Odiseja v vesolju – kdaj?

  • 15.04.2008

Leta 2007, osem mesecev po izstrelitvi modula s ploščadi Cape Canaveral, bodo na Marsu pristali štirje astronavti. Dve ženski in dva moška. Zato, da jim ne bi bilo dolgčas med potjo in da bo v zgodovinskih arhivih zadoščeno emancipaciji. Poiskali bodo plovilo, ki je na rdečem planetu pristalo že leta 2005 in v dveh letih sprožilo pomembne kemijske procese.

3 fotografije v galeriji

Ti so ustvarili pogonsko gorivo za vrnitev na Zemljo in potrebne zaloge kisika. Če bo prvim Zemljanom na površini najbližjega planeta sreča naklonjena, bodo pristali zelo blizu prvega modula, ki bo oddajal signale. Če bodo oddaljeni nekaj sto kilometrov, se lahko do postaje pripeljejo z vozili, ki jih imajo v ta namen s seboj. Če bodo več tisoč kilometrov od začrtanega cilja, bodo morali počakati na sondo, ki jih bo obiskala leta 2009.

Kisika, vode in hrane bo zadosti, še enkrat pa spomnimo, da gre za dve ženski in dva moška, ki bodo ves čas od izstrelitve živeli v za vesoljske razmere prijetnem prostoru. Plovilo naj bi že med poletom ustvarjalo umetno gravitacijo, podobno tisti na Marsu, potniki pa bodo imeli na voljo tudi kopalnico, garažo, laboratorij, knjižnico in sobo za rekreacijo.

Projekt ni plod scenarističnih glav iz Hollywooda, temveč dr. Roberta Zubrina, ki predseduje Mednarodnemu društvu Mars. Čez stoletja bo na Marsu živela civilizacija, ki se bo razvila iz zemeljskega Homo sapiensa. Kaj več si lahko želimo od tega, da postanemo očetje zasnove življenja na Marsu?

Od Zemlje do – Marsa?

Med drugim je Zubrin spisal knjigo Primer Mars: Načrt za poselitev rdečega planeta in zakaj to moramo storiti, v kateri s podrobno analizo odgovarja Nasinemu proračunu z veliko manjšim zneskom. Če mu bo uspelo in če se bodo sonde na Marsu zares lahko izmenjavale vsaki dve leti, bomo s tem programom dobili zametke vesoljskega turizma in redne proge med Zemljo in Marsom. Pomen vesoljskega turizma, kamor danes sodi obisk Mednarodne vesoljske postaje, mnogi znanstveniki poudarjajo že zdaj, saj imajo vesoljski projekti v dobi pomirjenih političnih strasti čedalje večje finančne težave.

Zubrin postaja sodobni Jules Verne. Znameniti pisatelj je namreč že leta 1866 napisal knjigo Od Zemlje do Lune in tako širokemu polju avtorske fantastike, ki se je sicer bolj gibala po Zemlji, malo nad njo in proti njenemu središču, dodal še vesoljsko razsežnost. Zanimivo zgodbo je podprl s tehnično zasnovo: predstavil je raketni pogon, ki bi lahko deloval v vesoljski breztežnosti. Izračunal je tudi hitrost, ki jo potrebujemo za pot na Luno. Zubrin danes teoretično nadaljuje Vernovo delo, le da je veliko bliže dejanskemu uresničenju spisanih besed.

Najprej do Lune?

1. februarja letos je na ozemlje Teksasa in Louisiane padel dež trdnih delcev. Bilo je le nekaj trenutkov za tem, ko je Houston izgubil signal s posadko raketoplana Columbia. Razneslo ga je prav v dobi sodelovanja Rusije in ZDA, medtem ko so osvajanje zemeljske orbite, najbližjega naravnega satelita, in pošiljanje sond v globlje vesolje porajali drugačni vzgibi. V tekmi ena na ena, v zaprtem ringu, ki k igri ni pripuščal drugih, sta si tedanja Sovjetska zveza in ZDA izmenjevali udarce. Ljubosumno sta skrivali strategije in verjeli v najelitnejšo zmago: biti prvi na Luni.

Tja je človek že stopil, se malo popeljal s prirejenim vozilom (sužnji lastne tehnologije si ne predstavljamo, da bi morali po drugem nebesnem telesu pešačiti), igral golf (Armstrong ostaja Zemljan z najboljšim nezemeljskim hendikepom) in pošiljal pozdrave. Poleg osvojitve Lune je bila pomemben dosežek še postavitev Mednarodne vesoljske postaje.

Pri obeh vesoljskih delih je do konca tvorno sodeloval človeški dejavnik. Drugače je z avtomatiziranimi sondami, ki jih pošiljajo na vodena romanja. So podaljšane roke zemeljskih znanstvenikov, ki jih zanimajo sestave planetov, kometov, asteroidov in možnosti preživetja ali celo življenja. Prav ti dve različici odkrivanja vesolja sta znanstvenike in inženirje razcepili na dva pola: na tiste, ki zagovarjajo človeške polete, in na ljubitelje cenejših sond brez posadke.

Kako bi Homer spisal Odisejado brez Odiseja? Kdo bi mu posredoval pričevanja o čarovnicah, prijaznem vetru, trpljenju in o veličini navdušenja, ko prispeš na cilj? Morda avtomatizirana ladja, ki bi Kiklopu odtrgala oko? Pomembno dejstvo je, da bodo misije z vodenimi sondami ostale brez glavnih junakov, ki so tako zelo pomembni za identifikacijo z doseženim.

Vseeno pa vemo, da so imeli Kiklopi raje meso kot ladje, tako da nas nauk kanonskega dela lahko pouči tudi o tem, da so misije brez ljudi varnejše. In cenejše, kar predvsem poudarjajo zagovorniki gradnje vesoljskih laboratorijev v pogovorih s kongresniki in z drugimi, ki na zemeljski obli odpirajo mošnje za polete v temino.

Nasa želi ohraniti oboje. Sonde so usmerjene proti Luni. Zvesti Zemljin satelit bo tako v prihodnjih letih pomemben vesoljski laboratorij in morda čez nekaj deset let poligon za daljše bivanje v breztežnosti. S tem bi osvojevalci vesolja nadgradili izkušnje članov Apollo misij in vseh, ki so živeli v Mednarodni vesoljski postaji, ter se pripravili na naslednjo največjo preizkušnjo: pristanek človeka na najbližjem planetu – Marsu.

Mars, prihajamo!

Sonde in vozila, ki so jih že poslali v Marsovo orbito oziroma na njegovo površje, raziskujejo razmere za prihod astronavtov. Iščejo morebitne zaloge ledu v skritih dolinah, najprimernejše kraje za pristanek in območja za natančnejša raziskovanja.

Nekaj je gotovo: če se bodo odločili za izstrelitev človeške posadke proti Marsu – to bi se lahko, tudi po Nasinih predvidevanjih, zgodilo čez deset do dvajset let – bo to pomenilo zelo drago potovanje. Predvsem zato, ker si potniki želijo povratno vozovnico. Nihče še ne ve, koliko denarja bodo porabili za to. Osnovni pogoj je mednarodno sodelovanje vseh treh astronavtsko razvitih celin, tudi Azije.

Ko je Mars najbliže Zemlji, je namreč še vedno zelo daleč: najmanj 80 milijonov kilometrov. Polet bi trajal malo manj kot tri leta (Zubrin sicer predvideva, da veliko manj), med aktualnimi misijami pa želijo preizkusiti različne oblike pogona. Sonda Smart 1, ki bo raziskovala zamrznjene vire vode na Luni, bo poskusni zajček za poseben ionski motor, ki bo deloval na ksenon, šlo pa naj bi za eno ključnih tehnologij za potovanja v globlje vesolje. Ionski motorji ne delujejo na podlagi izgorevanja kemičnega goriva.

Vesoljsko plovilo potiskajo pozitivni ioni, ki imajo zelo majhen potisk – primerljiv s silo, ki jo na naši dlani ustvari kos papirja. V vesolju ima še tako šibka moč velik pomen, predvsem pa je velika prednost plovil z ionskim motorjem v izkoristku energije. Gre za novo obliko goriva, ki bo dalj časa na razpolago in bo omogočila polete v globlje vesolje. To potrjujejo izkušnje z Nasinim plovilom Deep Space 1, ki ga prav tako poganja ionski motor in ki je na poti dlje kot vsa plovila s konvencionalnim raketnim pogonom skupaj!

Superlahko gorivo je predvideno tudi za poganjanje letečih robotov, ki bodo v bližnji prihodnosti opazovali Saturnove obroče in pristali na Jupitrovem satelitu Evropa.

Znanstveniki in inženirji zagotavljajo, da lahko sprejmejo izziv in popeljejo človeka na Mars. Podobno razmišlja Dušan Petrač, slovenski fizik, ki je s preučevanjem supertekočega vodika prišel do razvojnega položaja v priznani ustanovi Jet Propulsion Laboratory. V zadnjih desetletjih so za Naso izdelovali plovila, med njimi Voyager, Mars Pathfinder in Mars Global Surveyor. Dr. Petrač je v telefonskem pogovoru zatrdil, da tehnologija že obstaja, vendar je večja težava, kako prepričati kongres, da v ta namen odobri milijarde dolarjev.

Kako znanstvena je znanstvena fantastika?

Tako kot se letos obeta invazija vodenih robotov na Mars, so odpirajo tudi realni pogledi na eno izmed najbolj znanih tehnoloških domislic kultne serije Star Trek (Zvezdne steze). Ko je Gene Roddenberry, avtor serije, prvič prežarčil Spocka ali kapitana Kirka iz vesoljske ladje na bližnji planet, je gledalcem zastal dih. Spoznali so transporter, napravo prihodnosti, ki preoblikuje objekt ali človeka v energijo, to usmeri na določeno oddaljeno točko in znova materializira začetno stanje.

Tako bi lahko danes hitro prišli do Mednarodne vesoljske postaje, Lune ali še kam dlje. Žal nas čaka do teleportacije najmanjše molekule še dolga in trnova pot, na katero pa smo že stopili. V laboratorijih, kjer se ukvarjajo s fiziko osnovnih delcev, jim je uspelo iz ene točke do druge prežarčiti zelo majhen del atoma in fotone, delce svetlobe.

Ko so znanstveniki teoretične fizike sprejeli ta izziv, so takoj predstavili dodatno težavo: prežarčeni človek bi namreč tako na svoj način umrl, saj bi prenos ustvaril novo telo z novim spominom in čustvi. Pa še to – potrebovali bi napravo, ki lahko prenese trilijon trilijonov atomov in jih razporedi do nanometra enako kot v originalu!

Resnični Scotty bo moral še dolgo čakati na svojo vlogo na ladji Enterprise, tako kot bo morala astronavtika počakati na priljubljeni startrekovski ukrivljeni (Warp) pogon, ki je sicer nastal iz popolnoma praktičnih razlogov. Avtor je zastavil serijo enournih epizod, zato so morali glavni liki zelo hitro pripotovati do ciljne zvezde. Kar štiri leta bi potrebovali od Zemlje do najbližje zvezde, če bi potovali s svetlobno hitrostjo, zato so scenaristi spisali načrt o nadsvetlobni hitrosti.

Žal presega meje dovoljenega, ki jih je zastavil Albert Einstein, saj po načelih teorije relativnosti nič ne potuje hitreje od svetlobe. Serija je kljub temu kultna za mnoge fizike, med njimi je tudi legendarni Stephen Hawking, in Nasine inženirje, ki v lastnih meditacijah in medsebojnih pogovorih nenehno premlevajo teoretične možnosti tehnologije iz Zvezdnih stez.

Playboy napoveduje

Za polet človeške posadke na Mars je, vsaj kar zadeva tehnologijo, večinoma vse na voljo. Svetovne vesoljske velesile se morajo le še uskladiti in prelesti največjo oviro – denar, ki je seveda pogojen s smotrnostjo ciljev. Predvidevamo, da bo misija proti najbližjemu planetu poletela oziroma po najbolj optimističnih napovedih tudi pristala med letoma 2015 in 2025.

Navkljub sodelovanju med nekoč tekmujočima ZDA in Rusijo smo znova priča enostranskim napovedim. Tako so Rusi pred dvema letoma omenili, da pripravljajo svoj program za polet na Mars. Sondo bi lahko izstrelili že leta 2016, na Mars pa naj bi stopili najpozneje leta 2020.

Že na začetku letošnjega leta bi morali izstreliti evropsko sondo Rosetta. Zaradi tehničnih napak so misijo ustavili, novo nalogo Rosette pa bodo določili kmalu. Vsekakor bo imel njen modul podobno nalogo kot zemeljski heroj Bruce Willis, ki je v filmu Armaggedon pristal na asteroidu (in ga tudi razstrelil). Tudi modul Rosette bo pristal na vesoljskem objektu – kometu, njegova naloga pa bo miroljubnejša.

Evropski načrtovalci želijo namreč izvedeti kaj več o vplivu Sonca na spreminjanje kometa in narediti poskuse na jedru samem. Hkrati upajo, da bodo lahko ovrgli ali potrdili domnevo, da je življenje na Zemljo prinesel prav komet. Izstrelitev Rosette so prestavili na leto 2004.

Voyager 1 je 5. septembra 1977 poletel proti Jupitru in Saturnu. Danes napreduje proti robu našega sončnega sistema, pri Nasi pa so zadovoljni, ker predvidevajo, da bo komunikacija tekla vsaj še do leta 2030. Postavlja pa se vprašanje nadgraditve tehnologij pogona, saj je Voyager 1 na poti več kot 25 let, potreboval pa bo še najmanj 25 tisoč let, da prileti do roja kometov, ki so blizu našega osončja.

Tehnologije prihodnosti so ionski motor, sončna jadra, jedrska energija in siamski dvojček materije – antimaterija. Obstajata tudi dve rešitvi, ki sodita že v predale znanstvene fantastike: leteči krožniki, ki jih poganjajo infrardeči laserji, in več deset tisoč kilometrov visoko dvigalo. Zadnje nadstropje bi bila odskočna deska za cenejše polete v globino vesolja.

Tehnologija nam že danes omogoča več, kakor smo za to pripravljeni plačati. Tako so vse napovedi, ki se dotikajo letnic in novih dosežkov v prihodnosti, utopične. Toda prav v tem je čar! Pa se poigrajmo z napovedmi: leta 2019 bomo dobili prvi vzorec plasti z Marsa (in še vedno bomo brez potrdil o fosilnih ostankih), 2032 bodo astronomi, ki s programom SETI (iskanje zunajzemeljske inteligence) sledijo radijskim valovom iz vesolja, prvič ujeli signal oddaljene civilizacije.

Čez približno 200 let bodo v zemeljski orbiti postaje s stalno človeško posadko, sredi tretjega tisočletja pa se bo združena zemeljska vlada pretežno ukvarjala s čezmernim segrevanjem zemeljske površine, zadosten razlog za temeljito razmišljanje o gradnji samozadostne postaje na Luni. To bodo postavili leta 3000, skoraj sočasno pa bo sonda brez posadke na Zemljo poslala prve telemetrične posnetke bližnje zvezde.

Čez 100 tisoč let bo večina civilizacije, evolucija Homo Sapiensa, živela zunaj planeta Zemlja, čez milijon let pa zunaj našega osončja. Takrat bo finalna tekma lige prvakov med Realom in Juventusom 2003 pozabljen subatomski delec v zemeljskem arhivu.

So Američani sploh pristali na Luni?

Kmalu po pristanku na Luni so se v javnosti oblikovala mnenja, da je bila celotna misija le prevara, posneta v skritem studiu sredi puščave. Kako to, da je okoli astronavtov več senc, zakaj zastava plapola v brezvetrju, modul se ni prav nič pogreznil v lunin prah in – kje so zvezde na temnem ozadju fotografij? Vprašanja ostajajo paradno orodje dvomljivcev, televizijska postaja FOX pa je nedavno s posebnim dokumentarnim filmom še poglobila razkol med uradno različico in nasprotniki.

Sledili so protiudarci Nase in širokega kroga strokovnih publicistov. Tako lahko na spletnem naslovu www.badastronomy.com zasledimo spis besnega astronoma Phila Plaita z Univerze Sonoma, ki razbija dvome. Luna sama seva svetlobo, zato so vidne dodatne sence. Zvezd na fotografijah ni, ker so bledikave in bi jih morali dalj časa osvetljevati; s podobnimi težavami se ukvarjajo tudi opazovalci večernega neba na Zemlji.

Prašna površina je na Luni globoka le nekaj centimetrov, zato se modul ni pogreznil (to je med prenosom povedal tudi Neil Armstrong, ko je stopal po lestvi). Zastava pa na posnetkih plapola le takrat, ko jo montirajo. In navsezadnje, zakaj Nasa ne bi uresničila misije? Steve Mirsky, kolumnist revije Scientific American, meni, da je fizika, ki je podpirala let na Luno, v osnovi zelo preprosta. Poznati moramo nekaj pravil in uporabiti računalnike, katerih celotni spomin lahko danes namestimo na čip velikosti poštne znamke. In tudi stane toliko kot poštna znamka.

Kronologija osvajanja lune – Orel je pristal

Američani so morali prvi stopiti na Luno. Rdeči znanstveniki so jih z dosežki lastnega vesoljskega programa, ki ga je osnoval Sergej Pavlovič Koroljev, prehiteli že nekajkrat. Leta 1957 so v orbito poslali prvi umetni satelit Sputnik 1, znamenito aluminijasto kroglo, iz katere so štrlele štiri antene. Sledila sta Lajka v Sputniku 2 in 12. aprila 1961 Jurij Aleksejevič Gagarin, sovjetski vesoljski knokavt.

Moskva je nekaj čez deseto uro dopoldan po njihovem času sporočila, da je prvi v vesolje poletel Rus, še več, hkrati je obletel zemeljsko orbito. Američani so izgubljali bitko, ki je imela v najbolj vročem obdobju hladne vojne poleg strateških predvsem prestižne razsežnosti. Bliže zvezdam, ki sicer krasijo njihovo zastavo, sta bila srp in kladivo.

Nikita Hruščov je skupaj z Gagarinom prerezal trak na vhodu v astronavtiko v 60. letih prejšnjega stoletja, to obdobje pa sta sklenila Richard Nixon in Neil Armstrong. Tedanji predsednik s samozavestnim nagovorom (čeprav je imel spisano tudi žalno različico za primer nesreče) in Armstrong z dveinpolurnim sprehodom po Luni, na katerem se mu je pridružil Edwin Aldrin. Nabrala sta več kot 20 kilogramov vzorcev, nastavila merilne naprave in zapičila zastavo.

Z Orlom, modulom, s katerim sta 20. julija 1969 pristala na Luni, sta se vrnila na matično ladjo, kjer ju je čakal Michael Collins. Skupaj so misijo Apolla 11 srečno končali v valovih Tihega oceana. Dobro leto dni pred tem je med rutinskim poletom z MIG-om 15 strmoglavil Gagarin. Preživela je le ena ikona, Armstrong – vesoljski Rocky.

Luna je ostala ciljna etapa tudi drugih misij Apollo. Na njeno površino je stopilo še deset Američanov, zatem pa se je državni proračun začel čedalje bolj oddaljevati. Pravzaprav je daleč tudi danes.

TEKST: Andraž Pöschl

ILUSTRACIJE: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri