Peter Gedei: On sanja 3D

  • 13.09.2013

»Ker je tretja dimenzija v 3D-fotografiji tako vznemirljiva, so dobri motivi skoraj kjerkoli. In teh še lep čas ne bo zmanjkalo.« Peter Gedei je bil tam, še preden je 3D v novem tisočletju komercialno ponovno vzcvetel.

POZOR: Za ogled fotografij v članku potrebujete 3D-naočnike. Jih nimate? Še je čas, da kupite septemberski Playboy s seksi prvo 3D-Slovenko Manjo!

(Foto: Peter Gedei)

12 fotografij v galeriji

Ne povsem pri vrhu, a precej blizu vrha – za rakom nindžo, beloglavim orlom in podobno plenilsko perjadjo – je človeško oko. Ljudje s starim dob­rim sferičnim skupkom stek­lovine, živčevja in pritrdilnih kab­lov, sposobnim dojemanja dolžine, širine in – kar je mogoče najpomembneje – globine prostora, prav lepo shajamo, za približevanje pogledov in izkrivljanje realnosti pa smo si izmislili fotografske objektive. In čeprav prav dobro vidimo v treh dimenzijah, smo si kljub temu izmislili še 3D-fotografijo. Da nas ta naša sposobnost zadevanja z nosom v stvari, ki štrlijo iz povprečja – kot na primer seksi dama na sredini revije –, lahko vedno znova in znova presune.

»V nasprotju z običajno fotografijo, pri kateri si globino lahko le predstavljamo, 3D-fotografija najbolj natančno posnema zaznavanje globine, saj je tudi za delujočo 3D-fotografijo treba imeti dve sliki, levo in desno, ki posnemata levo in desno oko gledalca,« pravi Peter Gedei, izjemen fotograf, znan predvsem po svojem fantastičnem opusu podzemnega sveta in kajpak po zapriseženosti trirazsežni fotografiji, kjer sodi med največje svetovne strokovnjake. »S Petrom sva odličen tandem,« pravi Matjaž Tančič, ki ga je Svetovna fotografska or­ganizacija letos okronala za naj 3D-fotografa. »Lahko bi rekel, da mene vleče bolj na kreativno, Petra pa bolj na tehnično stran.

Ne poznam človeka, ki bi imel več tehničnega znanja s področja 3D-fotografije, verjetno pa tudi kar fotografije nasploh, kot ga ima on.« Za videnje sveta v treh dimen­zijah torej potrebujete zgolj par delujočih oči, razmaknjenih v povpreč­ju od 65 do 70 milimetrov, odvis­no od tega, katerega spola ste. Princip zajemanja 3D-fotografij pa je povsem podoben tej rešitvi, dani od narave. »Načeloma je za 3D-fotografijo res treba imeti dva fotoaparata ali vsaj foto­aparat z dvema objektivoma, ki sta med seboj razmaknjena na optimalno razdaljo, enako povprečni razdalji med očesoma odraslega človeka,« pravi Peter. »Zaradi različnih oddaljenosti objektov in različnih goriščnic objektivov je pogosto treba prilagoditi razdaljo med objektivi, svoje dodata tudi velikost naprav in sploh motiv, ki ga želi 3D fotograf prikazati. Povrhu je 3D-fotografija izrazito tehnična fotografija, pri kateri je za dober 3D-posnetek treba imeti natančne izračune ali vsaj dobro predznanje in kilometrino. Če k temu dodam še kup pravil, ki so postavljena zato, da se ne kršijo, je tehnični prizvok še toliko močnejši.«

Pri izboru motivov je Peter precej svobodnjaški, to lahko opazite tudi na teh straneh, a vseeno je potreben drugačen pristop. Ker je glavna komponenta fotografije, zajete v stereoskopskem načinu, globina, jo je tudi treba prikazati tako, da se kompozicija ne utopi v njej. »Brez očitne globine 3D-učinka skoraj ni, vendar tudi pretiravanje z globinami ni ravno najbolj prijazno do gledalca. Seveda so določeni motivi v 3D-tehniki še posebno privlačni, najbolj zanimivi pa so gotovo tisti, kjer si globino teže predstavljamo. Med najbolj priljubljene zvrsti 3D-fotografov lahko gotovo štejemo arhitekturno in makro fotografijo, seveda je zanimiva tudi marsikatera druga zvrst fotografije.«  

FOTO: Peter Gedei

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri