Offroad ture po Sloveniji

  • 08.11.2007

Zakonsko gledano je terenska vožnja možna le v vaših mokrih sanjah. Vse, kar se dogaja na kolesih zunaj urejenih cestišč, je v naši državi namreč z zakonom prepovedano, kar pomeni, da vam pre­ostane le dvoje: da kršite zakon ali da se s svojim ATV-jem odpravite prek naših meja, kjer je zakonodaja liberalnejša.

(Foto: Bor Dobrin)

Na začetku tako občutljive teme moramo razčistiti tole: vsi, ki smo simpatizerji vožnje z enduro motocikli, terenskimi vozili ali štirikolesniki, nismo nikakršni idioti. Večini je jasno, da je izlet z motociklom ali s štirikolesnikom v naravo pač privilegij in užitek, pri katerem je treba spoštovati naravo, njene prebivalce in obiskovalce.

Vsakemu vsaj približno ozaveščenemu bencinskemu rekreativ­cu je zatorej jasno, da je vožnja po nepokošenih travnikih ali pašnikih, preganjanje divjadi, ogrožanje spre­hajalcev in še kaj skrajno ne­um­no in neodgovorno početje, ki zahteva stroge ukrepe. Svoje strasti je namreč mogoče izživeti tudi brez škode za okolje.

Neprometne makadamske ceste, vojaški poligoni, opuščene gramoznice ali peskokopi, traktorske vlake in skalna pobočja ter sem ter tja kakšna motokros proga so lahko več kot ustrezno nadomestilo.

Pri tovrstnih avanturah je treba poskrbeti tudi zase. Na naših turah z Bombardjerjevimi ATV-ji, ki po novem nosijo oznako CAN-AM in v svetu off-roada brez dvoma veljajo za številko ena, smo se seveda oborožili z vso potrebno zaščitno opremo. Saj veste, v natikačih pač ne moreš na Triglav.

Čelada z vizirjem ali motokrosističnimi očali je seveda tako ali tako po zakonu obvezen del zaščitne opreme, poleg tega pa je boleča norost, če se na vožnjo podate v kavbojkah in športnih copatih. Ne, tudi smučarski pulover in vetrovka vas ne bosta zaščitila. Obvezna je celotna motokrosistična oprema.

Torej primerne hlače, majica, komplet plastičnih ščitnikov za rebra, prsni koš, kolena in komolce ter seveda robustni okovani škornji in rokavice. Enako za sopotnika. Oziroma sopotnico. Na velikem outlanderju je namreč dovolj prostora za dva, in če je vaša dama bolj avanturistično razpoložena, jo lahko povabite na prijeten izlet. Hm … Kaj pa veste, morda se vam bo vtisnil v spomin po kakem drugem zanimivem dogodku v naravi, daleč od radovednih oči ...

S seboj obvezno vzemite mobilni telefon (z dovolj polno baterijo) in kakšno plastenko pitne vode. Priporočljiva (heh, razen kadar imate s sopotnico skrite namene) je tudi vožnja v skupini. Kot pri potapljanju naj bi imel tudi pri terenski vožnji vsak svojega partnerja, torej nekoga, ki lahko pomaga v težavah, pa naj bo to pri odpravi okvare na vozilu, premostitvi ovire na poti ali v nesreči.

Mi smo se na križarjenje odpravili z novim 800-kubičnim dvovaljnim outlanderjem v kamuflažnih barvah in s športnim dvokolesno gnanim DS 650, ki sta v vrhu ponudbe Bombardjerjevih ATV-jev. Če se boste držali naših navodil, boste lahko v vožnji uživali brez škode za naravo in strahu pred kaznijo. Tisti, ki ste željni ekstremnejših pustolovščin, pa se podajte čez mejo, tako kot smo to zavoljo fotografij storili tudi mi.

Obe naši mašini sta se izkazali za hvaležna sopotnika. Navdušila sta z zares majhno porabo goriva, kar je daleč stran od avtocestnih bencinskih črpalk še kako pomembno. Vse Can-Amove štirikolesnike namreč poganjajo štiritaktni motorji, ki so precej čistejši za okolje od ekološko spornih dvotaktnikov. Je pa večina motornih žag, ki pojejo po naših gozdovih, še vedno gnanih z dvotaktnimi agregati in tako krepko bolj onesnažujejo okolje in so seveda precej glasnejše od večine štirikolesnikov, ob katerih gredo naravovarstvenikom kocine pokonci. A pustimo to, raje se odpravimo na izlet. Greste z nami?

Štajerska

Dobrovlje, Mrzlica in Šmohor (nad Savinjsko dolino)

Tura, ki združuje različne vrste terena in bo navdušila vse vrste voznikov. Je precej zapuščena, ni ne sprehajalcev ne prometa. Iz Letuša ob desnem bregu Savinje še pred Lokami zavijemo do Sv. Urbana. Tam se odpre hiter makadam in zavit asfalt do Sv. Katarine. Kdor hoče več, se lahko spusti do sedla Lipe ali pa se vrne do kmetije Destovnik in se po sanjskih makadamskih hardih spusti v Podvrh in konča v Braslovčah.

Če to še ni dovolj, lahko nadaljujemo preko Gomilskega na Marijo Reko in od tam mimo Mrzlice do Šmohorja in se nad Debrim pri Laškem vrnemo v Liboje in od tam nazaj v Braslovče. Druga možnost je, da od Lok nadaljujemo v neskončne možnosti, ki jih ponuja trasa med Goltemi in Raduho.

Osrednja Slovenija

Krim in Ulovka

Iz Verda startamo mimo Ljubljanskega vrha na Osredek in Pokojišče, mimo Padeža in desno na Menišijo in čez Senožete do Bezuljaka. Pa po asfaltu čez Stražišče prek Otav na Žilce in od tam prek Iške do Predgozda in Roba. Ostro levo na Krvavo peč in po makadamu do Iga.

Če imamo makadama dovolj, se vrnemo čez Barje, sicer pa zavijemo za Brestom oziroma Tomišeljem pri teniškem igrišču nazaj in se prek Krima pripeljemo do sedla nad Rakitno, kjer nadaljujemo proti zahodu do Pakega pri Borovnici. Čez Laze se vzpnemo mimo Tisovca nazaj v Verd.

Če nam to ni dovolj, lahko nadaljujemo proti Ulovki in si začinimo dan na vrhniškem tankov­skem poligonu (če nimamo vitla, se izogibajmo največji luži!).

Na drugi strani pa jo lahko prek Rakeka potegnemo mimo smučišča Kalič do tankovskega poligona pri Postojni in se za vrhunec po­vzpnemo še na Sv. Trojico.

Dolenjska

Goteniška gora in Kočevski Rog

Da ne bomo delali le krožnih tur, bomo Notranjsko in Dolenjsko izkoristili za pot od Pivke do Metlike.

Čez Jurišče se prek številnih razcepov po hitrih, relativno širokih makadamih pripeljemo (na primer prek Jurjeve doline) do Starega trga pri Ložu, od koder nadaljujemo na vzhod do Loškega potoka.

Čaka nas Goteniška gora, ki jo presekamo po Glažutski dolini do Grčaric. Po pravem labirintu cest se spustimo do črpalke v Kočevju in nadaljujemo čez Željne na vzhod v Kočevski rog. Nadaljujemo na jug na Koprivnik in na severozahod mimo Mirne gore v Semič. Prek Krvavčjega vrha se spustimo v Metliko.

Opisana pot je orientacijsko in tehnično nekako najlažja, lahko pa si jo zelo začinimo, saj imamo na območju, ki ga prečimo, dejansko za vse življenje dovolj dela, preden bomo prevozili vse poti in dosegli vse cilje …

Gorenjska

Jelovica, Škofjeloško in Polhograjsko hribovje

Za tistega, ki hoče pravo avanturo po makadamskih poteh z možnostjo popolnega izgub­ljanja, je najboljša izbira Jelovica.

Če pa se nočemo klatiti po Jelovici, je dovolj, da jo le okusimo in si privoščimo še ceste Škofjeloškega hribovja – od Škofje Loke prek Binkelja na Lavtarski vrh in prek Čepulj mimo Sv. Jošta nad Kranjem do Zabukovja in od tam po asfaltnih ovinkih preko Zg. Besnice v Podoblico, od koder lahko nadaljujemo v Dražgoše na prijetno makadamsko popotovanje prek Dražgoške gore.

V Dražgošah navzgor in na prvem razcepu levo ter po glavnem makadamu vse do razcepa nad Mrzlo dolino, kjer zavijemo dvakrat levo in se spustimo prek Slemena do Svetega križa v Kališe in pri Selci prečimo glavno cesto proti Železnikom na Sp. Golico.

Tam si lahko privoščimo divji vzpon okoli Miklaške gore, nato pa prek Ojstrega vrha ob strugi Prednje Smoleve mimo domačije Logar in Smrekar. Na Martinj vrhu pri Birtu zavijemo ostro levo in kmalu še enkrat desno. Lahko se povzpnemo prek vrha Koprivnika do sedla Črni Kal pod Blegošem, pod katerim se spustimo v Poljane nad Škofjo Loko.

Če nam še ni dovolj, si lahko privoščimo divje asfaltne ovinke vzpona na Lučine, do sedla Suhi dol, od koder se po makadamih Betajnove prek Setnika in Črnega vrha prek Sela nad Polhovim Gradcem in Sv. Ožbolta vrnemo v Škofjo Loko.

TEKST: Peter Feguš

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri