Od majhne buteljke do velikega bogastva

  • 22.05.2008

Kot v vseh rečeh smo tudi glede kulture uživanja vin med brajdami na naši strani Alp nastrojeni nekam samosvoje. V ljubljanskem močvirju sicer imamo to prednost, da oštirji poleg prehrambnih kompozicij zdaj skoraj povsod ponudijo vina (tudi odprta), pridelana na vseh koncih nam tako drage domovinice.

(Foto: Uroš Potočnik & Ivana Krešič)

13 fotografij v galeriji

A ko se človek potem znajde za mizo birtije katere izmed slovenskih pokrajin, je običajno povsem drugače: na vsak način se tam k jedi najbolje poda vino iz brajd prvega sosedjega brega. Tudi zagrizeni enološki folkloristiki, zmešani z lokalpatriotizmom, bo treba postaviti meje – vse v imenu kakovosti, ki naj bi vendarle prednjačila.

Slabosti regionalne zaprtosti vase so se pred dobrimi desetimi leti ovedli vinarji iz Goriških brd. Nekaj naprednejših vinarjev zasebnikov si je želelo več in skušali so se približati vinarjem, ki v svetu že nekaj pomenijo. A po drugi strani se v Brdih vinsko štetje le ni začelo čisto po novem.

Razgledanost po vinskih obzorjih je leto za letom odstiral ljubljanski Vinski sejem, ki je poleg vznesenega malomeščanskega pijančevanja navsezadnje le ponujal paleto mednarodnih vinskih okusov. Kot zmeraj in povsod in kakor pravzaprav mora biti, so se potem trenja radoživo dogodila v zakulisju. Zasebniki in velikani t. i. družbenega sektorja so se kanili udariti med seboj, in so to po svoje tudi storili.

Vkup so se vzeli nekateri tedaj najažurnejši vinarji, med katerimi bi kazalo izpostaviti Stanka Čurina. Čurin ima zasluge za oživljanje zelenega silvanca, kmalu pa so mu na Vipavskem sledili z obujenim spominom na pinelo ter zelen. Dolenjci so stopili v bran cvičku, svoj trenutek sta dočakali rebula in skoraj pozabljena barbera, ki je bila nekoč pravzaprav predstavljala edina rdeča buteljka, ki si jo je človek lahko v večernih urah naročil ob šanku kake diskoteke.

Zasebnike iz Goriških brd pa velja vseeno še enkrat omeniti, saj so zgleden primer učinkovitega nastopa na trgu. Složnost in sočasna konkurenčnost sta jim ob marketinški podpori odprla vrata v srca, žepe in okus Slovencev. Vpeljali so nekaj naprednejših vinarskih tehnologij, se organizirano lotili zaščite avtohtonih sort ter obujali sloves nekaterih pozabljenih vin – rebulo so na primer popolnoma prenovili – in začeli z zeleno trgatvijo, čeprav so tako zmanjšali hektarski donos in s tem posledično seveda tudi količino pridelanega vina.

Cena se je vsled tega kajpada dvignila, a se je tvegano početje vseeno obrestovalo. Trg je tak pristop sprejel. Eden prvih pobudnikov in danes eden največjih domačih vinarjev je prav gotovo Aleš Kristančič – Movia, ki je prvi predstavil vino kot izraz vinarjeve osebnosti in domačije. Sledili so še Stojan Ščurek, Marijan Simčič, Aljoša Jakončič in drugi.

Zadnje čase pa lahko odkrivamo še nekatere, do pred nekaj leti še ne posebno uveljavljene vinarje, ki pa obetajo trajno prisotnost na polju kakovosti in včasih že narekujejo njene smernice. Izpostaviti bi kazalo Joška Renčela s Krasa in Primoža Lavrenčiča – Sutor (Vipava). Pri prvem bodite pozorni na teran '97, kras cru '97 in sauvignon '99, drugi pa ponuja resnično vrhunski chardonay, ki ga poznavalci uvrščajo v sam slovenski vrh.

Čeprav v širšem slovenskem prostoru res že lep čas vsaj glede prodaje prednjačijo vina Primorcev, jih tudi drugi vinarji naglo dohitevajo in si tako režejo svoj kos tržne pogače. Med temi gre omeniti Metličana Otmarja Šturma z njegovo modro frankinjo, modrim pinotom ‘98 in drugimi vini.

Lahko pa domačo vinsko sceno opazujemo še nekoliko drugače. Če je nekoč šlo zlasti za merjenje moči zasebnega in družbenega sektorja pridelovalcev in kmalu zatem za konfrontacijo štajerskega pristopa in okusa v primerjavi s primorskim, se je slednjič vse skupaj premaknilo k bolj sofisticiranim vprašanjem poznavalskih vinoljubov – ali se kaže intenzivneje posvečati zvrstem ali sortnim vinom – rajonska tekmovalnost pa se je, čeprav še ne povsem do konca, izpela v preigravanju navduševanja za barik, nasproti katerega s svojimi aduti stojijo odlični predikati.

Ker je ob tem treba vedeti, da so raznorazni bariki le zaslužkarsko precej bolj zanimivi, saj se jih popije več kakor predikatov, ki so za uživanje zmeraj bolj skopo odmerjeni (taka je pač njihova narava), je jasno, kam bo namenjen marketinški cekin.

A pozor, mednarodni trend se spet obrača še kam drugam kot zgolj k favoriziranju nagnjenj do rdečih vin. V naše loge pač prihajajo trendi z različno časovno odmerjeno zamudo. Interesi uveljavljenih lobijev so razpoznavni tudi tu. Moda rdečih je že dosegla svoj vrh in Francozi po eni strani razmišljajo o potrebi znižanja cen, čeprav cene najbolj vrhunskih še kar rastejo.

V pretežnem delu Evrope, pa tudi Avstralije ter še kje, je vnovično intenzivnejše zanimanje uspelio vzbuditi rizlingom. Slovenski trg tega še ni dojel in vsled čvrsto zasidranega trga in zmožnosti, ki jih premorejo trenutno vladajoči na tem ponudbenem področju, je tudi vprašanje, ali sploh in koliko se bomo priklonili mednarodnemu svetovljanstvu z rizlingom.

Kakovostnega imamo gotovo dovolj! Pomudimo se še za trenutek še pri v domačih logih tako čislanemu bariku. Zdaj je postala že navada, da vinogradniki na svoje vinske etikete zapišejo, da gre za bariku vino, česar navadno pri svetovnih vinih ne zasledimo, saj bariquiranje ni odraz želje, da bi vinu dodali okus po hrastu, temveč da se vinu omogoči, da svoje primarne lastnosti s čim manj aditivov zoreče ponese v samo steklenico.

Hrastovina za pravi sod, namenjen barikuiranju, naj bi bila po pravilu dobavljena iz francoskih gozdov, ki se nahajajo v pokrajinah Limousin, Nevers, Allier in Vosges. Predvsem naj bi se uporabljali vrsti hrasta Quercus Robur in Quercus Sessiliflora, ki sta oba dvakrat dražja kakor na primer ameriški Quercus Alba. Kar se seveda izrazito pozna pri ceni končnega izdelka v steklenici. Pri nas se mi je le enkrat dogodilo, da mi je vinar razodel, da je njegovo vino barikuirano v slavonskem hrastu.

Do naj barika nam torej še manjka. Se pa vino z barikovo nalepko vsaj v okolju povprečnega slovenskega kvazi svetovljanskega dojemanja vsekakor laže in draže proda. Najbolj zagrizeni kontraši, ki mimogrede vseeno tudi sami kaj malega zbarikirajo, med njimi je tudi Stanko Čurin, se pridušajo, da gre za kratkoročen in nič kaj vzpodbuden trend. »Ne vem, kam bomo prišli, če bomo vino pridelovali iz čreslovine, in ne iz grozdnih jagod,« mi je potožil in dodal, da je celo dr. Slavica Šikovec menda nekoč pred leti pisala odločbe proti takim pristopom, saj je takšno vino veljalo za okusu neprimerno in domala skvarjeno.

Iz ust moža, ki je za svoje ledeno vino, jagodni izbor '99, letos v Bruslju med 3794 vzorci iz 44 držav pobral prestižno lovoriko in nabral 98 točk od 100 možnih, zvenijo te besede z določeno težo. Vseeno ga vse redkeje najdemo na vse večkrat objavljanih top listah slovenskih trend veščakov. Tudi Šekoranja, ki svoj barikiran Gamey bojda dobavlja kar protokolu ameriške bele hiše, pogosto izostaja. Človek ob tem nehote dobi kanček vtisa, da je raznorazne ocenjevalne liste nekam nesmiselno prebirati.

Kaj nam torej ostane? Tudi nezaupanje je za nekaj dobro. Najboljše so osebne izkušnje, zato si velja vzeti čas in poskušati. Sommelier Darko Špenko me prepričuje, da gre glede tega nekoliko na bolje, saj se na sommelierske strokovne tečaje prijavlja vse več ineteresentov, zlasti premožnejših poslovnežev in intelektualcev. Ko je začenjal sam, je še dodal, sta bila na takem tečaju le dva, ki nista prihajala iz vrst profesionalnih gostincev. Iz čistega entuziazma pa je tudi sam prijateljem pripravil 20-urni poduk. In imeli so se prav dobro.

Lestvica naj vin (Aleša Jenka)

Mednarodna

Bela:

Kalifornija – Merryvale vineyards – Chardonay Silhuette 99

Francija – Domaine Weinbach – Gewurztramminer 97

Južna Afrika – Hamilton Russel Vineyards – Chardonay 99

Francija – Domaine Long Depaquit – Chablis Grand Cru 98

Francija – Billecart Salmon – Rose Magnum

Rdeča:

Francija – Romanee – Conti – La Tache 96, vrhunec okoli 2020

Kalifornija – Screaming Eagle – Cabrnet sauvignon 96, vrhunec okoli 2008

Čile – Santa Rita – Cabernet Sauvignon Casa real 97

Kalifornija – Ridge – Lytton springs 99

Avstralija – Wynns – Michael Shiraz 98

Slovenska

Rdeča:

Veliko rdeče 95, Movia

Teran 97, Renčel

Stara brajda 98, Ščurek

Modri pinot 98, Šturm

Rdeča Carolina 98, Jakončič

Bela:

Chardonay 98, Sutor

Sauvignon 00, Edi Simčič

Sivi pinot 00, Protnerjeva hiša Joanes

Rebula 00, Klinec

Veliko belo 97, Movia

Vinska »eksotika«

Včasih nas pritegnejo tudi vina, za katera ni nujno, da so uvrščena na kakšne top lestvice, omogočajo pa nam igrivo razgledanost po paleti tako ali drugače nardahnjenih nenavadnih okusov. Pomagajo nam širiti obzorja vinske razgledanosti. Merlot je vsem znano rdeče vino, vendar si lahko privoščite tudi izredno priljubljen beli merlot iz švicarskega Ticina. Sezite po Tamborinjevem ali pa Brivijevem merlot Bianco Rovere ali Contrada. Izredna spevnost vas bo gotovo očarala, čeprav so asociacije na sicer znani Merlot precej blage.

Iz domačih logov kaže poskusiti malce nenavaden, a prijeteno blag polsuhi traminec Mariborčana Anderliča, pa vse premalo znani Verduc iz Goriških brd, v katerega se zlahka zaljubijo predvsem dekleta.

Bolj zahtevni si bodo priskrbeli buteljko ali dve vina s pomenljivim imenom Il Caberlot. Eminentni toskanski enolog Vittorio Fiore je v pokrajini Emilia Romagna odkril trto križanko, ki jo je povsem slučajno ustvarila sama narava. Vinarstvo v Carnascialeju se mu je zdelo idealno za te trse in zakonski par Rogosy se je ob samem obrobju t.i. chianti classico revirja lotil tega edinstvenega podviga.

Jugonostalgikom pa svetujem več kot solidno malvazijo mladega vinarja Andrea Bassanese iz hrvaške Brtonigle. Njegove trte so namreč potomke tistih, iz katerih grozdja so pridelovali vince, namenjeno zadovoljevanju brionskih apetitov nekdanjega maršala, ki je navsezadnje le bil vajen vsega dobrega.

Vino kot naložba

Paulson je preračunal naložbene donose petih vrhunskih bordojcev Mouton 1945, Cheval Blanc 1947, Palmer 1961 in Latour Petrus 1961 ter vrednosti primerjal z naložbami v borzno kotirajoče vrednostne papirje po indeksu Dax za odbobje 30-ih let. Kdor je v vrednostne papirje leta 1971 vložil vrednost tisoč evrov, je dočakal narast na čednih 11 tisoč evrov. Kaj pa se je zgodilo z naložbo v izbrane bordojce?

V istem časovnem razdobju je enako velika naložba, torej tisoč evrov, poskočila na kar 160 tisočakov! Kar dovolj prikladno, mar ne? Vendar – kako je s tem pri nas? Povprašal sem naokoli, pa so se poznavalci bolj ali manj nasmihali. Tudi če cena naraste za desetkrat ali morda dvajsetkrat, dobiček glede na vloženo delo in denar ne bo nič pretresljivega. Gre bolj za prestiž in ljubiteljski ponos.

»Sam vzamem morda sto steklenic, če gre za res hudo vino,« mi pojasnjuje sommelierski zanec. In kaj svetuje? V najboljšem letniku nabavite najboljši materijal pravega vinarja, pa bo vse v redu. Seveda se brez predznanja ne kaže lotevati takih podvigov. V Ptujskem arhivu boste za prestižno buteljko okrog letnika '60 morali odšteti orientacijskih 80 do 90 tisoč tolarjev, cena pa bo seveda dodatno variirala glede na vašo izbirčnost in še kaj.

Pri mednarodnih nakupih bodite previdni, saj je dobro ime ponudnika, njegova blagovna znamka, edino jamstvo za primernost naložbe, ki se bo obrestovala. Trg je namreč dobesedno okužen z nadebudnimi ponarejevalci, ki neveščim hitro izmamijo vse preveč cekinov.

V oporo vam je lahko knjiga Michaela Broadbenta iz leta 1995, v kateri avtor (sicer predstojnik vinskega oddelka avkcijske hiše Christie's) opisuje svoje izkušnje z več kot 60 tisoč vinskih pokušin, med katerimi je srknil tudi 200 in več let stara vina. Nadebudni zanesenjaki se naj morda za začetek obrnejo na klet Vina Koper, kjer že nekaj let pripravljajo vinske avkcije. Za prve korake bo to povsem primerno.

Shranjevanje žlahtne kapljice

O osnovah shranjevanja vin, o primernih temperaturah in 50 % vlažnosti prostora tokrat niti ne bi izgubljali besed. Zbiratelji, ki so v prostorski stiski, naj si omislijo posebne hladilne omare z možnostjo različnih klimatsko temperaturnih razmer, o kakršnih smo na straneh Playboya že pisali. Bolj navdušeni pa imajo sedaj tudi možnost najema kletarskega boksa.

V vinarstvu Dolfo so jih na primer za sedaj pripravili kakih 15 do 20 in najverjetneje bo temu vzoru sledil še kak vinar. V tem svojem najetem kletarskem prostorčku lahko človek shrani zasebno zbirko buteljk, ob tem pa nad ljubiteljevim vinskim izborom bdi profesionalno vinarjevo oko in roka. V svetu nekaj povsem običajnega, pri nas bolj novega – vsekakor pohvalno.

Opozorili pa bi na nujnost pravočasnega prečepljevanja starih arhivov. Po največ dvajsetih letih – ponekod se sicer pridušajo, da je ta obred treba izvesti po tridesetih letih – je steklenke namreč treba odpreti in stare plutovinaste čepe zamenjati z novimi. Običajno je datum opravila skupaj z opažanji dobro navesti na dodatni etiketi, stari čep pa je najbolje v primerni vrečki obesiti okoli vratu steklenice in vaše vino bo pripravljeno na novo dekado staranja. Seveda se tega opravka ne lotevajte sami – raje zaprosite za strokovno pomoč.

Dotaknimo se še navojnih vinskih zamaškov, t. i. stelvin cap. K tej metodi so pristopili v Avstraliji in izkazala se je za zelo uspešno, zatorej so predsodki pred nakupom na ta način zaprtih steklenic povsem odveč. Nekatera vina je celo primerneje zapirati v tankšne stekleice, saj jim že najmanjše vsenosti trikloranisola (iz plute) lahko izredno predrugačijo aromo.

Tudi sicer se na področju začepljevanja vinskih steklenic precej dogaja. Poskusi potekajo v smeri raziskovanj raznih zamaškov iz umetnih in naravnih materialov, pa tudi kombinacij obojega. Strokovnjaki napovedujejo predstavitev optimalno dognanega sistema zapiranja vina v steklenice za poletje 2009. leta. Torej počakajmo!

TEKST: Igor Rosina in Aleš Jenko

FOTO: Uroš Potočnik & Ivana Krešič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri