Novi Bond: Skyfall

  • 05.11.2012

Petdeset let pozneje je James Bond prav tako bondovski kot nekoč.

(Foto: Gavin Bond, Continental film)

5 fotografij v galeriji

Na odprtju letošnjih olim­pijskih iger je iz helikopterja skočil James Bond skupaj s kraljico Elizabeto II. Skočili sta ikoni britanske zgodovine. In medtem ko je Elizabeta po vseh teh letih ostala primerno britanska, je James Bond danes nekaj popolnoma drugega, kot je bil takrat leta 1962, ko so ga iz Flemingovih besed prevedli v film.

Pa vendarle – je James Bond zdaj res tako drugačen, ko se je že 23. pristreljal na veliko platno? V nestrpnem pričakovanju bondijade Skyfall so nam napo­ved­niki razkrili glavne točke za vstop v novo štorijo, obenem pa potrdili, da mitologija Jamesa Bonda tudi 50 let po prvem filmu v mnogočem ostaja neomajno zvesta vsemu, kar je esencialno bondovskega.

SIMBOL KAPITALISTIČNE UTOPIJE

Ključ do Bondove uresničitve so komponente, ki ga naredijo za Bonda. Bond je agent z licenco za ubijanje, kar pomeni, da lahko svoj obstoj upraviči le, če ima nekoga, ki ga lahko ubije. Nekoga, ki na drugi strani njegovega vrednostnega sistema pomeni grožnjo utopiji Zahoda. Nekoč je Amerika v hladni vojni delovala zgolj zato, ker je imela na drugi strani zlobne Sovjete. Danes Amerika v vojni proti tero­rizmu deluje le, če ima na drugi strani manične teroriste.

James Bond kot poosebljenje politične kulture Zahoda ima zato na drugi strani svoje nabite pištole vedno nekoga, ki si nadvse zasluži biti ubit v imenu ohranjanja miru na Zahodu. Nekoga eksotičnega, iz tretjega sveta, sovražnika kapitalizma, režima, ki ga James Bond ščiti s telesom in dejanji. Medtem ko je Bond v šestdesetih pobijal sovjetske delikvente, je danes veliko bolj mednaroden in se v Skyfallu preganja z Javierjem Bardemom kot Raoulom Silvo, na blond pobarvanim antagonistom, ki španskemu rodu navkljub vseeno ustreza najbolj tipičnim značilnostim vsakega Bondovega nasprotnika: je iz tuje dežele. In to je dovolj.

BOND KOT IDEAL TURISTA

Tujina igra v bondijadah zelo pomembno vlogo. Gre za filmski diskurz, ki je že de­set­letja trdno zasidran v filmski produkciji Zahoda – diskurz, ki vedno znova vzpo­stav­lja tujino kot vir zla, vir kolapsa vrednot, vir primitivnosti in nasilja. Vsak film o Jamesu Bondu je kot hostel, le da gre James Bond v tujino pripravljen in oborožen, da ga med oranjem domorodk ne morejo kar tako ugonobiti.

Tujina je morda zlovešča, a je za Bonda tudi prostor, kjer lahko uresniči vse svoje talente. Bond je namreč ideal turista – vedno sam in vedno superioren, dvignjen nad koncept turizma kot množičnega spektakla, kjer je vsaka točka le še ena do nezavesti obiskana turistična atrakcija. James Bond tujino izkusi v njenih najbolj skritih čarih. V Skyfallu izkoristi Istanbul, da zaigra svojo lastno smrt. Silvo nato lovi od Južne Afrike do Indije, od Kitajske do japonskega otoka Hašima.

Kar Bonda najbolj zamika v tujini, so seveda dekleta. Nevarna, eksotična dekleta. V Skyfallu je to Severine, ki jo igra francoska lepotica Bérénice Marlohe. Vroča, seksi, »glamurozna in enigmatična«, kot jo je opisala Bérénice sama. Nemogoče se ji je upreti, je kot črna vdova, kjer veš, da bo tvoj največji užitek obenem tudi tvoj konec. A v tujini je to treba izkoristiti. James Bond ne izpusti nobene seksualne prilož­nosti, ker so dekleta v tujini vedno tudi perverznejša kot doma. Strastnejša in brez zadržkov.

KAJ JE BOLJE KOT BONDOVO DEKLE? DVE BONDOVI DEKLETI!

Skyfall se konča na Škotskem. Doma. Tam, kjer je življenje varno, toda tudi monotono. Dekleta niso perverzna, niso priprav­ljena takoj skočiti v posteljo. Tam je Judi Dench, še vedno kot M, diametralno nasprotje žensk iz tujine. Stara in nasičena z britansko pravilnostjo. Že sedmo bondijado po vrsti igra rešilni jopič Jamesa Bonda, ko ta tudi v Skyfallu potone pregloboko v težave. Te mu tokrat deloma nakoplje prav M, ko sprejme odločitev, zavoljo katere slabi fantje ukradejo podatke o vseh britanskih tajnih agentih in jih naložijo na Youtube. Jap, na Youtube. Kdo bi si mislil – primitivci iz tujine imajo internet! Posledično se začno prav ti britanski agentje v domovino vračati v krstah.

James Bond je naslednji – zaigrana smrt, ki mu jo zre­žira kar M, mu ne bo rešila življenja, le kupila mu bo nekaj nujno potrebnega časa. Tega Bond v Skyfallu potrebuje kar čim več, ker mu pozornost moti tudi čokoladna lepotica Eve, mlada agentka, ki na dan prikliče še eno obvezno Bondovo komponento – šovinizem.

James Bond namreč nikakor ni film za feministke. Bond kot lik je konstrukt, ki je zrasel na vrhuncu boja med spoloma, lik, ki je kot parodija 50-letne emancipacije, ko mu uspe lastnoročno, v dobrih dveh urah, vse ženske na svoji poti postaviti nazaj na mesto, ki jim po njegovem pri­pada – ali v posteljo ali v brutalno spo­znanje, da nobena ni boljša kot on. Bond vedno zmaga. Agentka Eve je prepričana, da je kot aktivni člen britanske tajne agencije njegova vrstnica. Bond jo ustrezno prizemlji in Eve spozna, da je v resnici zgolj zelena agentka, ki cepeta za petami naj­večjega špijona tostran Urala.

Skyfall tako nadaljuje tradicijo postavitve ženskih likov kot mise en scene, kot vizualne tematike, ob katerih lahko James Bond nadaljuje obstoj poosebljenja zahodne kulture, ki se je vse od konca druge vojne razvijala v družbo spektakla. V njej je moški razvil čisto svoje razumevanje seksualne politike, skozi katero je družba odprte seksualnosti nujno vodila tudi do objektivizacije telesa. Bondovo dekle je potemtakem nujni rekvizit vsake bondijade. Z agentko Eve in eksotično lepotico Severine ima Skyfall tako kar dve močni Bondovi dekleti, dve potencialni trofeji, ki bosta uresničili (ali pa zanikali) Bondove seksualne nujnosti. Odnos med Bondom in ženskami se v Skyfallu ravna po pravilniku originalnega Flemingovega Bonda.

Zameriti mu seveda ne moremo, ne nazadnje je ustvarjal v času, ko se je družba že počasi odpirala za nove seksualne izkušnje, njegov literarni debi Casino Royale pa si rojstno letnico 1953 celo deli s Playboyem!

SKYFALL PO FORMULI USPEHA

Skyfall je eden najteže pričakovanih filmov letošnjega leta. Triindvajsetemu Bondu je uspelo v 50 letih ohraniti prav vso fascinacijo in priljubljenost, formula uspeha pa je nadvse preprosta. Skyfall, tako kot Bondi poprej, uspeva v delikatnem ravnotežju med ponavljanjem in novostmi. Skyfall ohranja elemente klasičnih bondijad in obenem dodaja ščepec trendnega. Razvoj je bil počasen in previden. Zato Skyfall ni novi Jason Bourne in ni nova Misija Nemogoče. Je popolnoma samosvoj ekosistem, ki nas bo tokrat še bolj popeljal v spomine na originalnega Bonda, v čas klasičnih astonov martinov in lugerjev, vse v objemu futuristične mo­dernosti. Skyfall potrjuje, da je Bond neskončna hollywoodska prav­ljica, ki mu uspe z vsako reinkarnacijo ujeti jasno upodobitev odnosa med Zahodom in drugimi, med nami in onimi.le vpogled v toleranco med moškimi in ženskami.

James Bond je pop ikona, kot Superman, Miki Miška in Sherlock Holmes.

»Imate nadležno navado, da preživite,« je Jamesu Bondu zlobni Kamal Khan očital leta 1983 v bondijadi Octopussy. V Sky­fallu Bond umre in oživi. Zvesta M mu spiše osmrtnico v upanju, da bo Bond v smrti varen. A Bond se mora za preži­vetje vedno boriti. Skyfall kot film se je moral bojevati za preživetje. Je namreč prva bondijada, ki je začela nastajati na samem vrhuncu gospodarske krize in studii MGM so bili v neki točki tako finančno upehani, da so objavili bankrot. Skyfall je bil streljaj od ukinit­ve – a ker Amerika ni Slovenija, so se tam lotili reševanja krize. In se deloma spravili k sebi. Studii MGM so si opomogli in s 150-milijonskim budžetom jim je uspelo posneti novega Bonda, kot si ga je zamislil režiser Sam Mendes. Mendes je za Bonda odlična izbira.

V Skyfallu je lahko izkoristil izkušnje ustvarjanja filmskih zgodb, ki imajo glo­boko družbeno spo­ročilo, skrito pod kičasto, populistično, odštekano povr­šino. Mendes je režiral prototip nestano­vitnosti ameriškega povprečja v Lepoti po ameriško. Režiral je re­alistično mal­tretiranje zdolgočasenih ameriških vo­jakov v Marincu. Prav tako je režiral v pet­deseta leta postavljeno prikrito dis­funk­cionalnost umetno vzdrževanega družinskega odnosa v Krožni cesti.

Je mojster preslikave družbene realnosti na filmsko platno. Skyfall je bil zanj optimalen poligon – zgodba o le­gendarnem tajnem agentu, ki mu uspe tudi leta 2012 ostati zvest šovinizmu in mačizmu v njunih najbolj destiliranih oblikah. Skyfall je 145 minut vsega, kar moške zabava. In je zato najboljše darilo, kar si ga James Bond lahko zamisli za svoj 50. rojstni dan. 

Tekst: Darjo Hrib

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri