do trdih tal znaša razdalja za tako početje strašljivo skromnih 29 metrov. »Ne verjamem, da lahko človek, ki ne dela samomora, skoči s še nižjega odskočišča,« pravi Baumgartner o tem skoku. »Obstaja sicer skakanje s padalom, pri katerem posebna naprava, raketa, izstreli padalo v zrak, tako da je mogoče skočiti skorajda s tal … a to je čisto druga zgodba.«

Tudi v tem primeru je šlo za zanimivo potegavščino, s katero so se začele zaključevati nekajmesečne priprave na skok, in sicer v noči s 6. na 7. december 1999. Spet so bili tu varnostniki, ki v Braziliji, kjer z vsem krščansko obarvanim še posebej ni šale, pomenijo resno grožnjo tistim, ki bi skušali tako ali drugače onečastiti verske simbole.

Baumgartnerjeva ekipa se je zvečer skrila nedaleč od kipa in se ponoči pritihotapila podenj. S posebnim samostrelom so kot v akcijskem filmu o srednjeveških pustolovščinah čez desno roko kipa izstrelili puščico, na katero je bila pritrjena vrvica, ki jim je pomagala namestiti plezalno vrv. Po njej se je Baumgartner povzpel na kip. Proti tlom je odfrčal z jutranjim svitom …

»To je prav gotovo stvar, ki sodi med največje trenutke mojega življenja. Ne samo zaradi rekordno nizkega in seveda uspešnega skoka, ampak tudi zaradi občutkov. Tudi če ne verjameš v Kristusa, je nekaj posebnega stati ob sončnem vzhodu na kipu nekoga, v katerega verjame toliko ljudi, in se pripravljati, da skočiš proti bližnjim tlom.«

Za Baumgartnerjem je še kar nekaj pustolovščin, denimo ekspedicija na Baffinove otoke, kjer temperature pogosto zdrsnejo globoko pod ledišče. Tja je odpotoval s štirimi bejserskimi kolegi, Američani. »Kje na svetu pa lahko še najdete 1500 metrov visoke previsne stene, ki se dvigajo naravnost iz morja?« pravi o tej hudo dragi odpravi.

Pa skok z višine 1500 metrov iz košare toplozračnega balona, ki je nato izpustil svoj vroči zrak, padel proti tlom in se 300 metrov nad njimi zaustavil, tako da je lahko drzni padalec, ki je nemudoma po odskoku odprl padalo, pristal na njem … Pa skok v 200 metrov globoko, ozko in temačno brezno Mermet na hrvaškem Velebitu … Pa ...

Baumgartnerjeva strast se razprostira tudi na druge zračne vragolije. Med njimi je bržkone najbolj razvpita tista izpred treh let, ko je kot prvi človek v prostem padu »preletel« Rokavski preliv. S 40-člansko ekipo je projekt načrtoval tri leta. Po načrtih Rudigerja Kunza, 75-letnega avstrijskega inženirja letalstva, ki je odigral ključno vlogo tudi pri dizajniranju lovskega bombnika in prestreznika eurofighter in ki izračune in načrte še vedno dela ročno, so mu skonstruirali posebna, tako imenovana delta krila.

Letalo ga je odvrglo nad Dovrom v Angliji, na višini deset tisoč metrov, nakar je začel kot Ikar jadrati s krili iz ogljikovih vlaken, ki se kljub bližini sonca niso začela topiti. S padalom je pristal v 36 kilometrov oddaljenem Calaisu v Franciji.

Dobitnik različnih priznanj in nagrad »za ekstremne dosežke« je zadnja leta razpet med ZDA in Avstrijo. V Los Angelesu, kjer prijateljuje z rojakom, kalifornijskim guvernerjem Arnoldom Schwarzeneggerjem, ima dekle, tam pa se za potrebe Hollywooda tudi ukvarja s kaskaderskimi projekti. V Salzburgu pa ima svoj sedež Red Bull, njegov sponzor.

Večinski lastnik Red Bulla, Avstrijec Dietrich Mateschitz, je namreč tudi sam velik ljubitelj letal in vsakovrstnih zračnih avantur, Baumagartner pa je nanj s svojimi dosežki očitno napravil izjemen vtis. In bržkone tudi s svojo energijo, ki mu omogoča uspešno samopromocijo, ta pa drzne in finančno zahtevne podvige.

O svojih načrtih ne želi govoriti. Omeni le skok v jamo Majlis al Jinn v Omnu, ki ga načrtuje v kratkem. O stvareh, o katerih je treba molčati, saj bi mu sicer preprečili načrte, pa molči kot grob. Ko bo Felix Baumgartner spet skočil, bo javnost za to prav gotovo izvedela ...

Bejsanje, kaj je to?

B.A.S.E. jumping je skakanje s padalom, vendar pa ne skakanje iz letala, z »varnih višin«; gre za skakanje z različnih trdnih odskočišč, ki jim skakalci te vrste, bejserji, pravijo exit, izhod. B.A.S.E. je namreč angleška okrajšava za različne odskočne točke – stavbe, antene, konstrukcije mostov, naravna odskočišča, na primer skalne previse ali čeri … (B – Buildings, A – Antennas, S – Span, E – Earth). A ta odskočišča so za ljudi, ki se ukvarjajo z enim najbolj tveganih športov pod soncem, pogosto nedosegljiva. Ali pa vsaj skrajno težko dosegljiva.

Skoraj povsod po svetu namreč bejserje takšne in drugačne oblasti preganjajo; za šport, pri katerem se nemalokrat kdo razmaže na trdih tleh ali pa ga neugoden veter raztrešči ob skalni steni, tako da ga sicer že odprto padalo mrtvega dostavi pod odskočišče, ni kakšnega posebnega posluha. Še najbolj tolerantni so do njih v Švici in Nemčiji, ponekod pa se sploh ne zmenijo zanje, da le s svojim početjem ne ogrožajo drugih.

Včasih lahko za odskočišča, na primer visoke stavbe, pridobijo dovoljenje lastnika, dostikrat pa se skrivoma tihotapijo na strehe visokih zgradb in vrhove tovarniških dimnikov, grizejo kolena v visoke gore … Ko se končno – pogosto po dolgotrajnih pripravah – znajdejo na odskočišču, sledi preverjanje vetra, tega najhujšega nasprotnika bejserjev, priprava na skok, pravzaprav na met v globino, ki zeva pod nogami, odštevanje 3, 2, 1 in kratek pozdrav »si-ja«, se vidimo, in odskok v prazno ...

Wingsuit B.A.S.E. jumping je različica B.A.S.E jumpinga, pri kateri nosijo skakalci posebno obleko (wingsuit), ki omogoča boljše letenje. Med rokavi in telesom ter med hlačnicama imajo prišito posebno tkanino. Po odskoku iztegnejo roke in razširijo noge, tako da so precej podobni eksotičnim vevericam poletušam, ko te skačejo oziroma jadrajo z drevesa na drevo. Običajno skačejo z visokih skalnih klifov. Seveda uporabljajo tudi padalo.

Pionir B.A.S.E. jumpinga v Sloveniji je še vedno aktivni Škofjeločan Stane Kranjc. Sledil mu je Svit Kraigher, ki je opravil prvi tak skok na naših tleh. Leta 2000 je skočil s Sfinge, najstrmejšega dela Triglavske stene. Kranjc, 54-letni Škofjeločan, je sicer vrhunski konstruktor in proizvajalec padal, ki svoje izdelke prodaja tudi v ZDA.

Njegovo podjetje Atair po naročilu konstruira in izdeluje padala tudi za Felixa Baumgartnerja. »Ameriška B.A.S.E. filozofija se močno razlikuje od evropske – je tipično ameriška z veliko pompa in je kot taka kriva za negativen odnos javnosti do tega športa. Iz bejserjev delajo junake in ekstremiste. V današnjem pomehkuženem svetu je vse, kar je nad povprečjem, ekstremno, a ekstremno je v resnici lahko le tisto, kar je skoraj neponovljivo.

To je nevarna in zelo zahtevna dejavnost, ki zahteva veliko znanja, izkušenj in priprav. Evropski B.A.S.E. lahko primerjamo z alpinizmom. Konec lanskega leta smo bejserji kot posamezniki postali člani francoske alpinistične zveze. To pomeni zavarovanja, popuste na žičnicah, planinskih kočah in, kar je najpomembnejše: priznani smo kot športniki.«

Danes je med slovenskimi bejserji, ki so na domačih tleh »poskakali že vse, kar se poskakati da«, tudi že eno dekle, Ksenija Sitar - Jerman. Ksenija, ki pravkar pričakuje prvega otroka, ima za seboj 53 skokov, večinoma s skalnih odskočišč v hribih. Njena prva »zračna« ljubezen pa je športno padalstvo, in sicer disciplina »wingsuit«, s katero se namerava ukvarjati tudi po porodu, »BASE pa bo zaenkrat postavljen na stranski tir. Verjetno bom napravila le kakšen bolj »varen« skok z znanih, višjih objektov,« pravi Ksenija.

Kratka zgodovina

Po nekaterih podatkih datirajo prvi poskusi skakanja s padalom že v 12. stoletje. Stvar je burila domišljijo tudi vsestranskemu Leonardu da Vinciju, posamezni evidentirani primeri skakanja s padalom z nepremičnih objektov pa sodijo v začetek 20. stoletja. Že leta 1912 je Američan Frederick Law skočil s Kipa svobode v New Yorku. Čez leto dni je Štefan Banič, izumitelj slovaškega rodu, skočil s svojim padalom z 41. nadstropja, da bi s tem prepričal ameriški patentni urad in vojsko ZDA.

Leta 1965 je Avstrijec Erich Felbermayer skočil z okroglim padalom z Male Zine v italijanskih Dolomitih, čez leto dni pa je nedaleč stran, z Rotwanda, skočil še njegov rojak Wolf Weitzenbock. Istega leta sta Američana Michael Pelkey, računovodja, in Brian Schubert, voznik tovornjaka, skočila prek El Capitana, slovite stene v narodnem parku Yosemite v Kaliforniji. Leta 1976 je Rick Sylvester skočil z gore Asgard v Kanadi, kar je bila uvodna sekvenca v film o Jamesu Bondu, Vohun, ki me je ljubil.

Za očeta sodobnega, športnega B.A.S.E. jumpinga pa velja Američan Carl Boenish, ki je leta 1978 posnel uspešen skok s padalom z El Capitana. Navdihnila sta ga prav skoka Pelkeyja in Schuberta. Tudi ime oziroma okrajšavo za ta šport si je izmislil on. Boenish se je smrtno ponesrečil leta 1984, star 43 let, ko je poskušal vnovič skočiti prek 1100 metrov visoke stene Trollveggen na zahodni obali Norveške, ki velja za najvišjo vertikalno steno v Evropi.

TEKST: Marjan Žiberna

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri