Pet veličastnih

  • 06.08.2011

 

Za zaprtimi vrati Playboyeve domišljijske garaže je parkiranih pet zapeljivih roadsterjev. Pozorno si jih oglejte!

3 fotografije v galeriji

 

Roadster je ultimativen športni avtomobil: odprt, ustvarjen za hitro vožnjo in za dva. Tisti, narejeni v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so postavili visoke standarde tako glede zmogljivosti kot oblikovanja. Predstavljamo vam najboljše povojne dvosedežnike! (Se ne strinjate? Pišite nam, prosim, in priložite fotografije!)

Niso le trofeje, so mojstrovine! Dandanašnji večino zabave pri vožnji pokvari elektronika. Za to peterico to ne velja! Stopalka za plin je neposredno povezana z uplinjačem.

Med pretikanjem slišite, kako menjalnik menja prestave. Brez natančnosti tudi ne gre. Vešče upravljanje je nagrajeno z živahnim odzivom. Njihova vrednost v dolarjih (jenih, evrih…) z leti narašča, toda to nas pri njih res ne zanima. Zaljubljeni smo namreč v njihova bleščeča platišča, mogočni zvok motorja, popolnost oblikovanja, v njihovo sposobnost soočanja z zavito cesto, zvok izpušne cevi. Ko bi jih le naredili v večjih serijah!

 

1957 MERCEDES-BENZ 300 SL

Velesile so se od nekdaj merile tudi na dirkališčih. Tako je Mercedes-Benz prve modele SL (S kot športen, sport, in L kot lahek, light) izdelal po koncu druge svetovne vojne, da bi tekmoval na najprestižnejših evropskih dirkah, kot sta italijanska Mille Miglia in francoski vztrajnostni klasik 24 ur Le Mansa. Ti kupeji so bili zmožni doseči hitrost 260 kilometrov na uro. Sestava okvirja iz aluminijastih cevi, ki so prepletale celotno karoserijo, ni dopuščala klasične postavitve vrat, zato so rešitev poiskali v dvižnih galebjih vratih.

Tudi s temi edinstvenimi vrati je 300 SL postal legenda. Na fotografiji je roadsterska izvedba, katere 1858 primerkov so izdelali med letoma 1957 in 1963. Pod pokrovom motorja je vgrajen trilitrski šestvaljnik z 250 konjskimi močmi in s 45-stopinjskim kotom ter z neposrednim vbrizgom goriva, prvim v serijskem avtomobil<u sploh. Če boste imeli srečo in ga vozili, vas bo tudi danes presenetil z močjo in vodljivostjo. 250 tisoč dolarjev bo te dni dovolj za srednje ohranjen primerek, a večji izziv bo najti lastnika, ki ga bi sploh želel prodati.

 

1957 BMW 507

Ideja nemškega aristokrata Albrechta Grafa von Goertza (njegov je bil tudi datsun 240Z) praznuje letos pol stoletja. BMW 507 ima osemvaljnik z dvema uplinjačema, 150 konjskih moči, šasija pa je skrajšana limuzinska. V predrzno odrezanih blatnikih so ozke gume, v potniškem prostoru pa je več udobja kot na dvojni postelji. Proizvedli so jih le 253.

Takrat je bilo za en primerek treba odšteti nadutih devet tisoč dolarjev, kar je bilo več kot za »letečega« benza, a Bavarci z njim niso ustvarjali dobička, čeprav se je med kupce vpisal sam veliki Elvis. Danes BMW 507 dosega ceno 300 tisoč dolarjev. Pognali smo ga od Verone do Komskega jezera in 507 je z zavitimi italijanskimi cestami opravil s samozavestjo novega M6.

1964 FORD SHELBY COBRA 289

Dirkaška legenda Carroll Shelby je leta 1962 z mislimi na dirkanje naredil cobro. Vzor si je poiskal pri britanskem AC aceu in cobra, lahka zverina s cevastim ogrodjem, kolutnimi zavorami in odličnimi voznimi sposobnostmi, je kmalu postala Fordov odgovor na Chevroletovo corvetto. Dirkalnik z ameriškim motorjem je bil sposoben zmagovati na dirkah po Združenih državah Amerike in v Evropi. Originalna cobra je imela vgrajen osemvaljnik gibne prostornine 4260 kubičnih centimetrov, a ga je Shelby kmalu zamenjal z večjim, 4,7-litrskim strojem, ki je tudi v tej cobri na fotografiji.

Vrhunski vozniki iz šestdesetih – Phil Hill, Dan Gurney, Ken Miles in Bob Bondurant – so se grebli zanj, saj so vedeli, da je to dirkalnik za zmage. Shelby je pozneje pod motorni pokrov spravil sedemlitrskega Fordovega V8 s 500 konjskimi močmi, in čeprav je bila učinkovitost cobrine aerodinamike podobna tisti nakupovalnega vozička, je bila motorna moč neustavljiva. Zbiratelji te dni najbolj hrepenijo po manjšem, okretnejšem modelu 289 (4,7 litra). Verjetno ga ni ameriškega avtomobila, ki bi ga spoštovali bolj.

1967 CHEVROLET CORVETTE 427/435 STING RAY

Leta 1967 so corvettini poznavalci dobili posebno serijo L71, s 435 konjskimi močmi obdarjeno zverino s sedemlitrskim bencinskim strojem, z motorno glavo iz aluminija, stranskimi izpuhi, s kratkim in hitrim menjalnikom in z aluminijastimi platišči. Ta ameriški cestni dirkalnik je z mesta do 100 kilometrov na uro pospešil v petih sekundah in ga je bilo mogoče pognati vse do 266 kilometrov na uro.

Brez bahanja in ponosa tu ni šlo. Najbolj cenjene vettine nalepke so prodajali celo za šest tisoč dolarjev. Neverjetno, ni kaj. Danes jedobro ohranjen sting ray vreden približno 150 tisoč dolarjev. Vozi se kot premogovniški voz, pri sklopki pa pridejo prav mišice iz fitnesa. Držite se, naj nogi delata.

 

1960 FERRARI 250 GT SPYDER CALIFORNIA (SWB)

Ferrarije v Maranellu izdelujejo v majhnih količinah, zato 2,5 milijona dolarjev za ferrarija 250 GT spyder california s krajšo medosno razdaljo, kakršnih so med letoma 1960 in 1963 naredili le 54, danes ni nepredstavljiva vrednost, čeprav šokira. Sveti gral za zbiratelje. Bolj ko ga boste božali z očmi, lepši in elegantnejši bo.

Pod motornim pokrovom ima trilitrski dvanajstvaljnik z 280 konjskimi močmi, tri Webrove uplinjače, menjalnik je štiristopenjski, s kratkimi prestavnimi razmerji. Dirkalna različica od 0 do 100 kilometrov na uro pospeši v nekaj več kot šestih sekundah, stroj pa gre do 26o kilometrov na uro. SWB-jev ročni menjalnik je natančen, upravljanje odločno, moč je takoj na razpolago. S pravim voznikom za volanom lahko kakšnemu novemu športnemu avtomobilu še vedno pokaže najhitrejšo pot do doma.

TEKST: Ken Gross

FOTO: Richard Izui

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri