Tehnološka nebesa: Opij za ljudstvo

  • 07.11.2011

S tehnologijo je tako kot z ženskami. Nič nam namreč ne bo škodilo, če se, še preden dejansko dobimo v roke kos pošteno zvijačenega hardvera, malo poslinimo nad razstavnimi primerki.

(Foto: Tomaž Kotnik, proizvajalci)

16 fotografij v galeriji

Še bolje, če to lahko počnemo v živo na velikih sejmih, kot je IFA, tradicionalna razstava uporabniške elektronike, ki vsako leto v začetku septembra poteka v Berlinu in ki že zdavnaj ponuja precej več, kot nakazuje pomen njenega izvirnega naziva Internationale Funk-ausstelung.

Med 2. in 7. septembrom smo se tako tudi letos, skupaj s preostalimi 228 tisoč obiskovalci z vsega sveta, mudili v nemški prestolnici in med preletom razstavnih prostorov kar 1423 razstavljavcev ugotavljali, kaj nam kanijo v prihodnjih mesecih ponuditi elektronskega.

Skupke elektronskih vezij, sijočih diod in prepletenih kablov že od pamtiveka najbolj obrajtamo dedci. In kako prikladno se bo tole zdaj slišalo: ni pomem­bno namreč, koliko meriš v palcih, temveč je važna kakovost tvojih storitev.

Klasičen moški pregovor, za katerega upamo, da ga bodo največji proizvajalci zabavne elektronike kmalu spet posvojili za svojega. Zdi se nam, da je bilo na letošnjem sejmu IFA napravljenih kar nekaj korakov v pravo smer, a pot je vseeno še precej dolga.

Žal se ne moremo znebiti občutka, da je prioriteta vseh velikih podjetij v tem trenutku le ena: zmešati glave kupcev in jih spremeniti v potrošniške zombije (tiste, ki to še niso), ki konzumirajo izdelke do onemoglosti.

Pri tem se grejo megalomanske oglasne kampanje in vse skupaj že nevarno meji na religijo. Saj veste, v slogu: če boste kupili naš televizor, bo utrujenost vaših oči manjša, če boste avto opremili z našo akustiko, vam bodo bobniči počili pozneje (kar je dobro, kajne?), če boste pisali SMS na naš novi notesnik, ko boste hodili čez cesto, bo ta zagotovo ostal cel, ko vas bo povozil avto ...

Skoraj vsak kos novodobne tehnike vas bo zato poskušal prepričati v to, da vam ponuja neke vrste odrešenje, vsak kos vsako sezono doživi vnovično rojstvo, reinkarnacijo, vstajenje, popolno preobrazbo, če želite.

Galaxy S evolvira v galaxy S II, iphone 4 v iphone 5, serija 8000 v serijo 9000. Napredek mora biti viden, oštevilčen. Spremeni se kajpak v nekaj boljšega, tanjšega, lažjega ali prenosnejšega. Multi, ultra, smart ...

Človek bi pomislil, da je to kul, da to ljudje seveda želijo in da z vedno večjim izborom naprav pride tudi do večje svobode pot­rošnikov. Hitrost polnjenja prodajnih polic s tehnično robo je zadnja leta žal obratno sorazmerna s kakovostjo uporabniške izkušnje ter premo sorazmerna s hitrostjo jemanja hitrih potrošniških kreditov v času praznične nakupovalne mrzlice in krčenjem družinskih proračunov v nenehni gonji Franca in Micke za vedno večjim ... televizorjem.

Zato se naprave, ki jih že prej nismo uporabljali v njihovem polnem sijaju (zaradi pomanjkanja ali omejenega dostopa do storitev), najpogosteje spremenijo v naprave, ki jih bomo po novem lahko izkoristili še manj (zaradi istih razlogov).

Na prvi pogled se zdi, da izdatna bera naprav pripomore k večji svobodi kupca pri izbiri, vendar je stvar žal ravno nasprotna. Vsakič, ko neko podjetje udari z novostjo, se pojavi ducat drugih oponaševalcev, ki na trg postavijo 'enako' napravo. Tudi mi zmoremo to! A tudi princip 'hej, jaz to tudi imam' zaleže pač vedno manj.

Ta manj je že zdavnaj postal več in kmalu se bodo vsa podjetja morala so­očiti z realnostjo, da uporabniška izkuš­nja velja več od vse tehnologije, s katero so naphane naprave.

3D je mrtev, naj živi smart TV!

Nekje smo zapisali, da je avtosteroskopija pravzaprav tista prava smer, v katero bi morali riniti proizvajalci za zdaj še eksotičnih naprav 3D (televizorjev, mobilnikov, ročnih konzol).

Očala pač ubijajo tisto druženje za zaslonom, so nemalokrat nerodna (univerzalnih naočnikov ni mogoče izdelati, saj imamo ljudje različne leščerbe), da ne omenimo, da velik delež ljudi sploh ni fizio­loško sposoben gledati 3D.

(O zgodovini 3D smo pisali novembra 2010 v članku Razgaljena tretja dimenzija)

Kajti moralo bo preteči še kar nekaj vode, preden bodo te naprave primerne za družinsko zretje v zaslon. Šele takrat bodo proizvajalci sploh lahko upali na tisto pravo migracijo uporabnikov na 3D, pa tudi v tem primeru menimo, da bo 3D za vekomaj ostal, tako kot skozi svojo celot­no zgodovino, zgolj eksotika.

Avtostereoskopske naprave trenutno ponujajo razmeroma ozek kot gledanja, kar v praksi seveda pomeni, da uporabnik popolno izkušnjo treh razsežnosti doživi le takrat, kadar zre v zaslon iz sredine, medtem ko so tisti, ki vanj gledajo od strani, za to prikrajšani.

3D se iz velikih kinodvoran (Xpand itd.) zato ne bo preselili v dnevne sobe. Vsaj tako dolgo ne, dokler televizijske hiše ne bodo začele ponujati trirazsežnih vsebin.

Razni predvajalniki blu-ray 3D so v današnjem času pretakanja večpredstavnostnih vsebin po spletu več kot očitno spodletela veja tehnološkega razvoja. Naj dvig­ne roko tisti, ki ima kakšnega doma in
ki je kupil kakšen trirazsežni plošček …

Tako smo na letošnjem sejmu IFA zaman iskali avtostereoskopsko napravo, ki bi dejansko delovala tako, kot bi morala. Toshiba ima prenosnik (prvi na svetu s takšnim zaslonom), LG ima svoj pametni mobilnik optimus 3D (takisto prvi na svetu).

Pri obeh izdelkih je že na prvi pogled očitno, da je tehnologija trirazsežnega zretja brez naočnikov še v povojih. Slika je pri napačnih kotih gledanja zamegljena. Mogoče bi potem prav prišli Sonyjevi HMZ-T1, futuristični naočniki, ki omogočajo gledanje 3D-vsebine kar v napravi sami na majhnem zaslonu OLED?

Nemara so za koga res videti kul, a za krepkih 600 evrov? Ne, hvala. Bi raje imeli Toshibin televizor 55ZL2? Ima štirikratno ločjivost HD (3840 krat 2160 zaslonskih točk), opremljen pa je tudi s kamero, sposobno zaznavanja devetih ljudi, ki zrejo vanj. Sliko nato televizor prilagaja vsem devetim gledalcem hkrati, kar nekako pogojno zadostuje.

Če le ne bi cena krepkih osmih tisočakov, kolikor naj bi proizvajalec zahteval zanj ob splavitvi konec leta, privabila grimase na obraze večine navzočih.

Pohvaliti pa je treba trud proizvajalcev, zlasti Philipsa, na področju povezanih televizorjev in pametnih televizorjev (smart TV). Temu so pravzaprav posvetili skoraj največ pozornosti, saj so končno ugotovili, da bo tehnologija počasi morala prepustiti prestol vsebini. Razlogov, zakaj se proizvajalci televizorjev toliko trudijo okoli tega, je seveda več, a eden od njih je zagotovo ta, da bodo kmalu potrebovali nekaj dodatne vrednosti za svoje nove izdelke na trgu.

Potem ko so kupce želeli prepričati v nujnost nakupa 3D TV-ja, jih bodo po novem poskušali prepričati še v nakup pametnega televizorja. Kar bo najverjet­neje lažje. Uporabniki so principa nenehne povezljivosti s širnim spletom in rabe aplikacij že privajeni, zato jim bodo deskanje in igračkanje s kavča kar s televizijskim daljinskim upravljalnikom prodali veliko laže.

Novi standardi pametnih televizorjev temeljijo na odprtih standardih HTML5, CE-HTML in HbbTV, kar bo/je predvsem razveselilo razvijalce aplikacij (ne bo jim pač treba prilagajati aplikacij različnim platformam).

V prihodnje lahko zato pričakujemo pravo poplavo aplikacij in postopno preobrazbo televizorja (vsaj to si želijo proizvajalci televizorjev) v tisto pravo središče zabave v domovih, vrnitev na tisto mesto, ki mu je nekoč, pred prihodom računalnikov, prenosnikov, pamet­nih mobilnikov in tablic, že pripadalo.

Spet pi­sano na kožo ameriškim poležuhom, namesto da bi tehnologija del polenjenega človeštva spodbujala k aktivnosti.

Standardu smart TV se za zdaj še niso pridružili Sony, Panasonic, Samsung in Toshiba. Med temi vsaj Sony in Samsung pričakujeta, da bodo uporabniki zvestobo raje zapisali njihovemu ekosistemu.

Po drugi strani so Philips, LG, Loewe in Sharp že omenili, da bodo kmalu (menda v začetku oktobra) ponudili razvijalcem razvijalska orodja, ki bodo pripomogla k temu, da razdrobljenosti med proizvajal-
ci ne bo več toliko.

Dodati pa je treba, da morajo vsi skupaj računati vsaj še na enega, če ne na kar dva igralca na tem področju. To sta GoogleGoogle TV, ki naj bi kmalu dobil dodaten zagon s hitro rastočim Android Marketom, in pa Apple, ki ima odličen ekosistem (je tudi precej varnejši in bolj očiščen nesnage), tako da je najbrž le vprašanje časa, kdaj ga bo preselil na velike zaslone.

Epson EH-TW9000W

Projektor, ki se ponaša s svetilnostjo 2400 lumnov, kontrastnim razmerjem 200.000 : 1 in predvajalno ločljivostjo 1920 krat 1080 zaslonskih točk (polna ločljivost HD) je sposoben po brezžični povezavi sprejemati tako dve- kot trirazsežno vsebino, na kar smo že dolgo čakali. Povrhu je opremljen z dvema vho­doma HDMI in s stereo zvočnikoma. Pričakovana cena ob novembrskem lansiranju na trg je 3380 evrov.

Philips dual view gaming, serija 9000 in cinema 21 : 9 TV

Podobno kot Sonyjev novi playstation display so tudi Philipsovi zasloni dual view namenjeni temu, da se vsaj dva mlajša člana vaše družine ne bosta več prepirala, katero igro bosta igrala na konzoli. Hkrati lahko igrata vsak svojo, vsak s svojimi polarizacijskimi naočniki. Ena so nameščena tako, da se skladajo z lihimi, druga pa s sodimi sličicami na zaslonu.

Philipsova serija televizorjev 9000 naj bi sploh pomenila vrhunsko izbiro letošnje jeseni. Televizor 46PFL9706H se ponaša z odzivnim časom 0,5 milisekunde, s frekvenco osveževanja neverjetnih 1200 megahercev, tehnologija 3D max pa naj bi poskrbela za kar 180-stopinjski kot gledanja. Mirno odpihne primerljive prvake drugih izdelovalcev. Koštal naj bi 2299 evrov.

Philipsovi televizorji s kinodvoransko diagonalo 21 : 9 niso novost, a Philips jih iz leta v leto vztrajno nadgrajuje. Po novem so ti televizorji na voljo v dveh različicah (gold in platinum), omogočajo tako zretje v 3D kot tudi konverzijo iz 2D v 3D, so opremljeni s standardom smart TV in zategadelj uporabnikom omogočajo spletni dostop do celega kupa vsebin.

Na razdeljenem zaslonu je mogoče hkrati gledati tako spletno kot klasično televizijo, da pa je izkušnja res prava, poskrbi LED-osvetlitev ambilight, tako da gledanje v temi ni več tako stresno. Odlična izbira za filmofile. Pa cene? 3999 evrov za 58PFL9956 in 1999 evrov za 50PFL7956.

Lenovo ideapad U300/U400

Lenovo je v živo ponosno pokazal svojega prvega ultrabooka, ki nikakor ne skriva, da je njegov največji vzornik Applov macbook air. Na voljo bosta dva modela, U300 in U400, oba oblečena v aluminij, s 13- in 14-palčnimi zasloni, procesorji core i7 in grafično rešitvijo AMD radeon HD5470.

V prvega bo zadegan disk, 256-gigabajtni SSD, v drugem bo mogoče izbirati med enakim diskom in klasičnim diskom velikosti enega terabajta. Soka v baterijah naj bi bilo za lepi stari klasični delovnik (osem ur, ne kitajskih deset ali več), prenos­nika pa bosta obarvana bodisi grafitno sivo bodisi oranžno.
Kakšne bodo cene različnih modelov, še ni znano.

Samsung MV800

Težko je napraviti dober frontalni posnetek lastne face, kadar držimo fotoaparat obrnjen proti sebi, kajne? To jih je očitno nerviralo tudi v Samsungovem fotografskem oddelku, zato so iznašli kompaktneža z vrtljivim zaslonom (za 180 stopinj), na katerem boste lahko videli dlake v nosu, preden boste stisnili na sprožilec.

No, ko boste to storili, bo za kakovostno fotografijo poskrbelo še op­tično tipalo z ločljivostjo 16,1 milijona slikovnih pik, fotoaparat pa je opremljen še s petkratno optično povečavo in širokokotno lečo (26 mm), da boste ujeli še pogled na plombe na šesticah svoje prijateljice. Cena: okoli 210 evrov.

Samsung galaxy note

Diči se s 5,3-palčnim zaslonom in naj bi prej kot mobilnik bil nekakšna elektronska beležka, zato mu je Samsung priložil tudi pero ali stylus za kracanje po zaslonu super AMOLED, katerega ločljivost je 1280 krat 800 zaslonskih točk.

Kameri sta dve, prednja z 2 MP in zadnja z 8 MP, 2500 mAh baterija je odstranljiva, v napravi pa tiktaka dvojedrni procesor z 1,4 GHz. Note je debel 9,65 milimetra in tehta 178 gramov, kar je za napravo s tolikšno diagonalo pravzaprav impresivno. A bojimo se, da bo še impresivnejše Samsungovo spoznanje, da ciljno občinstvo zanj le ni tako veliko.

Večina uporabnikov svoje želje po povezljivosti in uporabnosti namreč pokrije z dobrim pametnim mobilnikom (ki gre v žep) in tablico z večjim zaslonom (ki ne gre v žep). Kdaj točno bo naprodaj in za koliko fičnikov, še ni znano, v prosti prodaji pa pričakujte ceno okoli 600 evrov.

LG pentouch PZ850T

Televizor, na katerega je mogoče risati? Porekli boste, pa saj takšnega imamo doma že zdaj! A LG je patentiral tehnologijo pentouch in jo implementiral v svoj plazmatski televizor. Po novem vam omogoča kracanje po zaslonu, ki vas ne bo spravljalo v delirij.

Mulcem pač povejte, naj v prihodnje uporabljajo novo posebno digitalno pero, in ne več alkoholnih flomastrov. Je to zdravo? Ugotavljajte družinsko, saj bo teve podpiral risanje z več peresi hkrati.

Cena: okoli 810 (za 50-palčnega) in 1250 evrov (za 60-palčnega).

Sony HMZ-T1

Sony nas je želel prepričati, da je tale naglavni predvajalnik trirazsežnih vsebin nekaj novega, česar še nismo videli. Ker oblikovalci najverjetneje še niso gledali Vojne zvezd in Zvezdnih stez, bomo raje molčali.

A kar preseneča, je to, da HMZ-T1 v praksi zelo dobro deluje in da ponuja skoraj res­ničen občutek 3D-sveta. V njem tičita dva zaslona OLED z diagonalo 18 milimetrov, vsak izmed njiju pa prikazuje sliko z najvišjo ločljivostjo 1280 krat 720 zaslonskih točk.

Uporabniku lahko ustvarita občutek, da zre v posnetek z diagonalo 19 metrov. Noro. Kot bo nora tudi HMZ-jeva cena. Preračunanih 600 evrov. Novembra, a le na Japonskem.

Sharp aquos wireless lifestyle

Pozabite na vlačenje kablov do piknik placa, pri Sharpu so se odločili, da vam bodo šli na roko. Svoje novo serijo televizorjev so namreč opremili kar z ročaji, zato bomo moški svojega najboljšega prijatelja lahko odslej vlačili povsod s seboj.

Gre za televizorje LED s frekvenco osveževanja 100 hercev, ki brezžično komunicirajo z namestitveno šatuljico, ki je priklopljena na signal. Sharp je skočil v španovijo skupaj z adidasom in se očitno že intenzivno pripravlja na prihajajoče evropsko prvenstvo v nogometu 2012.

O končni velikosti in cenah ni še nič znanega, bo pa televizor že v začetku omogočal dostop do 70 različnih aplikacij, deskanje po spletu, povezljivost z zunanjim diskom (za snemanje prenosov in telenovel) in na primer predvajalnikom blu-rayev.

Philips fidelio L1

Nizozemci so nagruntali, da vsem ljudjem množica zvočnikov, ležišč za ipode in druga izalega le ne 'dogaja', ter se odločili na trg poslati še slušalke, ki se ponašajo z enako impresivnim predvajanjem glasbe.

Takšne z aluminijastim ogrodjem, preobleko iz kakovostnega usnja in držali za 40-milimetrske optimalno zračene zvočnike. Sposobne so dobre izolacije od okoliškega trušča in impresivne avdioizkušnje, ki bo zadovoljila tudi kakšnega avdiofila. Cena: okoli 285 evrov.

Acer aspire S3 ultrabook

Tudi snovalci Acerjevega ultraprenosneža ne morejo ravno prikriti, da so se zgledovali po Applovih sinovih vetra. Vsealuminijasta podoba, 13,3-palčni zaslon z ločljivostjo 1366 krat 768 točk in komaj 13 milimetrov debeline so aduti, ki bodo prepričali še tiste, ki oklevajo s prehodom v novo dobo prenosljivosti.

Dodajte k temu pester nabor Intelovih procesorjev sandy bridge (core i3, i5 in i7), mož­nost kompliciranja med diskom SSD z velikostjo 240 gigabajtov in klasičnim diskovjem velikosti 320 ali 500 gigabajtov ter vhod HDMI in našli ste poštenega naslednika vašega odsluženega prenosnega dinozavra. Cene modelov se gibljejo od 799 do 1199 evrov, kar je ugodneje od jabolčnikov.

Toshiba ZL2

Toshibin prvi televizor, ki za zret­je v tri dimenzije ne potrebuje namenskih naočnikov, se ponaša z diagonalo, veliko kar 55 palcev (139,7 centimetra), in ločljivostjo quadHD (štirikratno HD). To samo po sebi ne bi bilo nič takšnega, če ne bi Toshiba obljubljala še, da bo njen ZL2 omogočal tudi moštveno gledanje avtostereoskopske slike.

Za to bosta poskrbela posebna kamera in programska oprema za prepoznavanje frisov navzočih, nakar bo ZL2 optimiziral sliko glede na to, kje posamezniki sedijo. Se bo zmedel, ko bo padel gol in bomo vsi skakali po dnevni sobi? Cena: zajet­nih osem jurjev.

Toshiba AT200

Kdo ima najtanjši tablični računalnik? Američani? Ne. Korejci? Ne. Japonci! Toshiba je namreč svojemu novemu AT200 odrezala še milimeter več od tekmecev in ga shujšala na vsega 7,7 milimetra. Tako je na zunaj videti res elegantno in k temu, da imajo končno pametnega konkurenta v roki, prikimavajo tudi njegove tehnične specifikacije.

Vanj so zadegani dvojedrni procesor z 1,2 GHz, gigabajt pomnilnika in 64 teh hrambnega prostora, deluje na operacijskem sistemu Android 3.2 ali Honeycombu, je tako spredaj kot zadaj opremljen s kamero s 5 in 2 MP ter zmerno obremenjen zdrži tja do osem ur. Kdaj in za koliko? Še ni znano, a menda kmalu.

Sony tablet P in tablet S

Oba Sonyjeva tablična novoprišleka sta opremljena s procesorjem tegra 2, delujeta na operacijskem sistemu Android Honeycomb in imata režo za kartice SD (kar je dobro) ter priključek za USB 2.0 (kar prav tako ni slabo).

Na voljo sta s povezljivostjo 3G in wi-fi, na pogled pa je zagotovo privlačnejša tablica P z dvema 5,5-palčnima zaslonoma, ki ju je mogoče zapreti skupaj. Nekaj potenciala zagotovo ima, a vprašanje je, koliko razvijalcev se bo pognalo v razvoj aplikacij in iger, ki bodo omogočale izkoriščanje teh dveh zaslonov (eden lahko služi kot navidezna tipkovnica, nadzorna plošča, medtem ko naj bi na drugem opazovali dogajanje), za kak­ršnokoli gledanje filmov pa tablet P še zdaleč ni primeren.

Cena naprav je znana. Za tablet P je treba odšteti 499 in za S 599 dolarjev (ali ob pisanju članka preračunanih 370 in 445 evrov).

TEKST Tomaž Kotnik, FOTO Tomaž Kotnik, proizvajalci

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri