Neustrašni Peter Poles v divjini z Branetom T. Červekom

  • 30.03.2017

»A ni zdaj malce prehladno?« me je Peter vprašal, ko sem ga poklical po telefonu in pobaral, ali bi sodeloval v mojem projektu. »Zdaj je čas za dedce!« sem mu odgovoril in on se je samo še zasmejal. Takoj sem vedel, da imam opravka s klenim moškim, zato sem mu odločil pripraviti še bolj divjo izkušnjo s plavanjem čez ledeno reko.

(Foto: Ljubo Vukelič)

25 fotografij v galeriji

Še pred plavanjem sem Petra moral naučiti tehnike netenja ognja: kako naj sredi zime s svojimi žulji pripravi netivo, ustrezen les in samo ognjišče, da bo ogenj močno gorel in nama omogočil preživetje po plavanju v ledeni reki ter nato v zimski noči na prostem. Za to učenje sem namerno izbral težko dostopen kraj na ozki polički pod skalno steno. Temperatura je bila ves dan pod lediščem, a se je Peter že prej s hojo, nato pa še bolj z netenjem začel potiti in slačiti. Pravilno, kajti znojenje je v zimskem času tihi ubijalec, pogubna napaka. S svedranjem, trenjem lesa ob les, mu je uspelo narediti tlečo moko, ki jo nato treba razpihati, da fino netivo zagori, kar je vse prej kot preprosto. Ena luknja v vrtalni ploščici je morda uporabna le za dvakratno pripravo tleče moke, odvisno od njene debeline in trdote svedra, potem pa je treba zvrtati novo luk­njo in izrezati V-utor, kar pa je Peter s Fiskarsovo žago naredil zelo hitro. No, uspelo mu je zanetiti ogenj, a me je moral zavoljo poz­nejše ledeno mokre avanture prepričati še enkrat, da res obvlada. In nato še tretjič.

Potem je netilne pripomočke lahko spakiral za naslednjo uporabo. Gazila sva po snegu in se ustavljala, da je Pero spoznaval, kako vse se da pri­dobiti vodo iz snega, kadar pri sebi nimaš kuhalne posode, kako se izdela kuhalnik in kako se znajdeš pri kuhanju, kako pozimi izdelaš bivak in kako si ga ogreješ s 'pečko' v njem. Ter seveda, katere rastline so pozimi na voljo in iz katerih si lahko pripraviš tople napitke, juhe in zdravilne čaje. Tako sva prišla tudi do mesta v gozdu, kjer so iz snega štrleli prepoznavni listi rastline s sladkornimi koreninicami. Izkopala sva jih iz zaledenelih tal in jih takoj surove zaužila. Če pa jih prekuhaš, dobiš izjemno sladek napitek. Seveda sva si jih nabrala za zvečer. Tako sva prišla do reke, kjer je Pero uvidel, da mislim resno, saj sem se takoj začel sla­čiti. Utihnil je in mi sledil. Slekla sva se do spod­njic, da ne bi bila po prečkanju reke ob pogledu na velikost najinih junakov razočarana, in na sebi pustila nogavice, da si med plezanjem prek ledenih plošč v rečno korito in iz njega ter med hojo po ostrih kamnih pod gladino ne bi porezala stopal. Vso svojo kramo sva skupaj z nahrbtnikoma zložila vsak na sredino svojega šotorskega krila in ga na vrhu dobro zavezala skupaj ter tako dobila splav. Da Peter v ledeni vodi ne bi doživel prevelikega temperaturnega šoka, stečem in se vržem v sneg. »Plavaj po snegu in si ga močno vtiraj v kožo!« Med smehom in kričanjem ga še enkrat spomnim, da na drugi strani reke računam na njegov ogenj takoj, brez napake, brez popravkov, saj ne bova imela veliko časa, preden dobiva ozebline.

In sva zagazila v vodo. Zarjovel je od bolečine, ki pa je počasi iz­ginjala, saj je bila voda toplejša od snežne kopeli. Čez reko nisem hitel in kmalu se je rodil povsem drugačen, povsem umirjen Pero. Ko sva zlezla iz vode, se je začel takoj brisati in rjoveti od veselja. Zunaj je udarila druga invazija mraza, in ko mi je povedal, da so mu otrpnili prsti na nogi, sem ga še enkrat povabil v vodo. Ko me je gledal, ali resno mislim, sem še enkrat mirno za­plaval. Seveda mi je sledil. »Zdaj pa je dovolj, brž ven, zbriši se do suhega in čim prej preobleči, nato pa švigni v zavetje gozda in zakuri že tisti ogenj!« To je storil ob prvem poskusu! Postavil sem nama bivak, Pero pa je skrbel, da sva imela drv na pretek. Bil je kot začaran, tih, povsem umirjen, čutil sem njegovo veselje in zadovoljstvo. Prikradla se je tema, sedela sva ob ognju, ko sem mu dejal: »Izdelaj baklo, kot sem te naučil. Greva še malce globlje v gozd, greva po­gledat nastavljeno past.« V čarobni svetlobi bakle sva odšla v temno noč, kjer je bilo nešteto živalskih sledi, in prispela do mo­jega zadnjega presenečenja zanj. Tam naju je čakala večerja, ki sva si jo spekla pri bivaku. Zajec brez soli je bil prvinsko odličen!

Reševanje vojaka Perota

Dolgo nisem popolnoma razumel, kaj ljudi žene v ekstreme. Zakaj človek v neurju napada osemtisočaka, ko bi lahko ob kaminu srkal konjak in zvijal cigarete? Kakšna potreba ga podi iz cone udobja ter sili v situ­acije, ki ga lahko v trenutku zlomijo in pohabijo življenja ljubljenih? Kako jih lahko sebično pusti trepetati, samo da bi izkusil svoj limit? V obdobju odraščanja in iskanja so mi ta vprašanja večkrat skakala pred oči, dokler mi nekega večera v študentu niso odgovora prinesle besede nesmrtnega Ayrtona Senne: »Na določen dan v danih okoliščinah misliš, da zate obstaja meja. Potem jo napadeš, se je dotakneš in rečeš: 'Dobro, to je meja!' A takrat se nekaj zgodi. Kar naenkrat lahko greš še malce dlje. Z močjo svojega uma, z odločnostjo, instinktom in izkušnjo lahko letiš zelo visoko.« Ljudje skušamo svoje meje samo zato, da jih doživimo in vidimo, da smo si jih postavili sami in da smo si jih v bistvu postavili narobe. Ljudje potrebujemo klofuto, šok, bolečino, da bi začu­tili, da so to zgolj malenkosti, ki jih lahko obvladamo in presežemo ter si z novo izkušnjo ustvarimo novo realnost. Priznam. Ko me je Brane ob kričanju medijev o polarnem mrazu povabil na svoje igrišče, se me je polastil rahel dvom. Sredi zime prespati na prostem!? Kaj pa, če si raje kar zapičim nož v roko, bo najbrž manj bolelo? A že njegove naslednje besede: »Ma ta mraz je super, saj je vendar suh!« so mi dale vedeti, da se nimam česa bati.

Že ko sva si pred leti prvič stresla roki, so me najbolj udarili njegova mirnost, spokojnost, občutek, da res obvlada stvari, o katerih govori. Ko pa je brskanje po internetu dodalo še to, da je pol leta živel v gozdu in od gozda popolnoma sam ter da je dve leti črpal znanje in izkušnje od aboriginov, sem vedel, da se nisem zmotil. In tudi zato me sploh ni prestrašila njegova najava najine ekspedicije na Facebooku, ki je omenjala prečkanje ledene reke. Nisem vedel, ali misli resno ali gre mogoče bolj za to, da se pritegne pozornost javnosti, a v bistvu me niti ni zanimalo. Želel sem z njim v naravo, da mi jo razgrne po svoje, da izkusim vso njeno zimsko surovost, ki jo lahko ponudi neizkušenemu, ponižnemu obiskovalcu. Želel sem tja zato, ker sem vedel, da bo izkušnja res ekstremna in da bom pobožal svoje meje, a bil pomirjen ob zavedanju, da bo vse teklo pod budnim očesom Yode, ki me bo celega pripeljal do cilja.

Potek dogodkov je povzel že Brane, lahko pa opišem trenutke, ko sem začutil, da gre zares. Ko sva se slačila in v gatah in nogavicah tekla po snegu, se mi je ves svet upočasnil. Znašel sem se v drugi, nedojemljivi realnosti, ki si je nikoli ne bi izbral sam. V neznanem svetu, v katerem ničesar nisem mogel in želel narediti po svoje. Lahko sem le sledil navodilom in upal, da jih bom izpeljal pravilno, zavedajoč se, da je hudič v detajlih, za katere res ne bi bilo dobro, da se v tistem trenutku podrejo. Vse mi je bilo logično, a hkrati tuje ... in kar na enkrat sem stal v reki ... Dotaknil sem se meje, potem pa je vse steklo kot v filmu ... tudi ponoven skok v reko je bil povsem logičen in enostaven – najbrž ne bom nikoli več plaval v ledeni reki, zakaj torej ne bi vanjo skočil še enkrat in jo res užil v vsej njeni surovosti ... in spokojnosti ...

Zadovoljen, ponosen in prežet z novo izkušnjo sem se zvečer ob ognju spomnil nasveta mame Slavke, pokojne stare mame. Ko sem jo spraševal, kako posaditi endivijo, mi je opisala prvih nekaj korakov, na naslednje vprašanje pa odgovorila: »To ti bo pa delo samo pokazalo.« V tistem trenutku se mi je to zdel najbolj neuporaben in nelogičen nasvet, kar mi ga je lahko dala. A v bistvu je to bistvo vsega osebnega napredka. Dokler stvari ne spoznaš, dokler je ne začutiš, ponotranjiš, ti lahko kdorkoli govori, kar hoče. Ko pa se enkrat z dušo in srcem stvari res posvetiš, te sama izkušnja pelje naprej v novo realnost. Boljšo realnost. 


Peter Poles je peti gost Braneta T. Červeka, inštruktorja preživetja v naravi, v projektu V divjini s S.S.F.N. Cilj projekta je ozaveščanje ljudi o pomenu narave. »Dokler bomo bogastvo videli le v materializmu, in ne v svojih otrocih, družinah, prijateljih, v naravi, nikar ne pričakujmo sprememb. Vsi se moramo učiti strpnosti do drugih. Iz pomanjkanja znanja izhajajo nestrpnost, jeza in ljubosumje. Zavedati se je treba teže lastnega odločanja, biti pošten do sebe in drugih, do narave, živali in rastlin, spoznavati in skušati razumeti druge ljudi. Dojeti moramo, kakšne so posledice negativne energije, kaj pomeni delitev sreče ter odgovornost izrečenih besed in dejanj. Vseskozi ponavljam, da je treba videti in slišati vse, tudi tisto, česar nočemo, kajti tam je preprosto resnica.« Brane v okviru projekta gosti znano osebo, ki se preizkusi v preživetju v divjini od enega dneva in ene noči do petih dni in štirih noči. Gost razkrije svoj pogled na naravo in današ­njega človeka, predvsem pa na to, kaj mu pomeni voda, zakaj je nujno, da se borimo za ohranjanje narave, in kako ga je ta izkušnja obogatila oziroma kako se bo zavzemal za boljšo prihodnost vseh nas, za prihodnost naših otrok. www.ssfn.si/guests


TEKST Brane T. Červek & Peter Poles 
FOTO Ljubo Vukelič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri