Od šanka do šanka okoli sveta

  • 25.05.2008

Jure je tako rekoč na lupinici objadral svet. In se neštetokrat zaljubil. Na vsaki celini, na vsakem otoku je pustil del srca. Stari morski maček, ki na poti domov že hrepeni po naslednjem potovanju, bo kmalu znova odrinil na pot.

(Foto: Borut Krajnc)

8 fotografij v galeriji

Da je prepotoval veliko dežel, je videti že po silni zgovornosti in zgodbah, ki jih kakor iz tisoč in ene noči niza drugo za drugo. In še raje kot o jadranju pripoveduje o čokoladnih lepoticah in domačinkah z eksotičnih otokov.

S svojo prvo barko Sodček se je leta 1962 odpravil na pot do Gibraltarja, a je prišel le do konca Italije, kar je bilo zanj in za šestmetrsko jadrnico takrat velik uspeh. Na prvo daljšo regato čez Atlantik se je odpravil leta 1977, vendar je pri španski obali izgubil krmilo. Vrnil se je naslednje leto in uspešno prejadral Biskajski zaliv. Svet je objadral leta 1994, za kar si vzel poldrugo leto časa.

»Kaj žene človeka, da se z manj kot sedemmetrsko barko poda okoli sveta, prepluje Atlantik?«

»Hja, Atlantik, če se ga pravilno lotiš, ni neko posebno morje, vsaj ne ta del, kjer se ponavadi pride na ono stran, od Kanarskih otokov do Karibov.

V pravem letnem času ni nič kaj posebnega, je pa smrtno nevarno v orkanskem obdobju. Takrat ko sem šel jaz okoli sveta, je bilo le kakih pet, morda deset ljudi, ki so jadrali tako daleč s podobnimi barkami, kot je moja. Danes takšno potovanje ni nič posebnega. Recimo: samo v Franciji je milijon bark. Osemdeset odstotkov jih nikoli ne zapusti marine, še zmeraj pa jih pluje 200.000 in od tega jih 50 tisoč jadra na dolge relacije. To pa je ogromno jadrnic.«

Kolikokrat je pristal, niti ne šteje. Ponekod se je ustavil le mimogrede, da je obnovil zaloge hrane in goriva, na najlepših koncih sveta pa se je zadržal dlje: Gibraltar, Zelenortski otoki, Karibi, Srednja Amerika, Panama, Polinezija, Markizi, Samoa …

»V ta otok sem se povsem zaljubil. To je rajski vrt. Samoanke so izjemno lepe ženske.«

»Kaj počnete na dolgih relacijah, ko ste sami?«

»Hm, razmišljam o tem, kar sem doživel, in o tem, kaj me še čaka. Tudi pesmice pišem. Na začetku sem imel manjše krize. Na prvih plovbah okoli sveta je bilo včasih res hudo. Tam nekje šesti dan, pa potem dvanajsti, trinajsti, pa okoli dvajsetega dneva ... Potem pa nič več. Na to, da se nimam s kom pogovarjati, sem se že navadil.«

»No, in se verjetno pogovarjate sami s seboj ...«

»O ja, tudi. Predvsem preklinjam, ha, ha, če naredim kakšno sranje. Uf, znam kar vpiti sredi morja sam nase, ja ...«

Danes na potovanju spi normalno; šest, osem ur, če je morje mirno in vreme stabilno. Nekoč mu je budilka zvonila vsake pol ure: vstal je, pogledal horizont in spet legel.

»Kako vas sprejemajo domačini, vas presenečajo njihove navade?«

»Kakor kje. Kontakta ni težko vzpostaviti. Neki jadralec mi je pripovedoval, da je na Madagaskarju skoraj običaj, da ti mož ponudi svojo ženo ali celo hčer, če ti je všeč.«

»Gotovo ste se kdaj zaljubili v kakšno domačinko ...«

»Ha, ha, to je pa malo nerodna tema. Lahko povem, da se marsikaj dogaja. Recimo ko sem prišel na Zelenortske otoke in sem hodil po cesti, mi je prišla nasproti zelo postavna mladenka ter začela nekaj razlagati. In jaz: »Prosim? Ne razumem portugalsko …«. In mi še kar naprej razlaga, nato pa nakaže, če bi želel seksati z njo, ha, ha.

No, to sem pa takoj razumel. In lahko si predstavljate, kako je, če prideš po enem ali dveh mesecih morja ves prestradan in te takole na cesti pozdravi dama. Da ti oči skočijo ven, ha, ha! Ali pa v Braziliji, v Recifeju, kjer štejejo kar petnajst žensk na enega moškega. In to izredno lepih žensk. Tam so zgradili motele, namenjene izključno za »hitre akcije«. Taksist zapelje v boks pod vrstno hišo, od koder vodijo stopnice v notranjost. Notri pa vse polno ogledal, seveda predvsem na stropu nad posteljo.

Nikogar ne srečaš, celo z nobenim ne komuniciraš. Naročaš samo po telefonu, hrano, pijačo. Receptorka potrka na majhna vrata za vogalom in skoznje porine pladenj. Plačaš z gotovino ali kreditno kartico, brez kakršnegakoli osebnega stika. Stoodstotna diskretnost. Ko opraviš, po telefonu naročiš taksi ter po enaki poti prostore zapustiš. In nihče te ne vidi.

Brazilci so neverjetni pri tovrstni organizaciji. In še en štos vam povem: tisti, ki tam načrtujejo družino, še posebno pazijo, da ženska ne rodi devet mesecev po katerem od karnevalov ali po svetovnem nogometnem prvenstvu, če so favoriti za zmago. Takrat so namreč vse porodnišnice totalno polne in skoraj ne pridete na vrsto. Je pa res, da je zelo malo takih, ki naraščaj načrtujejo, ha, ha.

V Brazilijo sicer prihaja veliko samskih Francozov, ki potem na barko vkrcajo kakšno dekle. Kar seveda ni težko, saj so vsi zelo revni in nimajo od česa živeti. Priti na barko je zanje Amerika.«

»Ste kdaj pomislili, da bi kakšno Brazilko pripeljali kar sem, v Slovenijo?«

»O ja, sem! Samo kakšen škandal bi bil potem, ha, ha!«

Zdaj je že dolgo doma. Spet ga vleče na pot, ki bo tokrat še daljša.

V Južnoafriški republiki ga že čaka barka. Ali bo šel proti vzhodu ali proti zahodu, še ne ve natančno, odvisno od vremena, zagotovo pa bo obiskal Brazilijo in se na koncu zopet zasidral v Afriki. Po kakšnih dveh letih pustolovščin, morda celo več.

»Vam je kdaj zmanjkalo hrane na poti?«

»Ne, tako, da bi prav stradal, ne. Se mi je pa že zgodilo, da sem prišel na drugo stran Atlantika z eno pomarančo, dvema jabolkoma, pol žemlje in s povsem oglodano kostjo od pršuta. Uf, kako je dišala! In to je hudič, ko ti tako diši, pa ni nič več gor, ha, ha ...«

»In kje je najlepše, kje se boste zadržali?«

»V Braziliji, deželi plesa in lepih deklet, ker je zame obljubljena dežela. Tam velja pravilo: če Brazilec početi kaj ne ve, na plažo gre!«

»Zakaj pa se potem vračate, in sploh, kako se potem počutite doma? Izgubljeno?«

»Ja, res je zelo čudno. Ko pridem domov, se usedem na kavč, gledam televizor, in si rečem: Pa to ni res! In ko bom šel zdaj jadrat, ko bom stopil na barko, si bom spet rekel: Pa to ni res!«

Pravi, da so jadralci najboljša družba: »Od šanka do šanka okoli sveta.« Časa za klepet je ogromno: včasih samo v enem pristanišču ostanejo po mesec, dva, celo šest ali več. Dokler jih spet ne vleče naprej. Ali nazaj. In ko nove zgodbe postanejo obrabljene in stare, zopet zajahajo valove in odjadrajo do naslednjega »morskega šanka«.

TEKST: Vesna

FOTO: Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri