NK Domžale - Rekorderji posebne sorte

  • 25.05.2007

Priznam, nabijanje svinjskega mehurja po zelenih pašnikih me nikdar ni ganilo prav do solz, kar pa še ne pomeni, da ne znam ceniti vseh, ki so z znanjem, požrtvovalnostjo in trdim delom sposobni doseči ali celo preseči uspehe tistih, ki imajo sicer pred njimi občutno prednost. In Nogometni klub Domžale je nedvomno eden takih.

(Foto: ?)

7 fotografij v galeriji

Ko sem izvedel, da so fantje dosegli svojevrsten rekord, ker že 25 krat zapored niso izgubili tekme, me je stvar začela zanimati, ko pa je nekdo na uredniškem sestanku mimogrede navrgel še podatek, da je ekipa, ki brca na žepnem domžalskem stadionu, pred kratkim z 1:0 nabila 33 milijonov evrov letnega budžeta težak Stuttgart, sem preprosto moral še sam malce preveriti to domžalsko čudo. V čem je trik?

Pravljica

Ko sva se z našim fotografom pripeljala na trening Domžalčanov, sem bil najprej prepričan, da sva zašla. Pač še en travnik, na katerem vaški fantje po šihtu nabijajo žogo. A prišla sva seveda prav.

»Pogoj za uspeh ekipe je, da se fantje razumejo med seboj,« je nekam splošno začel Nenad Protega, direktor NK Domžale, in nas s tem prav nič približal odgovoru, kako lahko ta klub dominira v prvi ligi slovenskega nogometnega prvenstva. »Naša blagajna za plače igralcev prve ekipe je težka 500 tisoč evrov, številka, potrebna za sezono, pa je približno 1,5 milijona evrov.« Hm, relativno visoka številka za tako majhen klub. Od kod? Sponzorji? Televizijski prenosi? Prodane vstopnice? »Kje pa! Prav to je ena od glavnih težav slovenskega nogometa. Klub od TV-prenosov, loterij in podobnega ne dobi nič! Nekaj malega lahko iztržiš s prodajo vstopnic, vendar pa je v primerjavi z denarjem, ki uide skozi prste, to le drobiž. V tujini znaša samo izkupiček od TV-prenosov, prodaje kart in deleža pri različnih loterijah vsaj 30 odstotkov celotnega budžeta vsakega posameznega kluba! Ne, mi se moramo preživeti s prodajo igralcev.«

Prodajamo!

»Smo nekakšna valilnica talentov in klub je odvisen od kakovosti igralcev, ki smo jih sposobni vzgojiti za prodajo na razviti tuji nogometni trg. Ne skrivamo, da trenutno živimo predvsem od denarja, ki smo ga dobili s prodajo našega nekdanjega igralca Daliborja Stevanoviča španskemu klubu Real Sociedad iz San Sebastiana. Milijon evrov, ki smo jih pri tem pokasirali, je, mislim, tudi slovenski rekord v izkupičku za prodanega igralca. Vzgoja talentov je torej naš glavni vir zaslužka. Seveda pa ni lahko vsako leto vzgojiti in prodati dobrega igralca. Lahko sicer prodaš tudi recimo tri igralce za nižji znesek, morda po 500 tisoč evrov za posameznika, a tako hkrati slabiš svojo ekipo in se oddaljuješ od naslova državnega prvaka, ki pa je nadvse pomemben, če želiš, da tuji skavti sploh obiskujejo tvoje tekme. Začarani krog torej,« je Protega na skromnem igrišču pred Kamnikom razložil ves sistem, ki jih nekako drži med najboljšimi, potem pa smo se za nekaj fotografij preselili na njihov matični domžalski stadion, ki sicer ni prav posebno veličasten, so pa tako igralna površina kot tribune in okolica zgledno urejeni. Zakaj ne trenirajo tu? »Naše igrišče bi bilo preobremenjeno, če bi tako mladinci kot tudi prva ekipa vsak dan trenirali tu. Najbrž bi trava sploh ne rasla več…«

Protega je pred petimi leti, ko so iz prve izpadli v drugo slovensko nogometno ligo, tudi sam igral za NK Domžale. »Ko sem takrat po štirih letih pri Domžalah postavil kopačke v kot in se lotil vodenja kluba, sem napovedal, da bomo v petih letih igrali v Evropi. Takrat so se mi vsi smejali in danes vidim, da sem se res nekoliko zmotil. Že takoj naslednje leto smo se vrnili v prvo ligo, do evropskih tekem in klubov pa že kar po treh in ne napovedanih petih letih!«

Protega je kariero začel pri ljubljanskem Slovanu, najodmevneje pa štiri leta igral pri pokojni Olimpiji, na katero seveda tudi nanese beseda, ko ga podražim, ali bi si upal prevzeti upepeljeni kljub in ga dvigniti na nogometni prestol. »Ni nemogoče, vendar pa je to krvavo težko in zelo nehvaležno delo. Predvsem je pot dolga. Četudi gre vse po planu, potrebuješ vsaj tri leta, da se prebiješ iz četrte v prvo ligo. Ni pa nemogoče, saj je Olimpija še vedno največja nogometna znamka pri nas. Olimpija in Mura sta žrtvi ne­ustrezne vodstvene politike, predvsem neracionalnega poslovanja. Napačno kadrovanje lahko hitro sesuje klub. Ta led je v Sloveniji zelo tenak. Nogomet preprosto ni na dovolj visoki trženjski in medijski ravni. Nogometaši so premalo izkoriščeni in premalo prepoznavni. Mi imamo klub, ki vodi v prvenstvu, in lahko rečem, da sta le Rakovič in Cimerotič medijsko prepoznavni osebnosti. Vsi drugi igralci lahko sredi Domžal popolnoma anonimno vstopijo v najbolj priljubljen lokal. Če bo v ta lokal na primer vstopil Domen Kumer, bodo pa vsi padli dol ...«

Protega je ob zasedbi vodilnega položaja v klubu na trenersko mesto postavil svojega nekdanjega soigralca Slavišo Stojanoviča, s katerim sta že kot mulca skupaj nabijala žogo po igriščih Štepanjskega naselja in nato aktivno začela igrati nogomet pri kodeljevškem Slovanu. »Takrat so vsi gledali izpod čela, ker je delovalo tako, kot da me je Nenad nastavil na mesto trenerja, ker sva pač prijatelja,« pravi Stojanovič, ki je tudi sicer nekakšen posebnež med slovenskimi trenerji, saj je pred kratkim spisal in predstavil svojo knjigo, ki pa, ne boste verjeli, nima prav nič skupnega z nogometom. »Knjiga govori o ulici, odraščanju, o igranju kitare in o bendu Ekatarina Velika, ki je dodobra zaznamoval mojo mladost.«

Slaviša je sicer prepričan, da je »odraščanje na ulici tisto, kar manjka današnjim igralcem nogometa. Nimajo ulice, tako kot je bilo to v navadi nekdaj. Poglejte Brazilce! Glavnih trikov se naučijo na ulici, tam dobijo občutek za igro in žogo in tam selekcija izloči najboljše od povprečnih. Poglejte Ronaldinha, ki je vso mladost brcal na ulici. Bos! Opazoval je ulične žonglerje in se od njih veliko naučil. Tega manjka našim nogometašem. Vsestranskosti. Talent danes v nogometu ni več dovolj. Zahteva tudi ogromno treninga in veliko volje. Res pa je, da se tehnično znanje oziroma disciplino, odgovornost in nogometno inteligenco lahko naučiš, izkušenj z ulice pa, žal, ne.«

Formula

Na vprašanje, kje vidi svoje prednosti pred drugimi trenerji, Stojanovič odgovori, da je preprosto zadel pravo formulo. Da se je lotil prave taktike, ki tukaj deluje, čeprav morda kje drugje ne bi. Sam meni, da je njegova prednost v tem, da je tudi sam vrsto let aktivno igral nogomet in zna čutiti igro. »Igralci morajo biti tudi med treningom motivirani, kot da gre za zmago. Od igralca zahtevam, da igra na vso moč, preigrava, teče ali pa jih od nasprotnega igralca ob prekršku dobi po gobcu ...« Ob tem se spomnim, da zjutraj, ko sem prispel na trening, nisem opazil, da bi trener ob igrišču nadzoroval igralce. »Seveda ne, ko sem pa igral skupaj z njimi! To je del treninga. Pa še možnost jim dam, da se mi s kakšno brco v nogo ob koncu leta maščujejo za vse hudo, kar sem jim storil čez sezono,« je malce v šali odgovoril Stojanovič.

In kako je s tehniko? Kakšen nogomet igrajo Domžale? »Danes tudi v nogometu vlada minimalizem. S čim manj igre je treba kar najhitreje priti do gola. Za napad ima ekipa na voljo le nekaj sekund. Včasih je šlo to bolj počasi. Igralec je sprejel žogo, pogledal naokoli, razmislil, preigraval, podal … Tega danes ni več. Če v nekaj sekundah ne planiraš in odigraš napada, si ob žogo. Igra sicer ni več tako lepa za oko, je pa precej hitrejša in agresivnejša. Razlog za to je tudi, da so žoge vsako leto hitrejše. Po eni strani je zaradi tega igra morda celo manj razburljiva in prav zaradi tega pri mednarodni nogometni zvezi aktivno razmišljajo o spremembi pravil. Ali bodo povečali igrišče ali pa bodo zmanjšali število igralcev.«

Glede na to, da so Domžalčani večkratni rekorderji, saj se jim je s Protego in Stojanovičem za krmilom uspelo iz druge nogometne lige v le petih letih prebiti do prvaka v prvi ligi, smo trenerja povprašali, ali so padle že kakšne ponudbe iz tujine. »Lani so se oglasili iz Crvene zvezde, najbolj resne pa so bile ponudbe italijanske Atalante iz Bergama, močnega kluba, ki igra v prvi italijanski ligi,« pravi Stojanovič, ki mu nato vržem enako kost kot pred njim direktorju Protegi. Kaj je bila napaka Olimpije? »Sicer raje govorim o svojih dosežkih, kot pa komentiram napake drugih, ker je to lahko zelo nehvaležno,« obotavljaje začne Slaviša, a vse­eno nadaljuje: »Menim, da je bila ključna napaka Olimpije odpust ljubljanskih igralcev. Preveč so se obdali z igralci iz drugih krajev. Vsak klub je namreč močno lokalno usmerjen. Olimpija pa je bila še posebej. Imela je močan vir dobave mladih in perspektivnih igralcev iz Slovana. Slovan je vedno stal za Olimpijo. Poglejte le Milinovića, Protego, Hadžića, Pejkovića ... ali pa ljubljanske igralce, danes že legendarne Katanca, Amerška, Elznerja, Čeha.

Veste, domači ali lokalni igralec je za klub vedno najcenejši, poleg tega pa v svojem mestu potegne za seboj veliko navijačev, navijači sponzorje in tako dalje. To je po mojem mnenju precej logična veriga, ki vodi do uspešnosti kluba. In pri nas se trudimo, da bi ostalo tako. Sicer v naših vrstah resda igra celo nekaj Brazilcev, a dobre igralce načeloma raje ustvarimo in prodamo v tujino, kot pa da bi jih množično uvažali.«

Gaber Keržišnik

Foto: Bor Dobrin, Aleš Fevžer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri