Nova hladna vojna

  • 07.10.2008

Zavoljo globalnega segrevanja so že na vidiku obrisi novega velikega mednarodnega spora. 2. julija letos je National Snow and Ice Data Center v koloradskem Boulderju sporočil, da se led v Severnem ledenem morju topi veliko hitreje, kot so predvidevali. Pravzaprav utegne severni pol že to jesen ostati brez ledu.

(Foto: Aleksander Štokelj)

Še do nedavna so takšna sporočila sprožala zlovešče pozive k nujnim ukrepom v luči nepredstavljive katastrofe, češ da se čas za delovanje hitro izteka. V zadnjem času pa slišimo čedalje več glasov, naj se vendarle ogrejemo za globalno segrevanje.

Pesimistične napovedi, tako nam pravijo, moramo postaviti v kontekst, jih uravnotežiti. Res, podnebne spremembe bodo povzročile povečano tekmovanje za naravne vire, poplavljene obalne predele, škodo na infrastrukturi zavoljo taljenja permafrosta, stres za živalske vrste in prvobitne kulture teh območij (ki jih bodo spremljali etnično nasilje, neredi in vladavina lokalnih tolp). A ob tem se moramo zavedati, da se bodo razkrili doslej skriti zakladi nove celine, njeni naravni viri bodo postali dostopnejši in zemlja primerna za človeško bivanje.

Že čez kako leto dni bodo tovorne ladje lahko plule naravnost na sever in tako zmanjšale porabo goriva ter s tem tudi izpuste ogljikovega dioksida. Velika podjetja in države že iščejo nove ekonomske priložnosti, ki pa niso nujno povezane zgolj ali primarno z 'zeleno industrijo', ampak bodo omogočile neposredno izkoriščanje zaradi podnebnih sprememb pridobljene narave.

Obrisi nove hladne vojne so tako že na obzorju in tokrat se bo konflikt odvijal v (dobesedno) zelo hladnih razmerah. Drugega avgusta 2007 je skupina ruskih raziskovalcev pod ledeni pokrov severnega pola vstavila titanovo kapsulo z rusko zastavo. Rusko markiranje arktičnega ozemlja pa ni posledica znanstvenih ciljev ali propagandistične drznosti; njihov resnični cilj je zagotavljanje ogromnih energijskih bogastev severnega pola. Pod arktičnim oceanom naj bi namreč ležala kar četrtina svetovnih, še nedotaknjenih zalog nafte in plina. Ruske zahteve bodo po napovedih spodbijale štiri države, ki mejijo na arkti­čno regijo: ZDA, Kanada, Norveška in Danska (prek suverenosti, ki jo uveljavlja nad Grenlandijo).

Težko bi ugotavljali pravilnost teh napovedi, a jasno je, da se pred našimi očmi odvijajo izredne družbene in psihološke spremembe; spremembe, kot jih je stoletje nazaj opisoval francoski filozof Henri Bergson pred izbruhom prve svetovne vojne. Pred avgustom leta 1914 so se vsi zavedali, da je vojna verjetna. Vsepovsod so bila že desetletja prisotna zlovešča znamenja, toda nihče ni resnično verjel, da bo do vojne prišlo.

Že dan po začetku pa so jo ljudje po vsej Evropi sprejeli brez pretiranega hrupa, kot nekaj, kar se je že dolgo pričakovalo. Ko pride do katastrofe, jo 'ponovno normaliziramo' in dojamemo kot del običajnega poteka stvari. Dogodek se zdi možen šele, ko se resnično zgodi. Vrzel, ki omogoča tak paradoks, je vrzel med védenjem in prepričanjem: vemo, da je katastrofa (v našem primeru ekološka) možna, celo verjetna, a v to ne verjamemo, dokler se v resnici ne zgodi.

Mar se to ne dogaja danes? Da bi ZDA uporabljale mučenje ali da bi neofašistične stranke sodelovale v demokratičnih vladah zahodne Evrope, se je še pred desetletjem zdelo kot etična katastrofa. Ko pa se je nemogoče zgodilo, smo se nanj nemudoma navadili in ga sprejeli kot nekaj očitnega.

Enak direkten prehod od nemogočega k normalnemu je videti v reakcijah držav in kapitala na ekološke grožnje, kot je taljenje polarnega ledu. Globalno segrevanje nenadoma kot preprosto dejstvo, kot neko 'povsem običajno' stvar jemljejo isti politiki in direktorji, ki so bili še pred kratkim mnenja, da je globalno segrevanje del apokaliptičnega širjenja strahu bivših komunistov – ali vsaj prenagljen sklep, postavljen na osnovi pomanjkljivih dokazov, in zato ni nikakršnega razloga za paniko, saj se bo vse odvijalo kot običajno.

Lani oktobra je International Herald Tribune objavil članek o zelenjenju Grenlandije, opisujoč čudovite nove priložnosti, ki jih taljenje ledu prinaša tamkajšnjim prebivalcem. (Sedaj že lahko gojijo zelenjavo na odprtem, denimo.) Obscenost tega članka ni le v poudarjanju minorne koristi globalne katastrofe; žaljivo se poigrava z dvojnim pomenom 'zelenega' v javnem govoru ('zeleno' za rastlinje; 'zeleno' za ekološka prizadevanja): dejstvo, da lahko na Grenlandiji zaradi globalnega segrevanja raste več rastlin, je tako povezano s porastom ekološke zavesti.

Takšni pojavi so dokaz, kako prav ima Naomi Klein v Doktrini šoka, kjer opisuje, kako globalni kapitalizem izkorišča katastrofe (vojne, politične krize, naravne nesreče), da se znebi 'starih' družbenih omejitev in na novo vsili svoje interese. Prav lahko se zgodi, da prihajajoče ekološke katastrofe ne bodo spodkopale kapitalizma, ampak bodo delovale kot njegov najmočnejši pospeševalec.

Tu se izgublja občutek za resnično dogajanje z vsemi skritimi pastmi, ki jih prinaša katastrofa. Eden neprijetnih paradoksov naših trditev je denimo v tem, da lahko prav ukrepi, namenjeni drugim ekološkim grožnjam, prispevajo k segrevanju polov: če bi na primer 'zakrpali' ozonsko luknjo, ki ščiti notranjost Antarktike pred globalnim segrevanjem, bi Antarktika kaj kmalu ujela segrevanje preostanka Zemlje.

No, eno je gotovo: medtem ko je bilo nekoč moderno govoriti o prevladujoči vlogi intelektualnega dela v naših postindustrijskih družbah, se je materialno ponovno ustoličilo v vseh pogledih, od prihajajočega boja za vire (hrano, vodo, energijo, rudnine) do onesnaženja okolja. Seveda moramo raziskati priložnosti, ki jih prinaša globalno segrevanje, vendar ne smemo nikoli pozabiti, da imamo opravka s strašljivo družbeno in naravno katastrofo – in da so te priložnosti vendarle stranski produkti katastrofe, proti kateri bi se morali bojevati z vsemi sredstvi.

S sprejemanjem t. i. uravnoteženega pogleda se obnašamo kot tisti, ki so pozivali k uravnoteženemu pogledu na Hitlerja. Res, pobil je na milijone ljudi v taboriščih, a je hkrati tudi odpravil brezposelnost in inflacijo, zgradil avtoceste in poskrbel, da so vlaki vozili po voznem redu.

Tekst: Slavoj Žižek

Foto: Alex Štokelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri