Največji sovražnik brade in zgodovina britja

  • 02.12.2016

V tej dobi bradatih hipsterjev se je že veliko pisalo o prefinjeni umetnosti nošenja brade. Brade v naši kulturi niso bile tako priljubljene, že odkar so Antoninovi cesarji vladali rimskemu cesarstvu. A čeprav se največ črnila prelije za debate o tem, kako si prirasti čedno brado, kako jo kultivirati kot nosljiv obrazni bonsaj in kako skrbeti za njo z voski, dišavami in drugimi negovalnimi dodatki, se je dokaj malo pisalo o največjem sovražniku brade – o britvici.

(Foto: shutterstock, profimedia)

3 fotografije v galeriji

Kakšna je zgodovina britja? Četudi je krščanski dami in svetnici Wilgefortis čez noč čudežno zrasla brada, da je lahko pregnala poganskega snubca, nam dlake zrastejo za 12 do 15 centimetrov na leto in povprečni moški zapravi kar 3000 ur življenja za britje. To je 125 dni! Izredna investicija dragocenega časa za nekaj, o čemur številni med nami, z mano vred, pravzaprav niti ne vemo kaj dosti.

Naj pojasnim, kako sem sploh začel razmišljati o britju. Razdražile so me visoke cene nadomestnih varnih britvic. Ne bom omenjal imen, toda nekatere mednarodne znamke mislijo, da je popolnoma sprejemljivo računati štiri evre za nadomestno britvico, potem pa si drznejo še predlagati, da je treba rezila zamenjati vsak teden ali dva. Ne vem, kakšna sorta volkodlaka potrebuje novo rezilo na britvici vsak teden, ampak to zagotovo nisem jaz. Že vrsto let imam brado, zato moja brivska rutina vključuje zgolj nekaj potegov po vratu in detajle na licih, da mi brada ne zraste do zrkel in se poveže z mojimi obrvmi (kar včasih sumim, da poskuša, kadar kdaj pozabim nanjo). Z nekaj googlanja po spletu pa sem kljub vsemu uzrl upanje na obzorju. The Viking Shaving Club (www.vikingshaveclub.com) je skupina skandinavskih frajerjev, ki so imeli podoben odpor do precenjenih brivskih nujnosti kot jaz. Zato so si zamislili naročninski sistem, kjer se cena kakovostnih rezil za britvice prične pri ceni enega evra, vključno s poštnino. Imajo celo privlačne britvice v rožnatem zlatu s konkretno težo. In meni se je to zdela odlična rešitev.

Ko sem tako postal uradni Viking, me je začela zanimati tudi zgodovina britja. Danes niti ne pomislimo dvakrat, preden si čez goltanec že vlečemo ostro rezilo, a varne britvice so pravzaprav precej nedavno odkritje. Zapisano je, da so se moški v antični Grčiji depilirali, ker so bila oskubljena moška telesa estetsko privlačnejša, Grki pa so že po naravi bolj kosmati. Toda kako so se te negovalne taktike lotevali več stoletij pred našim štetjem? Kar predstavljam si, kako so se poskušali z nabrušenim mečem razdlačiti po brazilsko. A v resnici je bilo nekoliko drugače – stari Grki so dlake namreč kar skurili. Me veseli, da ta postopek ni preživel do našega tisočletja.

Prava depilacija se je, preden so izumili pincete, sicer izvajala s školjkami, ki so bile priročne za prijemanje neželenih dlak in puljenje s potegom. Ravna brivska rezila so se potem pojavila okoli leta 3000 pr. n. št., ko so začeli orodja izdelovati iz bakra. V tem obdob­ju so si v Sumeriji domislili tudi prototip brivske kreme: pepel žganega lesa in živalska mast sta se nanesla na brado pred britjem. Trdno milo, izdelano iz prevrete živalske masti, je postalo standardni pripomoček (nič pa ni omemb o antični uporabi izdelkov po britju). Obstajale so tudi kreme za odstranjevanje dlak, ki so jih, na primer, uporabljale egipčanske ženske, a so vsebovale kopico sestavin z neželenimi stranskimi učinki, med drugim arzenik (strup) in apno (ki so ga uporabljali tudi za hitrejšo razgradnjo trupel).

Aleksander Veliki (4. st. pr. n.št.) je bil prvi veliki promotor britja, navade, ki jo je pobral od antičnih Egipčanov, ki so se redno brili in verjeli, da so dlake na telesu nekakšne nečistoče (in iz praktičnih razlogov, kot je bilo izogibanje ušem, je to takrat verjetno tudi držalo). Aleksandrov kip in podoba v mozaiku sta znamenita med antičnimi vojskovodjami prav zaradi skrbno obritega obraza (a z zalizci, na katere bi bil ponosen tudi lani preminuli Lemmy Kilmister iz skupine Mötorhead). Kljub temu niso vsi menili, da je popolnoma obrit obraz resnično najboljši videz – Herodot je egipčansko obsesijo z britjem opisoval kot »nastavljanje čistoče nad ne­umnostjo«. Aleksander je za britje uporab­ljal bronaste in železne nože ali pa britvice, ki so bile podobne nožem, a so bile tanjše in krhkejše, neprimerne za borbo in lov. Brusili so jih ob usnjene trakove ali temu primerne usnjene deščice, ki so jih nosili za pasom. Okoli leta 300 pr. n. št. je Publicij Ticinij Maenas, grški poslovnež v Rimu, s Sicilije pripeljal brivce in tako pomagal rimskim petičnežem predstaviti profesionalno britje. Rimljani so bili potem skrbno obriti, redno so obiskovali brivce, da so jih ti uredili z železnimi rezili, ki so jih brusili na kamenem brusu, dokler Atoninova cesarja Hadrijan in Mark Avrelij nista brade vrnila v vsakdanjo modo. Hadrijan ni namenoma postal stilska ikona – brado si je pustil rasti zato, da je zakril svoj aknasti obraz (so pa v Hadrijanovi rimski vili našli tudi kolosalno marmorno skulpturo Zevsa z res čudovitimi braki in brado). Stoletja so namreč brade povezovali z barbari. Od Vikingov do Lombardov (njihovo originalno ime izhaja iz latinske besede Langobardi, italijansko Longobardi, torej 'dolga brada'), teh barbarskih mož (in morebiti tudi kakšne ženske), so se tako Grki in Rimljani, ki so se imeli za nadvse civilizirane, ločevali prav z rednim britjem.

Od drsenja noža po golem vratu do relativne varnosti z britvicami, izdelanimi posebej za britje, je bil preskok, ki se ni pripetil čez noč. Leta 1680 je bila prva ukrivljena 'žiletka' z ozkim rezilom omenjena v Sheffieldu v Angliji. To ni kar neka naključna lokacija, saj je bilo jeklo iz Sheffielda visoko cenjeno (kot je bilo jeklo iz Toleda na vrhu kakovostne lestvice v 16. stoletju) in nekatere znamke, kot je Thiers Issard, ga še danes uporabljajo za izdelavo britvic, čeprav zdaj bolj zaradi nostalgičnih retro razlogov. Leta 1740 je potem Benjamin Huntsman izumil poseben proces za izdelavo ravnih rezil iz jeklene litine, kar je omogočilo izdelavo modelov z bolj izrazito okrašenimi ročaji. To je bil prvi veliki korak k razvoju britja v smeri danes tako priljubljen celostne moške nege. Še vedno pa je to bilo obdobje, ko so moški za britje pogosteje obiskovali brivce, kot pa se sami brili doma. Jean-Jacques Perret, francoski brivec, je objavil Umetnost britja samega sebe, kjer je bila prvič idejno razvita varna britvica. Prav tako je izdelal lesen ščitnik v obliki črke L, ki je bil pripet na rezilo britvice, s čimer se je zmanjšalo možnosti, da se uporabnik med britjem poreže preveč globoko. A britje doma se je bolj populariziralo v viktorijanskih časih, k čemur je pripomogel tudi izum varne britvice. Ravno brivsko rezilo, t. i. brivski noži (ljubkovalno imenovani vratni noži – poglejte si muzikal Sweeney Todd za podrobnosti), niso bili najbolj varni za uporabo, zato ureznine niso bile redke. Pač ni priporočljivo kihniti, ko imaš na vratu nekaj tako ostrega.

Potem so končno prispele varne britvice, ki spominjajo na današnje različice, čeprav so bile sprva bolj podobne kakšnim cenejšim znamke Bic za enkratno uporabo kot pa na naprednejšim Gillettovim mach3. Rezilo se je postavilo pod kot 90 stopinj, da dlake dvigne in jih enostavno poreže, ko rezilo drsi po koži. Ali kot se zabavno sliši citat iz patenta, ki ga je leta 1847 vložil William S. Henson za 'motično rezilo', ki pravi: »Rezilni del britvice je postavljen pravokotno na ročaj in s svojo formo nekoliko spominja na navadno motiko.« S to britvico ni bilo strahu, da se obglavite, le tu in tam se je pojavila kakšna manjša ureznina, kar je bil velik skok naprej. Vendar pa je ta forma onemogočala brušenje rezil britvice, zato se je – skupaj z malce prodajne genialnosti – razvil koncept obveznega kupovanja vedno novih rezil (žiletk) ali pa kar celih nastavkov. Nastavki, ki so se enostavno pritrdili na ročaj, so bili prvič predstavljeni okoli leta 1880, ko sta Fredrik in Otto Kampfe iz Brooklyna nadgradila Hensonov patent z dodatkom »votlega kovinskega držala za rezilo, ki ima popolnoma odstranljiv ročaj, z ravno ploskvijo spredaj, na katero se ročno pritrdi rezilo ...« Razvoj pa je resnično katapultiralo, ko je leta 1904 King C. Gillette patentiral novo varno britvico z dvostranskim rezilom, kar je omogočalo britje v obe smeri, eno rezilo pa je imelo daljšo uporabnost, ker sta bili na voljo ostrini na obeh straneh. Med prvo svetovno vojno si je Gillette potem zagotovil še pogodbo za oskrbovanje ameriških vojakov s svojimi britvicami (poslanih jih je bilo okoli 3,5 milijona), vojaki pa so lahko standardno dodeljene potrebščine za osebno nego obdržali tudi, ko je bilo vojne konec, kar je pomagalo, da je Gillette prevladal na trgu in to prevlado obdržal do danes.

Varne britvice so vsekakor prava pot naprej, ravna brivska rezila pa so potisnjena v skrb retro entuziastov in dragih džentelmanskih brivcev. Že nekaj časa smo priča tudi nekoliko nesmiselni tekmi za dodajanje vedno večjega števila rezil v en nastavek za britvico. Ni dolgo tega, leta 1975, če smo natančni, ko so na oddaji Saturday Night Live pokazali skeč, v katerem so se norčevali iz takrat sveže predstavljenega nastavka za britvico z dvema reziloma tako, da so posneli parodijo, v kateri ima nastavek tri rezila. Prevrtimo čas v devetde­seta leta in Gillette je iz te parodije naredil resničnost, ko je predstavil svojo britvico mach3. Leta 2012 so prvič predstavili zamenljivi nastavek s kar šestimi rezili. Verjet­no ne bo dolgo, ko si bomo po obrazu vlekli kakih 12 rezil naenkrat.

Na drugi strani se električni brivniki (izumil jih je Američan Jacob Schick leta 1930) zdijo kot goljufanje. Pravi moški se brijemo z nemehanizirano ostro kovino, ki jo stilsko vlečemo po koži in nadzorujemo le s svojimi lastnimi spretnostmi in odločnostjo. In dokler ta ostra kovina ostane poceni, bom ostal srečen Viking.

TEKST dr. Noah Charney 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri