Nevarna razmerja: Napeto ozračje med ZDA in Kitajsko

  • 11.06.2008

Ko se je 1. aprila ameriško vohunsko letalo EP3-C zaletelo v kitajskega lovca F-8, nas je obojestransko ostra retorika opomnila, da med ZDA in Kitajsko pravzaprav vladajo resne napetosti, kakršnih od padca berlinskega zidu nismo bili vajeni. Kitajski pilot je strmoglavil v morje, EP3-C je bil zaradi poškodb prisiljen pristati na kitajskem otoku Heinan in kitajske oblasti so 24-člansko posadko pridržale. Po ostrem začetku so Američani znižali ton svojih izjav, izrazili obžalovanje za smrt kitajskega pilota in tako zagotovili vrnitev posadke, medtem ko je vohunsko letalo ostalo v kitajskih rokah.

(Foto: *)

6 fotografij v galeriji

Takoj po vrnitvi posadke so ZDA spet dvignile temperaturo spora: iz Washingtona so »pricurljale« govorice, da namerava ameriška vlada Tajvanu prodati nov paket sodobnega orožja, med drugim tudi najsodobnejše rušilce z radarskim sistemom Aegis, s katerim je mogoče prestrezati letala, podmornice in balistične rakete – kar je sprožilo ledena opozorila s kitajske strani. Ameriški predsednik George W. Bush ml. je možnost prodaje sistema Aegis pozneje sicer zavrnil, vendar vseeno potrdil prodajo drugih, čeprav nekoliko manj sodobnih orožij.

Vohunjenje, oboroževanje prijateljskih režimov, celo smrt vojaškega pilota – ali smo na pragu nove hladne vojne? Sploh ne: priča smo samo medijsko bolj zanimivi epizodi v stari hladni vojni. Trenutna kriza je le vršiček ledene gore, ki je pokukal iz oceana in nas opozoril na trajno napetost med ZDA in Kitajsko, ki je neizogibna posledica njunih prizadevanj za dominacijo v jugovzhodni Aziji.

Kitajska bo v 21. stoletju zrasla v najmočnejšo gospodarsko silo sveta: po najbolj optimističnih ocenah bo kitajski BDP presegel ameriškega že leta 2012, po najbolj pesimističnih leta 2034. Po smrti Mao Zedonga in obsodbi »bande četverice« se je pričela Kitajska pod Deng Xiaopingom po letu 1978 odpirati v svet. V komunistični partiji je zavladala liberalna struja, ki prisega na ekonomsko liberalizacijo ob avtoritarni politični oblasti.

Kitajska gospodarska rast je postala na trenutke naravnost neverjetna: realno je občasno presegla celo 20-odstotno letno stopnjo. Nekdaj zaprta država je postala eden največjih svetovnih izvoznikov, leta 1999 je na primer ustvarila zunanjetrgovinski presežek v višini 29,1 milijarde ameriških dolarjev, ob izvozu 194,9 milijarde ameriških dolarjev. Kitajska zahteva politično težo, ki bi ustrezala njeni gospodarski moči: najmanj dominantni status v jugovzhodni Aziji. Pri tem se njeni interesi usodno križajo z ameriškimi.

ZDA so v vzpostavitev svojega dominantnega statusa v Aziji vložile ogromno. Zapletle so se v dve dragi vojni, v Koreji (1950–53) in v Vietnamu (1965–73), ki so jo celo izgubile. Toda dejansko je gospodarska podpora ZDA naklonjenim režimom najbrž stala še več. Ameriška strategija je temeljila na podmeni, da se gospodarsko uspešni režimi ne bodo povezovali s komunistično Rusijo ali Kitajsko in v prizadevanjih, da bi komunistični blok obkrožili s sebi naklonjenimi državami, se Američani niso dosti spraševali o značaju politikov, s katerimi so sodelovali.

Nekdanji južnokorejski predsednik Roh Tai-woo, ki so ga (predvsem Američani) hvalili kot očeta korejskega gospodarskega čudeža, sedi v zaporu, obsojen zaradi podkupnin in poneverb v višini več sto milijonov dolarjev; danes že pokojni filipinski predsednik Ferdinand Marcos je iz državne blagajne prisvojene milijone uspešno odnesel v tujino; pomor levičarskih simpatizerjev v Indoneziji (1965–67), ki ga je ob podpori ameriške obveščevalne agencije CIA izvedel »pošteni« general Suharto, velja za enega največjih masakrov 20. stoletja, saj je zahteval 500.000 žrtev.

Američani so poleg politične in vojaške podpore sebi naklonjenim režimom v jugovzhodno Azijo posredno in neposredno vložili velikanska finančna sredstva. Ekonomski uspeh Japonske in azijskih »tigrov« je v veliki meri zasluga ZDA, ki so tem državam (poleg obsežne finančne pomoči) omogočale prost izvoz na ameriški trg ter jim hkrati dovoljevale vsakovrstne zaščite domačih trgov, ki so izločale tudi ameriške proizvode.

Čeprav so po koncu hladne vojne ZDA – ponekod bolj, drugje manj – uspešno pritisnile na svoje azijske prijatelje, naj le odprejo svoje trge, so ZDA še vedno največje izvozne tarče za Tajvan (26 % izvozi v ZDA), Južno Korejo (17 %), Singapur (19 %), Malezijo (23 %), Tajsko (22,3 %), Filipine (34 %) in seveda Japonsko (31 %); od teh še danes samo Južna Koreja ne ustvarja trgovinskega presežka v trgovanju z ZDA.

Poleg splošnega medsebojnega nezaupanja in tekmovalnosti med obema velesilama je poglavitna sporna tema med Kitajsko in ZDA otok Tajvan. Za Kitajce je Tajvan to, kar je za Srbe Kosovo, za Špance Baskija ali za Britance Severna Irska. Po porazu v vojni z Japonsko leta 1895 je Kitajska prvič izgubila suverenost nad tem 32.260 kvadratnih kilometrov velikim otokom, vendar je Tajvan ponovno prevzela po II. svetovni vojni.

Leta 1949 so se po porazu v bojih z Mao Zedongovimi komunisti na otok zatekle preživele sile kuomintanga in desetletja je bila politika zanimivo sozvočna: oboji so vztrajali, da obstaja samo ena Kitajska – seveda, za kuomintang je bila prestolnica Taipej in za komuniste Peking. Tudi večina sveta je vedno priznavala le eno Ljudsko republiko Kitajsko – socialistične države kontinentalno, Zahod pretežno Tajvan.

Po prebivalstvu 60-krat večja kontinentalna Kitajska bi lahko Tajvan prisilila v poslušnost z vojaško silo, a režim v Taipeju je lahko vedno računal na vojaško pomoč ZDA, ki so se ga obvezale braniti. Med mandatom predsednika Richarda Nixona so ZDA sicer formalno priznale (kontinentalno) Ljudsko republiko Kitajsko in odtegnile uradni status Tajvanu, vendar se obrambi otoka niso odpovedale. Ameriški kongres je celo sprejel Zakon o odnosih s Tajvanom (veljati je začel 1. januarja 1979), ki Tajvanu zagotavlja vse pravice suverene zavezniške države, z izjemo formalnega priznanja v najožjem pomenu besede.

S predsednikom Lee Teng-huijem, ki je prevzel oblast 13. januarja 1988, bil 21. marca 1990 tudi izvoljen v parlamentu in 23. marca 1996 zmagal na prvih splošnih volitvah, se je politična klima v Taipeju bistveno spremenila. Pragmatični Lee Teng-hui je dosledno opustil politiko »ene Kitajske«. Na Tajvanu se je vse bolj pričela uveljavljati zamisel, da bi otok pravzaprav povsem dobro živel kot samostojna država.

Če bi se na prvi pogled zdelo, da bi morala Teng-huijeva fleksibilna politika zmanjšati napetosti, se je dejansko zgodilo povsem nasprotno: Kitajska namreč v nobenem primeru noče priznati, da Tajvan ni del enotne države, celo najbolj liberalni kitajski politiki se o »odcepitvi« otoka nočejo pogovarjati. Teng-huijev pragmatični pristop, s katerim je širil gospodarske, kulturne in druge nepolitične povezave Tajvana s svetom, je bil za Peking nedopustno izzivanje, na kar je Rdeča armada odgovarjala z vojaškimi vajami v morju okoli otoka in nameščanjem balističnih raket na celini prav nasproti Tajvanu.

Na volitvah 18. marca 2000 je bil Lee Teng-hui sicer poražen, a njegove zamisli o neodvisnosti otoka ostajajo aktualne tudi pod predsednikom Chen Shui-bianom. Tako je Kitajska že večkrat odkrito napovedala, da bi v primeru razglasitve neodvisnosti nemudoma vojaško napadla Tajvan.

George W. Bush ml. je že med predvolilno kampanjo poudaril, da bi v primeru kitajskega napada ZDA morale tudi z vojaško silo braniti Tajvan. Vendar Busheva politika še na druge načine draži Kitajsko.

Ko je predsednik George W. Bush ml. 17. maja objavil strateške načrte svoje nove energetske politike, so mnogi ameriški komentatorji zaskrbljeno ugotavljali, da predsednik poplačuje politično podporo in obsežne prispevke v predvolilno blagajno, ki so mu jih zagotovili predstavniki naftne in avtomobilske industrije, zagovorniki jedrske energije, lastniki premogovnikov in velikih energetskih kompleksov.

Busha so podprli tudi predstavniki vojaške industrije in v luči te politične naveze gre razumeti njegovo podporo povečanim izdatkom za oboroževanje ter predvsem razvoju protibalističnega raketnega ščita.

Najbrž tudi v ZDA nihče ne verjame, da naj bi protibalistični sistemi branili ZDA pred morebitnim napadom teroristov ali »odpadniških« režimov, kot sta Libija ali Iran. Mnogi strokovnjaki so celo prepričani, da raketni protibalistični ščit sploh ne bi deloval. A dejstvo je, da že sama zasnova predstavlja – čeprav minimalno – grožnjo učinkovitosti današnje jedrske oborožitve.

Če bodo Američani vlagali v razvoj protibalistične obrambe, bodo morali tudi Kitajci nameniti več sredstev za posodobitev svojih sistemov, kar pomeni, da bodo morali v oboroževanje preusmeriti denar, ki bi ga sicer namenili razvoju. Ameriški protibalistični ščit torej v resnici ogroža kitajski gospodarski razvoj.

Incident pri otoku Heinan je najverjetneje le prvi medijsko odzivni izraz bolj napetih ameriško-kitajskih odnosov, ki jih je bilo z izvolitvijo skrajno konzervativnega Georga Busha ml. tudi pričakovati. Za novo ameriško administracijo je Kitajska najbolj primerno grožnjo, ki naj po tem, ko je Rusija kot največji preostanek nekdanjega »imperija zla« dokončno na kolenih, upraviči povečana vlaganja v oboroževanje in s tem več zaslužka za predsednikove politične zaveznike. Prodaja novega orožja Tajvanu (čeprav brez sistemov Aegis), čemur se je Bill Clinton izogibal, je le še dodatno olje na ogenj, vse bolj vročih odnosov med največjima velesilama na svetu.

Bolj ali manj nevtralni opazovalci tekme med velesilami lahko le z obžalovanjem ugotavljamo, da politični in strateški odnosi v jugovzhodni Aziji ne potrebujejo novih izzivanj, saj so že sami po sebi dovolj vroči. Katastrofalno ekonomsko stanje v Severni Koreji obeta propad komunističnega režima, ki se najbrž ne bo hotel mirno umakniti. Vedno vroča indijsko-pakistanska meja je postala meja med dvema jedrskima silama.

Državljanska vojna na Vzhodnem Timorju se še ni dobro končala. Za 100 nenaseljenih otokov Spratley se prepirajo Kitajska, Tajvan, Vietnam, Malezija in Filipini – dokler gre le za ribolov, se kaj hujšega najbrž ne bo zgodilo, toda geologi ugotavljajo, da so morda pod otočjem obsežne zaloge nafte in naravnega plina ...

George W. Bush ml. pogreva staro hladno vojno in upajmo, da bo res taka kot v prejšnjem stoletju: takrat so namreč ostre javne besede spremljali tajni pragmatični dogovori, ki so preprečevali, da bi svet zagorel v jedrski vojni.

TEKST: Mišo Alkalaj

FOTO: Reuters

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri