Nogomet: Platini je uresničil obljubo

  • 05.06.2012

Prvič po letu 1976, ko je evropsko prvenstvo gostila Jugoslavija, je Uefa organizacijo zaključnega turnirja najboljših evropskih reprezentanc za leto 2012 zaupala državam vzhodne Evrope, Ukrajini in Poljski. Od prvega prvenstva se ni spreminjal le format reprezentančnih tekmovanj, še večje spremembe so se zgodile v evropskem klubskem nogometu.

(Foto: Shutterstock)

4 fotografije v galeriji

Na prvi decembrski dan leta 2011, manj kot 24 ur pred začetkom žreba za evropsko prvenstvo v nogometu, ki ga letos skupaj gostita Poljska in Ukrajina, je bil predsednik Uefe Michel Platini v Kijevu zelo odkrit, ko je govoril o zapleteni avanturi, sredi katere je resno razmišljal, da bi Ukrajini vzel vlogo prireditelja. Vlada Julije Timošenko namreč ni znala ali hotela razumeti vloge vlade v projektu, s katerim je želela evropska krovna nogometna organizacija svoj elitni dogodek predstaviti tudi v državah, ki doslej za to niso dobile priložnosti.

Platini je neposredno po zmagi na volitvah za predsednika Uefe januarja 2007 dejal, da se bo v evropskem klubskem in reprezentančnem nogometu zavzel za več solidarnosti in univerzalnosti. Na področju klubskega nogometa je obljubo izpolnil tako, da je spremenil sistem predtekmovanj v evropskih tekmovanjih in predvsem v ligi prvakov najboljšim klubom iz srednje in vzhodne Evrope omogočil, da so lahko v neposrednih medsebojnih dvobojih odločali o tem, kdo se bo uvrstil v skupinski del tekmovanja, ter se s tem izognili dvobojem s kvalifikanti iz petih največjih in najmočnejših evropskih lig.

Na področju reprezentančnega nogometa je obljubo seveda izpolnil tako, da se je osebno zavzel za kandidaturo Poljske in Ukrajine, čeprav so se Italijani resno zanašali na njegovo podporo njihovi kandidaturi. Če bi bila uspešna, bi namreč italijanski klubi, ki igrajo na zastarelih in za potrebe sodobnega trženja nogometa povsem neprimernih stadionih, lahko računali na velikansko državno naložbo.

Še več, ker bi naložbo zelo verjetno osebno vodil tedanji italijanski premier Silvio Berlusconi, ki si je kot lastnik in predsednik kluba na uspehih AC Milana zgradil poslovni in družbeni ugled, s katerima je tako dolgo in tako uspešno osvajal in zavajal Italijane, bi se po Italiji gotovo gradili razkošni stadioni. Toda Platini je menil, da novo infrastrukturo in nogometni optimizem potrebujejo tudi Ukrajinci in Poljaki. Koliko težav bo zaradi tega imel, seveda ni mogel vedeti.

»Mislim, da nam je vsem jasno, da Uk­rajina in Poljska ne bosta zares povsem pripravljeni na evropsko prvenstvo. Kajti težko je verjeti, da bodo do junija 2012 končana vsa dela pri gradnji hotelov in transportnih poti, da bo vse tako, kot je v gospodarsko in nogometno bolj razvitih državah,« je dejal Platini, prvi zvezdnik francoske reprezentance, ki je med letoma 1982 in 1986 igrala najlepši nogomet na svetu in leta 1984 tudi osvojila naslov evropskega prvaka. O obdobju velikih uspehov, ki ga je pozneje presegla generacija Zinedina Zidana, je Platini izrazil prepričanje, da če bi bilo med letoma 1982 in 1986 svetovno prvenstvo organizirano vsako leto, bi bila Francija dvakratni ali trikratni svetovni prvak. Zgodovinski zapisi seveda govorijo o nepričakovani zmagi Italije na svetovnem prvenstvu v Španiji leta 1982, štiri leta pozneje pa je Platini v Mehiki izgubil neposredni dvoboj z Diegom Maradono za naslov najboljšega nogometaša na svetu in je svetovni prvak postala Argentina.

»Toda naš najelitnejši dogodek smo želeli deliti z vso Evropo, saj je iz izkušenj jasno, da lahko nogomet spreminja ljudi. Lahko prinese vojne. Lahko prinese mir, vsakič prinaša veselje in žalost in upanje. Nogomet je življenje,« je dejal Platini, čigar oče je bil italijanskih korenin in je bil prav tako odličen nogometaš. »Poljska in Ukrajina sta opravili veliko dela in mislim, da bomo imeli zelo lepo tekmovanje. Res je, da sem sredi priprav na prvenstvo s sodelavci resno razmišljal, da bi Ukrajini vzeli vlogo prireditelja, saj je ukrajinsko gospodarstvo v slabši kondiciji kot poljsko, slabše je tudi strukturirano in je zato glavno vlogo morala odigrati vlada.

Ta je imela nekaj političnih težav, tudi zaradi nenehnih plinskih sporov z Rusijo, toda volitve so prinesle odrešitev. Moja naloga je bila, da se vedno znova vračam v Ukrajino, da ustvarjam pritisk in tudi spodbujam. »Ali ste sploh sposobni organizirati dogodek?« sem drezal v politike in vodilne poslovneže. Ko se je spremenilo politično vodstvo, smo od predsednika dobili zagotovila, da bodo dela opravljena, in stvari so se zares hitro začele premikati naprej. Veliko truda je bilo vloženega v gradnjo stadionov, cest in letališč. Bo Euro 2012 stoodstotno zelo lep turnir? Ne, ne bo stoodstotno zelo lep turnir. A bo zato 95- ali 96-odstotno zelo lep turnir. Stadioni bodo gotovi, tekme lepe, navijači zadovoljni, o tem sem prepričan,« je dejal Platini.

Ob zavzemanju za prvi veliki nogometni turnir v vzhodni Evropi – če iz geografskega pojma vzhodna Evropa izvzamemo Jugoslavijo, ki je kot svetovna nogometna velesila evropsko prvenstvo organizirala leta 1976 – in ob uvajanju nujno potrebnih sprememb v evropski klubski nogomet se je zavedal dediščine, ki mu je bila zaupana. Francozi so bili namreč ustanovitelji svetovne (Fifa) in evropske (Uefa) krovne nogometne organizacije in tudi največjih nogometnih turnirjev na svetu.

Evropske kolonizatorje je zajela panika

Ustanovitev organizacije Uefa (Union des associations europeennes de football) leta 1954 in leta 1955 začetek klubskega tekmovanja za pokal državnih prvakov, ki ga danes poznamo kot ligo prvakov Uefe, pomeni več kot zgolj zgodovinski preboj v organiziranosti evropskega nogometa, čeprav je že to sam po sebi velik dosežek. Kaže predvsem ali tudi na prevlado evropskega vpliva v Fifi v prvih šestih ali sedmih desetletjih 20. stoletja ter tudi na tragičnost vojn na evropskih tleh, na stoletne boje velesil za gospodarsko in politično prevlado, kajti težko si je drugače razložiti, da se pan­evropsko klubsko tekmovanje ni zgodilo že prej.

Južnoameričani, na katere so evropski politiki in nogometni funkcionarji še vedno gledali zviška, čeprav so videli in vedeli, da bo Brazilija zaradi bogatega bazena talentov s posebnim nogometnim ritmom kmalu za vedno prevzela dolgoročni primat v reprezentančnem nogometu, so se na primer v skupno federacijo združili leta 1916. Do leta 1952 je število članic Fife iz vseh delov postkolonialnega sveta za Evropejce neobvladljivo naraslo in jasno je postalo, da se svetovnega nogometa ne bo več nujno upravljalo zgolj po evropskih zamislih.

Evropske nogometne funkcionarje je na Fifinem kongresu v Helsinkih leta 1952 zajela prava panika, ko so ugotovili, da so se južnoameriške članice na hitro sposobne organizirati v blok, ki zastopa isto idejo, in da se bo podoben premik v razmišljanju in večji samozavesti zgodil tudi v Afriki. Predsednik francoske nogometne zveze Henri Delaunay, ki je o prvem velikem evropskem meddržavnem turnirju razmišljal že v obdobju med svetovnima vojnama, a je bilo političnih zamer preveč in tudi preslabo razrešenih, in njegova italijanski in belgijski kolega so vodili ustanovno sejo Uefe v Bernu junija 1954 in pri tem jim je bila v veliko pomoč tudi podpora nemških in britanskih članov izvršnega komiteja pri Fifi.

Uefa je nogometna različica Schumannove deklaracije

Nogometni zgodovinar David Goldblatt je v svetovni zgodovini nogometa, zapisani v knjigi Žoga je okrogla, podal naslednjo misel: »Ustanovitev Uefe je bila nogometna vzporednica Schumannovi deklaraciji iz leta 1950, v kateri je francoski minister za zunanje zadeve Robert Schumann naznanil pobudo za združevanje nemške in francoske proizvodnje premoga in jekla. Schumannova pobuda je bila z gospodarskega stališča sicer vprašljiva, a bila je vitalnega pomena za politično stabilnost, kajti jasno je bilo, da s takim dogovorom vojna med tema dvema velesilama postaja nekaj, kar se skoraj nikoli več ne more zgoditi.«

Ideja o evropskem sodelovanju in integraciji, ki je začela nadomeščati zgolj politično govorjenje, je bila zelo pomembna tudi pri ustanavljanju Uefe. Šele po ustanovnem sestanku v Bernu se je namreč Henri Delaunay lotil pisanja ustanovnega eseja z naslovom Je mogoče zgraditi nogometno Evropo?, v katerem je orisal tudi praktične in športne prednosti novonastale evropske nogometne krovne organizacije.

Francija je bila tudi prva gostiteljica

Spodobilo se je, da je inavguracijski zaključni turnir najboljših evropskih reprezentanc leta 1960 organizirala Francija, a Evropa je bila nazorsko še vedno razklana, nekatere države tudi sredi intenzivne psihoanalize naroda in temu primerni so bili tudi dogodki, ki so zaznamovali tekmovanje. Med 17 reprezentancami, ki so začele kvalifikacijski turnir, tako ni bilo Anglije, ki se je kot izumiteljica nogometa spet zmrdovala nad dogodkom, ki si ga ni sama izmislila. Angleži se niso hoteli udeležiti prvih treh svetovnih prvenstev v nogometu, ki so jih priredili Urugvaj, Italija in Francija, saj so udeležencem sporočili le, da se v istem času »žal igra prvenstvo Velike Britanije, ki je v resnici zelo verjetno pravo svetovno prvenstvo«.

Ko so leta 1950 povsem prepričani, kot bi to bila božja danost, v trajno prevlado v svetovnem nogometu odpotovali proti Braziliji, proti prvemu svetovnemu prvenstvu, na katerem so bili voljni nastopiti, jih je v drugem nastopu s porazom osmešila reprezentanca Združenih držav Amerike. Za Angleže je bil poraz šok, ki ga ne bodo nikoli povsem preboleli, za ameriško športno javnost pa je bilo svetovno prvenstvo v nogometu pred nekaj več kot 60 leti še tako nepomemben dogodek, da je zmaga proti Anglija dobila le nekaj vrstic pozornosti na straneh časnika The New York Times.

Nemcev leta 1960 evropsko prvenstvo ni zanimalo, povabilo je prijazno zavrnila tudi Italija. Ko bi se Španija v četrtfinalu morala napotiti proti Moskvi, da se sooči z nepozabnim vratarjem Levom Jašinom in reprezentanco Sovjetske zveze, je po mizi udaril general Franco. Nikakor ne po naključju, kajti kot Hitlerjev kolaboracionist je po koncu druge svetovne vojne zaman čakal na ameriško povabilo v krog držav, ki so prejele pomoč iz Marshallovega načrta. Na pomoč so mu priskočili ekonomisti iz vrst Opus Deia in fašist Franco je nogometašem moral prepovedati pot proti Moskvi.

V zaključnem dvoboju na pariškem stadionu Park Princev je Sovjetska zveza z dve proti ena premagala Jugoslavijo. Že čez štiri leta se je število udeležencev povečalo na 29, gostitelji Španci so se v finalu morali pomeriti s Sovjetsko zvezo in v Madridu tudi slavili naslov. Potrdili so ga šele čez 44 let, ko so bili najboljši na prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Avstrija in Švica. Zaključni turnir se je s štirih na osem udeležencev prvič razširil leta 1980 v Italiji, z osem na današnjih 16 v Angliji leta 1996.

Svojevrsten paradoks se je zgodil na prvenstvu na Švedskem leta 1992, ki ga je osvojila Danska, a šele po tistem, ko se je kot rezer­vna reprezentanca na turnir uvrstila po diskvalifikaciji Jugoslavije. Uefa je namreč jugoslovansko bratsko vojno razumela kot nekaj nedopustnega, nogometnim oblastnikom v Nyonu niti ni bilo jasno, kdo naj bi zastopal državo, v kateri se vsevprek streljajo.

Leta 2000 se je zgodila slovenska nogometna pravljica, reprezentanca se je uvrstila na zaključni turnir na Nizozemskem in v Belgiji. Uspeh ni bil naključje, čeprav je Sloveniji zvesto pomagala sreča. Konec devetdesetih let je Zlatko Zahovič v dresu Porta veljal za enega najboljših evropskih igralcev, mladi selektor Srečko Katanec je izvrstno vodil skupino fantov, kot jim je sam govoril, in v glavnem jih je zelo dobro poznal, saj je bilo med njimi le nekaj let razlike. A nogometni dogodki ob prelomu tisočletja niso prinesli le preloma v slovenski reprezentančni zgodovini. Dramatičen premik se je zgodil tudi v razmerju moči med najmočnejšimi evropskimi klubi in Uefo.

Vse večja pogajalska moč klubov

»Tam zunaj obstajajo temačne sile, ki se trudijo spodkopati temelje nogometnega sistema, ki je nastajal desetletja,« je v Zürichu v uvodnem govoru na 57. rednem kongresu maja 2007 nejevoljno dejal pravkar ponovno izvoljeni predsednik Fife Sepp Blatter in z očmi preletel dvorano. »Trudijo se uničiti naš sistem solidarnosti, našo veliko družino, v kateri se vse deli. Verjetno veste, da imam v mislih združenje G 14, ki te dni v Bruslju spet razpravlja o tem, ali bi ustanovilo svojo ligo ali ne.«

Dan prej se je v francoskem športnem dnevniku L'Equipe oglasil tudi novi predsednik Uefe Michel Platini, leto dni mlajši od evropske nogometne krovne organizacije, in v trenutku slabosti, ko mu je bilo kot nekdanjemu superzvezdniku svetovnega nogometa kristalno jasno, kako nemočni sta v resnici Fifa in Uefa v primerjavi z največjimi klubi na svetu in še posebno z njihovimi milijarderskimi lastniki, predlagal, naj se lobistično združenje G 14 kar samo razpusti.

»Sramota za nogomet so,« je dejal Platini, pogled od blizu v Zürichu pa je razkrival človeka, ki ga je že nekaj tednov na čelu ene najmočnejših nevladnih organizacij na svetu resno načelo. Telesno ni bil v formi, njegove mišice so se zdele mlahave, njegove skrbi pa so izdajali temačni kolobarji pod očmi. Vse novinarje in funkcionarje evropskih nogometnih zvez, ki so rinili vanj, je sicer sprejel, a očitno je bilo, da je napet. Obljube, ki jih je dal v predvolilni kampanji, dobil pa jo je s pomočjo vzhodne Evrope, so ga začele loviti, še preden se je dobro zavedel, da jih je zares izrekel.

»Nisem prepričan, da so četrtouvrščeni klubi iz italijanskega, španskega, nemškega, angleškega in nemškega prvenstva pomembnejši od prvaka Češke, Danske ali Poljske,« je v pogovoru za Uefin dvomesečnik Champions dejal Platini. »Ko sem kot deček odraščal v Metzu, sem užival v spremljanju velikih nogometnih umet­nikov, Di Stéfana, Kubale ... Zakaj ne bi danes mladina v Pragi na primer v živo videla največjih mojstrov nogometa?

Ko sem sam prvič igral v pokalu evropskih prvakov, smo potovali na Islandijo, potem smo gostovali v Gdansku. Meni se še vedno zdi, da je to bistvo lige prvakov. Da prvaki igrajo med seboj.«

Platini je med enim od sestankov z novinarji v Nyonu tudi pravilno razumel, zakaj so se največji klubi iz najmočnejših evropskih lig povezali v lobistično združenje G 14, ko je razložil poslovno logiko angleških klubov.

»Jasno mi je, zakaj se na primer Angleži tako zelo zavzemajo za ta sistem,« je kar malo skozi zobe dejal uradno trikrat najboljši nogometaš Evrope. »Imajo najboljše klube, ti kupujejo najboljše igralce, zato imajo tudi največje uspehe. Ker so angleški klubi tako uspešni, zaslužijo več denarja od drugih, z njim kupijo še boljše igralce in s temi še boljšimi igralci so še uspešnejši ... Vidite, kam merim?«

Berlusconi je mislil resno

Vodilni možje Uefe so septembra 1998 na srečanje v Monte Carlo prišli dolgih obrazov in zelo zaskrbljeni, da se je njihov čas iztekel in da so ob vsem skupaj dramatično brez moči in resnega vpliva. Junija je namreč predsedniku Lenartu Johanssonu spodletel poskus, da bi kot Evropejec, ki ga je potrdila Uefa, prevzel nadzor nad Fifo, kajti nobena skrivnost ni bila, da je dolgoletni generalni sekretar Švicar Blatter favorit dotedanjega predsednika Joaoja Havelangea in zato tudi naslednik vodenja politike, ki je veliko več vpliva, kot bi si to nogometno najmočnejše evropske države želele, dajala Afriki, Južni Ameriki in Aziji.

Toda julija 1999 je prišel še večji šok, saj se je zdelo, da bi se Uefa po dobrih 40 letih obstoja utegnila zrušiti vase in ostati le birokratski aparat, ki bo skrbel za evropsko prvenstvo, morda še za kakšno razmeroma obskurno evropsko klubsko tekmovanje, iz rok pa ji bo spolzela liga prvakov, elitno klubsko tekmovanje še ne povsem raziskanega, a na vsak način izjemnega tržnega potenciala.

Do tedaj malo znana marketinška agencija Media Partners iz Milana – kmalu se je izkazalo, da je njen idejni oče lastnik AC Milana Silvio Berlusconi in da ima velikega zaveznika v medijskem mogulu Rupertu Murdochu, ki je iskal panevropsko platformo za prodajo nogometnih tekem najvišje kakovostne ravni prek plačljive televizije – je namreč uspešno začela lobirati za ustanovitev nove evropske super lige, v kateri naj bi se zbrali največji in seveda najbogatejši klubi Evrope ter za seboj pustili razdejanje v domačih ligah, iz katerih naj bi se povsem izključili, in še posebno v tekmovanjih Uefe. Berlusconija in Murdocha je namreč bolj malo brigalo, da sta si časnikarja L'Equipa Gabriel Hanot in Jacques Ferran leta 1955 zamislila evropski turnir državnih prvakov, ki bi dal odgovor na preprosto vprašanje – kateri je najmočnejši klub v Evropi.

Uefa je preživela in na novo zaživela čez leto dni, ko je pred začetkom sezone 1999/2000 popustila pod pritiski največjih klubov iz najmočnejših evropskih lig in ligo prvakov začela spreminjati v skoraj neskončno zmogljiv stroj za proizvajanje denarja. Po podatkih, ki jih je Uefa v javnost dala 13. septembra 2011, so načrtovani prihodki za ligo prvakov za sezono 2011/2012 1,1 milijarde evrov.

Družbene spremembe, ki so spremenile razmerja moči

S padcem berlinskega zidu se proti koncu leta 1989 nista začela le združevanje Nemčije in neizbežni konec komunizma, ampak so se zelo dramatične spremembe začele dogajati tudi v evropskem nogometu. V državah vzhodnega bloka in v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ki je seveda kmalu začela razpadati na šest držav plus eno uporniško avtonomno pokrajino, so bili tako rekoč čez noč odpravljeni sistem ter po eno zapisano in nezapisano pravilo, ki so šport in z njim nogomet (poleg hladne vojne edino sredstvo boja komunizma proti kapitalizmu) držali na izjem­no visoki ravni:

1. Odpravljeno je bilo državno financiranje športa in z njim sistem izbiranja talentov, v katerem je bila SFRJ vsaj tako razvita kot Združene države Amerike.
2. Odpravljeno je bilo tudi pravilo, po katerem so nogometaši smeli v tujino oditi šele v 28. letu starosti.
3. Odpravljeno je bilo tiho rivalstvo notranjega ministrstva in vojske, ki sta v vzhodni Evropi po pravilu vzdrževala najmočnejša kluba v državi.

Ko so se nekdanji velikani evropskega klubskega nogometa, med njimi tudi zmagovalki pokala evropskih prvakov, Steaua iz Bukarešte in beograjska Crvena zvezda, znašli v popolnem kaosu, v državnem in nogometnem brezvladju, ki so ga hitro začeli izkoriščati novonastali bogataši, pogosto kriminalnega izvora, so se na zahodu Evrope začele dogajati spremembe, ki so neznansko hitro začele poglabljati prepad med do tedaj razmeroma enakovrednimi klubi, ki so se napajali iz različnih sistemov.

»Vsi, ki razumejo nogomet, vedo, da lahko klube upravljajo le ljudje, ki imajo ali denar ali politično moč. V kapitalizmu so to ljud­je, ki imajo denar. V komunizmu so to ljudje, ki imajo politično moč,« je pravilno ugotovil dr. Aca Obradović, prvi Jugoslovan z menedžersko licenco Fife, ki je leta 1974 Olimpijo čude­ž­­no rešil pred izpadom iz prve jugo­slovanske lige, v Beogradu pa je večinoma posloval v kavarni Madera, o kateri je nekoč dejal: »Nema kariere bez Madere.«

Na valu sprememb v upravljanju nogomet­nih klubov so preprosto morali biti Angleži, izumitelji nogometa. Leta 1989 je namreč v tragediji na stadionu Hillsborough v Sheffieldu umrlo 96 navijačev Liverpoola in ministrska predsednica Margareth Thatcher je lordu Taylorju naročila raziskavo, katere rezultat je bilo pravilo, da morajo klubi stojišča na stadionih spremeniti v sedišča. Klubi so se množično lotili prenove ali celo gradnje novega stadiona, v katerem je bilo veliko pozornosti posvečene korporativnim ložam, z odpravo stojišč so se z enim zamahom znebili tudi huliganov, ki so dotlej s stadionov odganjali finančno zmogljivi srednji sloj angleške družbe. Trendu so, jasno, začeli slediti tudi v Nemčiji, Franciji, Španiji in, še najmanj, v Italiji.

Ko je torej nekoč velikim klubom iz vzhodne Evrope začelo zmanjkovati denarja celo za plačilo vode, se je v zahodni Evropi gradilo in razlike v prihodkih so se dramatično povečale na področju, kjer prej razlik sploh ni bilo.

Skoraj obenem z gradnjo novih stadionov je v Anglijo z idejo o plačljivi televiziji prišel Avstralec Rupert Murdoch, in ker je iskal primeren izdelek, je 22 najuspešnejših klubov spodbudil k ustanovitvi premier league. Ker je s pojavom številnih zasebnih televizijskih postaj po Evropi boj za gledalce postal neizprosen, je nogomet postal edina konkuren­čna prednost, zato je vrednost pravic za prenose domačih prvenstev in evropskih pokalov preprosto eksplodirala. Na primerjalno veliko manjših vzhodnoevropskih trgih ni bil nihče pripravljen plačati denarja za prenose tekem, ki niso nikogar več zanimale, saj so nekoč evropski velikani postali obrobni igralci v divjem nogometnem kapitalističnem plesu. Denarja od televizijskih pravic, najpomembnejšega vira prihodka sodobnega nogometnega kluba, preprosto ni bilo in ga še danes za tekme v domačem prvenstvu bolj ali manj ni.

A kot da Taylorjevo poročilo, plačljiva televizija in sprememba turnirskega sistema lige prvakov v skupinski sistem v sezoni 1992/93 ne bi bili dovolj velik pretres, je belgijski nogometaš skromnih sposobnosti Marc Bosman sprožil še izum Bosmanovega pravila. EU ga je priznala leta 1995 in s tem izenačila nogometna pravila z evropsko delovno zakonodajo ter tako čez noč omogočila prost prehod delovne sile – nogometašev. Najbogatejši klubi so to seveda izkoristili in iz klubov iz vzhodne Evrope ter tudi z drugih, manjših evropskih nogometnih trgov odpeljali vse, kar je dišalo po talentu.

»Bosmanovo pravilo nas je popolnoma uničilo,« je lani ugotavljal predsednik Crvene zvezde Dragan Stojković. »Že tako ali tako nimamo denarja. Edini realni vir dohodka za nas so talenti. Takoj ko prodamo najbolj nadarjene nogometaše, se nam občutno zmanjšajo možnosti za uvrstitev v ligo prvakov. Krog je zaklet. In zaprt.«

Malo se je razprl šele s spremembo sistema tekmovanja v kvalifikacijah za Uefino ligo prvakov, ki ga je uspelo uvesti Platiniju, a v zaključne boje najmočnejših klubov iz petih največjih lig se občasno uspe vmešati le kakšni portugalski, morda nizozemski ekipi, zelo redko ruski ali ukrajinski ekipi. V sezoni 2011/2012 so se v polfinale uvrstili nemški Bayern, madridski Real, Barcelona in londonski Chelsea. Vse jasno?

Vladarji evropskega prvenstva

Nemci so doslej edini trikrat osvojili naslov evropskega prvaka, Špancem in Francozom je uspelo dvakrat, Sovjetski zvezi, Češki, Italiji, Nizozemski, Danski in Grčiji po enkrat. Največ zadetkov na evropskih prvenstvih je dosegel predsednik Uefe Michel Platini, 9. Zlatko Zahovič je na prvenstvu na Nizozemskem in v Belgiji leta 2000 dosegel tri od štirih zadetkov slovenske reprezentance.

Evropsko prvenstvo v nogometu 2012

Poljska-Ukrajina od 8. junija do 1. julija 2012

Skupina A: Poljska, Grčija, Rusija, Češka
Skupina B: Nizozemska, Danska, Nemčija, Portugalska
Skupina C: Španija, Italija, Irska, Hrvaška
Skupina D: Ukrajina, Švedska, Francija, Anglija

Kvalifikacijski skupinski del se bo z uvodnim turnirjem med Poljsko in Grčijo v Varšavi začel v petek, 8. junija 2012, in se v torek, 19. junija 2012, ob 20.45 v Kijevu končal s srečanjem med Švedsko in Francijo. V prvem četrtfinalu se bosta v četrtek, 21. junija 2012, v Varšavi pomerila zmagovalec skupine A in drugouvrščeni iz skupine B. V petek, 22. junija 2012, se bosta v drugem četrtfinalu v Gdansku pomerila zmagovalec skupine B in drugouvrščeni iz skupine A, v tretjem četrtfinalu se bosta v soboto, 23. junija 2012, v Donjetsku pomerila zmagovalec skupine C in drugouvrščeni iz skupine D ter v nedeljo, 24. junija 2012, v zadnjem četrtfinalu še zmagovalec skupine D in drugouvrščeni iz skupine C. Prvo polfinale bo v sredo, 27. junija 2012, ko se bosta v Donjetsku pomerila zmagovalca prvega in tretjega polfinala; drugo polfinale bo v četrtek, 28. junija 2012, ko se bosta v Varšavi pomerila zmagovalca drugega in četrtega četrtfinala.

Vsi polfinali in četrtfinali se bodo začeli ob 20.45. Veliki finale bo v nedeljo, 1. julija 2012, ob 20.45 v Kijevu.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri