Playboyevi ukrepi za rešitev krize

  • 12.11.2012

Fabrike v hotele, cerkve v diskoteke, parlament v kurbišče.

(Foto: Shutterstock, montaža Gojko Zrimšek)

3 fotografije v galeriji

Počakajte, počakajte, vse skupaj ima res smisel. Playboy ve, da bo za to, da Slovenija končno postane obljubljeni svetilnik sveta, treba izvesti veliko drastičnih ukrepov. Ukrepajmo takoj!

Dragi sodržavljani in sodržavljanke, someščani in someščanke, sovaščani in sovaščanke, vsi župani in županje, skratka, vsi verniki in druge ovce vseh barv. Življenje ne bo kar trajalo, sploh ne. Po božji milosti dano nam bo zagotovo vzeto, kot bi mignil. Bo pa trajala ta nemarna kriza, če ne bomo pljunili v rokave in zavihali rokavov ... ali obratno.

Pravzaprav je vseeno, kajti čas za ukrepe je prišel! In treba je ukrepati zdaj! Ker se pri Playboyu zavedamo, da bi državo z dvema milijonoma prebivalcev z lahkoto moral imeti pod nadzorom razsvetljeni absolutist globokih demokratičnih prepričanj in vere v boljšo bodočnost ter nenehni napredek ter razvoj kruha in iger s petimi policijskimi postajami in dvema dobrima gasilskima brigadama plus vsemi prostovoljci, smo pripravili pregled ukrepov, ki naj popeljejo iz krize, Slovenijo pa končno postavijo na zem­ljevid kot biser med butičnimi državami.

Ni jih sicer 100 + 1, kajti na tajnih nočnih sejah jih je moralo po najhitrejšem postopku potrditi nebroj strokovnjakov iz redakcij vesoljnega Playboya, so pa zato res globoko premišljeni.

Boj s požiralnikom

Ne skrbite, ne bomo vas posiljevali s tem, da bi bilo treba stisniti injekcijo adrenalina v bančni sektor. Ta je namreč že potreben oživ­ljanja z defibrilatorjem. Umetnega dihanja pa mu mi ne bi dali, saj ne vemo, kako bi ga poprej razkužili, ako je to sploh še mogoče. Da bi ga morali tako kot Islandija, ko jo je zajela ekonomska panika, že pred nekaj leti pustiti, da ga skupaj s politično nastavljenimi direktorji in predsedniki uprav vrag pocitra?

Pozabljate, da ima Islandija vulkan, mi pa … Ne, ne bomo vulgarni.

Prav tako se ne bomo po dolgem in počez razpisali o fiskalni konsolidaciji, zlatem pravilu, kam bi ga bilo sploh vredno zapisati, niti o zlatih žilah, ki pestijo gospodarstvenike in politike. Da bi bilo treba prevetriti pokojninski sistem, pravite?

A bejžte ga no lom't, koga pa sploh briga za to, kajti če bomo reforme dob­ro izpeljali, bo Slovenija postala druga Florida, polna rajskih upokojenskih domov za penzioniste (in grobišč). Hej, tudi reforma trga dela je pravzaprav čisto nepotrebna, le zapletli bi stvar, če bi se je lotili. Vlagati karkoli v izobraževanje? Brez zveze, svet tako ali tako rine v idiokracijo.

Najbolje bi bilo javnim šolam kar zapreti pipico, da bi samo še kakšna kap­ljica prišla skozi in da se ne bi slučajno kdo iz plebsa še kdaj spomnil riniti med elito in kvazi­elito, ki je je danes vedno več, pa povabiti velika tehnološka podjetja, da na naših tleh zgradijo tovarne, v katerih zaposljujejo samo osemletnike.

Medtem pa odpirati vedno več razkošnih zasebnih šol (mi bi svoje mulce in mule absolutno vpisali samo v tak­šne, kot jih predstavljamo na straneh 100–103, da bodo pametni pa lepi – kaj čmo, tak­šni pač smo, ampak se nam pol takoj oprosti, ker priznamo, drugo polovico pa bomo že nosili na plečih svoje duše, smo videli v Pod­alpju, da to ni tako težko, pa če storiš še tak­šno barabijo).

Pa bi se vi kaj bolje počutili, če bi odpravili občine, uvedli kakšnih šest pokrajin plus najlepše mesto na svetu v sredini (dobro, morda bi dali enake pravice še Mariboru, da bi vrle Štajerce enkrat za vselej pozdravili prestolničnega kompleksa), se znebili skorumpiranih občinskih navez županov in županj z raznoraznimi lokalnimi in ne toliko lokalnimi veljaki ter omogočili konkurenco ter preživetje malih podjetnikov, (bio)kmetovalcev, kulturnikov in podobne danes nebodigatreba je svojati? No ja, če že vztrajate.

Kako torej preoblikovati družbo, da se bomo v njej vsi bolje počutili, da bomo lahko ponosni na svojo državico? Berite dalje ...

 Podalpje

Paket državotvorno-ekonomskih ukrepov

Začnimo v hramu demokracije, kajti zavedamo se, da zadovoljen poslanec pomeni zadovoljnega volivca. Uzakoniti, še bolje pa v ustavo zapisati bi bilo treba pravico poslancev do (vsaj) ene kapitalne laži ali prevare v življenju.

Brskanje po arhivih namreč razkriva, da so na svoje položaje prišli ravno s tiščanjem fig v žepih. Da se nam pač ne bi dogajali mariniči, simčiči, ambrožiči in podobni. Primer: je računalniški program ugotovil, da je več kot 93 odstotkov vašega magisterija dobesedno prepisanega?

Nesramno se zlažite! Kaj vam pa morejo? Uporabite pravico, ki je po novem enakovredna tisti o svobodi govora! Prav nič se vam ne more zgoditi. Pa brez skrbi, nepotizem bi še vedno obstajal. Za vsak primer. Aja, pa poslancev bi bilo sedem, iz vsake pokrajine plus Ljubljana eden. Pardon, bilo bi jih osem, pozabili smo na Mariborčana. Novopečenim poslancem, torej tistim sedmim, pardon, osmim, bi seveda država poskušala kar se da olajšali delo.

Ob nastopu v poslanski staž bi dobili ključe novega mercedesa in petsobnega stanovanja v središču Ljubljane, za katerega jim ne bi bilo treba plačevati najemnine, v parlament pa bi za stalno naselili ekipo ali kar dve ekipi maserk s certifikatom same Urške Čepin, ki bi s svojo strokovnostjo in osebnim pristopom omogočili sprostitev stresa in olajšanje poslancev kar med sejami državnega zbora.

Da bi oralni dialog bolje stekel in da bi se oni sproščeno zabavali na naš račun ne le najmanj tako, kot se že zdaj, ampak veliko bolj. In bi tako ne imeli ne interesa ne časa, da bi se vmešavali v državniške in državne reči, o katerih itak nimajo pojma, in bi bilo krivično, če bi jih v novem raju s tem posiljevali.

Davčno stopnjo bi bilo nemudoma treba vrniti na deset odstotkov. Če je štimalo v fevdalnih časih, ni hudič, da ne bi vzdržalo tudi zdaj. Državljan da desetino državi, vse drugo ostane njemu. Država pa lahko neha spodbujati podjetništvo in malim podjetnikom vzame kar ves zaslužek nad 7000 evri. Kaj jim sploh bo toliko denarja? Zakaj sploh seliti podjetja na Ciper, če lahko Ciper pride k nam? Naj Slovenija postane davčna oaza, kebab je tako ali tako mogoče kupiti že v vsaki slovenski vasi.

Podjetjem, ki so že zdavnaj preselila svoje štabe pa keš v tujino, pa je treba dodatno pomagati z bogatimi finančnimi injekcijami. Ker tako uspešno promovirajo Slovenijo v svetu. Sploh veste, kako krut svet je za Karavankami?

Z desetino je povezan tudi naslednji ukrep: z zakonikom v smeti in uvesti nazaj staro pravdo!

Zgledovati bi se bilo treba po urbarjih, državljani pa bi lahko plačevali dajatve tudi v naturalijah. Pa ne v takšnih, kot jih imate v mislih zdaj, packi, v običajnih: namesto prispevkov bi dolžnik navrgel davkariji par kokoši, DDV poravnal z žak­ljem krompirja in kozarcem kislih kumaric.

Kaznovanje prestopnikov bi moralo biti vzgojnejše. Namakanje v Ljubljanici, visenje v košu, kotaljenje v sodu, tepežkanje po podplatih, polivanje s katranom in posipanje s perjem. Verjemite, ljudje bi trepetali pred takšno pravno državo in policijske enote bi lahko uporabili, da pred vrtci in šolami, kolikor bi jih še ostalo, čuvajo deco pred ponorelimi šoferji vse leto, ne pa samo na prvi šolski dan.

Nemarni šoferji pa bi itak šli nemudoma na namakanje v bližnjo reko, potok ali bajer, tako da bi jih kmalu ne bilo več in bi se policaji lahko v miru igrali z otroki ter jim medtem predajali svoje globoko znanje, pridobljeno na dolgoletnih šnelkursih. Tako bi s tem še dvignili raven naših vrtcev in šolstva, ki zdaj od mladeži pač zahteva preveč globokoumnih podatkov in nič razvoja tistih ta pravih sinaps, da bi bil vsak ob dokončanju prvega letnika faksa sposoben prebrati tako globok filozofski tekst, kot je tale.

Saj razumel bi ne, a takih v našem novem redu itak ne potrebujemo, še manj pa rabimo. Naj gredo tlačanit za tistih ušivih pet jurjev zelencev, ki še ameriški niso, v bedno Avstralijo, kamor jih je samo lani tja doli ušlo s trebuhom za kruhom v cvetu svojega živ­ljenja baje in res menda kakšnih deset tisoč najsposobnejših Slovencev, Slovenk in njihovih nadobudnežev. Se bodo že še radi vrnili, ko bodo uzrli bajeslovno prenovo domovinice svoje drage domače!

Vsakemu funkcionarskemu pamžu bi bilo nujno ob rojstvu nakazati 25 milijonov evrov, ki mu postanejo dostopni ob njegovi polnoletnosti (ali ko prvič spravi na kant vsaj pet podjetij). Naj bo to finančna spodbuda, kot se šika in ne le kar tako! Pa ne za tiste jahte, vile ali nekajmesečno zganjanje perverzij na Japonskem. Da mulc nekoč vrne dolžnikom in državi.

Tako na primer sinovi kakšnih županov sploh ne bi imeli težav s plačevanjem dolgov svojih podjetij, njim pa ne bi bilo treba kar naprej uporabljati v ustavo zapisane pravice do kapitalne laži. Ups, županov ni več.

Za naš novi državni praznik bi uvedli stari dobri 25. maj. Vemo, vemo, saj dan mladosti tudi sami še danes praznujemo za zaprtimi vrati, le da je štafeta z brhkimi pionirkami in mladinkami (prisežemo, da so polnoletne) videti rahlo drugače. Pa v tem ni nič jugo­nostalgije, Hef obvarji, saj danes deca in tudi že polnoletna mladina, ki danes brezdelno postava tja v tri dni, pojma nima, kaj to je. Gre le za praznovaje pomladi, ko se ptički ženijo. Po novem pa bi lahko začeli praz­novati tudi dan brisače.

Štoparski vodnik po galaksiji Douglasa Adamsa je bržkone priljubljeno čtivo vsake domače vlade, saj se vse ministrske ekipe, svetovalci in strokovnjaki radostno zajebavajo s potrpljenjem državljanov, kot bi res verjeli v to, da bodo vsak čas Zemljo razstrelili vogoni, ki tu mimo gradijo hiperprostorsko obvoznico.

Treba bi bilo legalizirati mehke droge pa uzakoniti prostitucijo in vse vrste iger na srečo, absolutno pa brez pasjih in petelinjih bojev ter bikoborb s pristnim slovenskim govedom. Princip kruha in iger je stoletja pil vodo v antičnem Rimu in ni hudič, da ne bi nekaj let držal neotesano drhal brez denarja pod nadzorom tudi pri nas.

 Hotel

Infrastrukturni paket

Svetilnik in hiperprostorsko obvoznico smo že omenili, a v teh uvodnih vrsticah bi se raje omejili na hiperprostorski urbanizem prestolnice, ki res nujno potrebuje preobrazbo. Za začetek je treba spet poplaviti Barje. Ekosistem vrniti v prvotno stanje in premisliti o kloniranju mamutov. Zaradi premisleka pač.

Tako bi Ljubljana, kot je razvidno že z uvodne ilustracije, dobila ta zaresno marino in nekaj rajskih peščenih plaž, po njenem vzoru pa bi bilo vredno preurediti še kakšno drugo domače večje mesto. Denimo Maribor, da ne bi že v ozdravljenih po novem spet ustvarili kakšnega kompleksa. Nekje pri Karlovškem mostu (ne vemo še povsem natančno, o tem debata še teče) bi se začela obala z luksuznimi hoteli, marinami, igralnicami in hišami užitka, vse iber eko. Azurna obala na kvadrat! Blatno jezero na šesto potenco!

Po sprovedbi vseh teh globokoumnih ad hoc državotvornih ukrepov, na hitro sprejetih in zapisanih v ustavo, bi presvitli absolutist globokih demokratičnih prepričanj in vere v boljšo bodočnost ter nenehni napredek ter raz­voj kruha in iger Slovencem seveda natrosil denarja kot listja in trave, in iz Maribora se v Ljubljano ne bi več vozakalo samo pretepat nogometnih navijačev. In nazaj takisto.

Na novonastalem osrednjeslovenskem jezeru, ki bi ga lahko poimenovali tudi Barjebay (izgovori 'bardžibej' – luštno, kajne), bi v turistični sezoni lahko prirejali regate in druge vodne aktivnosti. Med njimi bi zagotovo precej več vernikov in turistov tja pritegnila potop do Plečnikove cerkve in podvodna maša kot pa tradicionalno romanje na Brezje. Medtem bi na Igu zrasla nova marina in celoletno letovišče za jahte, pristanišče na Vrhniki pa bi bilo samo ena številnih novih prečudovitih turističnih destinacij, opremljeno z vzletnimi in pristajalnimi stezami za hidroplane.

Vse eko, sprva na ne povsem eko- elektriko, dokler ne bi na danes zabušantskem, preplačanem (saj zato pa so ob cekine, kajneda aneda aha, smo hitro še med sejo vesoljnega Playboya tvitnili v ta članek) Institutu Jožefa Stefana izumili ultraitakkulšponsisamopoganjajočega se stroja; če so že bozon odkrili pred Cernovimi stručkoti, bodo pa ja še takšno malenkost.

Za željne avantur bi na Barju zgradili koliščarsko naselje, do katerega bi bilo mogoče priveslati zgolj z drevaki, med podvigi, ki bi pritegnili največ pozornosti, pa bi bila lov na some z golimi rokami in izobraževalni nočni lov na čaplje ter njihova peka v glini. Luk­suzne ekokrižarke bi medtem zasidrane pod gradom čakale na obiskovalce z vsega sveta, ki so si privoščili ogled ene največjih znamenitosti prestolnice – garaže pod tržnico, ali pa na tiste, ki so skočili do Slovenske ceste in si dali duška v kateri od številnih javnih hiš domačega rdečega okrožja.

Sploh bi bilo treba uvesti nov sveženj prostorskih aktov in drugih določil, ki bi narekovali preobrazbo slovenske pokrajine v velik, vsepovsod razprostirajoč se zabaviščni park za odrasle. Cerkve večinoma zasedajo strateške pozicije in bog ne daj, da bi jih oropali vloge bogoslužja. Naj ostanejo takšne, kot so, a ponoči bi se spremenile v diskače.

Gradove, ki jih na Slovenskem takisto ni malo, bi spremenili v dizajnerske hotele (za to bi kajpak najeli najboljše tuje gejevske arhi­tekte, ne pa kakšnih domačih čevljarčkov, ki mislijo, da so modni guruji). Takenako bi za najprestižnejše iz hord turistov zaprli Postojnsko jamo in iz nje napraviti najprestiž­nejši hotel na svetu.

Predstavljajte si najnaravnejšo klimo (vse leto enaka temperatura v hotelskih sobah brez klimatskih naprav), najčistejšo vodo in človeško ribico kot gurmanski priboljšek, ob katerem bi se Abramoviču in kompaniji milo storilo. Proteus po milansko, proteus na buzaro pa proteusovi napitki. Ob prihodu v hotel bi damam podarili celo gumijaste proteuse za kužke. Prekmurska gibanica, kranjska klobasa in podobne kuharije ne bi bile več vredne bureka.

Preobrazba Ljubljane kajpak ne bi bila mogoča, če ne bi poprej znižali Nanosa za vsaj 300 metrov. Projekt, ki bi ga financirala Evropska unija (za kaj in zakaj jo pa imamo?), bi trajal le kratek čas, saj bi od smrti obudil preminule gradbince in spet prinesel veselje v Vipavsko dolino in še kam, v prestolnico pa bi v zameno zapihal topel poletni veter in ji prinesel primorsko podnebje, prebivalcev Vipave in Ajdovščine pa ne bi več tolkla tako močna burja. In iz odvečnega materiala bi sočasno zgradili majhne otoke v Piranskem zalivu, ki bi se razprostirali tja do Benetk.

Pa Trst bi bil z veseljem naš, saj bi se jim dobro godilo. Pa saj bi meje itak kmalu zradirali, kajti naš zgled bi kmalu go­tovo posnemali tudi bližnji sosedje. Zakaj pa ne, za Kitajce in Indijce prostora ni nikoli dovolj. Pa zgradili bi hipodrom na območju Cerkniškega jezera, ki tako ali tako samo zajebava narod s tem svojim presihanjem.

Vsi ti globokoumni ukrepi ne bi ščitili Pirana z okolico pred neprijetno tramontano in valovi, tudi tamkajšnja rezidenca milega absolutista globokih demokratičnih prepričanj in vere v boljšo bodočnost ter nenehni napredek ter razvoj kruha in iger bi imela lepši razgled daleč naokoli po novi lepoti.

Če se vrnemo k svetilniku, za katerega se še ne ve, ali bi stal sredi zaliva ali na katerem od otokov, bi ta po novem zaradi enormnega priliva denarja dejansko lahko meso postal, segati pa bi moral vsaj tako visoko tja gor, da bi bil viden iz naše vesoljske postaje (pozabili smo omeniti, da bi levi breg Drave v Mariboru spremenili v gigantsko lansirno ploščad za vesoljske polete; kako si našo vesoljsko postajo predstavljamo, vam bomo pokazali v eni od naslednjih številk, kajti načrti zanjo še niso povsem nared) in da bi novo zlato dobo Slovenije oznanjal daleč na­okoli.

Ali pa čez dan metal senco na naš lepi Trst, ponoči pa z reflektorji premera 50 metrov razveseljeval prebivalce Savudrije, Umaga, v lepem vremenu pa celo Novigrada. Predstavljajte si torej to novo obalo, novo Slovenijo, svetilnik, obkrožen z nadstandardnimi ekohoteli, ekoigralnicami in ekokurbišči, in se vprašajte: kdo pa si ne bi želel živeti tu?

Tekst: Tomaž Kotnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri