Po stopnicah življenja in smrti

  • 30.05.2008

Tega dne sem se po svoji običajni poti pripeljal v službo, navzdol po ulici East River Drive, in našel prosto parkirno mesto na tretjem delu parkirišča pod drugim stolpom Svetovnega trgovinskega centra. Svetloba je bila tega jutra resnično čudovita. Obetal se je čarobno lep dan.

(Foto: Goya)

3 fotografije v galeriji

Ker sem v avtomobilu s seboj vozil tudi fotoaparat, sem naredil posnetek panorame mogočne stolpnice WTC-ja in grške ortodoksne cerkve. Z dvigalom sem se nato odpeljal do svoje pisarne v 71. nadstropju prvega stolpa (severna zgradba). Dela sem imel te dni čez glavo.

Ravno pred dvema tednoma sem namreč začel sestavljati novo pogodbo za Port Authority. Toda kljub obilici dela se nisem že takoj napotil do svoje pisalne mize, kjer običajno preverim elektronsko pošto in odgovorim na pisma, temveč sem se kar naravnost iz dvigala odpravil v vzhodni del našega nadstropja, kjer smo imeli ob 8. uri in 30 minut napovedan sestanek.

Sredi sestanka smo zaslišali »BUumMM«, nekakšen zamolkel, toda glasen udarec. Hip za tem se je celotno nadstropje začelo majati. Tla so plavala naprej in nazaj. Najprej zelo počasi, tako nekako, kakor da bi celotno nadstropje nežno plavalo po zraku. Ne, ni bilo kot močan potres, saj ni nihče padel s svojega sedeža in nobena omara se ni prevrnila, toda stavba se je kljub vsemu zares močno stresla.

Čutiti je bilo tako, kakor da bi se celotna stavba nagnila za vsaj dva metra v eno in nato še v drugo smer. Iz konferenčne sobe sem skozi vrata lahko lepo videl skozi okno. Nebo je bilo sinje modro in po zraku je letelo na stotine papirjev in različnih predmetov. Vse skupaj je spominjalo na novoletno parado. »Kaj se je zgodilo?« smo spraševali drug drugega in v očeh je bilo videti šok, presenečenje in strah.

Nekateri so planili proti požarnim stopnicam, sam pa sem avtomatsko najprej stekel do svoje mize ter pograbil prenosni računalnik in poslovni kovček. Nato sem tudi sam stekel proti požarnim stopnicam. Kaosa in panike začuda še ni bilo. Še vedno namreč nihče ni vedel, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Začela se je evakuacija, ki je sprva potekala izredno mirno. Vsa zahvala gre rednim protipožarnim vajam, ki smo jih imeli vsaj dvakrat na leto in v katerih smo zaposleni v obeh stolpih morali uprizoriti akcijo reševanja iz goreče stavbe.

Gruča ljudi je po stopnicah tekla navzdol in v vsakem nadstropju so se jim pridruževali novi. Tisti v nižjih nadstropjih so seveda sunek čutili bistveno manj, zato so tudi reagirali nekoliko pozneje. Ker je bilo na enem izmed stopnišč izredno veliko dima in vonja po ognju, smo za pobeg iz stavbe uporabili drugo stopnišče.

Zanimivo je, da ni bilo kljub požaru, ki je takrat bojda že krepko divjal v zgornjih nadstropjih, na celotnem stopnišču nikjer slišati požarnega alarma ali videti utripajočih signalnih luči, katerih smo bili vajeni ob požarni vaji. Nič! Toda kljub temu smo vsi vedeli, da je situacija resna in da je nekaj tam zgoraj hudo narobe. Stavba se je resnično močno stresla. No, res je tudi, da se je ob močnem vetru stavba vedno majala, toda tako močno se ni nagnila še nikoli.

Neki moški je po stopnicah tekel s skodelico, polno vode, v njo pa je pomakal papirnate brisače in jih delil ljudem. Zaradi močnega dima, ki se je začel širiti tudi po drugem stopnišču, smo tako vsi dihali skozi mokre brisače, ki so vsaj delno zadrževale dim in prah. Še vedno smo se nadstropje za nadstropjem pomikali navzdol in se spraševali, kaj se je zgodilo.

Gneča na stopnišču je bila vse večja, saj so ljudje proti stopnicam drli že skoraj iz vseh nadstropij. Segel sem po mobilnem telefonu, da bi poklical ženo in ji povedal, kaj se dogaja, toda začuda ni bilo signala. Še vedno smo se pomikali navzdol in občasno smo se iz meni neznanih razlogov ustavili.

Evakuacija je potekala v dveh kolonah, vsake toliko pa smo se umaknili tistim, ki so pritekli iz višjih nadstropij, ali jim pomagali, saj so imeli mnogi hude opekline po celotnem telesu. Na srečo so vsaj luči na stopnišču še vedno gorele. Postajalo je vroče kot v peklu in ljudje so padali na stopnicah, ki so zaradi človeškega potu postajale vse bolj spolzke.

Ko sem že drugič neuspešno poskušal poklicati ženo po mobilnem telefonu, se je oglasil moški ob meni, ki je prejel sporočilo na svoj pozivnik. »Boeing se je zaletel v zgradbo!!!« je glasno oznanjal in ljudje so obstali odprtih ust. Nismo vedeli, ali je informacija točna, toda podatek se je zdel smiseln in logičen.

Med begom so se takoj pojavila prva ugibanja, da je najbrž šlo za neumno napako pilota pri navigaciji. Iz nadstropja, v katerem smo trenutno bili, sta na stopnice stopili dve ženski, ki sta podpirali sodelavca. Le s težavo je še dihal, njegova oblačila pa so bila povsem premočena od potu. Šele pozneje sem dojel, da so vsi trije pritekli iz višjih nadstropij takoj, ko se je prvo letalo zaletelo v zgradbo.

Ob meni je bil moški, ki je povedal, da je bil med udarcem v 81. nadstropju stavbe. Ko me je videl s telefonom v roki, je v šali dejal: »Vsi pravi poslovneži v tej zgradbi bi morali takoj pokupiti vse delnice telefonske družbe, katere signal v trenutni situaciji še deluje …« Čeprav ni bil ravno trenutek za šalo, se mi je njegova izjava zdela duhovita in na mestu.

Nekje okrog 35. nadstropja so vsi, ki so bili nekaj stopnic naprej, začeli opozarjati tiste za njimi, naj se umaknejo ob stene, kajti navzgor prihajajo gasilci v popolni opremi in potrebujejo dovolj prostora za prehod. Že v naslednjih trenutku sem zagledal prve gasilce. Nihče izmed njih ni rekel niti besede. Mimo je najprej prišlo sedem ali osem gasilcev, ki so bili že povsem zaripli v obraz in močno zadihani.

Med njimi je bilo tudi nekaj starejših ljudi, očitno izkušenih gasilcev, ki so bili že povsem na robu svojih moči, saj so fantje nosili s seboj železno orodje, kovinske vodne rezervoarje, vodo, cevi in brizgalne šobe. Nikdar ne bom pozabil tistega junaškega pogleda v njihovih očeh, ko so se z zadnjimi atomi moči vzpenjali navzgor, medtem ko smo se mi kar najhitreje trudili priti navzdol.

Med potjo sem molil, da bi jim uspelo pravočasno priti gor. Pozneje smo vsakih nekaj minut srečevali vedno nove skupine gasilcev, ki so se izmučeni vzpenjali navzgor. Ljudje so jih bodrili s spodbudnimi besedami. Bili so prepoteni in dihali so globoko. Neka gospa jih je vprašala, do katerega nadstropja morajo priti, možak v uniformi pa ji je odgovoril, da gredo povsem do vrha. Zaželela mu je srečo.

Ko smo prišli v nižja nadstropja, nas je tam pričakalo mnogo vode, ki je tekla iz posameznih nadstropij in se zlivala navzdol po stopnicah. Na nekaterih delih je bilo na tleh tudi do 30 centimetrov. Ljudje so gazili po njej in nekateri so se celo sezuli. Ker mi je zelo drselo, sem še sam sezul čevlje in jih nosil v roki, premočene nogavice sem vtaknil kar v žep.

Še vedno smo se pomikali zelo počasi in disciplinirano. Niže ko smo šli, več vode je bilo. Slednjič smo prišli do glavnega izhoda iz WTC-ja, kjer sem običajno zjutraj žigosal svojo vstopno kartico, a so nas policisti usmerili naprej, saj je bil izhod povsem podrt. Vrata so bila polomljena in celotna stena je ležala pred izhodom.

Pomaknili smo se še nadstropje niže, kjer je bil WTC-jev nakupovalni center s številnimi trgovinami. Povsod po tleh je drla voda, večina trgovin je imela razbita stekla. Izložbe in izdelki so ležali kar po tleh. Zaradi stekla na tleh sem obul čevlje, nogavice pa sem kar odvrgel. Policisti so nam svetovali, naj izstopimo skozi zadnji izhod. Slišal sem, kako so pokale stene in po nas so leteli koščki nadstropij, zidov in stropov.

Po 50 minutah drame smo bili zunaj. Res smo bili zunaj stavbe, toda še vedno smo bili znotraj kompleksa WTC, torej naša pot še ni bila povsem končana. Pogled je bil šokanten. Na tleh je bilo veliko papirja in najrazličnejših kovinskih delov, za katere sem sklepal, da so deli letala in stavbe, poleg tega je na tleh ležalo veliko kovčkov, delov oblačil in čevljev, ki so bili najverjetneje last potnikov v letalu.

Ko smo bili zunaj, smo se vsi pognali v divji dir. Proč od stavbe. Spominjam se, da je nekdo kričal, naj bežimo stran od stavbe in ne gledamo v zrak. Kljub temu sem pogledal gor in videl nekoga, ki je skočil skozi okno enega od višjih nadstropij prvega stolpa. Zgrozil sem se. Od tistega trenutka naprej nisem več obrnil glave navzgor.

Iz kompleksa WTC sem se rešil skozi izhod banke HSBC, kjer nas je pričakalo nešteto policistov, ki so nam dajali navodila, naj se umaknemo čez cesto, na ulico Church Street. Tam je stala gruča ljudi in opazovala gorečo stavbo WTC. Čeprav je bilo veliko dima, je bilo tam resnično ogromno gasilcev, policistov in reševalcev, tudi TV vozil, rešilnih in policijskih avtomobilov.

Scena je bila enaka nočni mori in znova sem segel po mobilnem telefonu, da bi poklical ženo. Spet zaman. Signala še vedno ni bilo, zato sem pogledal na svoj pozivnik. Pisalo je: Napaden WTC! V tistem trenutku mi še vedno ni bilo povsem jasno, kaj se je sploh zgodilo, saj nisem niti vedel, da je bil poškodovan tudi drugi stolp WTC-ja. Šele pozneje sem dobil sporočilo: Dve letali sta se zaleteli v WTC, očitno gre za teroristični napad. Ko sem se znova ozrl naokrog, je bilo okrog mene vse polno krvi.

Pritekel sem mimo vrat cerkve. Bila so odprta in vstopil sem. Duhovnik je ravno bral mašo in pridružil sem se molitvi za čim boljšo rešitev kaotične situacije. Hip zatem pa se je zunaj znočilo. V trenutku se je stemnilo. Skozi vitražna okna cerkve, skozi katera je pred tem prodirala pomirjajoča barvna svetloba, je vdrla tema. Okna so se v hipu zatemnila in skozi odprtine je na vseh koncih cerkve začel vdirati gost prah.

Prvi stolp WTC se je sesedel. Tega sicer nisem videl, vsi pa smo to precej močno čutili in slišali. Nekaj predmetov in delov stavbe je zadelo streho cerkve. Pogledal sem skozi vrata, kaj se dogaja, a videl nisem niti za ped daleč. Oblaki prahu so bili tako gosti, da se ni dalo dihati. Vsi navzoči smo se zbrali sredi cerkve in naredili načrt evakuacije. Preiskali smo cerkev ter našli nekaj vode in brisač, ki smo jih zmočili, tako da je bilo prek njih mogoče vsaj za silo dihati. V cerkvi je bil zrak (glede na zunanje razmere) relativno dober.

V tistem trenutku je pozvonil moj mobilni telefon. Klicala me je mama iz Nizozemske, kjer so seveda že vedeli za dogajanje v New Yorku. Povedal sem ji, da sem živ, in jo prosil, naj pokliče še mojo družino in jim sporoči da sem v redu. Hip zatem sem v cerkvi zagledal telefon, ki je, če mi verjamete ali ne, deloval. Poklical sem ženo v pisarno na drugem koncu mesta in ji sporočil, da sem se rešil iz stavbe.

Ko sem odložil telefon, se je zunaj ob grozovitem bobnenju znova znočilo. Podrla se je še druga stolpnica. Spet so po strehi cerkve deževali deli stavbe in med navzočimi se je razvila debata, ali je varneje ostati v cerkvi ali pa bi bilo bolje uiti ven in zbežati čim dlje proč od tega groznega kraja. Odločil sem se ostati v cerkvi in po približno 40 minutah je bil zrak spet dovolj čist, da smo odšli ven.

Zunaj je bil pravi kaos. Reševalna vozila in gasilci so se prebijali po ulici, ki je bila posejana s steklom, v zraku je bilo še vedno ogromno prahu in vidljivost le meter ali dva pred nosom. Mimo mene je pritekel možak s telefonom na ušesu in slišal sem ga reči, da se ni mogel rešiti nihče, ki je bil više od 60. nadstropja. Med tekom sem mu omenil, da to ne drži, saj sem sam prišel iz 71. nadstropja, nekateri celo iz višjih.

»Hvala, gospod, hvala!« je vpil za menoj, a tekla sva vsak v svojo smer. Med potjo sem se večkrat ustavil na krajih, od koder bi se v normalnih razmerah lepo videla oba stolpa WTC, ponos vsega New Yorka in celotne Amerike.

Čeprav zaradi prahu nisem videl ničesar, se je svetloba sončnega dne prebijala skozi prah in dajala z grozo slutiti, da za prahom ni ničesar več. Kjer bi morali stati mogočni stolpnici, je sijalo sonce.

Vstopil sem v hišo, kjer je stanovala moja sestra. Pri njej me je že čakala tudi žena. S solzami v očeh mi je padla v objem. Spreletel me je čuden občutek. Začutil sem, da je človek lahko nepopisno srečen, čeprav mu hoče srce počiti od žalosti.

Yin Liang je eden srečnežev, ki se mu je usodnega 11. septembra uspelo rešiti iz stolpnice Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. Mnogim drugim to ni uspelo.

Obračun z 11. septembrom

Vsaj nekaj je nesporno: 11. september 2001 je eden najpomembnejših mejnikov v novejši zgodovini. Ni se zrušil en zid, tokrat sta padla dva stolpa. In razmajala svet.

Bila so štiri letala. Tri so dosegla tarčo. Na muhi so bili oba stolpa Svetovne trgovinske organizacije in Pentagon. Četrto letalo je strmoglavilo nad Pensilvanijo. Mediji so po hitrem postopku postregli s številom potnikov v letalih in nato ne ravno najbolj eksaktno izračunali, da naj bi število žrtev skupaj z mrtvimi v Pentagonu in obeh stolpnicah WTC doseglo med nekaj tisoč in nekaj deset tisoč ljudi. Newyorški župan Rudy Giuliani je pripravil 30 tisoč vreč za trupla.

No, ocene so se naposled ustalile v intervalu med pet in šest tisoč. Pol leta brskanja po ruševinah kasneje vemo, da je v napadih skupno umrlo okrog tri tisoč ljudi. Med žrtve 11. septembra pa lahko prištejemo tudi mrtve v ameriških povračilnih napadih na Afganistan. Tudi tam so številke visoke. Gibljejo se okrog 4000 žrtev. Civilistov.

In še to: da bi se izognil problemom zaradi ponarejenega potnega lista, je neki gospod iz Hongkonga ponaredil svojo smrt v sesutju WTC, vendar je njegovo vstajenje policija zaznala in ga kakopak obsodila. Deset let ječe pa čaka tudi oportunistično vdovo, ki je državo prepričala, da je njen še zgledno živahni soprog umrl v napadu, in za to pobrala 25 tisoč dolarjev.

Severni stolp WTC se je zrušil ob 10.45, južni pol ure pozneje. Žalostni »ground zero« je postal ekskluzivna domena gasilcev, policistov in reševalcev. Po celem dnevu nepojasnjene odsotnosti, ki ga mnogi imenujejo kar skrivanje, se je pojavil tudi predsednik Bush. Sledili so mu drugi. Opominjali so, hvalili, prosili, peli, molili. Po pol leta je ta kraj domena gradbenih strojev, kar pa ne pomeni, da območje WTC tudi brez dvojčkov ni več zanimivo.

Že popravljeni turistični vodniki po New Yorku zdaj natančno opisujejo dostop do razgledne ploščadi, s katere si lahko ogledate bolečo praznino sredi enega najbolj gosto naseljenih zaplat tega sveta. Le nekaj dni po kolapsu je Larry Silverstein, ki je dobro milijardo dolarjev vredni WTC najel za 99 let in za to plačal dobre tri milijarde, sporočil, da namerava stavbo obnoviti. Na istem kraju. Še prej naj bi izterjal zavarovalnino. No, končna odločitev ne bo samo njegova in najverjetneje bodo tam, kjer sta stala posthumno za lepotca razglašena dvojčka, postavili spomenik.

Potem ko je v WTC treščilo še drugo letalo, dvomov ni bilo več. Na CNN sicer dogajanja niso najhitreje dojemali, toda ko se je drugo letalo v počasnem posnetku znova in znova zaletavalo v stolpnico, so vsi govorili samo še o terorizmu. In obdolžili Osamo. Bin Ladna. Ki so ga izurili z denarjem ameriških davkoplačevalcev. Ki da se skriva pri talibih v Afganistanu. In ki je tudi pol leta po napadu osrednji krivec tragedije 11. septembra.

Sodelavce »njegove« teroristične mreže Al Kaida so lovili po vsem svetu. Z bolečimi izgubami tudi v afganistanskih podzemnih labirintih. Osama je še danes neznano kje, čeprav sta Pakistan in Afganistan še vedno najverjetnejši skrivališči. Amerika ga sicer išče tudi med mrtvimi. S pomočjo DNK.

7. oktobra je protiteroristična koalicija, ki je nastala po Bushevem principu »kdor ni z nami, je proti nam«, napadla Afganistan, zatočišče Osame bin Ladna. Prišli, videli, zmagali? Ne ravno, četudi je šlo presenetljivo gladko in je prehodna posttalibska vlada zakoračila že v drugo polovico mandata. Spopadi z Al Kaido namreč še kar potekajo. In na ameriški strani padajo žrtve. Več kot 150 talibskih ujetnikov pa je brez statusa vojnih ujetnikov varno shranjenih v ameriškem vojaškem oporišču Guantanamo na Kubi. Zdaj so na muhi Irak, Severna Koreja, Iran.

11. september se je zgodil na CNN. Vse potem se je dogajalo s posredovanjem arabske postaje Al Jazeera, ki ni le prenašala bombardiranj v Afganistanu, ampak je na njej ekskluzivno nastopal sam Osama bin Laden. Al Jazeera je ravno zaradi spora glede teh posnetkov pretrgala stike s CNN.

Vseameriški junaki: newyorški gasilci, župan Giuliani in predsednik Bush. Gasilcem raste ugled in njihove vrste se krepijo. Milijon jih je. Med njimi 750 tisoč prostovoljcev. Mednje se je le nekaj ur po sesutju dvojčkov pomešal tudi neki Johnny Dunham in si med ruševinami nabral za več kot 1,3 milijona dolarjev Cartierjevih in Tourneaujevih ur. Čaka ga sedem let zapora. Župan Rudy Giuliani je kljub očitni želji po še enem, tretjem mandatu vendarle opustil to nedemokratično misel in postal »navaden« državljan.

Z dodatkom: gospod je zdaj sir. Viteški naslov mu je podelila angleška kraljica. In Bush? Predsedniku, ki je zmagal s sodniško odločitvijo, ki je končala hudo sumljivo štetje glasov, in čigar javna podoba je temeljila na zabavnih, četudi glede na osebo izvora tragičnih bušizmih, je priljubljenost po 11. septembru strmoglavo zrasla.

Tip, ki je sposoben deflacijo zamenjati z devalvacijo in s tem pretresti azijske borze, je postal najpriljubljenejši ameriški predsednik sploh. Al Gore, nesojeni, a po naknadnem »medijskem« štetju glasov pravi zmagovalec predsedniških volitev, je Bushevo politiko po 11. septembru sicer podprl, čez pol leta pa se je oglasil s kritiko ne le notranje, ampak tudi »do zaveznikov prezirljive in nepotrpežljive« zunanje politike.

Osupla država, ki ni česa podobnega doživela vse od japonskega napada na Pearl Harbor leta 1941, je napovedala vojno terorizmu, nacija pa se je v šokantnem spoznanju svoje ranljivosti zatekla v za mnoge okuse pretirano izkazovanje domoljubnih čustev.

Mediji so veselo delovali kot katalizator strahu in v dobri maniri ideološkega aparata države združili skupnost in jo pripravili na maksimo »varnost pred svobodo«. Samocenzura je prišla pred cenzuro. Nobena ni zamudila. Nikjer. Kdo ne bi raje videl, da mu pošto, v kateri lahko preži nevarni antraks, odpre »za to pooblaščeni organ«?!

Konec koncev je v državi, ki gosti 270 milijonov ljudi, za antraksom umrlo 5 (pet) ljudi!! Nekaj paranoičnih mesecev, »hitrih« vojaških sodišč in eno sprivatizirano olimpijado pozneje sta strah in ogroženost prek patriotske združitve v kolektivnem duhu prerasla v občutek nacionalne večvrednosti, kjer vprašanje »zakaj« sploh ni relevantno. Tako kot ne štejejo pomisleki zaveznic.

11. septembra je svet osupnil. Sledili so dnevi žalovanja in iskrenega sočutja z žrtvami in njihovimi svojci. Ter številni lažni bombni preplahi in evakuacije po vsem svetu. Toda način poročanja ameriških medijev, reakcije Busheve administracije in predvsem napad na Afganistan so kmalu izzvali prve proteste. Protiteroristična koalicija je danes krepko razpokana. Evropa se počuti zapostavljeno. Ameriški brezobzirni unilateralizem doživlja glasne kritike. Problematični so predvsem »os zla« in razmere na Bližnjem vzhodu.

11. septembra se je začel »business as usual«. In se kmalu klavrno končal. Borze so se solidarno zapirale. Ko je borzni parket znova zaživel, se je začelo padanje delnic. Zloma sicer ni bilo, toda recesija je zajela Ameriko, ves svet in še traja. No, bodimo natančni: recesija se je s padanjem borznih indeksov in vse večjo brezposelnostjo napovedovala že dolgo pred tem, dogodki 11. septembra so svet le pahnili čez mejo in ponudili priročen izgovor za vse ukrepe, ki bi jih morala podjetja in države izvesti že prej. Zadnja poročila kažejo, da se ZDA počasi izvijajo iz primeža recesijskih klešč.

Letala so po napadih 11. septembra ostala na tleh. Prvič v zgodovini te ogromne države, kjer so eno osrednjih transportnih sredstev. Američane je postalo strah. Sledila so velika odpuščanja in strogi varnostni ukrepi, navzlic katerim občasno komu še uspe na krov pretihotapiti kaj neželenega. Letalski prevozniki imajo manj dela, nekateri so kar zaprli štacuno.

Zatajili so in zdaj plačujejo: ameriške varnostne in obveščevalne službe pol leta po tragediji dobivajo nove vodstvene kadre.

Časi ameriškega cinizma so mimo. Kako tudi ne? Antraks, strmoglavljenje letala z 260 ljudmi nad newyorškim Queensom, ki je bil res, četudi v to sprva nihče ni verjel, zgolj nesreča, petnajstletnik, ki se je, navdahnjen z Osamo bin Ladnom, s svojo cessno zabil v 42-nadstropno stavbo, zloglasne prestice, ki ogrožajo predsednika. Pa vsenavzoči komunisti, pardon, teroristi, v imenu katerih bije Amerika svoj pravični boj.

Črne skrinjice letal, ki sta strmoglavili eno v Pentagon in drugo nad Pensilvanijo, so našli. Črne skrinjice letal, ki sta treščili v WTC, pa še danes ne. Kljub temu da so s kraja kataklizmičnega sesutja odpeljali že milijon ton ruševin. In ja: črne skrinjice so pravzaprav oranžne.

Fotografija tipčka na razgledni ploščadi WTC z grozečim letalom v ozadju, štorija o Nostradamusovi napovedi tragedije, nasvet, naj ženske zvečer gole tekajo po cestah, ker naj bi to prestrašilo teroriste, spolne frustracije Osame bin Ladna … Hej, vsaj nekaj teh izmišljenih zgodbic je po elektronski pošti ali z ustnim izročilom doseglo tudi vas! In mnogi smo/so/ste verjeli. Zato so se kmalu pojavile spletne strani, ki zbirajo in preverjajo tovrstne štorije. Sicer pa so ameriške in tuje vladne službe (tudi pri nas!) kmalu začele nadzorovati vsakovrstne komunikacije, tudi po internetu, ter s tem nedopustno posegle v svobodo komuniciranja.

Pred 11. septembrom bi vam na vprašanje, ali je država mrtva, številni odgovorili, da zgolj čaka na evtanazijo. Toda po 11. septembru je postalo jasno, da država še kako živahno brca! Padel je tudi mit o Evropski uniji - države se z ZDA pogajajo, ji pomagajo, nasprotujejo in se pritožujejo same, mimo institucij EU.

TEKST: Yin Liang

ILUSTRACIJE: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri