Podoba tisočletnih sanj

  • 12.06.2008

Pred desetimi leti smo zamenjali državo, odkrili demokracijo in se obrnili na zahod. V Bruslju smo našli nov, lepši in bogatejši Beograd. Postali smo vzhodnoevropska zgodba o uspehu in si razdelili osamosvojitveno dediščino. Medtem ko na Balkanu padajo še zadnje granate, praznujemo desetletje miru, samostojnosti in izgubljenih priložnosti.

(Foto: Damjan Kocijančič, Borut Krajnc)

9 fotografij v galeriji

Debeljak: Sindrom »tople grede«

Deset sveč, ki jih bomo letos upihnili na torti rojstnega dneva slovenske države, predstavlja povsem primerno metaforo. Sveče v skladu s starodavno tradicijo namreč prižigamo v imenu spomina, v imenu spominske pripovedi. Prav taka pripoved šele izreže zgodovinske dogodke iz nereflektiranega življenjskega toka in jih sestavi v smiselni niz, ki ga je sploh mogoče tolmačiti in si ga zapomniti.

Mislim, da nam pogled čez rame, v polpreteklo zgodovino ob koncu dvajsetega stoletja, ponuja vsaj dve poglavitni opori spomina. V drgetajočih plamenčkih komemorativnih sveč namreč zmore pozorno oko zaznati tako srečo in hvaležnost ob osamosvojitvi kakor tudi presunjeno bolečino ob izgubi. Kaj imam v mislih? V mislih imam nujni spomin na potrebo po učvrstitvi zavesti o izredno visoki stopnji družbenega soglasja.

Tega smo prebivalci slovenske republike znali oblikovati zato, ker je bil odhod iz nekdanje skupne federacije tlakovan tako z uporom proti izkoriščevalskim apetitom nacionalkomunizma v Beogradu kakor tudi z zaupanjem v moč slovenskega kulturnega, družbenega, gospodarskega in političnega kapitala.

Se pravi, da je šlo za odpor do prisilnega jopiča zastarelih načinov totalitarne vladavine, hkrati pa za upanje v boljšo prihodnost, pa naj se ta fraza sliši še tako ceneno v sodobnem času, ko vsa znamenja kažejo, da živimo v »nenehnem zdaj«, brez kritičnega spomina in brez navdihujoče vizije, brez zasidranosti v pretekle dosežke in brez sposobnosti za pogled naprej.

Boljše prihodnosti pa zanesljivo ni mogoče preprosto sploščiti na eno samo razsežnost, kakor to počnejo samozvani apostoli kapitalističnega evangelija, ki nam glasno zatrjujejo, da je edina oblika svobode pač svoboda v trošenju in nakupovanju.

Boljša prihodnost prav gotovo ni le stvar kultiviranja lastnih užitkov in skrbi zase, saj lahko vse prehitro metastazira v odvratni preddemokratični egoizem, za katerega je vseeno, kaj se dogaja na sosedovem dvorišču. Da bi se zmogli kolektivno odlepiti od egoističnega zrenja v lastni popek, moramo pripraviti svoje domišljijske in kritične sposobnosti k temu, da bi nas ponesle onstran predvidljive »tople grede« osredotočenosti nase. V taki »topli gredi« je sicer nemara res varno, zato pa v njej tudi neznosno smrdi.

Tako »toplo gredo« neguje zaripli nacionalizem »čistega« slovenstva, ki noče in ne more opaziti, da v migetajočih plamenih komemorativnih sveč in obredov spomina, s katerim priklicujemo veličastno enkratnost odločitve za samostojno državo, odsevajo tudi uničujoči zublji balkanskega požara, ki je poleti 1991 začel pustošiti po manj srečnih pokrajinah nekdanje skupne federacije.

Njenega imena danes najbrž niti izgovoriti ne moremo, ne da bi se nam dvigovali lasje spričo groze ob opustošenih mestih in vaseh, pobitih ljudeh, uničenih kulturnih spomenikih in reki pregnancev, ki je pljusknila tudi v našo malo in mlado »oazo stabilnosti«.

Ob osamosvojitvi smo bili deležni vrtoglave milosti naključij, ki jo mirno lahko imenujemo kar »sreča«; kajpada so odločilno pomagale tudi mednarodne okoliščine s padcem berlinskega zidu, združitvijo obeh Nemčij in razkrojem sovjetskega imperija. Prav zato moramo biti po mojem mnenju še bolj pozorni na naše neposredno okolje.

Pri tem, kako bomo nadaljevali dediščino osamosvojitve in iskanja širokega soglasja o tem, kaj je skupno dobro za kar največje število slovenskih državljanov in prebivalcev te naše republike, nas mora torej voditi dvojna zavest.

Prvič, gre za zavest, da s svojimi življenji sodelujemo v kolektivni zgodbi, ki nas kot posameznike v bistvu presega; da namreč sodelujemo v zgodbi kontinuitete slovenskega duha, ki iz roda v rod išče pot tja, kjer »ne vrag, le sosed bo mejak«, kot poje France Prešeren.

Drugič, gre za prepričanje, da tista država, ki se v imenu ekonomske učinkovitosti odpove svoji samostojnosti, ni vredna državljanske zaveze, kakor bi lahko parafrazirali Thomasa Jeffersona. Zato bo praznik slovenske države le neobvezno znamenje na koledarju, če ne bo hkrati tudi praznik slovenskih državljanov in prebivalcev Slovenije. S te perspektive je slovenska osamosvojitev v resnici izreden dogodek: zavrnila je namreč nacionalizem kot dobrino samo na sebi in nacionalna čustva zasidrala v republikansko tradicijo svobode, katere vrhovni smoter je iskanje skupnega dobrega in univerzalne sreče.

Tisti trenutek, ko pozabimo na ta smoter, že zdrsnemo v danes sicer radodarno propagirano, vendar brezupno okrnjeno množico sicer svobodnih, a impotentnih, ravnodušnih in samovšečnih posameznikov. Osebna svoboda namreč ne zadošča za republikansko iskanje skupnega dobrega, ampak je le njegov prvi pogoj.

Dr. Letica: desetletje obračuna s stoletjem

Le naivneži verjamejo, da bo skorajšnja priključitev k Evopski uniji rešila vse gospodarske, nacionalne, kulturne, eksistencialne in identifikacijske probleme malega evropskega naroda, ki mu je padec komunizma omogočil, da se končno reši panslovanskih zablod in »osvobodi« balkanskega hlapčevstva in nasledstva. Priključitev k Evropski uniji bo od državljanov Slovenije resda terjala odrekanje dobršnemu delu klasične nacionalne suverenosti, vendar jim bo prinesla precej koristi, privilegijev in svobod, ki s privzemanjem evropske identitete ne pogojujejo zanikanja lastne nacionalne identitete.

Vendar slikovita slovenska nacionalna zgodovina dovoljuje pravico do zdravega skepticizma: slovenski narod je nedavno tega pustil za seboj zares burno in tudi malce depresivno stoletje, v katerem so celo tisti, ki so vse življenje prebili v isti vasi ali mestu, živeli v dveh cesarstvih in v petih državah, pokopali tri diktatorje in dve civilizaciji.

V dvajsetem stoletju so bili Slovenci vpleteni v dve propadli evropski ideologiji (fašistično in komunistično), tri vojne (dve svetovni in desetdnevno vojno proti JLA), dve bankrotirani državotvorni ideji (avstro-ogrsko in jugoslovansko), četrt stoletja so živeli pod velikosrbsko diktaturo in krono, pol stoletja v komunizmu in deset let v stanju, katerega smisel še ni povsem določen, in se zato imenuje postkomunizem in tranzicija.

S tako razburljivo preteklostjo in posledicami, ki iz nje izhajajo, se lahko pohvali le malo evropskih narodov. Zato je nekaj povsem običajnega, da je slika o osebni in nacionalni identiteti šele v nastajanju.

Dvajseto stoletje je potemtakem za Slovence nekako doba pokvarjene zgodovine, doba izrabljenih ideologij in bankrotiranih državnih, političnih in gospodarskih sistemov, doba kultnih tujih voditeljev: od avstrijskega Cesarja, jugoslovanskega Kralja do hrvaškega YUGO Maršala.

Kot vse kaže, slovensko oblast šele čaka resnično soočenje in pomiritev z viharno zgodovino – predkomunistično, komunistično in postkomunistično – ter resno in ustvarjalno razmišljanje o – prihodnosti. Slovenski intelektualci, politiki in ljudstvo se bodo morali ponovno srečevati z zgodovinami jugoslovanstva, belogardizma, domobranstva, partizanstva, boljševizma, titoizma (samoupravnega socializma) in celo – kučanizma!

Toda slovenska kulturna in nacionalna identiteta je policentrična in evropsko multidimenzionalna, saj pripada skorajda vsem evropskim tradicijam: bizantinski, balkanski, zahodnoevropski, mediteranski, jadranski, jugoslovanski, vzhodnoevropski, srednjeevropski. Politično zanikanje prve, druge, tretje, pete ali osme tradicije ne rešuje problema »pomiritve z zgodovino«.

Včasih se zdi, da se po desetih letih prikritega, onostranskega življenja kot nekakšna reka ponikalnica – ne da bi se tega povsem zavedali - na površju znova prikazuje duh sivega socializma: v mislih in dejanjih politikov ter v nostalgičnih spominih milijonov ljudi, ki so razočarani nad dometom postkomunizma. V deželah, kjer prvo desetletje »postkomunizma« ni bilo tako uspešno kot v Sloveniji, se ta »izumrli« svet danes vrača iz podzemlja zgodovine kot nekakšen zapoznel, nostalgičen, pa tudi militanten, maščevalen odmev.

Vrnitev egalitarne zavesti, sovražnosti do podjetništva in bogastva, individualizma in intelektualizma, prezira do dosežkov – ki smo mu včasih priče tudi mi, Hrvati – ni posledica zakoreninjene nenaklonjenosti postkomunističnih narodov do načel, na katerih sloni sodobni svet, temveč je posledica prevaranih upanj in zamujenih priložnosti: bahaštva novih samodržcev na oblasti in njihovih prepričanj, da so brezmadežni in nenadomestljivi; da so gospodarji zgodovine in da jim je Bog dodelil nalogo, da uresničujejo tisočletne narodove sanje.

Kakorkoli, Slovenija je postala postkomunistična »success story«. Tako kažejo povsem objektivni kazalci kot tudi ocene številnih »voajerjev« belega sveta (opazovalcev in analitikov: znanstvenikov, ekspertov in tvorcev OECD-ja, Svetovne banke, Evropske komisije itd.)

Po tako imenovanem Indeksu človeškega razvoja, kjer se upošteva pričakovana dosežena starost, pismenost odraslih, bruto domači proizvod, stopnja vpisa učencev v osnovne in srednje šole itd., je Slovenija na 37. mestu v svetu, med državami v tranziciji pa je najuspešnejša: dve mesti za njo je Češka, medtem ko je Hrvaška, zgolj zaradi primerjave, šele na 76. mestu.

Dosežena starost prebivalcev, njihova pismenost, izobrazba ali bruto domači proizvod per capita je okoli 11.000 dolarjev na prebivalca (na Hrvaškem okoli 4.200 dolarjev), kar seveda ni zgolj rezultat naprezanja političnih voditeljev, strank in naroda v zadnjih desetih letih, temveč je »posledica« celotne kulturne, gospodarske in razvojne dediščine – govoriti o nekakšnem slovenskem postkomunističnem razvojnem čudežu« bi bilo nekorektno.

Slovenski privatizacijski model je, na primer, v veliki meri zagotovil doseganje temeljnih družbenih ciljev: elementarno pravičnost (enakost možnosti), hitro privatizacijo (do konca leta 2000 je del zasebnega in mešanega lastništva dosegel 95 odstotkov), postopno gospodarsko prestrukturiranje, splošno gospodarsko rast in izvozno širitev.

V tem istem času je hrvaški model »tajkunizacije« (ki ga je vodila izjava dr. Franja Tuđmana, da »mora hrvaškemu gospodarstvu vladati 200 hrvaških družin«) doživel popoln polom, saj je RH spremenil v cesarstvo korupcije in organiziranega kriminala.

Tistim, ki obožujejo statististiko, se zdi, da je popotnica, s katero Slovenci vstopajo v drugo tranzicijsko in postkomunistično desetletje, precej impresivna. Vsi trendi kažejo, da bi moralo biti 21. stoletje za Slovenijo – daleč najboljše stoletje.

Alkalaj: Skrajnost kot družbena norma

Slovenija se je z osamosvojitvijo zaprla v manjšo družbeno skupnost, ki je prebrodila že toliko skrajnosti, da nas nove sploh ne presenetijo več.

Na primer, skoraj sočasno z desetletnico samostojnosti bomo »obhajali« še bizaren referendumski ritual: za ceno 500 milijonov tolarjev bomo morali volivci odločiti, ali naj zakon dovoli medicinsko osemenjevanje samskih žensk.

V razumnejši družbi, ki mora spoštovati raznolikost prepričanj, ne bi nikomer padlo na pamet, da za kaj takega zbobna skupaj vso volilno srenjo: že zaradi načela vsesplošne enakopravnosti pred zakonom samskim ženskam ni mogoče prepovedati, kar je drugim dostopno – saj bi sicer lahko prav tako »strokovno« utemeljeno razmišljali o prepovedi razmnoževanja podpovprečno inteligentnih, premajhnih ali prevelikih.

Iste politične sile, ki skušajo danes stigmatizirati samske ženske kot drugorazredne državljane, so pred časom predlagale referendum, s katerim bi »čefurjem«, ki imajo poleg slovenskega še državljanstvo katere od drugih jugoslovanskih republik, slovensko državljanstvo kar odvzeli. Ustavno sodišče je referendumski predlog sicer razveljavilo, kar pa ne spremeni dejstva, da so tako rasističen in za sodobno družbo povsem nesprejemljiv predlog legalno udejanjile politične stranke, ki še vedno sedijo v slovenskem parlamentu.

In če je lahko predlog za izgon »čefurjev« demokratično legitimen, nas ne sme presenetiti, da mora država tajno organizirati nočna preseljevanja beguncev, saj se le tako lahko izogne »demokratični« pravici lokalnih ekstremistov, ki grozijo z blokado cest in še hujšim. Ali da v Sloveniji preprosto ni več mogoče zgraditi varnega trajnega odlagališča jedrskih odpadkov, pa čeprav se nihče ni pripravljen odpovedati električni energiji iz JEK.

Povsem nesporno je, da mora vsaka demokratična država dopustiti izražanje še tako skrajnih stališč. Saj mnogih pravic in družbenih prednosti, ki jih danes sprejemamo kot samoumevne, sicer sploh ne bi bilo, če bi večina imela monopolno pravico določati politično korektnost – sam koncept demokratične svobode je še pred nekaj stoletji veljal za skrajnost.

A dejstvo je, da mora vsaka sodobna država izoblikovati mehanizme, ki preprečijo udejanjanje skrajnih stališč mimo volje večine in proti pravicam katerekoli manjšine. V državah z visoko stopnjo raznolikosti je umirjanje skrajnosti samodejno: posamezni ekstremizmi dobijo podporo le v marginalnih skupinah prebivalstva in zato nikoli ne osvojijo zadostne politične podpore, da bi lahko vplivali na delovanje države kot celote.

V majhnih državah je teža marginalnih skupin že sama po sebi večja in če mediji v imenu politične nevtralnosti pridno poročajo o vsakem izpadu skrajnosti, bodo ekstremi že zaradi želje po medijski pozornosti pridobivali nove pristaše.

V desetih letih samostojnosti se je Slovenija izoblikovala v državo, v kateri lahko dobi vsaka skrajnost demokratično legitimnost in parlamentarno pomembne politične botre, ki so jo pripravljeni podpreti le zato, ker upajo v simbolično zmago nad nasprotniki. Ker postaja včerajšnja skrajnost normalna in zato jutrišnja skrajnost razumljiva, se tako slovenska družba ob deklarativnem odpiranju v Evropo vse bolj zapira v lasten sistem za razviti svet vedno težje razumljivih načel.

Upajmo, da bohotenje slovenskih ekstremizmov ni le posledica fizične majhnosti države – da je sedanje aberantno stanje v resnici ozdravljivo. Prvih deset let samostojnosti smo preživeli, kar ni nepomemben dosežek, saj so nam mnogi napovedovali mnogo slabšo usodo. A v naslednjih desetih bomo morali politično odrasti in spoznati, da ni demokratično vse, kar je mogoče izraziti ob formalističnem pojmovanju demokracije.

Nato ne gre na vzhod

Dr. Andrew Janos, profesor politologije, University of California, Berkeley, avtor svežega znanstvenoraziskovalnega dela »Vzhodna Evropa v modernem svetu«.

  • Ali je bilo razpad Jugoslavije in vojne, ki so sledile, sploh mogoče preprečiti? Kakšno vlogo je pri tem odigrala slovenska razglasitev samostojnosti?
Razpada Jugoslavije ne bi mogli zlahka preprečiti, kajti obstoj njene celovitosti je zadnjih deset let zagotavljala predvsem volja zunanjih sil: niti ZDA (in njeni zavezniki) niti Sovjetska zveza nista želeli, da bi Jugoslavija razpadla, saj bi se tako porušilo ravnotežje moči na evropski celini, supersili pa bi se zapletli v nezaželeni spopad. Ko je Slovenija razglasila samostojnost, je pri tem sledila določeni ekonomski in politični logiki. Ekonomske in kulturne vezi so Slovenijo vezale na zahod. Slovenska pot nazaj v Evropo in v svetovno ekonomijo bo lažja zato, ker se je nanjo podala sama, ne da bi na svojih ramenih nosila breme hudo bolehne jugoslovanske ekonomije.

  • Kako ocenjujete položaj in vlogo Slovenije v tem delu Evrope?
Slovenija ima priznano osrednjo vlogo v regiji z najvišjim BDP in najboljšim izvoznim profilom med vsemi nekdanjimi komunističnimi državami. Raven demokratizacije je dokaj visoka. Ravno tako je pomembno, da ste ohranili dobre odnose z vsemi svojimi sosedi.

  • Lahko Slovenija v regionalnem in tudi širšem merilu odigra kakšno pomembnejšo vlogo?
Dejstvo, da gre za državo, ki je nastala po razpadu nekdanje Jugoslavije, gotovo zapleta položaj Slovenije v odnosu do Evropske unije in Nata. Slovenija ima dobre možnosti za vstop v EU, glede Nata pa menim, da nove širitve na vzhod morda še dolgo ne bo. Poleg tega se pojavljajo pomisleki, da bi sprejetje katere izmed nekdanjih jugoslovanskih republik še bolj vpletlo Nato v politično dogajanje na Balkanu.

Slovenija kot zelo majhna država najverjetneje ne bo igrala pomembnejše vloge v globalni ali evropski politiki – morda le kot model in most do Hrvaške ter drugih bivših jugoslovanskih republik. Usoda človeštva je dandanes prepuščena modrosti velikih držav.

TEKST: Aleš Debeljak & Slaven Letica & Mišo Alkalaj

FOTO: Damjan Kocijančič & Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri