Natančno, z občutkom

  • 04.12.2007

»Biljard, državno prvenstvo v Celju, naslednji vikend,« so se glasile koordinate, ki mi jih je gospodična B. B. po telefonu vsadila v uho. Super, sem pomislil, morda pa bo to – saj smo v Sloveniji in lahko morebiti pričakujemo tekmovanje malo bolj »po domače« – zanimiv vikend na znani barski sceni z močnimi, napetimi tipi in bohotnimi mladenkami, ki se ob rob biljardne mize pritiskajo samo zato, da bi se videle njihove nabrekle obline. A dlje od resnice v tistem trenutku ne bi mogel biti!

6 fotografij v galeriji

V soboto, dan pred Velikim sneženjem, se znajdem v celj­ski osrednji zabaviščni arhitekturi planeta Tuš s sodobno lepo urejeno biljardnico! Poiščem prizorišče, na katerem so prvi dan turnirja 32 tekmovalcev razvrstili v štiri skupine po osem. Igralo se je po sistemu vsak z vsakim.

Publike čez dan ni bilo veliko. Med vsemi tistimi igralci in – očitno – njihovimi prijatelji, sorodniki in partnerji sem se počutil kot skrivnostni voajer. Res, kot je napovedal organizator, so bili vsi igralci oblečeni v elegantne črne hlače, večinoma tudi v temne polo majice s klubskimi oznakami, le redki v srajce. Pravila to narekujejo in prav je tako – nič tipov v modrih leviskah, nič igranja v supergah, bog ne daj celo v trenirkah.

In nič piva na mizicah ob igralnih mizah, nič udarjanja s palicami po robu mize, nič provociranja ali dekoncentriranja nasprotnika, nenadnega glasnega kihanja ali podobnih kmečkih vragolij – le skoncentrirani biljardisti, ki se bojujejo za naslov državnega prvaka v mednarodni osmici. To bo še napeto!

Džentelmenski izziv

Skoraj vsi po vrsti igrajo tiho in na pogled umirjeno. Kdor ob zgrešeni krogli začuti agresiven vzgib, naredi nekaj korakov od mize, za spoznanje jezno pogleda v zrak ali ošvrkne publiko s tistim strožjim pogledom, češ, tega nisem nameraval narediti.

V čim bolj udobnih čevljih, ki na debeli preprogi igralnice omogočajo kilometre brez žuljev in otekanja med celodnevnim turnirskim obleganjem zelene mize, se sprehajajo igralci drug mimo drugega, kot da so sami v prostoru – ni dialogov, kot se jih spomnimo iz gostilniškega biljard­nega življenja, ni draženja v smislu »saj tega pa ne boš zadel/a« ali »joj, sreča te rešuje«.

Vsi igralci, med njimi seveda največ članov, ki so v najzrelejših biljard­nih letih, pa tudi starejši iz razreda senior in ženske v ženski konkurenci igrajo osredotočeno, bolj ali manj premišljeno in brez komentarjev. Kadar igra nasprotnik, nihče krčevito ne vleče požirkov piva iz steklenice, nihče ne stopi do publike, da bi malo poklepetal – vsi so maksimalno osredotočeni na dogajanje, iščejo rešitev uganke 15 krogel in šestih lukenj na masivni mizi, s svojo lastno palico se bojujejo za naslov prvaka.

Osnove

Pri mednarodni osmici gre za klasično igro z vsemi 15 kroglami, ki je še najbolj podobna tisti preprosti igri biljarda, ki smo jo pred desetletjem in več igrali v gostilnah za žetone – a vendar se močno razlikuje. Tukaj veljajo namreč mednarodno sprejeta in veljavna pravila, ne pa takšna, kot jih verjetno pozna vsak najstnik iz lokala. V lokalih in pred leti so bila pravila pač nekoliko prikrojena, da igre ni bilo prehitro konec in da so imeli igralci občutek, da so za ceno žetona vendarle dobili nekaj vrednosti. Na tej ravni igre, na državnem prvenstvu, je seveda vse drugače.

Mednarodna osmica se med gledanjem kljub navidezno liberalnejšim pravilom v primeru foula izkaže kot dinamična in zahtevna igra. Ni tako hitra kot ostrejša in neposrednejša devetka, ki se jo igra samo z devetimi polnimi kroglami, ki jih je treba po vrsti potopiti. Osmica od igralca zahteva veliko znanja, da z vsakim udarcem pripravi ugodno situacijo za naslednji udarec – če zgreši, igro običajno konča nasprotni igralec, razen če se tudi njemu udarec ponesreči.

Tlesk, tlesk, tlesk!

Kot nekakšen prosvetljen laik opazujem igralce, iz množice skušam izluš­čiti boljše. Vsi igrajo zavzeto, a nekaterim se že takoj vidi, da so bistveno boljši. V slabe pol ure se iz novinarja, ki zamuja z roki, prelevim v bil­jard­nega analitika. Sploh ob poslu­šan­ju komentarjev nekaterih udeležencev v ozadju mi zadeve postajajo »kristalno jasne«. Ta si je zdaj tole naštelal, potem bo utopil tisto, po­tem ima pa že zaključeno igro, ko­mentiram sam pri sebi, kot smo v starih dobrih časih komentirali igro naključnega dobrega igralca, ki ga je pot zanesla v Osmico.

A tukaj komentirajo le mlajši, še nevajeni opazovalci, ki jih ob dobrih potezah igralcev pogosto tudi zanese, da zaploskajo ali celo nekoliko glas­neje izrečejo pohvalo, čeprav je to prepovedano! No, ni ravno prepovedano, a biljardni bonton, tisti, ki tudi ženskam veleva črne elegantne hlače – kar se pri postavnih biljardistkah izkaže za zelo posrečeno potezo –, veleva, naj publika za igralce navija s tleskanjem prstov! In res, ko kateri od mojstrov izvede težji udarec ali dobi igro, se iz vrste ljudi za mojim hrbtom, ko se napol valjam v udobnem usnjenem kavču v prvi opazovalni vrsti, sliši tleskanje – včasih en samoten tlesk, drugič cela salva tleskajočega odobravanja! In če kak­šnemu mladeniču iz ust pobegne vzklik, ga nihče ne odnese iz prostora – a igralec, morda igralka, mu nakaže, da je to moteče.

»Opazuj Erčulja in Demšarja«

»Po vsej verjetnosti se bosta v finalu spopadla Marko Bakarčič in Matjaž Erčulj. Oba sta odlična igralca, oba sta bila tudi že na svetovnem prvenstvu. Mogoče lahko vržeš oko še na Matjaža Demšarja in Jožka Marinka, ki bosta verjetno tudi pri vrhu. Tudi Andrej Zebec, Mitja Gradišnik in Rado Doroslovac znajo dobro odigrati, presenetita lahko tudi Miha Žagar in Matej Dakol. Če boš še kaj potreboval, me kar vprašaj,« se je glasil SMS kolega, ki se spozna na slovensko biljard sceno in tudi sam kotira dokaj visoko.

Podkrepljen s temi napotki sem prišel na slovensko državno prvenstvo v biljardu, domov pa sem se potem, zaradi snežnega spleta okoliščin, odpeljal prav z bodočim državnim prvakom, in to naravnost v njegov biljard klub.

Prvenstvo je organiziral biljard klub Planet Celje, zato sem seveda klepetal tudi s predsednikom in podpredsednico. Simpatična, za to priložnost v mamljivo črno-belo kombinacijo odeta Tajana Tomše in mladi elegantni predsednik Matej Čretnik sta me poučila, da je bil Biljard klub Planet ustanovljen maja lani in je prvi klub v Celju, registriran pri krovni organizaciji, Biljardni zvezi Slovenije.

V Celje so v zadnjega pol leta z organizacijo kvalifikacij za državno pr­venstvo in štirih turnirjev A pripeljali biljard na najvišji državni ravni. Konec po­letja se bodo poizkusili celo v še zahtevnejši nalogi, saj bodo na svoja pleča prevzeli organizacijo mednarodnega turnirja, ki se ga bodo udeležili najboljši igralci v slovenskem in evropskem prostoru. Le vpra­šanje časa se zdi, kdaj bomo na naših tleh videli biljardne mojstre, ki se za zdaj zadržujejo v ZDA in v nekaterih dr­žavah zahodne Evrope.

Kulminacija drugega dne

Glede adutov na turnirju sem za referenco mimogrede zaslišal še Mateja, in ko sem mu naštel favorite, mi je iz misli takoj izbil Bakarčiča, 16-kratnega državnega prvaka, saj se ta prvenstva ni udeležil. Močno pa je stavil na Matjaža Demšarja (Biljard klub BTC), večkratnega državnega prvaka in dobitnika turnirjev v Av­striji in Italiji, lastnika biljardnice Sedma luk­na v ljubljanskem BTC. In napoved se je v nadaljevanju izkazala kot pravilna.

V finalu moških članov se je, prav tako po Matejevi napovedi, spopadel z Matjažem Erčuljem, igralcem mariborskega kluba Gomes, ki ga najdemo tudi na spletni strani evropske biljardne zveze: lani je namreč na evropskem prvenstvu dosegel tretje mes­to, v slovenskih biljardnih krogih pa s 15 naslovi državnega prvaka v različnih igrah velja za enega najbolj izdelanih igralcev – in to se vidi tudi že po njegovem nastopu, pravijo.

Finale!

Pred finalnimi tekmami v moški članski konkurenci se je odvilo še žensko prvenstvo; prijavilo se je

za naše razmere veliko deklet – kar 16. Med njimi je bila poleg nekaterih zelo postavnih, ki jih je bilo užitek gledati med igro, zagotovo ena od atrakcij najmlajša, šele devetletna Ana Gradišnik, ki se kljub mladosti že uspešno spopada s kroglami. Le nekoliko majhna je še, zato si igro nastavlja tako, da se ji bela vrača čim bliže bandi. Marsi­­kdo ugiba, da bi lahko deklica čez nekaj let v Slovenijo prinesla prenekatero mednarodno pri­znanje – poguma ji namreč ne primanjkuje.

Med štiri najboljše so se uvrstile Andreja Placet, Barbara Šribar, in Maruša Premru, naslov državne prvakinje pa je z rezultatom 6 : 3 osvojila Tanja Kaštrun (Biljard klub Ljubljana), vrhunska slovenska biljardistka in večkratna državna prvakinja.

Tanja (na fotografiji z Matjažem Demšarjem) je sicer v slovenskih biljardnih krogih dobro znana, saj je uplenila že številne državne naslove – nagrade pa zdaj delajo družbo medaljam iz atletike, s katerimi lahko šampionka iz Biljardne hiše pojasni svojo visoko in elegantno postavo. Ko je bilo tekmovanja konec in so napetosti popustile, nam je zaupala, da igra že od 15. leta in da je takrat v Jonasovi Desetki začela igrati zato, ker ji je bil všeč neki fant. Prijelo se je in trajalo več kot štiri leta, medtem pa se je kalila in mojstrila.

Priznava, da »kmečke osmice« ni igrala prav pogosto, saj je bila že od vsega začetka v rokah tistih, ki igrajo po resnejših pravilih. Kljub temu pa je, pravi, velikokrat igrala za igro ali denar. No, če so bile takrat najvišje premije denimo pet tisočakov, je danes kakšna igra vredna tudi bistveno več – s fantom Simonom namreč tu in tam zaigrata tudi za to, da do­ločita, kdo bo zlikal perilo.

Vrtanje po kakšnem nespodobnem poračunu za izgubljeno igro ni obrodilo sadov, je pa Tanja povedala, da je na nekem turnirju ves čas na hrbtu čutila oči igralca, ki jo je vztrajno opazoval, vendar pa je to elegantno rešila s pogovorom. No, priznava tudi, da so od iger za denar padli tudi kakšni novi čevlji.

V sedmo luknjo gre rado

V najbolj razburljivem delu prvenstva, v nedeljo zvečer, ko so se nekaterim na usnjenih sedežnih garniturah že ležerno zapirale veke, sta se udarila najboljša na prvenstvu, Erčulj in Demšar – eden visok in pretegnjen, v svetli majici mariborskega Gomesa, drugi bolj barskega videza, oba pa med igro vidno zagrizena in odločena, da si priigrata prvenstvo.

Demšar je močno povedel, a nekajkrat izgubil potezo in tako dal priložnost Erčulju, da mu prileze že skoraj za vrat – na koncu pa je imel še zelo resne možnosti za zmago. Bolj kot rezultat je bilo zanimivo opazovati dva tako dobra igralca, v zasebnem življenju vsaj kolega, ki se po začetku igre nista več niti pogledala – vsak je igral svojo igro, računal kote, moč, udarce do zmage, pri­čakoval, kdaj bo nasprotnik zgrešil ... Tukaj ni bilo prostora za medosebno komunikacijo – ta je potekala le prek rezultata!

Vsak je po svoje kontempliral, ko je čakal, da nasprotnik konča svoje poteze oziroma zgreši – ko pa je Demšarja v odločilnem trenutku skoraj zadnje igre zmotila fotografinja, je celo zahteval, naj jo nekoliko umirijo.

Naključnemu opazovalcu je šele na tej točki postalo jasno, kako zelo napeti so igralci navznoter, koliko koncentracije je potrebne za tako brezhibno igranje, uspešno nastav­ljanje krogel za naslednji udarec, ki bo še korak bliže zmagi in tituli državnega prvaka. In jasno je postalo tudi, da bi tukaj kemični prehranski dodatki morda res lahko komu pomagali pri koncentraciji in vzdržljivosti – a Matej, organizator, me je še pravočasno poučil, da so igralci pred začetkom igranja opravili tudi doping kontrolo in alkotest.

Vrhunski šport torej, ne le kavarniška zabava, sem sklenil v sebi zgodbo o prvenstvu. Matjaž Demšar (na fotografiji desno) je le premagal Matjaža Erčulja z 8 : 6 in si tako izboril zmago pred statistično nekoliko boljšim nasprotnikom, napetosti pa so kmalu po koncu popustile.

Jonas edini

Na poti domov, ko je bilo zaradi močnega sneženja najbolj prikladno sesti v Matjaževega enoprostorca, sva v nočni vožnji proti Ljubljani razglabljala o biljardu. Jasno mi je postalo, da je to šport, ki se pri nas vse bolj razvija, na leto ima blizu sto licenciranih igralcev; da imamo potencial za tujino; da je Slovenija za profesionalno ukvarjanje s tem pre­majhna in da so meka za tovrst­no udejstvovanje še vedno ZDA – od koder je biljard k nam tudi prišel, sprva seveda na malih zaslonih in filmskem platnu.

Kako je z igrami za denar, koliko je tega, me je še zanimalo. »Se kar dogaja, kot mi je znano, najpogosteje za sto evrov, vendar samo v zaključenih družbah« je Matjaž odgovarjal na vprašanja in razkrival še tisto bolj underground biljardno sceno. Kmalu sva prišla tudi na sno­oker: »Snooker je fajn, ampak to se pri nas šele razvija. Eno je gledati najbolj atraktivnih 16 na Euro­sportu, drugo je sno­oker igrati – sam le stežka spravim skupaj tri zaporedne krogle, saj je miza bistveno večja, krogle in luknje so manjše, palica krajša ... To je čisto drug svet!«

In ko sva se tako prebila do trikov, ki jih bojda pri nas obvlada le malo­kdo, sem moral odpreti še kultno tematiko. Kaj pa Jonas, sem vprašal po legendi, ki je na turnirjih že dolgo ni več. »Nesporno je on pri nas največ naredil za biljard in je tudi edini, ki je nekoč res obvladal trike. Prebral je vse knjige o tem, temu se je v neki fazi posvetil z dušo in telesom – on je res dober. On je skrajno resno igral že, ko smo mi šele prilezli z malih na velike mize!«

Trivia

  • Krogle za klasični biljard merijo v premeru 2,25 palca (57,15 milimetra) in tehtajo od 5,5 do 6 unč (od 156 do 170 gramov). Pri karambolu so nekoliko večje, pri snookerju manjše.
  • Za turnirje se uporabljajo bele krogle, označene s pikami – tako je igra za gledalce atraktivnejša, saj je razvidno, v katero smer se vrti krogla.
  • Krogle za biljard so bile sprva izdelane iz slonove kosti, potem so eksperimentirali celo z bakelitom. Danes so izdelane iz posebne mase.
  • Miza za klasični biljard je pravilni pravokotnik – dolga je za dve širini: dolge so 7, 8 ali 9 čevljev, tiste za angleški biljard ali snooker pa v dolžino merijo 12 čevljev.
  • Najboljša tkanina za prevleko je volnena, sicer pa se razlikujejo po hitrosti, s katero se krogle kotalijo po njej.
  • Cenejše palice za biljard so običajno izdelane iz kanadskega javora, tiste za snooker iz jesenovine, najbolj prestižne pa iz eksotičnega lesa.
  • Odboj, banda, šponda, martinela – tako pri nas imenujemo rob biljarde mize iz kavčuka, od katerega se odbijajo krogle.

Triki Jennifer Barrette

Ena najboljših igralk biljarda na svetu nam je pokazala nekaj atraktivnih trikov. Žal nismo mogli prepričati Jonasa ... Barretta pravi: »Če znate kroglo zadeti močno in približno toč­no, boste pri teh trikih uspešni. Pomembno je pred­vsem, kako si nastavite krogle! Celo novinci jih bodo zmogli! In ko boste enkrat začeli, vam bodo ljudje pokazali nove ali vas prosili za lekcijo.« www.jenniferbarretta.com

Štiri za štiri: Odličen začetniški trik, ki zasede vso mizo. »Sočasno zadenite obe sredinski krogli s spodnjo desno rotacijo. Zunanji krogli bosta padli v stranski luknji, sredinski pa se bosta usmerili proti vo­galnim luknjam. Zaradi rotacije se bo bela vrnila ob bandi naravnost, ne pa pod kotom. Dogajanje še dodatno začinite, če udarite le toliko, da gredo krogle komaj v luknjo.«

Veliki zid: Felš za publiko. »Tale zahteva tehniko, a če ga pravilno nastavite, ni težek. Belo kroglo zadenite močno, z rotacijo zgoraj levo. Potrebujete namreč močno rotacijo naprej in vstran. Ciljajte med ciljni krogli in ju zadenite hkrati. Bela se bo prikotalila nazaj skozi vrzel in zadela kroglo v vogalu. Trik je tvegan, a se lahko močno izplača.«

Smeško: Eden najpreprostej­ših, za množice. »Ko ga pravilno nastavite, ga lahko odigra skoraj kdorkoli. Samo močno udarite v prvo kroglo v verigi. Če ste ga pravilno nastavili, se bodo vse krogle odkotalile v ustrezne luknje – v spektakularnem zvezdastem vzorcu!«

Chatanooga Choo Choo: Vadite, vadite, vadite!

»Z dvema palicama, usmerjenima proti stranskemu žepu, naredite tirnice; s tretjo pod kotom pa naredite past. Vlakec kroglic zadržite na mestu s koščkom papirja. Zadenite belo za rotacijo zgoraj levo, da se zaleti med četrtino in osmino zunanje krogle. Prvi dve krogli padeta, bela pa nadaljuje s tirnic proti pasti, na dve palici in dol v ciljne krogle.«

Biljard bojda – tako pravijo bolje poučeni viri – spominja na travnik in na igre, kot sta golf in kriket, le da so jih pomanjšali in prenesli v notranjost, na suho; sprva predvsem v stavnice na konjskih dirkah, od koder menda prihaja tudi izraz »pool«, kar pomeni pobiranje denarja za stave. Poleg klasičnega starinskega karambola poznamo še druge igre: osmico, devetko, tako imenovani straight pool, snooker in še kaj – a pri nas se največ igrata osmica ter zadnjih nekaj let devetka, snooker pa še nima dovolj kakovostnih privržencev.

Bolj znane biljardnice pri nas:

Ljubljana: Kaval, Direkt, Sedma lukna, Biljardna hiša, Vodafone Arena Gladiator, Klub300, Biljardnica Medvode

Maribor: Biljard klub Gomes, Biljard klub Devetka

Celje: Biljard kljub Planet Tuš

Kranj: Metropool

Sicer pa ponudbo preverite v svojem kraju!

TEKST: Simon Ručigaj

FOTO: Ivana Krešić, George Georgiou

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri