Ognjevita soseda

  • 25.05.2008

Dolgo sem bil pripadnik površne večine moških, ki se ozirajo samo za lepimi dolgonogimi vitkimi ženskami z zibajočimi velikimi prsmi in drhtečimi jabolčnimi ritnicami, najraje mladimi in plavolaskami, zlasti kadar so v minicah ali tesnih kavbojkah.

(Foto: Goya)

S plavolaskami sem imel vedno samo en problem. Pa s tem ne mislim na problem, na katerega je opozorila plavolasa televizijska voditeljica, ko je člane družinske skupine Corrs, ki jo sestavljajo tri lepe sestre in en drugačen brat, vprašala, kako so se srečali. Vedno me je vzburjalo razkošno ljubezensko krzno med ženskima nogama, ki ga plavolaske, vsaj naravne, nimajo največ. Hmm … res je, da sem spoznal precej »plavolask« z gostimi črnimi mucami. Največ v Beogradu in v Italiji. A to so druge zgodbe.

Ker mi je že mama ubila v glavo, da moram pozdravljati sosede, to še vedno počnem. To je bil edini razlog, da sem pozdravljal sosedo, ki živi v hiši čez cesto. Če ne bi imela vedno zagrnjenih zaves in če bi me zanimala, bi lahko iz svoje kopalnice videl v njeno dnevno sobo. Nič nisem vedel o njej razen tistega, kar sem videl. Nisem pa videl nič takšnega, zaradi česar bi jo pogledal več kot enkrat.

Videl sem visoko žensko v dolgočasnih, nezanimivih prevelikih oblačilih, ki so, po mojem trdnem prepričanju, prikrivala nekaj grdega in prevelikega (na sumu sem imel ritnice), videl sem dolge rjave skodrane lase, vedno spete v čop, prevelika očala in … to je vse, kar sem zabeležil. Takrat ne bi mogel reči, ali ima trideset ali štirideset let. V naši mali urejeni soseski, v kateri sem imel kar nekaj prijateljev, sem tudi slišal, da je verjetno lezbijka. Sama živi, vsi njeni obiski pa so menda ženski, pravijo. Lezba, kaj drugega. Vse več jih je.

»Živjo,« sem slišal ženski glas, ko sem sedel v tresočem vlaku in poskušal brati tresoči večernik. V poznem večeru zelo vročega poletja sem se vračal iz službe. Pogledal sem proti izvoru glasu. Ker nisem videl nič zanimivega, sem spet posvetil pozornost časopisu, prepričan, da pozdrav ni bil namenjen meni.

»Živjo, sosed z desetke,« je rekel isti ženski glas. Ker živim na številki 10, sem spet dvignil pogled, pozorneje pogledal obraz ženske, ki je sedela nasproti mene, pogledal še levo in desno od sebe, kjer ni bilo nikogar … Nenadoma me je preblisnilo. Seveda jo poznam. To je tista … lezba, ki živi čez cesto, na moji desni.

»Živjo,« sem odzdravil in jo vprašal, kako je kaj, čeprav me to ni niti malo zanimalo.

Ona se mi je v odgovor smejala. Lep nasmeh ima, sem pomislil. Lepe zobe, lepe sočne polne ustnice. In za temi grdimi prevelikimi očali so, poglej, poglej, zelene oči. Lepe zelene oči. Nikoli je nisem videl tako od blizu, sem pomislil.

»Lepega velikega debelega kurca imaš,« je nekoliko tiše dejala.

Nasmehnil sem se v odgovor, preden sem pomislil, ali sem prav slišal ali pa se mi zaradi še vedno vročega dne, ki se je počasi spreminjal v vroč večer, po malem blede.

»Prosim? Kaj ste rekli,« sem dejal in se vprašal, ali sem slišal nekaj, kar sem hotel slišati zato, ker sem bil, iskalec popolne ženske lepote, ki se me je v zadnjem času izogibala, že pošteno potreben poštenega fuka. Moja popolna stalna spremljevalka, manekenka, je bila na predolgem službenem potovanju v tujini, prepričana, da me bo lahko zadovoljila s kratkimi dnevnimi telefonskimi opisi svoje vlažne potrebne pizdice, ki se menda topi, ko ji opisuje mojega kurca.

»Pravim, da mi je všeč tvoj lepi veliki debeli kurac,« je dejala soseda.

Prav sem slišal. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič zardel. Zdaj sem.

»Gledala sem te, ko si si ga predvčerajšnjim zjutraj drkal v kopalnici. Revež. Kar smilil si se mi. Dolgo si davil petelina, da je končno zakikirikal.«

Dolgo sem davil petelina, da je končno zakikirikal? Po mojem sem že spominjal na zrel paradižnik. Že dolgo ne zardevam zaradi drkanja, vendar pa je nekaj drugega, če sam povem prijatelju, da bom zblaznel od drkanja, če ga ne bom namočil v voljno potrebno pizdo, kot pa, če mi grda soseda pove, da me je gledala drkati. Če bi mi to rekla kakšna privlačna prsata plavolaska, bi se najbrž vzburil in jo vprašal, zakaj mi ni prišla v pomoč. Namesto tega sem mislil na tehnične podrobnosti. Seveda me je lahko videla. S prostim očesom. Še bolje pa z daljnogledom. Iz svoje dnevne sobe. Najraje sem ga drkal stoje v banji, medtem ko sem se prhal. Res je tudi, da sem imel zadnje dni okno odprto, ker je bilo že zelo vroče ...

Nenadoma se je presedla na mojo stran. Bil sem kot hipnotiziran, ko je približala ustnice mojemu ušesu. Glas ji je drhtel:

»Ni ti treba več drkati. Pridi k meni nocoj, če … upaš … poglej, kaj imam zate,« je dejala, dvignila dolgo krilo do kolen, me prijela za roko in mi jo potisnila med noge. Hlačk … ni imela na sebi. Imel sem jo že na vročih pizdah, vendar ta ni bila samo vroča. Gorela je ali vsaj žarela in kopala se je v lastnem soku. Pod prsti sem čutil obilje oteklega poplavljenega ženskega mesa, gloriozno žensko spolovilo, na dlani mogočen gosto poraščen venerin grič … Prsti so se začeli prebujati iz lastnikovega šoka in začeli raziskovati njeno oteklo sramje, ko mi je roko odstranila iz mednožja enako odločno, kot jo je prej potisnila vanj.

»Dovolj bo za zdaj,« je dejala in se presedla na sedež nasproti meni. Šokiran sem jo gledal v oči. S seksi našobljenimi ustnicami mi je vračala pogled. Zakaj mora imeti očala? Ta pošastna orjaška očala? Ko se je vlak čez nekaj minut ustavil na … najini postaji, se je nasmehnila, vstala in hitro odšla. Velika je. In hodi kot kobila, sem ugotovil, ko sem se tudi sam počasi spravil z vlaka in jo opazoval, ko se je razdalja med nama zaradi moje namerno počasnejše hoje povečevala.

»Mucica te pogreša, mokra je, joče za tvojim lepim kurčkom …« je žvrgolela v telefon moja popolna prsata, dolgonoga, ravno prav ritasta plavolaska.

»Kolikokrat ti bom še moral povedati, da moj kurac ni kurček,« sem se brez veze jezil.

»No, no, kaj se pa jeziš, saj veš, da imaš velikega in debelega kurčka, ki ga moja mala mucica ful pogreša,« je dejala. Veliko in kar dolgo je govorila, vendar je nisem poslušal. V mislih nisem imel njene mucice, ampak sosedino veličastno pizdo. Poduhal sem levico, ki jo je spoznala. Omamen vonj. Nekatere pizde tako lepo dišijo. Vse ne. Sosedina vsekakor lepo. Škoda, ker je tako grda. Je res? Pa saj ni tako grda.

Bolj pozno ko je bilo in bolj ko me je mikalo, da bi, kako je že rekla, zadavil petelina, ki je kar naprej dvigal glavo in jo obračal proti sosedini hiši, lepše sem razmišljal o sosedi. Ko je bila ura enajst, sem popil velik viski, si zelo skrbno umil kurca, tudi pod glavico, si koren in jajca namazal z zelo drago kremo za kožo, s katero si moja manekenka mazili obraz, oblekel svežo trenirko in se ob odhodu iz hiše delal, da grem na džoging. Na hitro sem zavil desno, pa na levo in že sem bil pred njenimi vrati. Še si lahko premislim. Vseeno sem pozvonil. Vrata so se tako hitro odprla, da sem se skoraj ustrašil.

»Oprostite,« sem dejal in hotel oditi, prepričan, da sem pozvonil pri napačnih vratih, saj je za njimi stala postavna Amazonka s spuščenimi divjimi rjavimi kodri, sočnimi temno rdečimi ustnicami in črno obrobljenimi zelenimi očmi. Niti krpice ni imela na sebi. Mogočni veliki okrogli lepi dojki, sredi katerih sta se bohotili mogočni temni bradavici, sta se zatresli ob vsakem njenem premiku. Ozek pas, široki boki, mogočna stegna, na vrhu stika rahlo razkoračenih nog pa velikanski trikotnik gostega rjavega krzna …

»Dolgo te ni bilo,« je dejala soseda, ki je gole nisem prepoznal, me prijela za roko in skoraj potegnila v hišo.

Nisem se je mogel nagledati in dobro sem čutil, da mi kri tokrat ne dre v lica, ampak v kurca.

»Hladno penino imam,« je dejala soseda, »vendar hočem najprej kurca.«

Ni ji ga bilo treba dati. Sama ga je vzela.

»O, mati moja, kako sem to pogrešala,« je dejala z drhtečim glasom in ga izmenjaje božala in poljubljala, drkala in lizala, sesala in stiskala. »Kako je lep, kako je velik, kako je debel, kako je trd … in kako sem ga potrebna,« je dejala. »Sleci se, fukat hočem!« Slekel sem si trenirko, spet me je prijela za kurca in me vlekla v spalnico, kjer so gorele dišeče sveče.

Hotel sem ji lizati pizdo. »Ne zdaj, boš kasneje, zdaj hočem fukat,« je dejala, me potisnila na hrbet, se dvignila nadme, z glavico nekajkrat potegnila po svoji kosmatinki gor in dol, da je zdrsnila med vlažne otekle sramne ustnice, in že jo je pogoltnilo srčasto ustje njene voljne vagine, ki je tesno objemala kurca, ko se je spuščala po žilavi korenini navzdol, zelo zelo počasi, s tesno zaprtimi očmi in močno odprtimi usti … Ko je imela celega v sebi, se je njeno telo napelo, takoj zatem pa zadrhtelo.

Nenadoma je odprla oči, pogledala proti meni in se nasmehnila. »Čudežnega kurca imaš. Prišlo mi je. Prvič mi hitro pride, kadar sem ga potrebna,« je pohotno momljala, se z dlanema oprla na moje prsi in začela lahkotno vrteti veliko telo. Omamljen sem božal njeni jedri nihajoči dojki, ona pa je pospeševala ritem. Po nekaj minutah je galopirala, jaz pa sem v mislih recitiral Krst pri Savici.

Vedno ga, kadar hočem biti čim bolj vzdržljiv junak v postelji. »Špricni, špricni, seme hočem, seme mi daj,« je nenadoma kričaje zahtevala. Z veseljem sem ji hitro dal, kar je hotela. V trenutku ko sem vanjo ustrelil semenski rafal, se je v gluhi noči razlegel njen nečloveški krik zadovoljstva. In še eden in še eden. Jezus, ta pa je glasna. Po mojem so jo slišali vsi sosedje.

»Glasna sem,« je dejala, medtem ko sva v postelji pila ravno prav ohlajeno penino. Vmes sva drug drugemu božala spolovili. Njeno je bilo čarobno in temu primerno je bila moja sablja kmalu nabrušena za novo bitko. Vojna je bila končana šele, ko se je danilo. Soseda je bila požar, ki ga ni bilo mogoče pogasiti.

»Pridi, kadarkoli hočeš … fukat,« je dejala in me potisnila skozi vrata.

»Nekdo pa je že zelo potreben, zdaj gleda že za tagrdimi,« je nekaj dni kasneje komentiral eden od kolegov, ko mi je pogled ušel za ne najpopolnejšo rdečelasko s precej zajetno zadnjico in ne najdaljšima nogama.

Nasmehnil sem se njemu, predvsem pa samemu sebi.

Sosedo sem na skrivaj redno obiskoval, vse dokler se ni brez posebnega slovesa odselila, menda zato, ker so se sosedje (jaz seveda ne) pritoževali zaradi njenih nočnih in dnevnih krikov. Večno ji bom hvaležen. Odkar sem bil z njo, nisem bil nikoli več potreben. Res je, da se zato tu in tam kakšno jutro zbudim ob resnično grdi ženski. To ni pomembno. Pomembno je, da so zvečer, ko grem v posteljo z njimi, vse vedno lepe.

TEKST: B. B. Kastelic

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri