Peljite jo med zvezde!

  • 24.05.2008

Topla poletna noč, slutnja njenega telesa se riše ob vas v dišeči travi, vajine oči so uprte v zlato posuto nebesje, katerega končnost sta zamenjala za večnost in se stopila s temo. Kot že toliko hrepenečih, čisto malo boječih se parčkov pred vama. Potem ona šepne: »Kje je tisti Orion, ki bo tu čez tisoč let, ko naju več ne bo?« In vi? Ji znate prebrati abecedo zvezd poletnega neba?

(Foto: Goya)

4 fotografije v galeriji

Bi odgovorili na vprašanje o Orionu z neumnim »Nimam pojma!«? Brez skrbi, na pomoč prihaja Playboy! Opazovanje poletnega neba je lahko čudovit način zapeljevanja (ali vnovičnega zapeljevanja) vaše ljubljene. Že prastara ljudstva so v zvezde zapisala vroče ljubezenske zgodbe svojih bogov in drugih mitoloških junakov.

Večina imen zvezd in ozvezdij, ki jih še danes uporabljamo pri nas, izhaja iz precej erotične grške in rimske mitologije. »Zato je na nebu veliko, ogromno seksa!« se smeje Marjan Prosen – Majo, astronom, ki pozna resnico o tem, kako so nastale zvezde, dobro pa je preučil tudi legende, ki se o tem spletajo že od začetka človeške zgodovine. Z njegovo pomočjo se bomo ozrli v julijsko zvezdno nebo in našli najbolj romantična ozvezdja!

Da bo večer popoln, morate najprej izbrati pravi čas in kraj za opazovanje zvezd. Če živite v mestu, vaša terasa ne bo najbolj primerna. »Onesnaženost je problematična, posebno v večjih mestih,« razlaga Prosen. »Velik problem so luči, ker so takšne, da ne sijejo samo navzdol, ampak tudi navzgor in tako osvetljujejo atmosfero.« Svetlobno onesnaževanje, izpušni plini in druga nesnaga v zraku lahko precej zmanjšajo vidnost zvezd. Zato so za romantično opazovanje primernejše kakšne jase, gore ali morska obala. Saj ste vedeli, kajne?!

Prosen obljublja, da bodo zvezde najbolje vidne okrog 10. julija, ko bo polna luna. »17. julija bo prvi krajec in takrat se bo še kar dalo opazovati, 24. julija pa je že ščip in takrat bodo zvezde malo slabše vidne.«

No, če vas bo dekle res vprašalo po Orionu, ji lahko pametno poveste, da tega velikana poleti ne bo našla. Brez težav pa je viden njegov smrtni sovražnik, Škorpijon. Najdete ga nizko na poletnem nebu, s strupenim repom v Mlečni (ali Rimski) cesti in s sprednjimi nogami usmerjenimi proti zahodu. Grške legende pripovedujejo, da si je Škorpijon mesto na nebu prislužil kot plačilo za umazano dejanje proti junaku Orionu.

»Ta je bil svoje dni največji grški lovec,« pripoveduje Prosen. »Bahal se je, da mu nobena živa stvar ne more uiti. To se je Zevsovi ženi Heri zdelo nekoliko bahavo, malo pa tudi boginji lova, Artemidi. Toda ta se je vanj zaljubila, ker je bil Orion lep in mišičast, krasne postave ... Ženske so ob pogledu nanj kar zakoprnele po njem in se zaljubljale kot nore! Za vse njegove težave so bile potem tudi krive ženske.«

Ena od teh žensk, Hera, ni nasedla njegovim čarom. Zagrozila mu je, da ga bo pokončala majcena žival. Vélikemu lovcu se je to zdelo prav smešno. Toda nekega dne ga je na lovu v peto pičil škorpijonček, pa je umrl. Žalostna Artemida je pri Zevsu za Oriona izprosila mesto na zimskem nebu. Toda maščevalna Hera je zahtevala, da mora biti potem na nebu tudi Škorpijon. »Tega je Helios postavil na poletno nebo, s čimer je preprečil, da bi se kadarkoli srečala: ko je Orion nad obzorjem, je Škorpijon spodaj, in obratno. Za vsak primer je zraven tudi Orionov prijatelj Strelec, ki bi Škorpijona ustrelil, če bi se morda lotil Oriona.«

Sicer pa je večina ozvezdij poletnega neba povezana s šefom olimpskih bogov, razvratnikom Zevsom. Po njem je imenovan največji planet našega osončja, Jupiter (rimsko ime Zevsa), ki ga julija ne bo mogoče videti. Stari Grki pa so Zevsa videli tudi v ozvezdju Laboda. Olimpski Gromovnik je bil znan po spolni nenasitnosti. Ker je bil pač glavni bog, si je lahko privoščil vsako zemeljsko lepotico – ali lepotca (Grki glede homoseksualnosti niso imeli zadržkov). Če ni šlo drugače, tudi s prevaro.

Nekoč je kot labod očaral špartansko kraljico Ledo. Iz njune ljubezni sta se rodila dvojčka Kastor in Poluks, ki sta prav tako dobila svoji ozvezdji. Laboda na nebu ni težko najti. Najprej poiščemo najsvetlejšo zvezdo poletnega neba, Vego, ki sveti v ozvezdju Lire. Vzhodno od nje sredi Rimske ceste sveti glavna zvezda Laboda, Deneb, kar pomeni rep. Na vsako stran sta nato razprti krili laboda v letu, navzdol pa ima iztegnjeno glavo.

Drugi zvezdni ptič, Orel, je nekoliko niže v Rimski cesti; zdi se, kot da leti proti Labodu. Vega, Deneb in Atair, najsvetlejše zvezde ozvezdij Lire, Laboda in Orla, tudi sestavljajo trikotnik najsvetlejših zvezd. Orel je bil v grški mitologiji olimpski sél in zvesti pomočnik Zevsa. Ena od zgodbic, v katerih nastopa, namiguje na Zevsove homoerotične potrebe.

Olimpski bogovi so ves čas pili božanski nektar. Nalivala jim ga je točajka Heba. Nekega dne pa je odpovedala dolgočasno službo. Zevs se je odločil, da je čas za spremembo, in si za nalivanje nektarja omislil krasnega dečka. Izbral si je Ganimeda, sina trojanskega kralja Trosa. Zevs je ponj poslal svojega Orla, ki ga je v krempljih varno prinesel na Olimp. Tam je bil Zevsu v veliko veselje, pa menda ne samo zaradi svojih točajskih sposobnosti ...

Ozvezdje Lira, ki ga najdemo malo stran od Laboda, je simbol nesrečne Orfejeve ljubezni do Evridike. Orfej je dobil od svojega božanskega očeta Apolona v dar liro. Fant je kmalu postal mojster tega glasbila in iz njega izvabljal tako mile melodije, da so ga razneženo poslušali tako ljudje in ostala živa bitja kot gore, reke in druga neživa narava. Ko je Orfeju zaradi kačjega pika umrla mlada žena Evridika, se je z liro odpravil v Had, podzemeljsko prebivališče mrtvih.

Tam je z igranjem omehčal mrkega boga podzemlja, ki je Evridiki dovolil, da gre lahko nazaj med žive. Postavil je pogoj: Orfej mora na poti iz podzemlja stopati pred Evridiko in se nikoli obrniti nazaj. Ko sta prišla že skoraj do konca poti, Orfej ni več zdržal – že nekaj časa se mu je zdelo, da za njim ni nikogar, zato se je končno obrnil nazaj, da bi videl, ali je njegova ljubljena res tam.

Bila je, toda le za trenutek. Pluton jo je zaradi prelomljene obljube takoj vzel nazaj. Orfej je od takrat zaradi globoke žalosti igral le žalostne melodije. Z njimi je očaral tudi divja dekleta iz Trakije. Hotele so, da bi pozabil na Evridiko in si izbral eno od njih za ženo. Orfej za to še slišati ni hotel, zato so ga maščevalne babnice ubile. Zevs, ki je bil občudovalec Orfejevega igranja, je v spomin na velikega glasbenika njegovo liro postavil na nebo.

Če se boste podvizali in že ob prvem mraku pokukali na nebo, ne boste mogli zgrešiti zvezde Večernice. To je v resnici planet Venera. Poleti se na nebu pojavi kmalu potem, ko zaide Sonce, pozimi pa je kot zvezda Danica njegova glasnica; zvezda, ki zjutraj zadnja »ugasne«. »Venero so občudovali že v starodavnih časih Asirci, Babilonci, Mezopotamci, nato Grki in Rimljani ... Imela je tudi različna imena – pri Asircih in Sumercih je bila Ištar, pri Grkih Afrodita, pri Rimljanih pa je postala Venera,« razlaga Prosen.

Jean Chevalier in Alain Gheerbrant v Slovarju simbolov pravita, da je bila za Sumerce Venera tista, ki zvezdam kaže pot. Je eno najbolj vročih nebesnih teles – v dobesednem in simbolnem pomenu. V svoji poletni obliki, ko se je pojavila zvečer, je bila za skoraj vsa stara ljudstva simbol užitka, spolne omame, ljubezni. V astrologiji simbolizira nagonsko privlačnost, čustvenost, ljubezen, nežnost. Grki in Rimljani so povzeli takšno razlago in ji dali ime svoje boginje ljubezni: pri Grkih je bila Afrodita, pri Rimljanih Venera. Chevalier in Gheerbrant razlagata, da je Afrodita pri Grkih simbolizirala predvsem telesno ljubezen, poželenje in čutno uživanje.

Z Venero se julijska zvezdna noč šele začne. Zato pazite, da ne boste predolgo strmeli vanjo! Njen žar bo zagotovo v vas zbudil vročo, nebrzdano slo in z opazovanjem zvezd ne bo nič. Ali pa bo vaš cilj tako samo malo hitreje dosežen …

Če si želite podrobneje spoznati ozadje imen zvezd in ozvezdij, Playboy priporoča knjigi Zvezdni miti in legende Stane in Marjana Prosena (pravkar je izšla pri založbi Jutro) in nekoliko starejšo Pravljica in resnica o zvezdah Pavla Kunaverja, ki je izšla leta 1981 pri Mladinski knjigi.

TEKST: Tinca Štokojnik

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri