Playboy in psihoanaliza

  • 19.02.2011

 

»Vse je v seksu,« pravi Freud. Ali tako vsaj pravijo, da pravi – po tem si je pridobil notorično slavo v utečenem mnenju. »Ni spolnega razmerja,« pravi Jacques Lacan, Freudov francoski radikalni nadaljevalec, v enem svojih slovitih sloganov. A kako gre to dvoje skupaj? Kako naj bo vse v seksu, če spolnega razmerja sploh ni?

(Foto: Goya)

Videti je, da naj bi novost, škandaloznost in spočetka družbena nesprejemljivost Freudovega odkritja izhajale iz tega, da psihoanaliza vse človeške dejavnosti, naj bodo še tako vzvišene in duhovne, zvaja na seksualnost kot na njihov skrivni vzgib, njihovo pravo bazo, univerzalni ključ za razumevanje človeškega bitja. Videti je, da ima Freud na vse zagate in vprašanja en sam splošni odgovor, ki naj bi v zadnji instanci tičal v seksualnem nagonu. A ta pogled je docela zgrešen in zavajajoč.

Lahko bi rekli takole: za Freuda seksualnost ni univerzalni odgovor, ampak univerzalno vprašanje. Ni nekaj, s čimer bi lahko vse pojasnili, temveč nekaj, kar sámo potrebuje pojasnitve. Seksualnost je zanj enigma in prav v tem, da je v njej videl misterij, je njegova novost. Videl je misterij tam, kjer se je drugim, splošno sprejetemu mnenju, vse zdelo samoumevno.

Za Freuda seksualnost ni naravno nagnjenje, ki bi nezadržno vleklo skupaj nasprotna spola in ki bi imelo svoja samoumevna domača tla v genitalijah. Zanj se seksualnost nikakor ne razvija na naravnih in vnaprej določenih poteh, temveč jo je prej videl kot dodatek, kot vrinek, kot nekaj, kar naravne zadovoljitve potreb vrže iz tira. Seksualnost se nasloni (Anlehnung, pravi Freud) na naravne potrebe, najprej na dojenje, na hranjenje, vendar tako, da se v naravno zadovoljitev doda neki presežek, neki dodaten, presežen užitek, ki se lahko osamosvoji in sam postane cilj zadovoljitve, lahko začne naseljevati niz drugih objektov in telesnih delov.

Seksualnost se tako za Freuda začne že pri dojenčku, vendar pa zato ni kakšna prvotna danost, temveč kot vsiljivec sprevrača naravna pota; ni posebno območje človeškega izkustva, na katero bi lahko zvedli druga območja kot na njihovo pravo bazo. Prej velja, da naseljuje določeno razpoko, vrzel v človeškem izkustvu, vrzel, ki povzroča stalno neravnovesje tega izkustva.

Nagon, pravi Freud, je zielgehemmt, zavrt na poti do svojega cilja, a kljub temu pride na svoj račun, do svoje zadovoljitve, preko ovinka. In Freud se ne more načuditi vsem ovinkom: da se seksualnost zadovoljuje na stotero načinov, tudi najbolj oddaljene, da si lahko najde množico substitutov namesto svojega normalnega pravega objekta, da se lahko seksualizirajo vsi deli človeškega telesa, da kar naprej vnaša v človeške dejavnosti razdor, da se nikoli prav ne izide, a prav to jo dela človeško. Ni kakšno posebno področje, vendar se je ne da znebiti, ker naseljuje razpoke vseh področij. Prav to pa je Lacan, sicer znan po svojem težavnem slogu, a tudi po svojih nadvse jasnih sloganih, strnil v geslu »Ni spolnega razmerja«.

To je aksiom psihoanalize. Spola se ne ujemata, ne dopolnjujeta, ni naravne in uravnotežene seksualnosti, a prav to nas dela za ljudi. Če je torej videti, da psiho-analiza povsod vidi seks, potem je ta pogled zgrešen ravno zaradi tega, ker predpostavi neko običajno, utečeno pojmovanje seksualnosti in ga pripiše psihoanalizi. A Freudova novost je ravno v tem, da je takšno seksualnost popolnoma razgradil, pokazal je, da ne vemo, o čem govorimo, ko govorimo o seksu.

S tem pa pridemo do vprašanja morale in represije nad seksualnostjo. Videti je, da gre s seksualnostjo narobe le zato, ker se jo tlači, ker jo duši ozkosrčni moralizem in ji ne pusti proste poti. In videti je, da psihoanaliza pravi: pustimo ji prosto pot, osvobodimo jo tradicionalnih spon, pa bo vse v redu. A kakor je psihoanaliza začela kritizirati represivno moralo in patriarhalni red, kakor je pokazala, da je za represijo treba plačati hudo psihično ceno, tako ji je enako daleč tudi liberalizem, naivna ideja, da se bo z odpravo represije vse uredilo in bomo vsi lahko sproščeno uživali. Prav zato, ker seksualnost vnaša stalno neravnovesje, ker spodkopava naravno homeostazo, se z odpravo represije ne da odpraviti zagate, ki jo nosi s seboj.

Zato je psihoanaliza tudi nezdružljiva s filozofijo Playboya. Ta temelji na ideji hedonizma, sproščene, neobremenjene, zdrave seksualnosti, ki daje ugodje in nam sladi življenje, pri tem pa se ogiba vsakršnih ekstremov in ekscesov (denimo perverzij, pornografije, homoseksualnosti itd.). Težava pa je v tem, da je seksualnost sama eksces, s katerim ne moremo priti na kraj po poti domnevno zdravega in naravnega uživanja življenja.

A s tem nočem reči, da je s Playboyem kaj usodno narobe. Konec koncev tudi Playboy, s svojim ponujanjem žgečkljivo garnirane golote, seksualnih podob, ki jih ljudje potrebujejo kot stimulanse za svojo fantazijo, masivno priča o tem, da »ni spolnega razmerja«. Ne nazadnje pa tudi s tem, da si poleg tega prizadeva tudi za intelektualne izzive, denimo z objavljanjem Žižkovih tekstov.

TEKST: dr. Mladen Dolar

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri