Ognjeni obroč

  • 06.01.2010

Dva tisoč šesto kilometrov okoli dežele ognja in ledu, kjer se vreme v eni uri zamenja tudi 20-krat, kjer imajo svoj lastni muzej penisov, kjer je ovčja glava z očmi vred prav takšna gurmanska specialiteta kot hot dog in kjer stoične face radikalnih vikinških potomcev padejo kot domine v alkoholni omami legendarnega vikendaškega 'runturja'.

(Foto: Aleš Bravničar)

8 fotografij v galeriji

Po lanskem popolnem finančnem zlomu v pravljični deželi Islandiji, ki je prebivalce udaril močneje kot kopito Odinovega konja Sleipnirja, se je na samotnem otoku, pomak­njenem na rob geografske Evrope, zgodil čudež druge sorte.

V nekoč pregreš­no dragi deželi, kjer si včasih nisi mogel privoščiti niti piva, kaj šele najeti avtomobila, je nenadoma vse postalo poceni in privoščljivo. Ni minilo veliko časa, ko so to zavohali turisti, siti Costa Brave in gradov Bavarske, in trumoma okupirali intimno ledeniško državico lave in ledenikov.

Vulkanske izbruhe so zamenjali izbruhi turistov – v letu dni se jih je izmenjalo kar pol milijona, skoraj dvakrat več, kot je na Islandiji prebivalcev. Eni najštevilčnejših so bili Britanci, ki so jih govorice o legendarnih reykjaviških 'runturjih', celovečernih popivanjih od puba do puba do jutra in pregovorna lahkost islandskih deklet mamili kot muhe na svež kupček fekalij. Ni hujšega od pijanega Britanca v inozemstvu, verjemite. V primerjavi z njimi smo Balkanci prava dvorska gospoda.

Islandca pa je teže odtajati kot zmrznjenega kita, ki je v deželi ognja in ledu še vedno na jedilnikih vseh restavracij (skupaj z mormonskimi papigami, gnilim mesom morskega psa, ovčjimi glavami in genitalijami nič hudega slutečih ovnov).

Hladni so kot ledeniki, ki so razmetani naokoli. Toda kdo bi jim to lahko zameril? Poleti predolg dan in pozimi skoraj stalna noč sta prav toliko depresivna kot suicidalne karikature lokalnega stripovskega genija Hugleikurja Dagssona. A tudi ko bo iskal vrv za samomor ali kupoval naboje za pištolo, bo Islandec na vprašanje, kako se počuti, vedno odgovoril, da je vse super.

Zato med vikendi po polnoči, ko je žurerska atmosfera za staro in mlado v polnem zamahu, v alkoholni omami padejo še zadnji tabuji in na dan usekajo potlačena čustva stoičnih severnjaških likov naravnost iz serije Twin Peaks. Samo ne dovolite jim, da vam začnejo razlagati o svojih prednikih – Islandci namreč ne vedo le, kdo so bili prvi prišleki na otok pred tisoč leti, ampak tudi to, iz katere norveške vasi so prišli in na kakšen način so z njimi v sorodu.

Ko se človek malce oddalji od Reykjavika, prispe do bizarne islandske znamenitosti, imenovane Modra laguna. Termalni spa, izpiljen do potankosti v sodobnem skandinavskem slogu, predstavlja vse, kar Islandija ni, kar neposredno dokazujejo horde japonskih turistov v gatkah (in brez njih), namazanih s termalnim blatom, ki v modri vodi še najbolj spominjajo na retardirane Smrkce.

Ogromni kompleks stoji v popolni samoti sredi z mahom preraščenega polja lave nekaj kilometrov iz Grindavika in je pravzaprav sklop velikih stalno kadečih se luž s svetlo modro termalno vodo, ki smrdi po gnilih jajcih.

Domačini so že pred stoletji pogruntali, da je ta termalna voda izvrstna za zdravljenje kožnih bolezni (baje zelo uspešno zdravi luskavico) in ne dolgo od tega so podjetno zgradili kompleks s kliniko, kjer se lahko pod milim nebom ne glede na vreme ure in ure namakaš v zdravilni vodici (in urinu drugih obiskovalcev). Nekatere britanske turistke so celo priznale, da bi bil to najbolj romantičen kraj na svetu za snubitev, a bi bilo verjetno sila neugodno, če bi na kolenih klečečemu moškemu prstan pomotoma padel v gosto termalno brozgo, ki razjeda plemenite kovine.

Vzhodno od Reykjavika pa se začne divjina. Nič več hot dogov s hrenovkami, kuhanimi v pivu. Nič več intelektualnih kavarn z ved­no vročo juhico, ki služijo tako za sestanke osovraženih bankirjev kot tudi za srečanja avantgardne subkulture. Tu gre zares. Ledenik za ledenikom, vulkan za vulkanom, levo slap, desno ovčke in tako naprej na stotine kilometrov. Da vožnja po sicer izjemni pokrajini ne bi postala monotona, so Islandci postavili za radovednega popotnika na ogled nekaj sila zanimivih muzejev.

Prvi je muzej falusov (www.phallus.is) v Húsaviku, kjer najdeš skoraj tristo penisov vseh oblik in velikosti, tako živalskih kot tudi 'folklornih' na nenavadnih kičastih objektih (telefon ...?). Največji primerek je dolg poldrugi meter in je nekoč pripadal kitu, najmanjši lulček pa je hrčkov. Muzej je podpisal certifikate tudi s štirimi uradnimi človeškimi donatorji, ki bodo svoje organe zapustili kot donacijo posthumno.

Drugi muzej pa je hram čarovništva v Hólmaviku (www.galdrasyning.is), kjer se skriva tudi replika slavnih 'nekrohlač', narejenih iz človeških mod in kože na nogah. Legenda pravi, da moraš ukrasti novčič stari devici in ga nositi v mošnjičku lastnikovih mod, pa boš obogatel. Nič nenavadnega za deželo, kjer kar 80 odstotkov prebivalcev verjame v škrate, trole in vilince.

Najlepši del Islandije se skriva globoko na severu – mogočni Vestfirdir, sklop razgibanih fjordov na severozahodu, ki jih številni vodiči častijo kot zadnjo evropsko divjino. In res – na dober dan lahko srečaš več tjulnjev in kitov kot ljudi v tej izolirani pokrajini brez dreves, stalnih naselbin in dobrih cest. Lokalna šala o tem, kaj storiti, če se izgubiš v Islandskem gozdu (vstaneš!), popolnoma drži. Tu so Vikingi ugledali prve ledene gmote in poimenovali kraj Island (dežela ledu).

Islandija je tudi sicer polna kotičkov, kjer se je pisala svetovna zgodovina. V Dingvellirju so Vikingi leta tisoč ustanovili prvi evropski parlament, stara hiša Höfdi v centru Reykjavika pa je bila prizorišče podpisa pakta o koncu hladne vojne med Reaganom in Gorbačovom.

Jules Verne je izbral ledenik Snaefellsjokull kot vstopno točko za potovanje v središče z­emlje, ­posadka Apolla 11 (Armstrong in Aldrin) pa je pod okriljem Nase trenirala pristanek na Luni na težko dostopnih ­poljih lave ob vulkanskem kraterju Askja. ­Pravijo, da je tudi Ameriko odkril Islandec, dolgo preden jo je na svoji poti proti Indiji ugledal Kolumb. A jenkijem tega raje ne omenjajte, da se na otoku slučajno ne bi ponovil Irak.

Ste vedeli?

  • Islandija meri 103.000 km2, od tega je 11,5 % ledenikov in 2,7 % jezer.
  • Ledenik Vatnajökull je največji ­ledenik v Evropi.
  • Najvišji vrh Islandije je visok 2110 m.
  • Tukaj leži tudi najmaočnejši slap v Evropi Dettifoss s pretokom 120 m3/s.
  • Na vsak kvadratni kilometer dežele lahko postaviš 3 Islandce.
  • Najkrajši dan v Reykjaviku je dolg ­dobre 4 ure, najdaljši pa kar 21 ur.
  • Najnižja izmerjena temperatura ­(minus 38 stopinj Celzija) je bila leta 1918, najvišja (30 stopinj ­Celzija) pa 21 let pozneje.

Kaj početi to zimo?

Pozimi lahko na Islandiji v dolgih polarnih nočeh poleg alkohola uživate tudi v drugih naravnih lepotah. Lahko se okopate v odprtih termalnih vrelcih Plave lagune med snežnim metežem (bizarno), sprehodite po ledeniku med polji lave (nadrealno), opazujete severni sij (čarobno) ali pa se vržete v iskanje najlepše Islandke na otoku (lahko traja vso zimo).

TEKST & FOTO Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri